Ena izmed najvažnejših kulturnih zadev celjskega mesta je vprašanje njegovega muzeja. V resnici je muzej star že preko 50 let, ali pravda, ki se je razvila že ob njega rojstvu, še danes ni rešena: niso še podani vsi pogoji, ki bi mu omogočali pravilno in napredujoče delovanje. Postanek celjskega muzeja je v zvezi z bogatimi arheološkimi najdbami, ki so jih dala celjska tla. Te najdbe so večinoma rimske. Ker je novo mesto zgrajeno prav na istem ozemlju, na katerem se je nahajala rimska Celeia, zato je umevno, da so radi čestih prekopavanj spomeniki prihajali na dan zelo zgodaj; že srednjeveški zgodovinarji vedo zanje. Izza početka novega veka pa se posveča spomenikom že večja skrb: meščani jih vzidavajo v hiše, cerkve in v obzidje. Tako so se mnogi izmed njih očuvali. (I. Orožen, Zgodovina Celja, I. del.) Začetkom 19. stoletja se je to zanimanje še okre pilo. Gimnazijski profesor Zupančič, Slomškov uči telj, je preiskaval staro celjsko zgodovino, iskal in popisoval spomenike ter napravljal znanstvena poto vanja v bližnje in daljne kraje (v Sevnico, v Solčavo). Ali pravo poglobitev dela je izvedel arheolog in pesnik Gabriel Seidl, ki ga je enajstletno plodno arheološko prizadevanje v celjskem mestu usposobilo, da je mogel pozneje sprejeti mesto kustosa na dunajskem novčnem in antičnem kabinetu (sedanjem narodnem muzeju). V njegovem času se je odkrila obsežna rimska kanalizacija, ki so ji prvič prišli na sled v devetdesetih letih 18. stoletja. Velepomembna je tudi najdba kipa »noriškega vojaka«, ki velja za najzna čilnejši spomenik rimsko-barbarske umetnosti. Sredi 19. stoletja je Seidl še deloval, ali pridružili so se mu še drugi. Najzasluženejši med njimi je bil tedanji celjski kaplan Ignacij Orožen. Pridružujejo se mu Knabl, Kenner in Arneth, ki sicer niso delo vali na licu mesta, ali so odkritja literarno vestno zasledovali. Najznamenitejša najdba te dobe so šte vilni prokuratorski in drugi vojaški spomeniki, ki so bili v petdesetih in šestdesetih letih izkopani v sever nem delu mesta na domnevanem foru ob Kralja Petra cesti. Takrat je bil v Celju opat Matija Vodušek, mož, ki si je tudi kot šolnik pridobil mnogo zaslug ter je v književni zgodovini znan kot Slomškov so- CELJSKO MUZEJSKO VPRAŠANJE V PRETEKLOSTI IN SEDANJOSTI J. OROŽEN 60 KRONIKA KRONIKA 61 trudnik. Matija Vodušek je dovolil, da so izkopane kamne postavili med gotskimi podporniki ob vzhodni steni župne cerkve ter jih zavarovali z omrežjem, že prej je bil prišel k južni strani kora tudi »noriški vojak«. Tako je tu ob župni cerkvi nastal prvi celjski lapidarij, prvi celjski arheološki muzej. Ali tako ni moglo dolgo ostati. Spomeniki tu vendar niso bili zavarovani pred vremenskimi neprilikami, vrhu tega jih je še vedno bilo mnogo raztresenih po mestu in spričo živahne gradbene delavnosti je bilo pričakovati še novih najdb. Potreba po pravem mu zeju je bila jasna. V Celju je bilo v sedemdesetih letih mnogo ljudi, ki so bili voljni vzeti stvar v roke ter tudi sposobni za delo. Najodličnejši med njimi je bil rudarski svetnik Emanuel Riedl, ki se je rodil v Pragi ter ga je služba zanesla v naše mesto, kjer si je tudi našel življenjsko družico, vdovo po zadnjem Jeretini, tiskarju. Po iniciativi Riedlovi se je v Celju ustanovilo Muzejsko društvo, ki je v letu 1881. pri pravilo vse potrebno, da se je mogel v mestu ustano viti muzej. * Prostor za celjski muzej so našli v poslopju nek danje normalke in učiteljišča poleg župne cerkve. Leta 1882. so ga odprli. Na dvorišču so pod skromno streho in ob steni sosednje hiše razvrstili kamenite spomenike, to je bil lapidarij, v drugem nadstropju so pa jeli polniti z muzejskimi predmeti veliko in dolgo sobo. Muzej je bil v resnici ustanovljen v ta namen, da bi se zbirali v njem arheološki predmeti in pa spo mini na dobo Celjskih grofov. Duša vsemu delu je bil Riedl sam. Kot arheolog samouk je vodil izkopavanja in delal načrte. Razširil je pa svoje delo tudi na izvenceljske kraje, tako da je muzej dobil značaj nekakega pokrajinskega arheo loškega muzeja. Druge svoje naloge, nabiranja spo minov na grofe Celjane, pa muzej ni mogel rešiti: spomini nanje so bili, vsaj v Celju, tako rekoč popol noma uničeni. Stal je poleg dolenjega gradu pač še stari grad nad mestom. Ali stari celjski grad je bil takrat v slabem stanju. Propadal je in bati se je bilo, da se popolnoma po ruši. Bil je v lasti štajerskih deželnih stanov in celjsko Muzejsko društvo je prevzelo skrb zanj. Takoj za prvih let svojega obstoja je dalo (z javno podporo) vsaj za silo popraviti dolgo obzidje in glavno poslopje, stoječe na strmi skali nad Savinjo. Dr. Glantschnigg je poskrbel za napravo železnih vrat pri glavnem vhodu. Društvo samo pa se je vrhu tega lotilo težke naloge, da restavrira Friderikov stolp in napravi iz njega razgledno točko. To delo je bilo opravljeno leta 1890. Stolp je dobil v višini stranski vhod, zgradili so mu stopnice in popravili vence, niso pa uredili voglov, iz katerih je bilo rezano kamenje potrgano že v začetku stoletja. Ta namera Muzejskega društva do danes ni izvršena. Pod Riedlovim vodstvom si je pridobil muzej sta rejši mestni arhiv in poleg drugih listin (privatnih, obrtnih in teharskih) precej listin nekdanjega okrož nega urada. Tedaj je bil tudi položen temelj po membni zbirki antičnih, srednjeveških in novejših novcev. Riedlova posebna zasluga je tudi, da je dobil muzej tudi svoj prirodopisni oddelek, v katerem je znan stveno pomembna mineraloška in geološka zbirka, ki je žal danes zanemarjena. V tej zbirki je mnogo rast linskih in ribjih odtiskov ter petrefaktov iz trbovelj skega premogovnega okrožja ter soteških plasti. Riedlu pa ni uspelo, da bi bil pridobil muzeju nove, primernejše prostore. Mestna hranilnica, ki si je leta 1887. pred kolodvorom zgradila novo palačo, mu je to obljubila, ali svoje besede ni držala. Noriški vojak 62 KRONIKA Rimska maska Acheloos, božanstvo divjih voda Riedlovo plodonosno delo je trajalo do srede devet desetih let. Centralna komisija za ohranitev in študij umetniških in historičnih spomenikov ga je v pri znanje velikih zaslug imenovala za konservatorja. Kot tak je še nekaj časa ostal v Celju, naposled se je pa preselil v Leoben na Gornjem štajerskem, kjer je preživel svoja stara leta. Za Riedlom so prevzeli delo v društvu in muzeju skoraj izključno gimnazijski profesorji. Država je gledala na to, da je bil med njimi vedno kak arheolog, in muzejskemu kustosu je celo zmanjšala učno ob veznost. Predsedstvo društva je prevzel Oton Eichler, ki ga je obdržal v svojih rokah dobrih dvajset let, kot kustosi so pa fungirali Novotnv, Schon in Potoč nik, ki so tudi publicistično izveščali svet o novih najdbah. Novotnv in Schon sta zlasti zaslužna radi svojega znanstvenega izkoriščanja najdb, Potočnik pa se je predvsem trudil z notranjo ureditvijo zbirk. Proti koncu predvojne dobe se je pričelo tudi delo profesorja Lorgerja, znanega po svojih izkopavanjih v Šmarju pri Jelšah, na Ločici pri Sv. Petru v Savinj ski dolini in na Sevcih (Rožnem griču) tik Celja (nad teharsko cesto). Perioda gimnazijskih profesorjev je arheološki del muzeja znatno povečala, pridobila mu je pa tudi precej drugih predmetov (zgodovinsko-obrtnih ter narodopisnih). Izredno veliko zaslug si je pa pri dobila za smotrno nadaljevanje restavracijskih del na starem gradu, tej največji razvalini na ozemlju vseh vzhodnih Alp. Delo se je vršilo v sporazumu s Centralno komisijo za ohranitev in študij umet niških in historičnih spomenikov po načelu: Izvrše naj se tista dela, ki so potrebna, da se zabrani na daljnje propadanje, in sicer tako, da staro zidovje organično dopolnjujejo. Samo leta 1906., ko je bilo delo najintenzivnejše, je porabilo društvo za stari grad okrog 6000 predvojnih kron. Denar je dobilo v prvi vrsti od občine, od mestne hranilnice, od Cen tralne komisije, od države in dežele. Tehnično delo se je vršilo pod vodstvom mestnega inženirja Ludo- vika Wesselyja. Poleg gradu si je društvo kupilo hišico, v kateri je dotlej bival čuvaj, ter je na njenem mestu zgradilo večjo stavbo, za katero je dobilo gostilniško konce sijo; nakupilo je še nekaj Zabukovškovih zemljišč, tako da je imelo poleg gradu lepo posestvo. Profesor Novotnv je leta 1906. izvršitvi teh načrtov sicer na sprotoval, češ, da bi se z njimi znanstveno društvo ne smelo baviti, ali ni uspel. Društvo so pri tem deloma vodili tudi nacionalno-napadalni interesi v slovenski okoliški občini. Svetovna vojna je bila za celjski muzej velik uda rec. Muzejsko dvorano so deloma uporabili za pouk gimnazijcev, in omare ter predmete so spravili na kup v drugem delu dvorane. Naposled je trpel tudi lapi- darij. Lastnik sosedne hiše je zahteval odstranitev na njegovo steno naslonjenih spomenikov. Nagrmadili so jih na sredi dvorišča. Ko je bila vojna končana in je nastopila doba novega dela, je bil v muzeju kaos in nered. Tega dela se stara uprava že ni več lotila. Nemški gimnazijski profesorji so odšli v prvih mesecih po prevratu: v aprilu 1919. je zapustil Celje Eichler in za njim Potočnik. Na Eichlerjevo mesto je bil iz voljen za društvenega predsednika ing. Daniel Ra- kusch. Novi odbor je še mislil na ustanovitev vojnega muzeja, toda do tega ni prišlo. Pač pa je prodal posestvo pri starem gradu. Dne 23. aprila 1919. je mestni sosvet poveril nadzorstvo nad zbirkami pro fesorju Francu Mravljaku, ki je obvestil ing. Ra- kuscha, da hoče nabirati za društvo nove člane. Marca 1922. mu je osebno sporočil, da je z nabira njem gotov in da se bo v hotelu Balkanu vršil občni zbor. Nemški odbor je odstopil in v zgodovini celj skega muzeja je nastala nova doba. Na občnem zboru v »Balkanu« je bil 28. marca 1922 izvoljen za predsednika dotedanji kurator profesor Mravljak. Ostal je na tem mestu do maja 1925., ko mu je bil za naslednika izvoljen profesor Janko Orožen. Vso Mravljakovo dobo je izpolnjevalo vprašanje novih prostorov, ki so bili predpogoj za novo ureditev zbirk, pri čemer se je mislilo na dr. Mantuanija in univ. prof. dr. Valterja Schmida. Obljubljeni so bili prostori v Mestni hranilnici, pri čemer naj bi se za lapidarij napravilo mesto na dvorišču. Ali iz tega ni bilo nič. Merodajni krogi za muzej niso pokazali posebnega zanimanja. Samo na dvorišču starega mu zejskega poslopja je mestna občina zgradila streho za predmete, ki so bili pod kapom. Novi predsednik Orožen ni imel drugega izhoda, kakor da se je sam lotil urejevanja zbirk, žrtvoval je velike počitnice leta 1925. in še nekaj mesecev. Lapi darij se je radi napisov, ki so že bili večinoma lite rarno obdelani, dal lepo urediti, večje težave so pa bile v muzeju samem, kajti zapiski so deloma manj kali, deloma pa so bili nepopolni. Mineraloško-geo- loška zbirka je pa sploh morala ostati neurejena. Izza tistega časa je muzej pridobil ta in oni pred met, na sistematično izpopolnjevanje zbirk pa ni bilo mogoče misliti, ker ni bilo pogojev za to. Vendar si je muzej pridobil veliko zbirko orožja (daroval jo je upokojeni general Schobinger, čegar žena izhaja iz starega celjskega steklarskega rodu Novakov — iz pietete do rodnega mesta svoje žene in iz hvalež nosti, ker mu je jugoslovansko Celje vedno bilo na- KRONIKA klonjeno), ki pa je morala ostati v zaboju, čeprav bi sama lahko napolnila svojo sobo. Za znanost in mesto velikega pomena je bogata zbirka, ki so jo rodila izkopavanja profesorja Srečka Brodarja v Po točki zijalki na Olševi. Izza leta 1929. se je teh pred metov nabralo toliko, da bi sami zahtevali samosto jen muzejski oddelek. Zdaj pa ne morejo biti niti izstavljeni niti v muzejskih prostorih shranjeni. L Iz tega kratkega zgodovinskega pregleda izhajajo neki zaključki glede na važnost in rešitev celjskega muzejskega vprašanja. Muzej bi moral biti vzorno zrcalo preteklosti in sedanjosti kakega kraja, hkrati pa bi moral biti zavod, ki bi zbiral in nudil znanstveniku gradivo za študiranje preteklega in sedanjega narodnega živ ljenja. Celje je bilo vedno središče obsežnega uprav nega ozemlja, zato bi se moralo delovanje celjskega muzeja raztezati na vse njegovo historično in tudi sedanje področje: segati bi moralo od slemena Sa vinjskih Alp pa tja do Sotle, od Save pa vsaj do črte, ki ji je v središču Konjiška gora. Celjski muzej bi moral biti torej samostalna in dobro fundirana ustanova. V tem pogledu so dandanes potrebe mnogo večje, nego so bile v avstrijskih časih. Radi svojega nemškega značaja je bil tedaj celjski muzej nekako izoliran v ozkih mejah mestnega pod ročja. Danes tega ni več in z napredujočo okoliško občino se bo mesto kmalu strnilo v aglomeracijo (če ne že v celotni samoupravni organizem), ki bo štela do 20.000 ljudi. Celjski mestni muzej bi moral dobiti samostojno vodstvo, njega ureditvi in pravilnem funkcioniranju bi se moral posvetiti mož, ki ga pri tem ne bi ovirale poklicne skrbi. V primeri z Mariborom in drugimi (recimo: češkimi) mesti bi to ne bilo mnogo. Saj vzdržuje Maribor svojemu namenu izborno služečo študijsko knjižnico z ravnateljem in osebjem in vrhu tega še znanstvenika arhivarja, ki se izdatno posveča tudi muzejskemu delu. Celjski muzej kot znanstvena ustanova bi moral biti hkrati troje: muzej (v ožjem smislu besede), arhiv in znanstvena knjižnica. Kot muzej bi se ne smel omejevati samo na arheo logijo, ampak bi moral obseči vse zgodovinske dobe do neposredne sedanjosti. Zlasti bi moral zbirati take predmete, ki nam pojasnjujejo življenje Slovencev na gori označenem ozemlju. Druge narodnosti pri hajajo v poštev, v kolikor so to življenje pospeševale ali ovirale. Tudi priroda bi se ne smela zanemarjati, ali prirodopisni predmeti bi morali biti omejeni predvsem na pravo muzejsko področje. Dani so pa vsi pogoji zato, da bi celjski muzej postal jugoslo vanski centrum za predmete iz paleolitske in neolitske dobe. Kot arhiv bi moral celjski muzej zbrati vse arhiv sko gradivo svojega ožjega (mestnega) in pokrajin skega področja. Tu poudarjam samo, da bi bilo pa metno pridobiti si za muzejski arhiv vse arhivsko gradivo raznih društev do svetovne vojne. Smatram, da je predvojna doba že popolnoma zrela za zgodo- 63 vinski študij, ki pa je brez arhivskega dela nemogoč! V muzejski arhiv spadajo vsaj tudi vsi časopisi, ki so se kdaj tiskali v Celju, razume se, v kolikor jih je še moči dobiti. Celjski tiski, od najstarejšega do naj novejšega, pa bi tvorili prehod k muzejski knjižnici. Znanstvena muzejska knjižnica bi morala obsegati najprej dela, ki se tičejo muzejskega in arhivskega po slovanja. Nadalje bi pa morala nuditi vso literaturo, ki se nanaša na Celje in na gori označeno pokra jino. Kaj je bolj prirodnega kakor to, da iščemo in najdemo literaturo o sebi doma. Vsekakor bi pa mo rala obsegati tudi vsa pomembna dela, obrav.navajoča naše ožje in širše sedanje ter preteklo življenje, še to bi želel, da ne bi niti na Slovane pozabila. Kdor danes išče literature o Slovanih in slovanskih vpra šanjih v naših javnih knjižnicah, odhaja navadno praznih rok. Celju bi se tu nudila razmeroma cenena prilika, da postane slovansko kulturno središče na jugoslovanskem zapadu. Pograbi naj jo! Torej celjski muzej naj bo znanstveni zavod mesta, ki se zaveda svojega pomena in se hoče kulturno afirmirati. Ali prvi predpogoj za vse to so novi in dovolj ve liki prostori. V sedanjih ni mogoče dihati, kamoli na predovati. Kdor pa ne napreduje, nazaduje. Glede prostorov se mora reči: vse ali nič. Brez njih mora propasti i to, kar imamo, na veliko sramoto mesta, ki je ipak že pokazalo, da mu je za kulturno delo: re- stavriralo je stropno sliko v grofiji, prevzelo je nase posest in skrb za ohranitev starega gradu itd. V sedanjem poslopju bi se komaj našla možnost dovolj pripravnih prostorov, tudi ako bi se izselila Glasbena Matica. Ako bi se pa mesto vendarle odlo čilo za to rešitev, bi moralo zelo mnogo žrtvovati za obnovo hiše, ki bi prav vsa morala biti namenjena za muzej. Zlasti težka bi bila namestitev lapidarija. Druga rešitev, morda najbolj idealna, bi bila v stari grofiji, poslopju, ki je itak mestno. Tudi tu bi bilo treba nekaj žrtvovati, ali na razpolago bi šele bila, ko bi se iz nje izselilo okrožno sodišče. Tretja rešitev bi bila v prireditvi stare gimnazije v muzejske namene. Treba bi jo bilo resno upoštevati. Četrta rešitev bi bila najbrž zelo problematična. Mesto naj bi odkupilo od države kresijo, poslopje, ki bi ga bilo radi zgodovine in sloga škoda podreti, ter naj bi jo prenovilo. Vsekakor bi pa to veljalo zelo mnogo. Peta rešitev bi bila v novem poslopju. Sicer bi se težko dalo zahtevati, da ga mesto zgradi samo za mu zej, ali kadar bi bilo aktualno vprašanje zgraditve kakega šolskega poslopja, bi se lahko mislilo tudi na muzejske potrebe. Za sedaj je menda že aktualno vprašanje zgraditve poslopja za trgovsko šolo. Naj bo že način ta ali oni, za muzej mesto mora poskrbeti, ako noče, da bi s prstom kazali nanj: Ne briga se za najvišje potrebe kulture, brskanje po arhivih in skrb za znanstveno delo prepušča neor ganiziranim silam posameznikov, ki jih sicer tare sto križev in težav. Prepričan sem, da mestna občina ne bo pozabila na svojo nalogo in na svoj ponos: da bo svojo kul turno dolžnost častno in v polni meri izpolnila!