¦                   ,. .'¦   - '      :         Vile.      '    '   ¦:<:i:i^ -¦ ;f •¦¦-*h™
(Češka narodna pripovodka; poslov. Iv. T.)                                                ;
Bil je deček siromak, ki nij imel očeta ne matere. Treba mu je bilo poiskati si službe, ako je hotel živeti. Dolgo se je klatil sem ter tja, iskaj66 si gospodarja, a zaman, nihče ga nij liotel pod streho. Necega dne pride do samotne k6čice, ki je stala ob robu velicega gozda. Na pragu je sedel star-ček, ki nij iinel oči, nego samo temne prazne jamice v glavi. Koze v hlevu so beketale, a starček jim govori: ,,rad bi yas, uboge kozfce, pognal na pašo, a nemam ga človeka, da bi Sel z vami." —   ,,Oče! jaz grem rad s kozami,"
*) Citaj: Kivie.                               •'»¦--.     :   ¦   ft;,n» .- • j   ;i4
r ¦              ,                         — 166 —
oglasi se deček siromak; ^vzemite me v službo." — nA kdo si ti? in kako ti je ime?" Deček siromak mu vse na drobno pove, kdo in od kod da je, ter <ia mu je ime Ivica. — ,,Dobro, moj Ivica! vzamem te v službo, nego najprej da mi koze na pašo odreneš. Ali tja na oni hribec v gozdu da mi jih ne goniš: dobile bi te Vile, in v sladko spanje te zazibavši izteknile bi ti oči, kakor so to storile meni ubogemu siromaku." — rNe skerbite za-me, oče," odgovori Ivica, ,,meni Vile oči ne iztaknejo." To rekši izpusti koze iz hleva ter je odrene na pašo.
Pervi in drugi dan je Ivica pasel koze tam ob robu bližnjega brezika. A tretji dan reče sam v sebi: nkaj bi se bal, Ivica ? požeui koze tja, kjer je boljši in lepši pašnik!" Tak6j si odreže tri zelene šibice iz germa kopinjeka, dene je v klobuk ter goni koze naravnost v gozd tja na 6ni zeleni hribec, kamor mu je bil slepi starec prepovedal. Koze se tak6j razkrope po pašniku, a Ivica sede v senco pod drevo. Nij se dolgo hladil v senci, da iznenadoma stopi predenj lepa krasna gospa, vsa v belej obleki. Dolgi lasje so jej viseli po ledjih lepo razčesljani, černi kakor vran, a oči je imela kakor ternj61ice. •¦' wBog ti pom6zi, dobri pastir!" nagovori ga bela gospa ,,glej kakšua jabolka rast6 v našem ovočnjaku (sadnem vertu)! Evo ti jedno jabolko, okusi je, kako je sladk6." To rekši, poda mu lepo rumeno jabolko. Ali Ivicaje dobro zaal, ako bi vzel to jabolko in bi je snčdel, da tak6j zaspi, in Vila mu o6i iztakne. Zatorej reče: ,,lepa hvala, dobra iu ljubezniva gospa! moj gospodar ima v vertu mnogo ovočnih dreves, na katerih rast6 še lepša jabolka; uže sem jih do gerla sit!" — ,,Nu, ako jih ne želiš, nečem ti jih aiiditi", odgovori Vila in otide.
Malo potem pride druga, še lepša gospa, ki je nesla v roci lepo cvetico. Prijazno se mu nasmehne in reče: ,,Bog ti pom6zi dobri pastir! pogledi, kako lepo cvetico sem utergala tam na zelenej livadi! in kako prijetno diši, podiihaj jo malo." — ^Lepa hvala dobra in Ijubezniva gospa! moj gospodar ima še lepše cvetice na evetličnem vertu; nadiihal sem se jih uže do serca ! — ,,Nu, ker ti moja cvetica nij po volji, pustijo!" odgovori bela gospa serdito, oberne se in otide.
Za malo časa pride tretja gospa. najmlajša in od vseh najlepša. wBog ti pomčzi dobri pastir!" — «Veriy mi, da si lep iakrepik deček," reče Vila, Ma bil bi še lepši, ako bi imel lase lepo razčesane; daj, date malo počešem!" Ivica ne reče ničesar; a ko stopi Vila k njemu, da ga počeslja, vzame Mtro klobuk z glave, potegne kopinjasto šibico, in šic! udari Vilo po roci. — Vila zavpije iz vsega gerla: ,,joj, pomagajte, pomagajte! ter začne jokati az mesta se niti geniti ne more. Ivica se malo briga za njeni j6k, stopi k njej in jej roki zveže s kopinjasto šibico. Zdajci priskočite drugi dve Vili v pomoč, a ko ugledate vjeto sestro % zvezanima rokama, prosite Ivico, naj jo reši bode-čega tenya in jo izpusti. ,,Rešita ju sami!" odgovori Ivica. — ,,Joj, tega ne moreve; roke so nama premehke in zb6dletbi se ob ternje!" Ali videč da deček nikakor neče oprostiti vjete Vile, stopite k sestri, da jej razvežete roki. V to priskoči Ivica, ia §i&! Sic! ošine ju po rokah'se šibico terobema zveže roki. nTak6, zdaj ste v mojej oblasti, Yi hudobne Vile, ki ste mojemu gos-^ podarju oči izteknile."
Zdaj Mti Iviea dom6v h. gospodarju ter mu reče: wO6e! idite z menoj,
— 167 —
našel sem je, ki vam oči veraejo." A kedar prideta na 6ni hribec v gozdu, reče deček siromak pervej Vili: rzdaj mi povedi kje so starčeve oči? ako mi tega ne poveš, veržem te tja doli v vodo. — ,,Ne stori tega za božjo voljo ! Ivica, ne stori tega!" prosi ga Vila, rjaz ti starčeveoči vemem." Ia odpelje ga v veliko votlino mej skalovjem, kjer je bil velik kiip samih oči, velikih in majhnih, černih, modrih, sivih in zeleaih. Vila odbere dve oči iz kupa ter ju poda pastirju. A ko ju Ivica vdene v starčkovo glavo, začne starec zdiho-vati, govoreč: ,,aj, jaz siromak! to nijso moje oči; vidim same sove !" Ivica se razjezi, popade Vilo ter jo verže v vodo.
Zdaj reče drugej Vili: ,,povedi mi ti, kje so starčeve oči?" Tudi ta se začne izgovarjati, da za oči nič ne ve; ali ko jej dežek zapreti, da tudi njo verže v vodo, odpelje ga v 6no isto votline ter mu odbere dve oči. A slepi starec se jezi ter reče: ^aj, to nijso moje oči; vidim same kokosi!" In zgodilo se je tiidi dragej Vili kakor pervej, da jo deček verže v vodo.
nPovedi mi ti, kje so starčeve oči?" reče zdaj Ivica tretjej, najmlajšej Vili. Ta ga odpelje v votlino, in izbere mu dve oči. A ko ju Ivica Ydene v starčevo glavo, vzdihne starec, da nijso njegove o6i, govoreč: ,,vidim same ščuke!" Ivica, videč, da ga je tudi ta Vila prevarila, hotel joje v vodi uto-piti; ali Vila ga prosi, jokaj6č: ,,ne stori tega, za Boga te prosim, Ivica ne stori tega! jaz ti dain prave starčeve oči!" In odbere mu ju izpod velicega kupa. A kedar ju Ivica zasadi v starčeve jamice, Tzklikne starec Teselo: rto — to so moje oči! hvala Bogu! zdaj zopet dobro vidim."
Od tega časa sta Ivica in starfiek živela jednako v lepej slogi. Ivica je pasel koze, a starček je delal doma sir, ki sta ga sknpaj jedla. A Vile se nijso nikoli več prikazale na onem zelenem hribcu v bližnjem brezlku.