532
BESEDA  O TRADICIONALIZMU IN MODERNIZMU  V SODOBNI LIRIKI
Kadar govorimo o sodobni liriki, pa naj si bo modernistična ali tradicionalistična, so naša mnenja vselej zelo deljena; nihče pa ne more mimo dejstva, da poezija že zlepa, ali morda še nikoli, ni bila tako izolirana od čitajočega občinstva, kakor je danes. To so ugotovili z dokajšnjo mero kritičnosti tudi tisti predstavniki sodobne lirike, ki so se pred leti sestali na enem izmed redkih pesniških kongresov nekje v Italiji. Morda poreče kdo prizadetih: Kaj nam to mari? Navsezadnje je lirika izraz najsubtilnejših dogajanj v človeški psihi in je zato že po svoji naravi namenjena predvsem duhovni eliti. To je res, vendar le do neke mere. Kdo mi jamči, da so tisti redki ljudje, ki še bero in kupujejo razne pesniške zbirke z nenavadnimi naslovi brez ločil in velikih začetnic, polne nerazumljivih metafor, kakor da si jih pobral iz dnevnika kakšnega psihiatra, res duhovna elita in da niso le čudaki, podobni drugim zbiralcem raznih posebnosti? V tem pogledu bi rajši pritegnil tistim, ki trdijo, da je sodobna lirika izolirana zato, ker je pMDstal njen jezik navzlic svojemu intelektualizmu že tako alogičen in iracionalen, da je nehal biti, kar naj jezik, tudi pesniško, bo, namreč posrednik med menoj, ki svojo misel izražam, in teboj, ki jo sprejemaš. Trditev, da so v človeku, zlasti sodobnem, tako zamotani in protislovni duševni procesi, da jih je skoraj nemogoče izraziti z besedo, ki bi bila umljiva vsem, do neke mere drži, prav tako drži, da pesnika ravno takšni procesi najbolj vznemirjajo in zanimajo; vendar, sprašujem se, ali ni moč pesnika ravno v tem, da zna tudi najbolj komplicirana doživetja izraziti z najbolj preprosto besedo, ali jo vsaj skuša najti? S sodobno liriko je, ne morem se ubraniti tega vtisa, ravno narobe: rekel bi, da skuša tudi najbolj preprosta doživetja izraziti na najbolj zapleten način. Zakaj? Nemara zato ker bi rada skalila vodo, da bi se zdela globoka, kakor bi rekel Nietzsche?
In vendar ne bi rad, da bi kdo v teh mojih besedah videl napad na moderno liriko. Nasprotno, z vsem srcem sem za moderno liriko, ki naj v pesniškem jeziku dvajsetega stoletja govori o najbolj pretresljivih, intimnih in visokih doživetjih človeka dvajsetega stoletja; dvomim pa, če je kateri koli izmed raznih izmov, ki jih poznamo od fin-de-siecla sem, ta pesniški jezik že našel in ustvaril. Če bi ga bil, bi sodobna poezija ne tičala v začaranem krogu, kot tiči. Pa tudi izolirana ne bi bila — ravno tako ne, kakor
ni sodobni roman. In drama. In kdo jima more očitati, da sta manj» moderna« kakor »najmodernejša« lirika?
Kje je torej izhod? Tradicionalisti menijo, da v naslonitvi na pesniško tradicijo. Vendar to bi bil izhod v preteklost, ne pa izhod v bodočnost. Povsem razumljivo je, da je duhovna atmosfera dvajsetega stoletja, stoletja fantastičnih znanstvenih zmag in moralnih katastrof, novih Kolumbov, ki se pripravljajo na osvojitev vsemirskih prostorov in novih inkvizitorjev, ki imajo na razpolago za zatiranje človeškega duha takšna sredstva, kakršnih še nikoli niso imeli, stoletja najvišjih upov in najglobljega obupa nad usodo človeka in njegovega rodu, stoletja, ki s tako blazno naiglico spreminja obličje zemlje, da ga že samo več ne pozna in ne razume, skratka, razumljivo je, da v takem času ne moreš ničesar izraziti s podobami, ki so zrasle pod čisto drugačnim duhovnim podnebjem, ako hočeš, da ti bo tvoje stoletje sploh hotelo prisluhniti. Naslonitev na tradicijo torej ne more biti izhod iz zagate, pač pa samo eden od predpogojev za zdravo  rast sodobne pesniške besede.
Modernizem in tradicionalizem, kakršna se pojavljata v sodobni liriki, sta največkrat samo dve različni obliki kapitulacije pred dvajsetim stoletjem: prva sikriva to svojo kapitulacijo v šaraste cunje polblaznih metafor, dišečih po psihoanalizi in mašinskem olju, druga pa v obledele historične kostume,  zaudarjajoče  po  idejnem in  formalnem naftalinizmu.
Izhod bo najbrž kje drugje.
Ne v epigonskem posnemanju stilov, ki so danes mrtvi, ker je mrtvo tisto, iz česar so rasli, pa tudi ne v nervoznem fabriciranju vedno novih izmov, kajti nove forme so vedno organsiki produkt življenja samega, ne pa umeten produkt intelektualističnih retort, izhod je po mojem v pesniški osebnosti sami, taki, ki zna z dušo in telesom živeti v našem času in ga zato tudi ne more izražati drugače kakor v jeziku našega časa: ker pa ta jezik ni padel z neba, temveč ima svoje globoke korenine v preteklosti, bodo v njem poleg apokaliptičnih odsevov atomskih eksplozij, ki pretresajo temelje, na katerih gradi človeštvo sanjave gradove svojih upov, tudi odmevi Echna-tona, Sapphe, Danteja, Villona, Litaipoa, Omer Kajama, Shakespeara, Prešerna, Puškina, Baudelaira, pa tudi odmevi iz duhovnih prostorov sveta, ki ga še ni, pa ga resnični pesnik v sebi že sluti.                                    Matej   Bor
535