- 184-Samoglavni otrok
Ivica je imel to gerdo navado, da je svojej materi kljuboval in nij hotel nikoli tega storiti, kar mu je mati rekla. Če ga je mati prosila: ,,Ivica! pojdi tja po to ali ono reč," tak6j se je zmerdoval in šobo napel. Pogostoma ga je mati svarila, da naj uboga, drugače ga bode očetu zatožila, ki je jako oster in nič ne prizanaša. Ali Ivica se je za svojo mater malo brigal, naj se je tudi jokala zaradi njegove neubogljivosti. Nekaj njegove samoglavnosti je bila pa fadi mati saraa kriva, ker mu je često potuho dajala. Ako je oče po palici segel, takdj je bila mati zraven, ki je svojega Ivico očetu iz rok iztergala in ga saboj v kuhinjo vzela ter mu kos kruha ali kaj dmzega pomolila. Nij čudo, da je bil Ivica vsak dan hudobnejši! — Kedar so južinali, Ivica nij hotel tega jesti, kar so jedli bratje in sestre.    ,,Jaz nečem! nečem!" upil je vsak dan pri mizi, ako
kel je  oče,                                                                                          gaizzamize,
pelje ga na stran, vzame šibo v roke, ter ga nasverka, kakor še nikedar poprej. To se ve, da je mati tudi zdaj prosila zanj, §e cel<5 jokala se je, da bi mu oče prizanesel ali vsaj malo inenj udrihal po njenem ljubem detetu. Ali vse zastonj, oče vendar ne preneha, dokler ga prav dobro ne pretepe. Od jeze ves zelen se je Ivica po tleh vnljal in upil: ,,Nečem! nečeui!" — To očeta še Tbolj razjezf. ,,Jaz tudi nečem!" zavpije oče nad njim ter prime še enkrat za šibo. Zdaj je pa bila zares huda, kajti oče ga je prijel od zadej čez pas in neusmiljeno udrihal po njem, da so se kar hlače pod šibo tergati začele. ,,Ojoj! ojoj!" upije Ivica, pa ne pomaga nič, oče ga prav dobro namažejo, ter po tem ven pred vrata po-staiijo.   Dolgo se je kremžil; pa ko vidi, da se nihče za njegov jok ne briga
- 185 -
—  tiidi mati, dasiravno se jej je smilil, mu to pot nij srnela potuhe dati — se      • je njegova togota ktnalu polegla.   Začel je na vrata bunkati iu prositi naj mu odpr6.   ,,Da, ako bodeš prav lepo in prijazno prosil, odperli ti bomo, drugače ne," oglasi se oče od znotraj. Ivica je začel prositi. To se je raateri jako dopadlo
in spoznala je zdaj, da je oče prav imel in da se otrokom potuha ne sme dajati-
—  Ivica je svojo termo opustil,  poljubil je ocetu in materi roko, ter ju odpuš-čenja prosil.    ,,Tako je prav, odslej si zopet najin siu!" rekel je oče.    ,,Ali to ti povem,  da boš v drugo se bolj  tepen nego si bil  denes, ako se ne poboljšaš in ne opustiš svoje samoglavnosti. Še celd prepovedal ti bom, da se ne boš smel igrati z brati in sestrami, ako ne opustiš svoje terme."
Ivica je bil odslej kakor ura, prijazen in ubogljiv otrok, kakoršnih se malo kje najde.   Včasih so ga morali stariši še posvariti, ali svojo terrao je opustil
za zmirom.    Pa recite otroci, da šiba ne pomaga!
J. E