459
Poučni in zabavni del.
Žalostna svatba.
(Poljski spisala Valerija Morzkowska).
Ob potoku stoji velika in obljudena vas. Na njenih kočah je videti vse v lepem redu. Luže na dvoriščih, pravilno s plotom ograjene, pa pričajo, da imajo ljudje tukaj jako v čislih svoja bivališča. Okolo koč opaziš sadne vrte, polne hrušek in jablan, in ti vrti segajo prav do potoka, ki za vasjo vrti mlinska kolesa. Ta so se glasila neprestano s šumom in ropotom, razlegajočim se daleč okrog, kakor bi nad vasjo neprehoma grmelo —   celo   takrat,   ko  je   vso  okolico  že  zazibal   sladki
spanec.
Na nasprotnem obrežju, na griču, obraslem z lipami, stoji cerkvica z bliščečim se križem. Rano, ko jame vas že kuhati iz mraka, opaziš na njem rožnate Jfcarke jutranje zarje: a zvečer, ko mrak začne ogrinjati vas s svojo odejo, se zopet blišči na višini kot poslednje upanje
človeka.
S cerkvenega stolpa se oglaša srebrni glas zvonov doneči nad vasjo ob delavnikih in praznikih ter preglasil je celo ropot mlina in vse druge glasove, razlegajoče se naokrog. Kraj je zelo rodoviten. Brazde, katere orač obrača s plugom, so videti črne, mastne; žito bujno raste na polju. Rž se baš razcveta ter je videti povsod tako gosta, da bi še kača ne mogla splaziti skozi; pšenica je kipela na ogonih, ječmen in oves pa kakor bi se kosala drug z drugim v bujni rasti.
Livade se polne najrazličnejših cvetic; gore za vasjo pokriva bukov gozd, narejajoč zelene slavoloke, oprte na stebre sivih debel, skozi katere še opoldne solnčni žarki ne morejo  predreti.  Skratka, tu je vsega dosti; tu so
moka in loka, ribe in gobe. Pa tudi ljudem gre gospodarstvo po sreči. Dasi se je med njimi pripetilo marsikaj, vendar ni bilo slišati o umorih, o tatvini ali o pretepu, Resnica, da so bili veseli na veselicah ali kadar so kriš-čevali; saj kadar Bog pošlje v hišo kako radost, treba je pogostiti soseda ter deliti ž njim vse, kar je dobiti pri hiši. Po krčmeh je bilo cesto prazno, za to pa v cerkvi pri pobožnosti niso nikogar pogrešali.
Glas zvonov jih spominja Boga in vabi k molitvi. Duhovnik, ki je prišel semkaj še mlad — oj, temu je že davno! — se je postaral med njimi, opominjajoč vedno, da najboljša molitev so dobra dela, v čemur tudi sam služi vsem za vzgled.
In živeli so tam pobožno in dobro se jim je godilo. Gospodarji so imeli živino in denar, kmetom ni nedostajalo kruha. Toda najbogatejši v vasi je bil Rok Lenart.
Njegovo stanovanje z velikimi okni se je odlikovalo od vseh drugih. Pred hišo je rastel bezeg in kalina, zakrivajoč z vejami okna, na vrtu pa so rojile okrog čebelnjaka čebele, nabirajoče z lip, stoječih poleg ceste, belo duhtečo strd.
Lenart je bil udovec. Pri njem je stanoval sin Vicek in sinaha, ki sta mu pomagala pri gospodarstvu. Imel je tudi hčerko, Zaliko, sedemnajstletno, najzalše in naj-živahnejše dekle v vasi.
Deklica je bila vesela, kajti svet jo je veselil in tudi ona ga je bila vesela; vse, kar je bilo okrog nje. jo je radovalo: črno polje, ki je rodilo zlato žito, voliča, ki sta jo obdelovala, krave, ki so se zvečer z zvonci na vratovih vračale domu s paše. Te krave so jo poznale tako dobro, da so se same drenjale h košu, v katerem jim je nosila trave.
Veselila jo je zelena livada, nebeški obok, da, tudi svoja podoba, katero si je časih ogledala v potoku — Oči je imela modre kakor plavice, usta rdeča kskor maline, ki so rastle po gozdu. Toda najbolj je bila vesela Tomaža, vrlega služabnika, ki je že več času služil pri hiši. Dasi Tomaž ni imel starišev, niti premoženja, vendar nihče ni 2nal tako zapeti in poskočiti na plesišču kakor on.
A pri tem mu je šlo delo od rok, da ga je bilo veselje gledati. Tomaž je bil prvi na polju, prvi pri vsakem delu. Vrhu tega je bilo Zaliki tudi znano, da bi on vse storil na njen migljaj, planil bi celo v vodo ali ogenj. In ko je zrl na njo s črnimi, ognjenimi očmi, bilo ji je nekako čudno pri srcu, veselo in žalostno ob enem, tako, da bi se kmalu glasno nasmijala in zjokala. Lice ji je zardele in kadar je hotela pogledati Tomaža, morala je vsikdar nehote pibesiti oči, kakor bi se ji bil svinec obesil na trepalnice.
Najraje je bila v družbi Tomaževi, toda vedno je utekala pred njim. Ni bežala daleč, marveč se je tako skrivala, da je mogla sišati njegov glas in ga videti, dasiravno bi bila skrita njegovim očem. Stari Lenart ni niti slutil, kaj se je godilo v dekličjem srcu; kakor je sploh navadno, da stari ljudjš, dasi modri in izkušeni, ne
460
razumevajo dobro takih reči j. Sicer pa je vladal pri hiši vzgleden red in soglasje; vsakdo je imel svoj posel; niso se dosti brigali drug za drugega. Tomaž in Zalika pa sta tudi tako vestno opravljala svoje delo, da ju ni bilo treba nikdar grajati.
Naš Tomaž se je izogibal ljudem. Dobro je vedel sirotek, da je Zalika bila najbogatejše dekle v vasi. Vedel je, da bi bila ta ljubezen brezuspešna, torej tudi ni hotel pokazati svojih občutkov.
Samo Zalika je vedela, [kaj ji je govoril. Saj se je vrtelo okrog Zalike dokaj mladine in Tomaž ni hotel biti zadnji, niti drugim v zasmeh.
Da je bilo tudi snubačev obilo, razume se aamo po sebi. Prvi med njimi pa je bil mlinarjev sin France Bonek.
Njegov oče je bil star mlinar, mati odlična gospodinja, in znano je, da se mlinarjem godi vedno dobro, da oni tudi v gladnih letih ne stradajo. Ljudem je bilo znano, da roditelji svojemu sinu ničesar ne odreko, da bi mu mogli celo za trideset korcev polja kupiti, če se oženi po njihovi volji.
Zato pa, kakor so se fantje nasmihavali Zaliki, tako so se nasmihavala dekleta pri vsaki priložnosti mli-narjemu Francetu ter se mu prikupovala — dasi ni bil posebno mična prikazen.
Toda on se ni zmenil za nje; težko je bilo uganiti, kaj mu je rojilo po glavi; — bil je klavern, okoren, nekoliko je tudi šepal z desno nogo — in zato tudi dekleta,
dasi so se mu prilizovala, se mu potihoma vender le smi-
jala za hrbtom.
Sicer pa to Franceta ni razkačilo; bil je ponižen, tih; nikomur ni, kakor pravijo, kalil vode. Toda očevidno je bilo, da mu je bila Zalika v glavi. Ko se je srečal ž njo v delavnik pri kakem delu ali v praznik pri cerkvi, se je kar zamaknil v njo, kakor v nekako čudežno sliko.
Rok Lenart in mlinar je vi so si bili botri in dasi-ravno bi bil Bonek lahko iskal za svojega sina Bog ve kake neveste (in bi bil tudi vsako dobil), mu je vendar bila v mislih Zalika; da, celo dogovorila sta se že z Lenartom v tej zadevi. Bilo je torej mogoče nadejati se pri Bonkovih vsaki čas svat le. Razume se. da so tudi v hiši govorili o tem in bratova žena je skrbno poizvedovala, čemu je bila Zalika tako zamišljena.
„0j", je dejala, „na vsak način uganem, kaj ti tiči v glavi".
„Nii, pa uganite!" nasmehnila se je deva.
Toda ta smeh ni bil tako odkritosrčen, kakor bi si kdo mislil; na klopi je baš sedel Tomaž in večerjal; Zaiika, pogledajoč črne njegove kodre in rdeče mu lice, imela je samo njega v mislih.
„Stavila bi, da kak fant . . .* nadaljuje Vickova. ki se je rada šalila.
Tomaž se skrivoma obrne v stran, skloni glavo nad ukledo in zares težavno je bilo uganiti njegove  misli.
Zalika pa je  zardela kakor višnja,   nekaj zašepetala ter si dala z nečim opraviti pri peči.
„Nu, kaj je to novega?" omeni Vicek, „če dekle misli na fante, rajše ji povej, kak je ta fant — to bo modrejše".
„Vsaj on ni tako črn, kakor ta naš ciganom podobni Tomaž. Ta, ki Zaliki roji po glavi, ni sicer tako čeden, kakor bi bilo želeti; zato pa je sam svoj gospod, ima premoženje, zna citati, in če ga vzame, imela bo v skrinji polno biserov in biserov, da se bo kar čuditi!
„Ali mar česa pogrešam pri očetu ?a seže ji dekle v besedo.
Tomaž ne reče ničesar, toda ko bi ga bil kdo v tem trenutku opazoval, videl bi njegovo lice čudno spremenjeno. Roka, v kateri je imal žlico mu je naglo omahnila.
Dalje časa ni slišal, kaj so govorili okrog njega; v ušesih mu je šumelo. Naglo pa je poskočil, odrinil še polno skledo tako, da bi se bila skoraj ubila ter z urnimi koraki odšel. Kam je hotel iti, tega sam ni vedel.
»Kaj se mu je pripetilo?" upraša Vicek ter zdirja za njim.
Med tem pa je Tomaž premagal svojo razburjenost „Ej nič ni!" reče mirno, da si se mu je glas nekoliko tresel: „zdelo se mi je, da se je krava odvezala".
Ko pa dospeta v hlev, stala je krava na svojem mestu in tudi med ostalo živino ni bilo nikakega nereda.
„Samo zdelo se ti je, Tomaž", reče Vicek.
„Da, zdelo se mi je", ponovi služabnik.
Ni pa se vrnil nazaj k večerji; šel je, kamor so ga noge nesle.
Niti Zaliki ni bilo za smeh. Umolknila je in ni odgovarjala bratovi ženi, katera, kakor je pri ženskah navada, ni mogla držati jezika za zobmi ter je neprestano govorila o mlinarjevem Francetu.
Naposled se oglasi stari Lenart. „Da bi že vendar mirovala enkrat! Ni treba loviti rib, predno voda odteče; še le potem, ko jo pridejo snubit, bo kaj govoriti, sedaj pa še ne!
Zalika je hotela glasno zajokati, hotela pasti očetu k nogam ter ga prositi, naj ne bi govoril o mlinarskih snubačih: toda ni si drznila. Tudi ona si je domislila, da ni treba loviti rib, predno voda odteče.
Nasledniji dan bila je nedelja; snubači res pridejo, torej ni bilo časa omahovati. Prišli so, postavili žganjico na mizo, priklonili se očetu, bratu, njegovi ženi ter spregovorili z Zaliko lepo besedo in jo prosili, naj vsaj kapljico pijače, v znamenje dobre volje, izpije iz njihovih rok.
Zalika se je branila in obotavljala, kakor navadno dekleta znajo. S početka se nihče za to dosti ni zmenil, ker je bila že taka navada. Toda obotavljanja ni bilo konca.
Prigovarjali so ji snubači, prigovarjal oče — v tem pa mu dekle pade k nogam ter ga prosi, naj je ne podi
461
% doma in ne oddaja tujim ljudem. Ko je to govorila, je ihtela, da bi človek lahko sodil, da ji grozi bržkone strašna nesreča, ne pa da jo hoče imeti najbogatejši ženin iz cele vasi za ženo.
Po dolgih brezvspešnih naporih snubci naposled razžaljeni odidejo.
Vicek in njegova žena sta ji prigovarjala, stari Lenart pa je sedel na klopi, močno nezadovoljen s tem, kar se je zgodilo.
(Dalje sledi.)
469
Poučni in zabavni del.
Žalostna svatba.
(Poljski spisala Valerija Morzkowska).
Zalika si je zbrisala zastorom oči, toda čista resnica l — še oči so bile suhe.
Nekoliko korakov za hišo je stal France, čakajoč, kaj snubci opravijo. Ni imel seveda uzroka dvomiti, da se jim ne posreči, toda srce mu je bilo vendar nemirno.
Oče in mati sta že smatrala Zaliko za svojo sinaho in ni jima prišlo v misel, da bi Lenartova mogla zavreči Bonkove snubače. Tudi on sam si ni domišljeval kaj takega. Kako čudo torej, da mu je namesto radosti naraščal v prsih nemir, toliko več, čim dalje je moral čakati.
Ko je šel France tje, srečal je Tomaža, ki je šel baš po tej poti. Čakal je kakor v mukah, čas mu je bil tako dolg, da se mu je zdelo, da bi imelo že svitati, da-siravno še petelini niso zapeli. Naposled pridejo snubci iz hiše. Bližali so se mu in hoteli proti mlinu, ker si niso mislili, da bi mogel biti tako potrpežljiv ter čakati jih tu tako dolgo. France jim zdirja naproti: pogleda, obledi ter ne upraša ničesar. Nesli so žganjico nazaj ; na licih se jim je čitala jeza.
»Bedasta je ta Zalika", oglasi se jeden, ali si nemara domišljuje, da nekak gospod pride po njo, ali kaj?"
„ Toliko slabše za njo, ker zametuje svojo srečo", omeni drugi; toda vkljub temu vam, France, za nevesto ne bo sile. Najdete deklet, kolikor bo vam drago.
„Nimamo uzroka se jeziti; kar hipoma bi lahko šli k Baskovi Pepici, ali k beli Marjani — na tak način se nam gostovanje ne zapozni."
Toda ta nasvet je ostal brezuspešen; da, France jih nemara niti ni slišal, kajti stal je nepremično s pobešeno
470
glavo, in še le, ko so jeli govoriti o drugih dekletih, se je vzravnal po koncu ter mahnil z roko.
„Nu," reče jeden njih „ali je prav tako?"
„Čemu bi mlatili prazno slamo?" doda drugi; „ker nam je spodletelo, treba se je posvetovati z očetom. Saj ti je znan pregovor: naglica ni nikjer nič prida.a Nato odidejo dalje k mlinu, samo France je še ostal na svojem mestu.
»France, ne jemljite si tega k srcu — resnica, nimate uzroka".
Ne to gredo dalje; kaj so hoteli ž njim? Prazne tolažbe mu niso segle do srca in vrhu tega niso znali, o čem je mislil. Kakor vedno, bil je tudi sedaj sam v se zamišljen, molčljiv. Ali da bi mogel tako obupovati radi jedne bedaste dekline, to jim še v glavo ni prišlo. Hotel je očividno ostati sam; stal je nepremično tam, kjer so se razšli, s pobešeno glavo, opirajoč se ob palico.
Bila je že popolnem jasna, letna noč, dasi brez lune in skoro brez zvezd, ki so bledele v večernji zarji, katero je že lovila jutranja zora na vshodu.
Snubači so se nekolikokrat ozrli ter videli ga stati na mestu. Zdelo se jim je, kakor bi koga pričakoval.
To noč se je le malo očij v vasi zaprlo v sladek spanec. Bonkovi so se je jezili, da jih je doletela ta sramota v Lenartovi hiši. Zalika je slutila, kako jo bodo vlačili skozi zobe; stari Rok bil je v skrbeh in žal mn je bilo, da je hči zavrgla tako srečo.
Tomaž je, kakor po navadi, pasel konja celo noč; nihče se ni zmenil za-nj; a če se je vendar kakor srce brigalo zanj, godilo se je to le na skrivnem.
Komaj je zasvitalo, ustanejo vsi, ter si poiščejo svoje vsakdanje delo. Vicek se poda s koso na livado. Tomaž otide orat, stari Lenart je popravljal s sekiro vrata pri skednju, Vickova je ostala pri otrocih. Zalika pa je šla lan plet.
Lenartovo polje je bilo precej oddaljeno od hiše tam nekje pri gozdu, kjer so imeli na vgodnem prostoru na-sejan lan.
Zalika se je napotila tja, zavozavši si na glavo robec, da skrije obraz pred solnčnimi žarki, ki so ji skoraj jemali pogled. Šla je mimo koscev, ki so šli s kosami na livado, šla sta mimo orača ter si niti ni drznila ozreti se za Tomažem. Na to je šla popolnoma sama po stezi, ob kateri je rastlo gosto grmičje in so v njem cvetele trobentice in zvončki.
Ljudje so izginili izpred očij in le od daleč je slišala, kako so klicali na vole, ki so orali.
Nakrat pa nekaj zašumi blizu nje v grmovju, na kar se hipoma pokaže pred njo mladeneč France.
Njegov prihod jo osupne; nemara ji je kaj težilo vest zaradi njega, nemara se je spomnila, kako bridkost, so mu napravili njegovi snubači. Zardela je ter hotela se mu ogniti. Toda France stopa po stezi ter izogniti se ne misli; bil je nekako bled, razkodrani lasje so mu padali na čelo, da bi se ga bila skoro ustrašila, ko bi mu v   očeh   ne   bila   citata   resnično žalost. Zalika je
imela dobro srce, za to se ni obrnila, niti se mu ognila, marveč se je ustavila, ko je videla, da ji hoče nekaj povedati.
„Ne beži pred menoj, Zalika!" reče naposled France bojazljivo; prišel sem semkaj, da te tu srečam, hoteč s teboj govoriti".
„A kaj si želite od mene?" upraša dekle nezaupljivo.
„Kaj? Oj, Zalika! Zalika! Kaj sem ti storil, da si zavrgla moje snubače?"
Zardela je, molčala nekoliko, na to pa reče z odločnim glasom: „Ha, če nisem prav storila, imela bom sama škodo, — vi si najdete drugo".
On jo molče ogleduje z nekakim čudnim nasmehom. Ona se mu je zdela jedina na svetu; pa ji reče: „ Dobro mi je znano, Zalika,  da mi  je težavno  prikupiti se dekletom. Ne znam ni poskočiti, niti zavrteti se pri plesu, ne smejati se, niti se pošaliti".
„Nu, glejte, glejte, sami spoznate to", odvrne dekle malomarno. Komaj pa izreče te besede, jame ji biti žal, da jih je izgovorila; opazila je, da so močno dirnile Franceta.
Toda on se ni čutil razžaljenega; le tiho vzdihne ter nadaljuje: „Nemara si nisem sam kriv tega. Zalika, težavno se je šaliti, kadar srce boli človeka, in kako bi me ne bolelo, ko se mi posmehajejo dekleta in otroci, nazivajoč me „šepavca"! Vem, da nisem zal, in če me ljudje gledajo, se mi zdi, kakor bi me z metlami podili".
„Kdo vam je rekel kaj takega, France?"
„ Nihče mi ni rekel, toda kako naj tega ne čitam ljudem v očeh, da sem pohabljenec... grd... kako naj potem ne bom žalosten ?"
Dek.e ga nehote pogleda.
„No, tako grd pa tudi niste", zašepeta.
„0, ko bi se ti ne dozdeval grd, ne bila bi odbila mojih snubačev".
„0j, to se ni zgodilo radi tega...!" zakliče.
Med tem ko sta govorila, postala je ona vedno bolj pogumna; te besede pa je izrekla skoraj posiloma, hoteč ga tolažiti, kakor je znala.
Toda on se s tem ni kazal potolaženega; nasprotno, pomolči nekoliko, pa jo zopet nježno upraša: „A čemu me torej nisi hotela?"
Na to uprašanje ni mogla odgovoriti.
„Ko bi ne bil uduren v tvojih očeh", nadaljuje, „bil bi popolnoma drugačen, Zalika! ti bi bila moje solnce, naučila bi me še smijati se ter biti srečen, kakor so drugi. Toda ti nočeš tega".
Še le sedaj je razumela, da mu je naredila krivico stokrat večjo, nego si je sama mislila. Njene oči se zalijejo s solzami.
»Odpusti mi, France", zakliče, „tega nisem jaz kriva".
471
„D&, dobro vem, da nisi ti", ponovi on, nDruga dekleta na tvojem mestu bi se ne zmenila za to ; na-smijala bi se ter pozdravljala snubače. Toda ti, Zalika, nisi taka.  Ko bi me tako... sčasoma... hotela..."
Zalika se je naglo zganila, da mu je zaostala besede in mu podrla vse upanje.
„Bog mi je priča", nadaljuje mladeneč, nne zaželel bi nikdar nič nemogočega. Ne boj se, Zalika, nikdar ti nočem greniti življenja. Vidim, da ti ženitev sedaj še ni v glavi... Hotel sem samo reči, da sčasoma, pozneje... Ko bi se navadila gledati na-me".
Pričakoval je njene spodbudne besede, toda ona je ni mogla izgovoriti. Stala je osupla, nemirna in lice se ji je tako spremenilo, oa je jelo biti Franceta strah.
»Nemara pa si zaljubljena že v koga druzega?" zakliče Oster in hripav glas ga je kar dušil v tem trenutku; poslednjo besedo je komaj bilo moči slišati.
Vedel je, česar  se je bal.
Zalika je bila kakor na žrjavici,
Dalje časa nista spregovorila med seboj besedice; le on je slišal, kako ji je utripalo srce in zdelo se mu je, da sliši neko tuje, sovražno ime.
„Ti ljubiš drugega", nadaljuje polagoma kakor po dolgem pomisleku, ali kakor bi premagoval svoje burne obiutke. „Dano ti je na voljo... prav imaš, prav!" zakliče zopet. Dasi je imel na jeziku še besede: „Naj ti Bog odpusti!" dejal je nježno, „Pojdi z Bogom, Zalika!"
Na to stopi v grmičje, iz katerega je prišel, ter se po stranski poti poda proti gozdu, prepustivši Zaliko, da je šla, kamor je hotela. Zala deklica je gledala nekaj časa za njim, vzdihnila ter šla svojo pot, a vse njene misli so bile pri Tomažu.                                         ,
Ko se je opoldne vračala domov, srečala je Tomaža, ko je gnal vola. Od učeraj, ko je bežeč iz hiše zagledal bližajoče se snubce, ni ga videla nikjer. Vickov sinek mu je nesel zajutrek na polje Ni mu torej bilo znano, kaj se je dalje zgodilo; samo njegove sokolove oči so opazile Franceta, ki se je plazil po poti, po kateri bi imela priti Zalika.
Poganjajoč vola in žvižgajoč si nekak nerazumljiv napev, je šel spredaj in glasovi, ki so mu prihajali iz ust, so bili nekako zbadljivi.
Ni precej pozdravil Zalike, ki je šla z brašnom plevela po poti; delal se je, kakor da je ne vidi. Časih je udaril z leskovko nedolžna vola, dasi nista uhajala s poti, marveč korakala potrpežljivo in ubogljivo proti domu, kakor je treba.
Še le pred dvoriščem Lenartovega poslopju se Tomaž ustavi.
„No tedaj, kedaj bo svatba?" upraša zamolklim glasom.
Zalika se veselo zasmeje.
„Kaka svatba?" upraša, kakor ne bi razumela, na kaj je meril.
Tomaž jo po strani pogleda, če bi se mar ne hotela ž njim šaliti, ali pa si je nemara res le sam domišljeval, da bo iz tega nastala svatba ?*
BNu, učerajšnjisnubači?" zakliče, „snubači šepavega Franceta,"
„Snubači!"   odgovori prezirljivo,   „hm, snubači so odšli, kakor so prišli!"
„Nisi jih sprejela...?" zakliče Tomaž, pridrževaje sapo.
Namesto odgovora ga je pogledala vsa razgreta ljubezni. Takoj je spoznal, da teh snubače v ni mogla sprejeti, ker za njo je bil le on jedini na svetu!
479
Poučni in zabavni del.
Žalostna svatba.
(Poljski spisala Valerija Morzkowska).
To vse so mu naznanjevale Zalikine oči tako razumljivo, da Tomaž ni mogel jih ne razumeti. Mraz in toplota prešineta ob enem njegovo telo, na to si globoko oddahne, kakor bi mu težko breme padlo raz prs.
„Zalika, Zalika!" zakriči.
Bil je to navadni vzklik, ne naglašajoč nič poseb -nega; toda ona je isto tako dobro razumela ta vzklik, kakor on njen pogled. Oba sta se v tem hipu popolnoma razumela ter šla vsa srečna v hišo, kakor bi bil njiju ves svet. Tomaž se ni mogel niti brzdati; smejal se ja sam sebi, z radcstnimi t,črni gledajoč po navzočih; prijel je za ročico debelo Jagodico, najmlajšo Vickovo hčerko, ter jo dvignil kviško ne marajoč na to, da je bila vsa umazana od hrane, s katero se je baš gostila na tleh.
In Zaliki, dasi se očitno ni smejala, odsevala je prava sreča iz jasnih  očij.
Vickova je nekako nezadovoljna iskala si opravka pri peči, kajti Vicek, ki je bil pri koscih, je čul različne reči o mlinarjevih snubačih. Bonkovski so se baje hudovali in napovedovadali, da bo to imelo za Zaliko nesrečen konec, ker vodi fante za nos, jim kljubuje vendar pa se noče omožiti.
Stari Lenart je to vse slišal ter se močno razžalo-, stil. Premišljeval je tudi, čemu je Zalika Franceta odbila. Badost teh naših 4lveh mladih ljudij, bila je torej v hiši popolnoma neprilična.
„Pusti na miru moje hčere!" zakliče Vickova jezno, puleč Tomažu debelo Jagodico iz rok, katera je kričala in hotela se vrniti nazaj k obedu.
Pa tudi oče je ošteval Zaliko: „Oj, imaš uzroka se radovatia, reče ji strogo; „ali radi neumnosti, katero si naredila, ali vsled mojih skrbij, ali splošnega smeha?"
In res, najočividnejši dokaz njenega veselja bila je baš ona neumnost. Proti očetovi jezi sicer nikakor ni mogla kazati svoje zadovoljnosti; tajila jo je v globočini srca, toda zaman se je trudila jo popolnoma prikriti. Da, proti njegovi volji ji je rdelo njeno lice v prijetnih barvah in čelo je imela tako jasno, da je žarela kakor zarja v mračni koči.
Lenart je zrl nekaj časa hčerko, pa zopet Tomaža in neka misel mu šine v glavo. Čemu bi naj bila baš sedaj v trenutku rodbinskih zopernostij tako srečna? Molče je obedoval, kar je skuhala sinaha, ter premišljeval, kaj mu je storiti.   Po poludne,   ko so zopet vsi  šli na
480
delo in bi Tomaž znovič imel gnati vola na pažo. Zalika pa iti na polje plet lan, jo je stari pridržal, češ, da ima za njo doma važnejši opravek.
Ves popoldan je stari Lenart premišljeval ter nekaj pripravljal. Kaj si je izmislil, nihče ni vedel, ker tega tudi ni nikomur zaupal, niti se s kom posvetoval. Toda toliko se je izvedelo, kolikor je na večer sam glasno omenil, da se odpelje z Zaliko v sosednjo vas. Drugo jutro ji je ukazal, naj se čedno obleče; sam je zapregel konje in peljala sta se po oni dolini, po kateri je učeraj hodila Zalika. Pustila sta za seboj kosce in orača Tomaža.
Zalika je bila močno žalostna, dasi se je peljala na žegnanje,*kjer je imela ugledati teto in sorodnike, bivajoče celo v tretji vasi. Ni se mogla premagati, da ne bi se ozrla za Tomažem. Ugledala ga je tam na višini — pa tudi on jo je videl.
Vola, katera nihče ni poganjal, nista orala zemlje, marveč počivala.
Še enkrat se je pozneje ozrla po tej krajini, pozlačeni z vshajajočim solncem, obrobljeni z nekolikimi starimi hruškami, ki so stale na polju ter vsako leto nasute otrokom polna krila lesnih hrušek. Ko pa kreneta v gozd, so ji nakrat izginili izpred očij Tomaž, vola in hruške.
Na večer se je vrnil Lenart sam z žegnanja. Zalika je ostala pri teti, katera je ni hotela pustiti.
Tomaž je stal bas na dvorišču, ko začuje od daleč ropot od kočije. Radostno ji steče naproti in zagleda, da gospodar prihaja brez hčerke.
Naproti mu prideta tudi Vicek in žena, pa tudi debela Jagodica je kobacala za njima po žemljico, katero ji je obljubila Zalika.
nA kaj se je zgodilo z Zaliko?" uprašala je Vickova.
Tomaž bi jo bil kar objel za to uprašanje, katerega sam ni smel in ni mogel spraviti z jezika.
Lenart pa mračno pogleda po navzočih.
„Kaj se ji je zgodilo?" odgovori; »teta jo je pridržala, ker ima veliko dela".
BAli kaj, ali ga mar pri nas manjka?" omeni Vickova; „kar sama ne vem, kje mi glava stoji".
„Da bi rajše molčala", seže ji Vicek v besedo; „saj dobro veš, da oče brez uzroka ui učinil tega".
„Nu", reče stari, »najraje pride ljudem izpred očij, bode vsaj manj besedovanja. „A ti, Vicek", doda, obrnivši se k sinu, »pojdi ter preskrbi nam dninarico; treba je pleti lan in in okopa vati krompir".
Tomaža Lenart niti ni pogledal, kakor bi pri njem ne služil že drugo leto ter ne spadal tako rekoč k rodbini. A Tomaž jo vendar izpregel konja ter se čilo obračal okolo voza. Ta nevljudnost se je ponosnemu fantu sicer močno zakadila, toda ni pokazal tega; samo zobe je stisnil ter čakal, kaj še vse nastane iz tega.
Gospodar sam se ni čutil popolnoma zadovoljnega; nečesa je pogrešal; nemara se  mz je stožilo za Zaliko.
Nemara se radražen po poslednjem brezvspešne poskusu ni mogel popolnoma pomiriti, ali pa je premišljeval o stvari, h kateri ga je nekaj vleklo, pa kmalo ga zopet od nje odvračalo.
Vsi sedejo k večerji, toda niti staremu, niti Tomžau ni dišala. Še pred kratkim časom sta si bila kakor oče in sin, danes pa se gledata kakor sovražnika.
V sobi je bilo tiho, brez šuma; samo debela Jagodica, sedeča na tleh pri mlečni kaši, je pojedala ostanke, mlaskajoč pri tem z ustmi v znamenje zadovaljnosti.
Naposled odrine Lenart skledo od sebe, se še huje zamrači ter pogleda služabnika, ki je sedel njemu nasproti na klopi in reče: „0j, Tomaž, Tomaž! ko sem se peljal mimo polja, sem videl, kako ti orješ; — povsod so le same grude ; kaj hočeš s takim delom ? Ali nimaš Boga v srcu, da delaš tako na mojo škodo; iz tega ne bo kruha".
„Saj sem vam pravil", odvrne Tomaž, „da je tam zemlja zaraščena kakor skala; plug se je nikakor noče prijeti, le tako po vrhu se plazi — toda ukazali ste orati. Mar sem jaz tega kriv?"
„Čemu pa je sosedov Petrič tako lepo razoral brazdo poleg brazde?" zarohni zopet stari.
Dobro pa je vedel, da je sosedovo polje [imelo vodovode in da se nikdar ni tako osušilo, kakor njegovo. Nalašč ni hotel vedeti za to, da je lože ošteval Tomaža.
Tomaž je to očividno razumel; rdečica ga oblije in ustane s klopi. Ponos mu ni dopuščal prenašati neopravičeno očitanje.
„Imi!" pravi, „če se vam pa zdi Petrič boljši, ga pa vzemite; bomo videli, kaj opravi on na vašem polju. Saj vidim, da vam že presedam! Predolgo sem že jedel vaš kruh; brigal sem se za vaše reči, kakor za oko v glavi, če vam nisem po godu, povejte kar naravnost; pojdem drugam, če treba še danes".
Izrekel je nemara več, nego je hotel, toda nepremišljena beseda se ni dala več ujeti. Taka mu je bila narava, zdražljiva, ponosna, — spokornega glasu ni prenesla.
Lenart ga nekaj časa gleda, dušeč jezo, ki je bila toliko večja, ker je v duši dobro čutil, da ni imel prav, ter je iskal samo izgovora.
»Dogovorila sva se za celo leto", reče čez nekaj časa; „pa če ti je le volja, ti je pot odprta! držal te ne bom — škodo bom imel samo jaz — ne pa ti".
jjNočem, da bi imeli kako škodo", zakliče TomaŽ močno vznemirjen; nvzemite si odškodnino na mojem ogonu ali karkoli hočete — pa tudi ono jalovico, ki sem jo izredil. Vse vam prepustim — saj me ljudje vzamejo na delo".
„Ne prenagli se Tomaž", omeni Vicek, dasi ni sam dobro vedel, zakaj se vse Jto godi, toda očividno prestrašen, da bi v času, ko je največ dela, mogli izgubiti   tako   vrlega   delavca;   »oče  so  ti  hoteli samo
481
mimogrede  nekaj reči o tem polju — ti  pa si to takoj vzameš k srcu".
„0, Vicek, jaz vidim bolje nego ti, kam to meri", odvrne Tomaž; že nekaj časa ne morem opraviti gospodarju ničesar po volji.... Ko bi se trudil Bog ve kako, vendar mu le ni prav".
Lenart naježi obrvi ter odpahne sina, ki ga je hotel pomirjati.
„Kako mi nimaš biti v napotje?" odvrne Tomažu, mar misliš, da ne vem, kake misli se ti sučejo po glavi ? Prikupila se ti je gospodarjeva hči, rad bi se prilepil k pohišju, v katerem služiš, in kedo ve, nemara bi še celo mene hotel na stare dni izgnati iz njega. Zmotil si glavo bedasti deklini, da še lastne sreče noče spoznati — glej, čemu si mi v napotje! Ko bi nikdar ne bil prekoračil tega praga!"
Tomaž je poslušal; bil je bled kakor smrt. V glavi se mu je vrtelo. V tem hipu hotel je planiti na starega kakor besna zver ter potlačiti mu v usta razžaljive beseda, toda na srečo je stala med njim in gospodarjem jasna postava Zalikina. Strepetal je in se zgrozil nad tem, kar je hotel storiti.
V ušesih mu je šumelo, pred očmi so se mu delali rdeči ognji. Hotel se je izgovarjati in povedati, kako bi bil srečen, ko bi Zalika bila tudi tako revna kakor on, ko bi ne imela onega bogatstva, katero mu jo odteguje — toda Tomaž ni znal krasno govoriti, ni mogel najti besed, da bi izrazil vse te občutke... in ko bi jih bil tudi imel, ali bi mu bil kdo verjel?"
nVeč me ne ugledate tukaj!" zakliče L zamolklim glasom. Na to zbeži kakor obnorel iz sobe, slep in gluh za vse. Dirjajoč se je spodtaknil ob debelo Jagodico in 4asiravno se mu je glasno jokajoč, motala pod nogami, vendar se ni ogledal. Z vso močjo je zaloputnil vrata, kakor bi mu manjkalo zraka, ter si oddahnih še le potem, ko so mu izginili izpred oči ljudje, katerim je služil z najboljšo voijo in kateri so ga tako občutljivo razžalili.
Drugo jutro ga že ni bilo več v vasi.
Zalika se je kmalo potem vrnila od tete. Vrnivša se, se je zaman ozirala po kotih v hiši in po dvorišču. Tomaža ni bilo nikjer. Opoldne, kakor bi se hotela prepričati, kako okopa vajo krompir, podala se-je urno na polje.
Od daleč je opazila črna vola, ki sta potrpežljivo slekla plug; toda neki drugi človek je oral in z drugim glasom ju gonil.
„Šel je bržkone kosit z Vickom", mislila si je ter urno zdirjala na livado.
Toda tudi tam ni bilo Tomaža.
Zamišljena se je vračala s počasnimi koraki domu premišljajoč, kako delo bi si ta čas poiskal. Srce ji je oemirno utripalo; hotela je sesti na kamen ob cesti ter zaplakati kakor mlado dete. A vender še slutila ni, kaj Se je zares zgodilo.
Še le bratova žena ji je povedala vse.
488
Poučni in zabavni del.
Žalostna svatba.
(Poljski spisala Valerija Morzkowska).
(Konec.)
Zalika je molče poslušala to pripovedanje, toda na krat ji je zginila z lica ona jasna, vesela zarja, ki ji je sijala iz očij. Ni uprašala kam je šel Tomaž, kar tudi
Vickova sama ni vedela; — sicer pa je čutila, naj je bil daleč ali blizo, da je za njo — izgubljen.
Poprijela se je kaker navadno dela, toda ni ji šlo od rok. Časih se je zamislila, ne da bi bila sama to opazila. Ni cula več petja, ki se je poprej razlegalo naokrog, ni čutila v sebi čilosti in veselja do smeha, ki ji je poprej prihajal tako naravnost iz srca.
Tudi v hiši se je dokaj spremenilo.JNovi služabnik, ki je nastopil službo namesto Tomaža, si v nobeni stvari ni znal pomagati; vrh tega pa se je tudi bal dela kakor ognja. Marsikaj je po njegovi neokretnost prišlo v nič in dasi uboštva niso poznali, vendar je to kaj neprijetno bodlo našega gospodarja.
Nič čudnega torej, da je bil stari čmeren, da je hodil zamišljen s pobešeno glavo, kakor bi nekaj iskal, česar ni izgubil. Ves se je spremenil; kdo bi ga bil tudi vedril, ko ni bilo pri hiši onega veselega življenja, ki sta ga vedrila poprej Tomaž in Zalika. Dekletu je očividno ginila z obraza rudečica in večkrat, namesto da bi bila vesela, premagovala jo je še večja tuga.
Bilo je po žetvi. Marsikateri je poslal Zaliki snu-bače, toda vračali so se brez vspeha. Pri delu se ni šalila s služabniki, kakor je to znala poprej. Posmehovali so se ji nekateri, da ni pozabila le peti, marveč tudi govoriti.
Stari Lenart se je najraje potikal samoten in ni tajil svojega  nemira; toda  niti to ni  pomagalo.
Stokrat lože je nekaj prepovedati, nego zapovedati; Zalika je sicer očeta vse ubogala, samo te želje ni mogla izpolniti, da bi bila kakor poprej, da bi oživljala celo hišo.
Od onega pomenljivega dne ni nikdar govorila s Francetom. Res ga je videla v cerkvi in na vasi, toda ni se ji bližal, pa tudi ona mu sama od sebe ni dajala priložnosti k temu.
Nekega dne, ko je izplakovala perilo pri roki, je nakrat prenehala z delom in se zagledala zamišljeno v vodo, katera je neprestano tekla v daljavo. Solnčni žarki so narejali na vodi nebrojno zvezdic; — ko pa dvigne glavo pojavi se nekaj pred njo kakor senca.
Bil je France. Gledal je tako žalostno, tako prijateljski, kakor bi on sam najbolje razumel one občutke, ki so stiskali njeno srce, katerih ni zaupala nikomur, nemara niti sama sebi.
„Zalikaa, reče, „že dalje časa stojim tu, pa ko te gledam, zdi se mi, kakor bi ne bila več živa".
Ni odgovorila. — Poprijela se je zopet dela; toda najraje bi se bila zjokala dasi sama  ni vedela zakaj.
„Oj, močno si se spremenila, Zalika!" reče France. „Da, spremenila sem se,   toda kaj za to?a upraša Zalika; „je že tako božja volja".
„To ni božja volja, marveč človeška... saj te ne vidim danes prvokrat. Videl sem te, ko si bila majhna, vedno tako zala; gledal sem te tudi potem, ko sem si mislil, da iz tega nekaj...
489
Sam umolkne, kakor bi se bal govoriti dalje. Ni pa opazil na dekličjem obrazu ni jeze, ni nevolje.
»Zalika!" zašepeta, „rad bi ti nekaj povedal, pa bojim se, da bi te razžalil".
BTorej rajše ne povejte!" odvrne ona nekoliko ošabno.
France tajno vzdihne.
„Nič takega ni, česar se bojiš", zašepeta še tise; „glej, močno si se spremenila, Zatika; z najveselejšega dekleta v vasi postala si najžalostnejše; toda naj si že vesela ali žalostna, — vsaj vem, da se pri tem ne spominjaš na-me".
Za trenotek nihče ne spregovori besedice.
„Vidim, da naju Bog ni vstvarildrug za druzega", doda čez kratko, zaman pričakujoč, da tudi ona omeni kaj v tej zadevi.
„Da, da!" odgovori Zalika, ki se je brez obotavljanja strinjala ž njegovim mnenjem.
„Nisem hotel govoriti s teboj o sebi", reče on zopet in ona ga v tem trenutku pogleda tako, da je v tem pogledu vsaj za trenutek spoznal nekdanjo Zaliko.
„0 kom pa tedaj ?"  upraša potihoma.
France jo pogleda in obrvi se mu naježijo. Toda to ni trajalo dalje nego za trenutek in znovič spregovori na njo z nježnim glasom: „Ti si mar misliš, Zalika, da ne vem, čemu si žalostna?"
Zalika pobesi oči in na njenem licu se pokaže za trenotek — poprejšna barva.
„ Vedel sem že davno, čemu me nisi hotela. S po-četka sem bil celo vesel, da nisi več taka, kakor si bila. Saj pravijo ljudje: »Ko preide izpred očij, preide iz srca" ... glej, mislil sem si, da bo tako tudi s Uboj, da nemara" ...
S pretrganim glasom je govoril te besede, kakor bi mu bilo težko izreči jih. Toda Zaliki, ko jih je poslušala, se zaleskečejo oči in dve debeli solzi ji stečeta po licu.
„Ne jokaj tako, ne jokaj!" zakliče naglo. „Že sem sklenil, kaj storim: pojdem po Tomaža in ga pripeljem nazaj v vas".
Solze se posuše na dekličjem licu.
„Vi, France!" zakliče z ganjenim in nadepolnim glasom. „Vi bi to storili?"
Neizrekljiv smeh se prikaže v tem trenutku na ustnicah revnega Franceta. Hotel je nemara vprašati, ali dobi za to v nagrado prijazno besedo ali blag nasmeh-ljaj...., toda saj bi bila ta uprašanja zaman.... Odgovorila bi mu gotovo da, a vendar je čutil, da bi mu ta beseda ne bila zadoščevala. V sreči in nesreči bil je za njo ničla. Reče ji torej: »Mirna bodi, tako napravim".
»Ali pa veste, kje se nahaja?" zakliče deklica z močno vtripajočim srcem.
„Naj vem. ali ne vem, dovolj bodi tega, da ti ga pripeljem „.
Toda ona se ni mogla s tem pomiriti; predolgo že ni slišala njegovega imena, predolgo ni govorila o njem.
»France, moj zlati France!" zašepeta, ne pomisli vši, kako ga je ranila s temi besedami, „ povejte mi kar veste".
Položila mu je roke na rameni, ter z jasnim pogledom gledala mu v oči, kakor bi mu iz njih hotela citati to, kar ji nemara njegova usta no povedo.
On pa jo polahkoma odrine od sebe ter odgovori vljudno, toda odločno: „Ne vem nič!"
Oživljeno lice Zalikino se po teh besedah zopet zamrači.
»A kje ga boste iskali?"
In zopet se prikaže na njegovem licu smeh, tako čudovito prisiljen in bled, kakor bi hotel reči, kako okrutna je proti njemu.
»Takoj", odvrne on brez daljšega pomisleka, spodbujan z njenim pogledom in besedami.
Vzame palico, ležečo na tleh, ter urno otide, kolikor mu je to dopuščala hroma noga. Niti ozrl se ni po Zaliki ; nemara, da ji je vrhu tega kar ji je obljubil storiti, nosil v svojem srcu občutke pomilovanja do nje, ali pa ji ni hotel pokazati svojega spremenjenega obraza.
Stoječ pri vodi spremljala ga je, s svojimi očmi. Kri ji je zavrela v žilah k novemu življenju, toda zrla je pred se zamišljena z nežnim smehom na licu, kakor bi bila verjala, da so bridke ure že minile. Vendar občutki davne veselosti se ji niso še mogli povrniti.
Ni sumničila Franceta, da izpolni svoje obljube bila je prepričana, da bo mož beseda. Sicer pa ni mislila na to, kaj postane potem, kaj poreče k temu oče in rodbina. Mislila je samo na to, da Tomaža zopet ugleda, da se bo shajala z njim v cerkvi, pri delu, pri vseh priložnosti, katere družijo prebivalce v tej vasi. Premišlje-vaje neprestano o tem, vrnila se je domu.
Pri hiši so bili nekaj časa vsi nekako čmerni. Stari Lenart je bil čim dalje bolj mračen in oduren, nihče mu ni mogel ustreči. Nemara ga je grizla vest; nemara je spoznal naposled, da ni ravnal prav?
Tomažev pridelek je naročil zložiti posebe v skednju in jalovico je redil kakor lastno; ko jo je sosed hotel kupiti, mu je čmerno odgovoul, da ni njegova.
Najbolj pa sta pogrešala Tomaža črna voliča in sploh vsa živina. Vicek se je pritoževal, da se na novega služabnika ni moči zanesti. Vickova pa, da ji tako, kakor poprej Tomaž, noče donašati vode, niti cepiti drv. Skratka, če tudi imena poprejšnjega niso imenovali z jezikom, imela ga je vendar neprestano v mislih vsa rodbina.
Neko nedeljo so sedeli po obedu vsi na dvorišču, gledajoč na cesto, po kateri so hodili ljudje in semtertje vzdrl tudi kak voz Zalika je bila po navadi zamišljena; spomnila se je, da je že skoro pretekel teden od onega časa, ko ji je France obljubil, da ubežnika poišče, toda še do te ure ni cula o njem ni besedice.
Tu pa se ji nakrat zazdi, da vidi tam zadi šepa-vega Franceta in njemu za hrbtom še neko drugo postavo.
490
Srce ji močno udari; skoči kviško ter kriče izreče ime, žaterega že tako dolgo ni izrekla in — prestrašena po svojem lastnem glasu, naglo umolkne ter sklene roke.
Na ta krik ustanejo vsi ter pogledajo radovedno na cesto, toda vidijo le Franceta samega. Tovariš njegov se je bil med tem skril za drevo, iza katerega je bilo moči videti samo bujne kodre njegovih črnih las.
Stari Lenart pristopi k Francetu.
„Kaj je to?" upraša nemirno, „koga nam pripelješ?«
»Vašega Tomaža!" zašepeta France. „Ne pustite ga več od sebe!"
„0j, na svojo nesrečo ga vodiš sem!" reče Lenart z zamolklim glasom. Toda v teh besedah ni bilo opaziti take jeza, kakor si je domišljeval France; za to dvigne z večjim pogumom oči, kajti naloga, katero je prevzel, jela mu je v tem trenuiku težiti srce, kakor bi mu šlo za lastno srečo.
„0h, kaj hočem jaz!" reče tiho, ne domišljajoč si pomena svojih lastnih besed; „on ni zakrivil ničesa, niti Zalika, — le usoda sama se je zarotila proti meni. Rok, Rok! poglejte vendar Zaliko; gotovo so vam užali src6 nad svojim otrokom... In Tomaž, ali si mar mislite, da je bilo z njim drugače?"
Pomignil je Tomažu, naj se vrže Lenartu k nogani, toda Tomaž je stal zarudel; bled ne gibajoč se z mesta. Stari gospodar pogleduje za trenutek omahovaje in po strani po pričah tega prizora. Že ga je nekako premagovala jeza, katero pa takoj premagajo blažji občutki. Sive obrvi se mu naježi jo, naposled pa reče : „0j, ti vrtoglavi Tomaž! kje pa si tičal, da še po svoj pridelek, niti po svoje plačilo nisi prišel? Dobro, da si prišel: pobotava se in kdo ve, nemara se znovič pogodiva — Zalika se radi tega ne bo jezila".
Po teh očetovskih beseda plane mu Tomaž k nogam ter jih poljubuje s solzami v očeh... Poleg njega je klečala Zalika.
Sedaj staremu Lenartu ni kazalo drugače ivego dvigniti ju in blagosloviti v navzočnosti skoro cele vasi.
Ko je to storil, zavladalo je pri hiši veliko veselje. Toda v tej splošni radosti ni imel nihče časa opazovati, kako se je France bled in otožen oddaljeval od tega mesta najblažje srtče...
Prinesel je srečo vsem — toda sam se je vendar ni mogel udeležiti.