169
Begzin Javuhulan
Begzin Javuhulan
JUTRA    V pustinjo prihrumel je vetra val, da belo jurto bi odtrgal s tal.
A jurta maha v njem iz zadnjih sil z upornostjo labodjih belih kril.
Srce prebada bol mi in v oči zanesel mi nemir je veter zli.
Ce jurto veter s klini vred izdre, kje moja naj ljubezen sanja še?
Brez tebe noč sem, ki ni lune v njej, brez tebe tak sem kot drevo brez vej.
A kadar prideš in sem s tabo spet, sem kakor z roso orošeni cvet.
SEDEL SEM     Sedel sem za svojo mizo, ZA SVOJO     luna k meni je prišla. MIZO    Noč je že uprla vesla
k pesmi tja v temi voda.
Blaga luč oči mi boža, jim pošilja medli svit. Celo noč pero se speši, da ujame misli nit.
Kakor nafto iščem rudo besedi sred nočnih jam. Jutri pojdem k srcem bližnjih z vsem, kar danes izkopam.
Vetra val ob okno pljuska, z brega drevje šelesti. Mojim kiticam se sama laska vrsta melodij.
PEŠČENA    Peščena Gobi, ko iz dalje ugledal GOBI     sem tvojo nago zemljo izsušeno,
mi rekel je spomin: prav tak si tekal ves nag po njej, ko z njo si bil še eno.
170
Sodobna mongolska lirika
Pri mami rastel sem in že zamlada oblekli so me, kakor se spodobi. A danes res že vrsta je na tebi, da se zeleno oblečeš, moja Gobi.
ŠTIRJE LETNI
ČASI PO
JAPONSKO
Pomlad
Jata črnih vran
je posedla po gnoju
in zoblje zmrzal.
Poletje
Lena kamela komaj lovi sapo in kliče zimo.
Jesen
Človeško telo
je kot prezreli sadež
bronasto temno.
Zima
V zavetju gora
hiti po stezici
čreda v zimsko stajo.
POMLADNA PESEM
Obula je ledene škornje,
oblekla kožuh iz snega,
zgrabila bič,
spleten iz meteža
in švrknila človeka po kolenih.
On pa je stal tri dni,
sto dni
in grdo vreme klel.
A danes, ko zasinil dan je novi,
v galopu je prišla pomlad, skočila s konja,
človeku kot prijatelju povodec vrgla
in z mladim ognjem se pognala v boj
vkup s stepo in z zavezniki gozdovi.
171
Dolgorin Njama
Od snežnega kožuha so letele štrene, vsa zasolzena zima je ječala, prosto, na glas zadihala je stepa in vse bolj je pomlad napredovala.
Kot z lento se opasala je z reko,
ki se stalila je in napolnila,
vsak list na vsaki veji je odprla,
vse šelestenje in šumenje zbrala v zbor
in z njim zapela pesem o človeku,
ki kot v skalovju bor
se ni priklonil zimi.