TEMNI VEČERI
MILE    K L O P Č I Č
vsak dan se srečujemo, pa smo si tujci, če kdo te pozdravi, mimo pogleda, če kdo se nasmehne, je najbrž nastava, in redka je glasna, naravnost beseda.
Tema teh večerov obraze pretvarja, ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste, in redki so, ki so zgubili le nade.
Še včeraj prijatelj, se danes izmika, najrajši pred tabo bi v beg se pognal. Za roko ga zgrabi, v oči mu poglej, vzdrhtel bo, zamižal in vse bo priznal.
Ta nosi nasilno miren obraz in rad bi poslušnost ukazal rokam, a roke drhtijo, prikriti ne more, ljudi se ogiblje in ga je sram.
Povprašaj soseda, kako se prebija, kako se peha preko les, preko klancev? jecljal bo, skomigal in goltal besede, kot zašel bi v družbo zahrbtnih neznancev.
Spet drugi je zver in rasto mu čekani, s podkovi na škornjih tepta skozi zmedo, z odurnim nasmehom želi Dober dan, a misli na noč in zasedo.
Tema teh večerov obraze pretvarja, beseda ne najde v srce iz srca. Ljudje so postavili medse pregrade, na vsakem križišču se ločita dva.