Pismo učenca ob junijski stavki Ijubljanskih učiteljev
»Učiti se, učitt in spet samo učiti!« je dejal lov. Tito pionirjem. Znanjeje kapital, ki nam ga nihče ne more vzeti. Vendar natn mora lo znanje nekdo posredovati, nekdo nam mora lo znanje dali. Za šrtvovanje naših tovarišev uiiuljev pa bi morala družba imeli večposluha, tudi učitelj je čkrvek, ki živi v tej naši potrošniški družbi od denarja, oziroma z denar-jem, ki muga družba odmerja. Vpra-šujem pa se, kako mu ga odmerja, po kakšnih merilih. Da ta merila ne ustrezajo današnjim življenjskim razmeram, nam dokazujejo štrajki oziroma prekinitve dela, s katerimi si morajo žal naši uiitelji izvojevati nagrade za napomo delo, ki ga imajo pri delu,  ko nam poskušajo vliti
v glavo znanje, ki ga bomo potrebo-vali v življenju- Naši učilelji vedo, da »KOLIKOR ZNAŠ, TOLIKO VELJAŠ«. Zato upam, da bo naia družba uvidela, da je nujno pravilno ovrednotiti tudi delo učiuljev, kajti od njihovega dela je odvisno naie znanje in s tem napredek naše družbe.
Zaio se pndružujem vsem tistim, ki sloje ob slrani naših učileljev v boju za pravilno vrednoUnje njiko-vega dela.
Upajmo, da našim učiteljem ne bo
treba več štrajkati, ker to škoduje
vsem, predvsem pa natn osnovnošol-
«"»¦                 GREGOR AHAC,
tičenec 8. a razreda
šole Ketteja in Murna