1994- K§fi KRONIKA ^ -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino Metka Gombač BAZA ZA REPATRIACIJO RADOVLJICA Ob koncu druge svetovne vojne je med mnogimi problemi, ki so se pojavljali pri nas, stopil v ospredje problem vračanja ljudi, ki so bili med drugo svetovno vojno prisilno izseljeni, poslani v koncentracijska taborišča, mobiliziram v okupatorsko vojsko ali poslani na prisilno delo. Po Evropi se je od meseca aprila do konca leta 1945 premikalo na stotisoče ljudi, ki so se vračali na svoje domove. Seveda je bilo treba poskrbeti za organizirano vračanje prizadetih in to skrb je prevzela mednarodna organizacija UNRRA (Uni- ted Nations Relief and Rehabilitation Admini- stration). ^ Z UNRRO se je povezala tudi jugoslovanska oblast, ki je podpisala Multilateralni sporazum o vračanju repatriirancev in je na podlagi napotil mednarodne organizacije ustanovila Državno komisijo vojnih ujetnikov, prisilno odpeljanih delavcev, obsojencev in drugih, in sicer 10. aprila 1945.2 komisije je v začetku jimija 1945 izdelal navodila, kako naj se organizirajo delo in življenje v zbirnih taboriščih v tujini ter transporti v domovino. Predvideli so tri vrste zbirališč: sprejemna (tu so se zbirali ljudje ne glede na narodnost), rajonska taborišča (obli- kovale so se skupine po narodnosti) in centrahia jugoslovanska taborišča (tu so se zbirali iz- ključno jugoslovanski državljani iz raznih spre- jemnih taborišč).^ Zaradi razrušenih prometnih poti, uničenih že- leznic, cest, mostov je bilo vračanje v domovino večkrat travmatično in je mnogokrat potekalo zelo počasi. Poleg tega je bilo zaradi nestabilnih časov in slabih pogojev izredno težko zagotoviti preskrbo, predvsem hrano, obleko, zdravila za izredno izčrpane ljudi, med katerimi je bilo veliko oslabelih in bolnih. V Sloveniji so po direktivah Državne komi- sije organizirali Štab za repatriacijo vojnih ujet- nikov in intemirancev za Slovenijo, ki je vodil repatriacijo vseh oseb, ki so se po štiriletnem okupatorjevem teroqu vračale preko meja Slo- venije na svoje domove. Štab za repatriacijo je 12. maja 1945 izdal odlok, kije določal, kako naj se organizira repatriacijska služba. V juniju je bilo organiziranih 36 sprejemališč po vsej Slo- veniji. Po pokrajinah so postavili Komisije voj- nega področja za repatriacijo, ki so se v kratkem preimenovale v Odseke štaba za repatriacijo. Sedež Komisije za Gorenjsko je bil zaradi lo- gističnih razlogov na Jesenicah. V okviru Komi- sije vojnega področja za Gorenjsko so delovale okrožne komisije in zbirne baze. Na Gorenjskem so ob koncu maja in v začetku junija organizirali naslednje baze za repatriacijo: bazo na Jesenicah, v Gozd Martuljku, v Kranjski Gori, na Bledu, v Škofji Loki, v Kamniku, Domžalah, Kranju in Radovljici."* Že proti koncu junija in v juliju 1945 pa so začeli manjše baze zapirati. Nova okrožnica, ki jo je Štab za repatriacijo poslal v vednost vsem od- sekom in bazam dne 17. avgusta 1945, je uvedla nekatere organizacijske spremembe repatriacijske službe. Izboljšave in izpopolnitve delovanja baz v Sloveniji so nastale na osnovi izkušenj delo- vanja te službe. Vse odseke Štaba za repatriacijo so razformirali, prav tako so razpustili večje šte- vilo baz. Na Gorenjskem so zaprli baze v Škofji Loki, na Bledu in v Gozd Martuljku (ostalo je okrevališče).* Do konca leta 1945, ko je bil glavni val vra- čanja zaključen, so na Gorenjskem zaprli vse ba- ze razen Jesenic in Kamnika, ki sta bili aktivni tudi v letih 1946-1947, potem pa je ostalo le še sprejemališče Kamnik, Id je bilo že od leta 1947 določeno predvsem za sprejem ekonomske emi- gracije. Baza Radovljica je bila poleg Kranja tisti zbirni center, preko katerega se je v obdobju od junija do novembra 1945 vrnilo največje število pregnancev, in sicer 10.816. Uradno je radov- ljiški center začel z delom 2. junija 1945, čeprav ^ Čepic TaJ2i, Oris poteka repatriacije v letu 1945, Kronika, 1985, 1. 33. št. 2-3, str. 235 2 Arhiv republike Slovenije (AS), Štab za repatriacijo vojnili ujetnikov in intemirancev Ljubljana, fase. 104, fase. 132 (prej Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino /AINZ/) ' AS, Štab za repatriacijo, fase. 104 AS, Štab za repatriacijo, fase. 96, fase. 132 ' AS, Štab za repatriacijo, fase. 130 77 1994- vÉ»Ì KRONIKA -3/42 časopis za slovensko krajevno zgodovino je bil prvi transport evidentiran že konec maja 1945.6 Prostore za sprejem repatriirancev so pripra- vili v barakah na polju ob poti iz Lesc proti Ra- dovljici, ki so jih postavili že Nemci.'' Barake so sproti urejali, dopolnjevali, opremljali, tako daje baza lahko sprejela do 1500 ljudi dnevno. Delo je potekalo v sodelovanju vojaških in civilnih ob- lasti, s pozivi pa so se obračali na prebivalstvo, naj podpirajo njihova prizadevanja z zbiranjem prispevkov v blagu, hrani in denarju. Začetki de- lovanja so bili kot povsod drugje tudi v bazi Radovljica zelo težki. Komandant je v prvih dneh junija 1945 poročal Štabu za repatriacijo v Ljubljano, da so slabo opremljeni. Pripravljene so bile le tri barake, v katerih ni bilo mogoče zadostiti vsem pogojem za delovanje baze. Toda iz dneva v dan se je stanje popravljalo, prihajala so podrobnejša navodila, predvsem pa pomoč v opremi, pritegnili so tudi večje število ljudi za delo. Zmogljivost baze je bila v mesecu juliju že veliko večja. Da bi bil postopek sprejemanja ljudi, ki so se vračali domov, v vseh bazah enak, je Štab za repatriacijo iz Ljubljane izdal več navodil. Ob prihodu v bazo, pred namestitvijo, so repatriirance razdelili po skupinah ter opravili dezinsekcijo obleke in osebno kopanje. Temu je sledil zdravniški pregled. Istočasno z zdrav- niškim pregledom je potekalo podrobno popiso- vanje. V ta namen so bili izdani posebni for- mulajji: popisni seznami in kartoteke. Repatriirance so razdelili v več skupin. Oglej- mo si najprej pet osnovnih: 1) V prvo skupino so določili vse aktivne oficirje, ki so se zbirali v bazi Baragovo seme- nišče v Ljubljani. Po mesecu dni dopusta so se morali javiti vojaški oblasti zaradi razporeda. Oficirje, ki niso bili iz Slovenije, pa so poslali v zbirni center za Jugoslovane in jih potem orga- nizirano poslali na Hrvaško. Popise in spiske so vodili ločeno od ostalih repatriirancev in jih zbi- rali pri oficiqu OZNE pri Stabu za repatriacijo v Ljubljani. 2) V drugo skupino so spadali podoficirji, vojaid in civilisti, ki so prišli v poštev za mobi- lizacijo. Pustili so jih na enomesečni dopust, nato pa so se morali javiti komandi področja, ki so ji pripadali, da so jih lahko poklicali, če je bilo potrebno. 3) V tretjo skupino so bile določene osebe, ki so lahko odšle takoj domov (ženske, otroci, star- ci..), če so jim to omogočale prometne zveze. 4) Sem so bili zajeti vsi za delo sposobni, ki pa se niso mogli vrniti na svoje domove, pred- vsem zaradi tega, ker še ni bilo prometnih zvez in so jih zaposlili pri raznih delih. 5) V zadnji skupini pa so bili vsi tisti, ki niso mogli domov in niso bili sposobni za delo. Za njih so poskrbeli predstavniki Ministrstva za so- cialno politiko; namestili so jih po zavetiščih, domovih za starostnike, otroke pa so dali v dečje domove. Tuje državljane, ki so se vračali domov preko ozemlja Slovenije, so namestili v posebna spre- jemališča (predvsem v Ljubljani in Mariboru), njihovo repatriiranje pa se je izpeljalo v sode- lovanju s predstavniki UNRRE, Rdečega križa in delegati posameznih držav.* Dodatna navodila, za posameznike ali skupine z bolj "problematičnim" predznakom, ki so jim namenili veliko mero pozornosti in kontrole ter posebno obravnavo in razporeditev, pa je izdala OZNA pri Štabu za repatriacijo Ljubljana dne 26. junija 1945. Vse ujete partizane - dezerterje so takoj poslali v dopolnilno brigado VI, ki je bila v okviru IV. armade v Škofji Loki. Sem so raz- poredili tudi tiste, ki so bili na prostovoljnem delu v Nemčiji. Vsi Nemci in Italijani - vojaki so šli v vojaška taborišča. Kočevarji, Nemci, ki so bili zaposleni v civilnih službah (delavci po to- varnah, na pošti, pri železnici itd.) in Volks- deutscherji so bili s spremstvom poslani v tabo- rišče v Stražišču pri Ptuju. Vse Jugoslovane, ki so bili v sovražnih vojskah, ustaše, četnike, do- mobrance, be-ga in žandarje so zbirali v tabo- rišču v Šentvidu pri Ljubljani (v začetku, a le krajši čas, so tu nameščali tudi prisilno mobi- lizirane v okupatorsko vojsko). Državljane Sov- jetske Zveze so ločili od ostalih tujih državljanov in jih namestili v šoli v Šentvidu pri Ljubljani. Vsi tisti, ki se niso nameravali vrniti v domovino oziroma so bili pripeljani proti svoji volji, so šli v taborišče v Kranju. Vsi tisti pa, ki so bili obsojeni zaradi kriminala že v Jugoslaviji ali pozneje v Nemčiji in se jim kazen še ni iztekla, so bili predani sodišču v Ljubljani.^ Po pregledu in razporeditvi so tistim, ki so za- pustili bazo, izdali uradni dokument Objavo, s katerim se je posameznik lahko premikal izven 6 AS, Štab za repatriacijo, fase. 76a. ' Izjava repatriiranca g. Kožarja. * AS, Štab za repatriacijo, fase. 72, fase. 132. ^ AS, Štab za repatriacijo, fase. 72. 78 1994- KRONIKA -3/42 časopis za slovensico Icrajevno zgodovino baze in imel zagotovljeno brezplačno vožnjo do doma. V bazi Radovljica je delalo od 20 do 30 ljudi. Sprejemni center je imel komandanta, politko- misarja, referente za intendanco, saniteto, pro- met, sindikat, socialno skrbstvo, personal, propa- gando in seveda administratorje, kurirje, kuha- rice, spremljevalce repatriirancev na poti iz baze proti domu, ljudi, ki so pomagali v ambulanti, skrbeli za čistočo itd. Komandant baze v Radovljici je bil sprva Valentin Plevnik, nato pa Anton Berce. Koman- dant je skrbel zato, da sta življenje in delo v bazi potekala čim bolje. Od njegove sposobnosti in iznajdljivosti je bilo odvisno, kako so bili repa- triiranci sprejeti v bazi in kako so odšli na svoje domove. Bil je v stalni zvezi s Komando mesta Radovljica zaradi preskrbe s hrano, zdravili, opremo itd. Preskrbeti je moral prevoz za vse repatriirance do doma, oziroma do kraja, ki so ga navedli. Za skupine, ki so odhajale iz baze in so štele več kot deset ljudi, je določil sprem- ljevalca. Pomembno je bilo, da je svoje delo koordiniral s Štabom za repatriacijo, predvsem pri organiziranju odhodov repatriirancev na nji- hove domove, kajti slabe prometne poti so veli- kokrat povzročale ogronme težave in nezado- voljstvo pri ljudeh, ki so komaj čakali, da pridejo do svojcev ter do svojega doma. Politkomisar baze je bil Vinko Rotar, v av- gustu pa ga je nasledil Alojz Mlekuž. Tako kot komandant je bil tudi politkomisar prisoten pri vseh odločitvah, še posebej pri določanju kate- gorij repatriirancev in pri tem, kam so jih napotili iz baze: domov, na dopust, v delovno brigado itd. Skrbel je tudi za predavanja in politične ure. V navodilih za delo je bilo posebej podčrtano, daje potrebno ljudem, ki so se po daljšem času vračali iz tujine, razložiti, kaj je nova Jugoslavija, kajti v zbirnih taboriščih v tujini, ko so čakali na tran- sport, ki jih je odpeljal v domovino, so bili izpo- stavljeni različni propagandi, ki včasih tudi ni bila naklonjena novi državi, kamor so se vra- čali, Izredno pomembno delo v bazi je opravljal sanitetni referent in skupina, ki je delala z njim. V Radovljici so postavili ambulanto in higiensko ekipo, ki je sčasoma pridobila vse več opreme (npr. aparate za dezinfekcijo in dezinsekcijo) in je vse boljše skrbela za primerne higienske raz- mere v bazi. Zdravila in sanitetni material ter razno opremo so dobivali preko Komande mesta Radovljica. Bolne ljudi, potrebne bolnišnične nege, so pošiljali v vojno bolnico, pa tudi v ci- vihie bolnišnice. Prve dni, ko je baza pričela delovati, je vodil sanitetno področje Franc Burja, nato pa je v Radovljico prišel Korošec Franc Warum, študent medicine (8 semestrov), ki je vodil delo do konca septembra 1945, ko je odšel domov na Koroško. Nasledil ga je Janko Kry- zanovski, do tedaj pomočnik sanitetnega refe- renta, Zdravniku je bilo v pomoč dodeljeno zdravstveno osebje. Pri sistematskih pregledih so ugotavljali, da je bilo veliko ljudi bolnih na pljučih, da so bili podhranjeni in slabokrvni. Marsikdo je zbolel na dolgi poti povratka, ki je pogosto trajal dneve in tedne. Tako je v poročilu dr. Ladislava Pirca, ki je spremljal transport Jugoslovanov iz Prage, zapisano, da je na poti, ki je trajala mesec dni, umrlo 8 ljudi, imeli so 260 primerov, kjer je moral posredovati zdravnik, moral je amputirati nogo, asistirati pri porodu, kajti med potjo je bilo nemogoče težje bolnike oddati v bolnišnico. Ambulanta, ki je bila v Radovljici pripravljena za najnujnejše primere, je sprejela 15 bolnikov. Na novo so že mesecu juniju 1945 zgradili komoro za razuševanje obleke in posteljnine, kopalnice, v gradnji pa je bila tudi čakalnica za namestitev ljudi, preden so jih zdravniško pregledali.^^ Za preskrbo s hrano je bil odgovoren referent za intendanco (ekonom) Janez Markovčič s sodelavci. V sodelovanju s Komando mesta Ra- dovljica so skušali kar najbolje oskrbeti razse- ljeno prebivalstvo, kar pa ni bilo prav lahko, saj sta preskrba in kvalitetna prehrana predstavljali velik problem ob vsestranskem pomanjkanju, ki je sledilo štiriletni vojni. Mirko Šribar je bil referent za socialno skrb- stvo. Povezoval se je z raznimi masovnimi orga- nizacijami ter tako zbiral dodatno pomoč, prosto- voljne prispevke, ki so jih razdelili med najbolj potrebne posameznike ali družine. Maki Mencinger, personalna referentka, je vodila evidenco o vsem osebju, ki je delalo v bazi Radovljica. Vodila je sezname, personalne vprašalne pole in na predlog komandanta baze ali njegovega namestnika sprejemala in odpuščala ljudi ter o tem poročala Štabu za repatriacijo v Ljubljani. 1^ ^° AS, štab za repatriacijo, fasc.lOl, fase. 104, fase. 122 1* AS, Štab za repatriacijo, fase. 99 12 AS, Štab za repatriacijo, fase. 98, fase. 99 1^ AS, Štab za repatriacijo, fase. 101, fase. 122 79 1994- vA^ KRONIKA -3/42 časopis za slovensl