Poštnina piačana v gotovini. Posamezna ítevilka 1 Din. List za gospodarstvo, socialno politiko in prosveto Uredništvo In uprava, Strossmajerjev trg 1 Tel. it. 73. i—H—i 11 Mf i« i milil in iiuMM'iiMmiiiiiii ilium m mi ii m h ■ Leto XXII. Št. 38. Kratil, 17. septembra 1938 Izhaja vsako soboto. Naročnina: celoletno 40.- Din, polletno 20.-četrtletno 10 Din. Din, Rasizem - pogubna zmota Ves svet je bil presenečen, ko je izvedel za spomenico, v kateri se italijanski vseučili-ški profesorji izjavljajo v prilog tako imenovanem rasizmu, italijanski katoliški tisk si je spočetka prizadeval, da bi ta dogodek tolmačil kot nekaj, kar ni v nobenem nasprotju z dosedanjo nueionalno politiko Italije, o kateri itak vemo, da smutra narodno skupnost kot najvišjo vrednoto tozemskega življenja in delovanja in to tudi v praksi dejansko izvaja, pri čemer režim gleda na to, da se izogiba načelnim in praktičnim sporom z najvišjo duhovno oblastjo. Toda generalni tajnik stranke je izjavi v¡fé-učiliških profesorjev, antropologov, biologov, fiziologov in zoologov ter patologov dal nekak uraden značaj in napovedal, da bo režim ta načela tudi v izvestni meri izvajal, vsaj kar se tiče Zidov, da gre torej konkretno za an-tisemitsko politiko, katere italijanski fažizem doslej ni izvajal. Zadnje dni so se napovedi tajnika tudi uresničile z zakonom o izgonu Zidov. Pipež Pij XI., ki je antisemitizem načeloma v zadnjih letih že parkrat obsodil, je v nagovoru na gojence zavoda de Propaganda Fide obsežno in jasno obsodil rasizem sploh, kolikor prenapenja narodnostno načelo v tem smislu, da človeštvo na biološki podlagi ostro loči na plemena, med katerimi da obstojajo bistvene razlike, ki segajo od fizioloških podlag tja v duhovno življenje, v moralno miselnost in v kulturo ter seveda tudi v politiko. Obenem je papež obžaloval, da Italija posnema v tem pogledu tuji narod, dasi vsa njena latinska kultura in preteklost kaže na vsečlove. ški humanistični ideal, ne pa na barbarsko plemensko gledanje življenja. To je i/zvalo od najmerodiajnejše strani odgovor, češ, da Italija ne posnema tujine in da bo plemenska načela v svoji politiki tudi praktično izvajala-Ne da bi se spuščali v politično stran vprašanja ter razmotrivali njene možne posledice v razvoju evropske politike, ki brez dvoma ne bodo izostale, hočemo kot katoličuni razmotri-ti njega načelni smisel in važnost. Rasno ali plemensko naziranje glede narave človeka, človeškega občestva in človeškegu rodu ter njega posameznih vrst in podvrst ter narodov je v tem smislu, kakor ga sv. oče zavrača in kakor le danes od neke strani dejansko tudi v praksi izvaja, v najočitnejšem nasprotju s krščanstvom — da, lahko rečemo, v najbistvenejšem pogledu. Zmotno je mnenje nekih listov, dn je pupež pač dokazal to, kar da se pokaže po navadi v zgodovini . Cerkve, da namreč tO občestvo odklanja pozitivne znanstveno izsledke, ki jih bo naposled hočeš nočeš moralo priznati. Zakaj rasno gledanje človeka in človeškega občestva kot nekiik temelj spoznanja z absolutno veljavo ni nobej, pozitiven znanstven izsledek, ampak neka podmena, kakor je bil svoj čas Kant-I.nplareova nli pii Darwinovu teorija, ki iz nekaterih izkustveno dognunih znanstvenih resnic s pomočjo domišljije zgrudi nek sistem, ki v celoti ne predstavlja nobenega znunstvenega izsledka, ampak tO, kar po pravici imenujemo domnevo. Človeškega rodu ne moremo in ne smemo gledati izključno s tistega stališča, ki vidi v njem goli animal ali žival, ampak ga moramo obenem in predvsem gledati kot duhovno bitje, in v tej luči se nam tako imenovane plemensko razliko ne pokažejo kot tako bistvene, kukor so v živalskem svetit, ampak kakor je sv. oče, kolikor vemo. prvič v jeziku krščan-kega modroslovjn tako posrečeno dejal, ko neko variacije v veliki simfoniji oduševljene-ni'gn in duhovnega stvarstva, ki na ruzličen način izvnjajn, ponavljajo in razpredajo ter poočidijejo glavni motiv. Človeški rod -- to jo osnovni nauk vesoljnega, to jo katoliškega krščanstvu — predstavlja v svoji raznolikosti bistveno enoto, tako da se vse biološke, plemenske razlike "k'ndno dopolnjujejo v člc. veku in v človeštvo z njega težnjo po enotni veri, etiki in kulturi ter kulturnem razvoju in tudi po političnem edinstvu, ki je in ostane človeka in človeštva edino vredni ideal, dasi ni nik.tli p polnnma dosegljiv. Zato tisti rasizem, ki dejansko obstoječo najvišjo er-.oto človeštva kakor tudi njegovo težnjo, da bi se ta enota čim bolj očitovala v zgodovini in v duhovnem obrazu človeštva, razdira, ko do najvišje stopnje pretirava razlike kr/i, fizično skladnje in osobite narodne duševnosti ter na. gonov, sloji v nepremostljivem nasprotju s krščanstvom in z najvišjimi nameni človeka in človeštva, ki mu jih ono postavlja. Ti najvišji duhovni nameni so taki, da obsegajo vsa plemena, vse vere in vse čase in nikogar ne izključujejo naj bo arijec, Žid ali črnec. Krščanstvo uči, da je Zveličar umrl za vse. da vse povzdigne v prave otroke božje, vrednoti vsakega človeka, naj pripada kateremukoli narodu ali katerikoli veri ako ji sledi v dobri vesti — enako. Kak(.r torej vidimo, krščanstv-> ne taji izsledkov znanstva, ki so jih poudarili italijanski biologi, fiziologi in antropologi, ki so pa pozabili vprašati za mnenje svoje tovariše filozofe, moraliste, juriste, zgodovinarje in učitelje drugih duhovnih ved, da bi bilo njihovo mnenje o človeku in o narodnem občestvu manj enostransko in bolj široko ter celotno, nego je v resnici. Pravilno pravi Rino Alessi v nekem velikem italijanskem listu, «*• je italijanski fašizem enako kakor katolicizem odločno protimaterialističen, da priznava prvenstvo duha in svobodno voljo človeka ter zato absolutno ne more sprejeti materialističnega in determinističnega rasizma, ampak da se morejo resnični pozitivni izsledki biološke znanosti prav lepo spraviti v sklad tako s katoliškim svetovnim nazorom kakor s katoliško politiko. Zakaj v nasprotnem primeru bi se moral zgoditi popoln prelom s katolištvom in katoliško Cerkvijo ter tradicijo — posledice tega pa bi bile gotovo katastrofalne. Poganski rasizem ali nacionalizem mora nujno vesti nazaj v barbarstvo, kakor je poudarjal sv. oče, zakaj izhodna točka tega rasizma je in ne more biti ničesar drugega kakor borba vsakega in zoper vse in narobe: homo homini lupus, to je, ljudje so volčja čreda s to razliko, da imajo razum, ki jih uči, kako bi se mogli čim lažje med seboj iztrebiti. Vsak rasizem smatra namreč lastno pleme za najvišje in zato zatira druge, tako da se s tem načelom in dejansko zanikuje to, kar je bistveno za človeka in za človeški rod, namreč da ivori skupnost razumnih bitij, ki jo je treba bolj in bolj izpopolnjevati, da bo v njej mesta za vsakega, naj bo velik ali majhen, te barve in krvi ali druge, s temi plemenskimi osobito-stmi ali s drugimi. Kakor vidimo, brani krščanstvo v tem pogledu tudi demokracijo in ščiti slabšega pred močnejšim ter zagovarja pravico političnega, moralnega in kulturnega dviga za vsak narod in za vsako človeško skupino, dočim poganski plemenski nacionalizem vede — kot je sv. oče povedal — do večne borbe, tiranije, prevlade nasilja in do končnega razkroja. Ker nam je samo do načelne strani tega vprašanja, nočemu pristavljati k temu ničesar drugega kakor željo in pričakovanje, da bi se pogubna zmota rasizma, ki je smrt krščanski in človečanski kulturi, humani teti in demokraciji, ne raztegnila in ne razširila ter da bi prevladala miselnost, ki je iz krščanskega Rima razširila po vsem svetu in pripomogla do višje stopinje omike vsem na zemlji. Nemci o protinemški propagandi pri nas „Voelkischer Beobachier", glavno hitlerjev-sko glasilo objavlja v svoji monakovski izdaji članek z naslovom: „Protinemška propaganda v jugovzhodni Evropi." V članku kritizira franooskr- in angleške poskuse paraliziranja nemškega vpliva in nemške propagande v tem delu Evrope. List piše med drugim tudi sledeče: „Spet 'hočejo nekateri spremeniti evropski jugovzhod v izhodišče svetovnih političnih sporov. Znano je, da gre temu prehodnemu (!) področju evropskega kontinenta po njegovi strukturi svetovnozgodovinski pomen za razdelitev političnih sil ne le v Srednji Evropi in v vzhodnem delu Sredozemlja. Ponavljajo se tu potemtakem stare predvojne metode podtalnega razdiralnega dela in tajnega diplomatskega tekmjovunja, brezobzirne kulturne propagande in stalnih groženj." Kakor pred letom 1914, piše dalje nemški vodilni list, imata tudi sedaj glavno besedo v tem pogledu zapadni velesili, ki nastopata kot Sovražnici avtoritarnih držav v imenu teritorialne in politične samostojnosti malih narodov. Po združitvi Avstrije s tretjim rajhom se je ta propaganda proti avtoritativnemu državnemu vodstvu in proti novim pojmom mogočnih narodnih tvorb še povečala. List omenja in obsoja nato propagandno delo Francije, kateri zamerjn, da hoče ohrani' ti svoj vpliv v tem predelu Evrope, ki jo vo- di le ..želja po vznemirjanju narodov južno cd Donave, ki se prav sedaj bore zu svoje državnopolitičue oblike." Tej francoski propagandi se pridružuje tudi novo vseslovanstvo češkoslovaške republike, ki naj pomaga k formiranju slovanskega bloka proti germanskemu. Nato list pravi: ..Zanimivo je. da podpirajo protinemško propagando v tej obliki tudi nekateri angleški krogi. V Londonu je pred kratkim izšla knji-Ka nekega Dorosa Alastosa ..The Balkan and Europe", v kateri prihaja protinemška jugovzhodna propaganda posebno do izraza. Knjiga je spisana na domnevi, da bo nemški rajh kmalu podvrgel ves Balkan. Zato naj narodi na tem področju budno stražijo." f^arodno-socialstlčni orgam, pa naprotno povdarja, da bodo balkanske države ..samo te" daj močne, ako ostane njih novi sosed, nemški rajh, velik in močan." Jugovzhod, tako zaključuje list svoja izvajanja, spada ne le geopolitično temveč tudi z vseh vidikov „v srednjo, evropsko usodno fronto". Mislimo, da je odveč vsak komentar takemu pisanju. Posebno po zadnjih dneh, ko je ves svet strmel nad načinom izražanja državnega poglavarja o poglavarju sosedne države, bo lahko prav vsakdo doumel vzrok ter namen takega pisanja. Iz gimnazije v Kranju Kranju daje razen v ponedeljkih še vedno dijaštvo značaj živahnosti in razgibanosti. Kar oživele so ulice po našem mestu, ko so počitnice minulo. Saj ni čudno. Skoro 700 dijakov in dijakinj puhu j« v gimnazijo. To jo že taka številka, da se mora v našem mestu poznati. Ze nekaj dni pred zučetkom šole smo opazili okrog gimnazijo večje število dijakov. Nekateri so bili mnenju, da so prišli dijaki popravljat, Cesar na koncu leta niso zmogli. Drugi pa so pravili, da so prišli predčasno v Krunj samo tisti dijaki, ki so bili lansko leto posebno pridni in so zato hoteli še med počitnicami študirati. Da ne bi njihovo znanje ostalo brez ocene, so prišli svoje znanje pokazat pred pro_ fosorje. Čudili smo se, da jih je prišlo tako mnogo. Ali so dijaki tako pridni, da si še v počitnicah ne privoščijo miru, ali pa je morda postala moda taka, kdo ve' Naj bo že temu tako ali drugače, resnica je, da so bili profesorji z dijaki, ki so se med počitnicami učili, kar zadovoljni. Ta zadovoljnost je na dija. ke tako vplivala, da se je večina, ki poleti šo ni vedela, ali traja gimnazijski razred ono ali dve leti. zdaj na jesen odločila, da hoče v onem razredu sedeti samo po eno leto. Razumljivo jo, da vsi niso hoteli imeti enakega mnenja. Enotnost mišljenja je težko ustvariti, ko tako rad vsak po svoje in drugače misli... Gimnazijsko poslopje je častitljivo. Kdor ga od daleč opazuje, čuti, kako vejo iz njega dih resnosti in umerjenosti. Toda videz ni vedno popolna slika resničnosti. V častitljevem poslopju vre. in kipi življenje, ki se preliva, prihaja in odhaja. Pa tudi tu se uveljavlja načelo, da se skrajnosti vežejo. Mladostna neugnanost in nestalnost se je zadnja leta poleg nesolidnih dijakov lotila tudi umerjenih profesorjev. Vsako'leto nam odhajajo naši najboljši. Letos sta zapustila gimnazijo spet dva profesorja, ki ju bomo težko pogrešali. Na klasično gimnazijo v Ljubljano je odšel prof. dr. Franc Tomšič. S svojim temeljitim znanjem in velikim obzorjem ter z duhovito iznajdljivostjo, s katero je znal predajati in dajati naloge iz materinega jezika, si je osvojil srca vseh višješolcev. S svojim ravnim in odkritim značajem si je pridobil ugled resnega in zna-čajnega profesorja pri dijakih in starših. Poleg šolskega dela je marljivo delal v svoji stroki tudi izven šole. Upamo, da bo v tem oziru našel v Ljubljani še bolj ugodno polje. Za pet let njegovega dela v Kranju so mu hvaležni starši in dijaki. Zapustil nas je tudi dolgoletni profesor glasbe na kranjski gimnaziji g. Zdravko Svi-karšič. Skoro 15 let je bival v našem mestu in smo že mislili, da ga je Kranj za vedno nase privezal. Zdaj pa je odšel na poljansko gimnazijo v Ljubljani. Po svoji zbirki koro-Ikih narodnih pesmi si je pridobil ime v širšem glasbenem svetu. Marljiv kakor čebelica, zraven pa skromen do neverjetnosti, je poučeval petje in glasbo, vodil mladinski, moški in mešani zbor ter orkester. Videli smo ga nastopati pri vseh gimnazijskih prireditvah. Z njemu lastno pridnostjo in vestnostjo je skrbel tudi za cerkveno petje v gimnazijski kapeli. Nihče ne bo mogel presoditi, koliko truda in skrbi je položil v svoje delo za glasbeno življenje na gimnaziji. Zdaj, ko odhaja drugam, naj ve, da ga spremlja iskrena hvaležnost premnogih, ki so znali ceniti njegove žrtvF. Tik 'pred začetkom šolo je odšel tudi profesor za kemijo g. Josip Kajfcž v Ljubljano. Vsem trem profesorjem želimo kar najboljše bivanje na novih službenih mestih. Obenem bi pa želeli v prid gimnaziji in dijakov, da bi častitljiva umirjenost gimnazijskega poslop„ ja našla svoj odsev tudi v umirjenosti profesorjev in da nas ne bi leto za letom zapuščali kleni stebri naše izobrazbe in omike. Veličasten zaključek 700-Ietnice v Velesovem Slovesnosti, ki so se vršile ob priliki 700-letnioe v Velesovem od Velikega do Malega Šmarna so dosegle svoj višek v Četrtek, dne H. septembra. Ze prejšnji večer je v vsej fari vladalo svečano razpoloženje, ko smo sprejemali prevzvišenega gosta škofa, kateremu so župljani priredili prav prisrčen sprejem. Prišel je zaželjeni osmi september, katerega smo zelo nestrpno pričakovali zlasti še ker nam je nebo prej več dni kar zaporedoma si-palo božji blagoslov izpod oblakov. Ali strah je bil neupravičen, to smo spoznali na Malega Šmarna, ko se je zgodaj zjutraj prikazalo sonce izza gora ter prodrlo meglo, ki je ležala v dolini in nam oznanilo, da nas je Ona, kateri v čast se današnja slovesnost vrši, usli-šala. Kot nevesta, ki pričakuje svojega ženina, tako je bilo opravljeno danes to starodavno Marijino svetišče, vitki ponosni mlaji, nad kateri kraljuje, nekoliko v stran stoječ ¿5 m visok mlaj, kot bi se sramoval svojih tovarišev, zeleni venci in številni slavolosi, v«e to je pričalo, da je Velesovo razumelo svoj dan in da ga gostje ne bodo našli nepripravljenega. Ze takoj zjutraj so pričeli prihajati posamezni romarji, da počaste svojo Mater v Velesovem, kjer že 700 let kraljuje nad lepo gorenjsko ravanjo. Zelo živahen promet pa je nastal okrog 10.. ko je vse hiteb v Predklo. šter, kjer je imel škof najsvetejšo daritev. Prevzvišeni je imel najprej pridigo, v kratkih jedrnatih in krepkih potezah je orisal Marijo STRAN 2 kot našo najboljšo priptošnjico pri Bogu za rime milost^ najbolj pa ko: našo posrednico za dosego posvečujoče milosti božje, ki je j>t-vi predpogoj za našo popolno in trajno srečo. Po pridigi je bilo darovanje za cerkev nato pa je opravi! sv. mašo. (ob številni astistenci). Triurni velesovske sedamstoletnice pa smo slavili popoldne; vsa pota so oživela in do pol treh se je zbralo v cerkvi in okrog nje nad 4000 ljudi Ob pol t»eh je imel v cerkvi govor ravnatelj g. Jagodic, po govoru pa se j© razvil h veličastna procesija, kakršne Velesovo še ne pomni. Podobna velikanskemu mravljišču jo sila cerkev i* pro.