rablja torej m etodo zapovrstnih »binarnih prikazov«, kako so slo­ venski avtorji od Zarnika in Jurči­ ča do Celestina,^ Pajka, Stritarja, Mahniča, Štreklja, Svetiča, Ašker­ ca in še koga gledali na tedaj tako vznemirljivega ruskega pripoved­ nika. Ob tem Barbarič sproti kri­ tično p re tresa še dotedanje ugoto­ vitve in teze literarnih zgodovinar­ jev, kritikov in publicistov te r jih dopolnjuje s svojimi opažanji in dognanji. V posebnem sklopu, a po ena ­ kem postopku je obdelano nepos­ redno sklicevanje na Turgenjeva in prevzem anje posam eznih elem en­ tov ali značilnosti njegovih del v li­ te ra rn ih besedilih Kersnika, Do­ lenca, Stareta, Maslja-Podlimbar- skega, Detele, Gestrina in Meška. Tudi tu so dosledno upoštevana dognanja drugih, preskrom no oz­ načen in preveč v ozadju pa je ostal avtorjev delež, kije pač naj večji. Iz­ razito se je uveljavil predvsem nje­ gov smisel za nadrobnosti in od ­ tenke, zdi pa se, da je m etodo raz­ iskave v celoti le preveč obvlado­ valo zbrano gradivo s svojo krono ­ logijo, ki venom er seka izpeljavo smiselnih povezav in sam a po sebi sploh ne vodi k oblikovanju p ro ­ blemskih linij. Avtorsko-kronološ- ki prikaz je izpeljan v treh parale­ lah - v vsakem poglavju posebej. Tako je npr. Maks Sam ec posebej obravnavan kot prevajalec Dima (str. 23-26) in posebej kot pisec uvodne besede k tem u prevodu (str. 59-61), ne da bi bila m ed tem dvojim vzpostavljena kakšna glob­ lja povezava. Sklepno poglavje, v katerem bi še posebej pričakovali določno po ­ vzeta, povezana in problem sko iz­ o strena dognanja prejšnjih treh, je spet čisto samostojna, neodvisna razprava o literarnem nazoru dobe in njenih značilnih predstavnikov (Levstika, Jurčiča, Stritarja), izobli­ kovanem ob upoštevanju Turge­ njeva. Ne glede na to pa so prav teze tega poglavja izredno zanimi­ ve, ker s svojega posebnega vidika prepričljivo vodijo k sklepu, da se je naš realizem razvijal bolj ob opo­ ri šolske klasicistične poetike ka­ kor ob polemiki z romantiko. Škoda, d a je v skrbno pripravlje­ ni knjigi ostalo precej motečih ti­ skovnih napak, povsem n esp re ­ jemljivo pa je, da je to znanstveno delo izšlo brez običajnih, nujno po­ trebnih dopolnil - preglednic zbra­ nega gradiva, uporabljenih virov in literature in vsaj še imenskega oziroma osebnega kazala. Od stan ­ dardn ih dodatkov ima samo po ­ vzetek, in sicer v ruščini. Majda Stanovnik M ira n H la d n ik T R IV IA L N A L IT E R A T U R A DZS, Ljubljana 1983 (Literarni leksikon, 21) V dobi vsesplošne ekspanzije množičnih medijev se vse bolj uve­ ljavlja spoznanje o nujnosti teoret­ ske refleksije tega specifičnega fe­ nom ena m oderne dobe. Živahno zanimanje za vprašanja tako ime­ novane množične literature, ki smo mu v zadnjem času priča tudi v slovenskem kulturnem prostoru, nedvom no sodi v ta kontekst. Med izvirnimi deli, ki z različnih vidikov obravnavajo posam ezna področja m nožične literature, gre H ladniko­ vi Trivialni literaturi prav posebno mesto; je nam reč prvi poskus celo­ vite obravnave tega področja pri nas. To seveda pomeni, da šele konstituira svoj p redm et (sloven­ skega) literarnoteoretskega znan­ stvenega raziskovanja, zato ne bo odveč, če bom o skušali p od robne ­ je pregledati in razčleniti avtorjeva metodološka izhodišča in šele nato ugotavljali ustreznost in uspešnost njihovih implikacij. Preden se lotimo načelnega raz­ pravljanja, si oglejmo na kratko in opisno razdelitev snovi prvih po ­ glavij. Snov je razdeljena tako, kot je nekako že v navadi za Literarni leksikon. V uvodu avtor zasnuje osnovni krog svojega raziskovalne­ ga polja: kot zbirni pojem za vrsto pojavov takšne literature, ki je ni­ kakor ne m orem o um estiti v t. i- »visoko« literaturo, uvede izraz tri­ vialna literatura. Avtor se s tem na­ sloni na nem ško literarno vedo s pojasnilom, da je teoretska reflek­ sija s tega področja najbolj razvita ravno v Nemčiji. Naslednji njegov korak je, da se v im enu znanstve­ nosti kategorično odreče kakršne­ mukoli vrednotenju in nam esto tega ponudi svojo delovno defini­ cijo, po kateri je trivialna literatura tista, ki je bila kdaj iz estetskih, funkcionalnih razlogov ali zaradi množičnosti razvrednotena (str. 6). Ti trije vidiki (estetski, funkcional­ ni in množičnost) so hkrati tud i os­ nova nekoliko prirejenega in sp re ­ m enjenega Fetzerjevega m odela distribucije pojmov v zvezi s tri­ vialno literaturo, ki ga avtor povze­ ma in po katerem dodeli nekate­ rim, na tem obm očju najpogosteje rabljenim izrazom, kot so kič, šund, kolportaža, poljudna ter za­ bavna literatura, ustrezen pomen. Vendar Hladnik svoje priredbe Fetzerjevega m odela žal ne pojasni podrobneje, tako da se bralcu zlas­ ti v zvezi s shem o na str. 8 zastavlja­ jo prem noga vprašanja, na .katera m u model, iztrgan iz svojega teo ­ retskega konteksta, ne m ore odgo­ voriti. V naslednjem razdelku o iz­ voru teh izrazov pregledno skicira oblikovanje pom enov zanje in pri tem značilno navaja čimveč različ­ nih in celo inkom patibilnih pom e­ nov, nedvom no v želji po čim večji informativnosti, ki je vsekakor na mestu, saj gre pač za prvi sistem a­ tični prikaz celotne problem atike, le da je slaba stran tega občasna nepreglednost oziroma zabrisa­ nost avtorjeve misli. V razdelku o vzniku trivialne li­ te ra tu re se soočimo z dodatno Hladnikovo m etodološko določit­ vijo, ki je izrednega pomena; to je odločitev za obravnavanje trivial­ ne literature kot historično zame­ jenega pojava, tj. za historizem. Av­ to r se distancira od takšnih pogle­ dov, ki vidijo v trivialni literaturi nadčasovni ozirom a vsečasovni pojav, 'antropološko konstanto ali specifično stilno zgradbo, in kot konstitutivni pogoj trivialne litera­ tu re navede nastanek nove plasti bralcev, ki se je pojavila z množič­ nim opism enjevanjem od druge polovice 18. stol. dalje. Dopušča tudi možnost, da je že pred tem ča­ som obstajal tip literature, ki je bil nam enjen predvsem lahkotnem u ugodju in zabavi (kar so očitno značilnosti trivialne literature), vendar je bil bralski krog (social­ no) homogen te r predvsem malo­ številen. Sele z nastopom nemške rom antike so bili dani pogoji za na­ stanek dihotomije visoka : nizka, trivialna literatura, ki jo Hladnik imenuje »rezultat boja inteligence proti socializaciji in industrializa­ ciji umetnosti« (str. 16). Toda če­ prav je bilo za nastanek pojma konstitutivno negativno vrednote­ nje pojava, pa trivialna literatura ni le m anipulirajoča in konformis­ tična, saj ponuja odrešitveni vzo­ rec iz zagat, ali pa je, po nekaterih interpretacijah, celo protest proti obstoječem u stanju. Zato naj bi bilo za trivialno literaturo značil­ no, da se trudi imeti uporabno vrednost, m edtem ko se visoka od tega povsem distancira. Zdaj torej H ladnik dopolni svojo delovno de­ finicijo: trivialna literatura je lite­ ra tu ra s socialno-psihološko u p o ­ rabno vrednostjo (str. 17). Sele v poglavju o razlagah trivial­ ne literature avtor nakaže, na kaj meri, ko govori o funkciji trivialne literature. Ta naj bi bila tako kot funkcija netrivialne literature dvojna: katarzična, kar naj bi po­ menilo zadovoljevanje potreb, kot pristavlja v oklepaju, in stimulativ­ na (m anipulativna inštrukcija ob­ našanja). Trivialna literatura p red ­ vsem ideološko neobrem enjeno zadovoljuje po trebo po zabavi in vznemirjenosti, na družbenem pla­ nu pa je v okviru razrednega boja sredstvo v rokah vladajočega raz­ reda, nam enjeno m anipuliranju množic, in torej konformistična. Teoretska analiza in razkrivanje te manipulacije je izraz nezadovolj­ stva nad takšnim stanjem, ki izvira, kot ironično kom entira Hladnik, iz intelektualčevega obžalovanja iz­ gube m onopolnega položaja nad li­ te ra rno produkcijo (str. 21), njeno prizadevanje pa naj bi bilo v okviru razrednega boja politično radikal­ no dejanje (str. 22). V pregledu teorij trivialne litera­ tu re se avtor z redkim i izjemami omejuje na nem ške teoretske pri­ spevke te r poskuša iz ogromnega števila del o tej problem atiki izbra­ ne in obravnavane teorije razvrsti­ ti glede na njihovo osnovno orien­ tacijo po skupinah. Najprej omenja pom em ben delež didaktičnega pi­ sanja o trivialni literaturi, ki zaje­ m a širok spekter in sega vse od od ­ klonilnih norm ativnih vrednost­ nih sodb do tolerantnih mnenj in celo spodbud k samostojni p ro ­ dukciji trivialnih besedil. Nato pra ­ vi, da je za sodobno fazo teoretič­ nega obravnavanja trivialne litera­ tu re značilen pragmatizem: pozor­ nost se seli od besedil k bralcu. Prva faza m oderne teorije je bila fenomenološka, značilno zanjo je m nenje o brezčasnosti kiča (kot značilnega predstavnika navaja Giesza) te r iskanje občih kategorij trivialne literature (Killy, Moles, Bayer, Melzer), ki pa se, kot poroča Hladnik, prej ali slej izkažejo ali kot zgolj historično spremenljive, torej relativne, ali pa ne dovolj raz­ ločevalne od »netrivialne« literatu ­ re, torej spet ne občeveljavne. To je tud i glavni očitek fenomenološki smeri, k iji ga je izrekel H. Kreuzer. Druga faza raziskovanj v sedem de­ setih letih pa trivialno literaturo razlaga kot h istorično zamejen po ­ jav (Nusser, Melzer, W aldm ann in Ueding), seveda z vidika m arksis­ tične teorije potreb. Med po­ m em bnim i prispevki om enja še analize trivialne literarne p roduk ­ cije kot specifične oblike blagovne produkcije in njene podrejenosti tržnim zakonitostim. Med tehtnej­ še semiotične analize, posvečene trivialni literaturi, šteje Schulte- Sassejevo delo Literarischer Kitsch, kot p rim er analize z vidika kom u­ nikacijske teorije pa obširneje ori­ še in kritično ovrednoti še model trivialnega komunikacijskega p ro ­ cesa Petra Bekeša, ki m u Hladnik očita zlasti ideološko polem ičnost te r ponovno relativnost razlikoval­ nega kriterija m ed trivialno in ne- trivialno literaturo. Povzamemo jo lahko nekako tako, da nepredvid ­ ljivost ni zadosten kriterij trivial­ nosti, kajti potrošnik pričakuje predvidljivo, elitnik pa analogno predvideva nepričakovano, ne­ predvidljivo, vendar na koncu oba doživita ugodje ob tistem, kar sta pričakovala. Kot sklep svojega p re ­ gleda Hladnik spet ponovi, da je to­ rej prava pot k obravnavanju tri­ vialne literature historična, nato pa doda misel, da nudi najprivlač- nejšo možnost tipološko razisko­ vanje, pri katerem je nujno povezo­ vanje sinhronije in diahronije v konkretno zgodovinsko analizo posam eznih tipov in shem, s kate­ ro že nakaže svoje izhodišče za zgo­ dovino trivialne literature (str. 34). Na koncu poglavja poda Hladnik še kratek pregled opredelitev tri­ vialne literature in jih po svoji p re ­ soji uvrsti m ed predm etne in tiste, ki trivialno literaturo definirajo glede na njenega recipienta, bral­ ca. Pripomniti moramo, da na tem m estu m očno pogrešam o določ­ nejšo utemeljitev takšne razdelit­ ve, o kateri razen analogije z lin­ gvistiko (prim. str. 21,25) ne zvemo nič konkretnejšega. Predm etne de­ finicije deli še naprej na estetske in idejno moralne, druge pa na socio­ loške, psihološke in semiotične te r svoj povzetek na koncu strne v re- lativizirajočo definicijo: kič ni es­ tetsko ali m oralno vprašanje, tem ­ več ideološko in zgodovinsko, tri­ vialna literatura pa tista, ki so jo od druge polovice 18. stol. naprej s takšnim poim enovanjem skušali razvrednotiti, izriniti iz literarne zgodovine, ima pa množičnega sprejem nika. Perspektiva literarne vede je ukinitev dihotomije trivial­ ne in elitne literature in enako­ pravno obravnavanje obeh podro ­ čij (str. 36). Iz dosedanjega povzetka teoret­ skega dela knjige je razvidno, da se zasnova Hladnikovega raziskoval­ nega polja oblikuje predvsem iz dveh temeljnih odločitev, in sicer iz prve, da je trivialna literatura konkreten historičen ali zgodovin­ ski pojav, kot avtor rajši pravi, ki terja ustrezen zgodovinski pristop, in druge, d a je vrednostno stališče do trivialne literature za znanstve­ no obravnavo tega predm eta neustrezno. Čeprav je celo sam po­ jem trivialna literatura po svojem izvoru vrednostni pojem, so krite­ riji, ki so ga nekoč konstituirali, ne­ veljavni, tisti, ki veljajo danes, pa bodo čez nekaj let le še preteklost. Omenjeni odločitvi sta torej med seboj povezani, saj je prav spozna­ nje o zgodovinski, ali recimo raje historični, relativnosti vrednot v očitnem nasprotju s Hladnikovim prizadevanjem po objektivnem, znanstvenem pristopu. Neizogibna posledica ukinitve vrednotenja pa je seveda tudi ukinitev dihotomič- nosti literature, za katero se zavze­ ma, čem ur pa bi v skrajni konsek­ venci sledila tudi ukinitev trivialne literature kot posebnega razisko­ valnega področja. Zanimivo in za slovensko zamudništvo značilno je, da se že prva celovita slovenska analiza trivialne literature, ki naj bi šele konstituirala svoj predm et, sooča z nemožnostjo oziroma z od ­ povedjo svojemu predm etu . Ven­ dar Hladnikovo stališče oziroma izpeljava v resnici ni tako radikal­ na, kot bi lahko pričakovali, tem ­ več je intencija ukinitve vrednote ­ nja, kot bom o skušali pokazati, nekje drugje. Iz pregleda razlag trivialne lite­ ra tu re opazimo, da avtor teorijam trivialnega kot takega, se pravi raz­ nim filozofskim oziroma estetskim in form alnoestetskim ali stilistič­ nim razlagam ne zaupa preveč, saj, če nekoliko parafraziram o njegovo misel, »ne dajejo trdnega zagotovi­ la, da trivialne kategorije ne veljajo tudi za m arsikatero resno in slove­ če delo« (str. 39), kar seveda pom e­ ni, da ne vzpostavljajo dovolj p re ­ pričljivo meje m ed trivialnim in netrivialnim. Nekoliko bolj niha njegov odnos do socioloških razis­ kav, ki v sodobnem raziskovanju trivialne literature, kot poroča Hladnik, prednjačijo številčno in po teži. Pri m arksistično orientira ­ nih teoretikih, ki razkrivajo trivial­ no literaturo kot manipulirajočo in konformistično, ga v skladu z last­ no odpovedjo vrednotenju moti p retirano negativno odklanjanje množične literature, torej njihova eksplicitna »ideološkost«. Tudi ta je zgodovinsko pogojena, nakazuje Hladnik s pripombo, da izhaja neza­ dovoljstvo nad trivialno literaturo iz nezadovoljstva intelektualca nad izgubo svojega monopolnega, elit­ nega položaja v literarni p rodukci­ ji, in s citatom, da je problem tri­ vialne literature v resnici problem njenega teoretika in ne bralca (str. 25). Zato je bolj naklonjen »nevtral­ nemu« stališču, kakor lahko razbe­ rem o iz dopolnila delovne definici­ je, da je trivialna literatura pač lite­ ra tu ra s socialno-psihološko upo ­ rabno vrednostjo, ki, kot sledi ne­ kaj s trani dalje, ideološko neobre ­ m enjeno zadovoljuje neko osnov­ no človeško po trebo - po zabavi, katere temelj so tri vrste vznemir­ jenosti: radovednost, napetost in ljubezenska razneženost, pri tem pa prvi dve zadovoljujeta še človeš­ ko željo po novem in imata inova­ tivno vlogo. Kljub tem u ne odkloni definitivno dognanj prvih, saj v »relativizirajoči« definiciji potrdi kič tudi kot »ideološko« vprašanje. Zunaj pomislekov ostaja tisti del socioloških raziskav, ki s pomočjo statističnih m etod raziskujejo p ro ­ dukcijo, distribucijo in konsump- cijo trivialne literature. Namesto prevzemanja kontra­ diktornih in le posam ezne aspekte trivialne literature upoštevajočih teorij, tudi semiotičnih in informa- cijsko-komunikacijskih, predloži Hladnik pragm atično delovno de ­ finicijo, da je trivialna literatura tista, k ije bila iz estetskih, funkcio­ nalnih razlogov ali zaradi množič­ nosti kdaj razvrednotena, ali v d ru ­ gi varianti, da je trivialna literatura vse, kar je bilo kdaj tako imenova­ no (od druge polovice 18. stol. da­ lje; str. 12). Prednost te definicije je ravno njena pragmatičnost, »ki do ­ voljuje, da niti avtorjem niti posa­ meznim delom razen slovesa ni po ­ trebno nobeno drugo zagotovilo, da sodijo res na področje trivial­ nosti« (str. 39). O tem, kdaj je bila trivialna literatura razvrednotena ali tako poimenovana, in o »slove­ su« posameznih avtorjev ali lite­ rarnih del pa govori seveda zgodo­ vina, oziroma če smo natančni, pravzaprav celo literarna zgodovi­ na sama. To pomeni, da za ugotav­ ljanje trivialnosti literature ni po ­ trebna posebna teorija trivialne li­ terature, temveč lahko to nalogo opravi literarna zgodovina. To pa še naprej pomeni, da m oram o Hladnikovo misel, da je perspekti­ va literarne vede ukinitev dihoto- mičnosti in enakopravno obravna­ vanje obeh področij literature, prevedeno prebra ti takole: per­ spektiva literarne vede je vključi­ tev trivialne literature v literarno zgodovino, ali še drugače poveda­ no, prevrednotenje in afirmacija trivialne literature v instituciji na ­ cionalne literarne zgodovine, ki jo avtorjev pregled trivialne literatu­ re v slovenščini v zadnjem poglav­ ju tudi že udejanja. Afirmacija pa seveda ne bi bila mogoča, če vred­ notenje ne bi bilo ukinjeno, ali vzvratno gledano, ukinitev vredno­ tenja služi afirmaciji trivialne lite­ ra tu re v območju literarne zgodo­ vine. S tem je ideološki krog Hlad­ nikovega razpravljanja o teoriji tri­ vialne literature sklenjen, hkrati pa nas avtorjeva izjava o »izbrani« delovni definiciji (str. 39) razvezu­ je, saj nas to lerantno opozarja na m ožnost drugačnega izbora, in jo lahko razum em o kot namig o do ­ puščanju drugih, enako veljavnih teorij. V ilustracijo še kratka opomba: spričo kategorične izlo­ čitve vrednotenja in njegove uki­ nitve je simptomatično, da se prav to vrinja v obe Hladnikovi definici­ ji: v že večkrat ponovljeno delovno definicijo, pa tudi v dopolnilno, ki definira trivialno literaturo kot li­ te ra tu ro s socialno-psihološko uporabno - vrednostjo. V poglavju o zgodovini trivialne literature najprej om eni nezadost­ nost t. i. avtorskega principa, ki iz­ pusti iz svoje obravnave celoten delež sodobne, v pravem smislu množične trivialne literature, kjer je avtorstvo docela irelevantno, zato se sodobnejše smeri razisko­ vanja nujno poslužujejo raznih sta­ tističnih metod in postajajo tako zgodovine izdajateljskih, p roduk ­ cijskih in distribucijskih načinov (str. 38). Ugotavlja, da je klasična zgodovina trivialnega dom ena ger­ manistike, kjer je pojem sploh na­ stal, te r da m ednarodna zgodovina celotnega toka m anjvredne litera­ tu re do danes še ni bila napisana. Potem pa se naveže na svojo delov­ no definicijo, ki kot trivialno regist­ rira zelo heterogeno gradivo, zato poudarja, da je za zgodovinski p ri­ stop nujno opazovanje razvoja po ­ sameznih zvrsti in oblik, predvsem proznih, kot so roman, novela in druga kratka pripovedna proza. Celotno področje deli tem atsko na dva dela, na ljubezenski in pusto ­ lovski, zlasti v zadnjem času pa so pogosti tudi mešani žanri, včasih v značilni zgodovinski preobleki. Sledi pregled posameznih zvrsti in žanrov trivialne literature, ki se bolj ali manj drži uveljavljene she­ me z upoštevanjem predhodnikov in drugih virov zvrsti, opisom re ­ prezentativnega modela, navedbo značilnih predstavnikov in ugotav­ ljanjem eventualnega p rehoda v druge, novejše žanre, vselej pa sku­ ša s številčnimi podatki ilustrirati množično razširjenost obravnava­ nih tekstov. Avtor se drži v teoret­ skem delu vpeljane historične za­ mejitve (druga polovica 18. stol.), sporne avtorje ali dela pa največ­ krat lahko uvrsti m ed p redhodn i­ ke ali m ed vzornike »trivialnim« piscem. Na koncu pregleda doda še tisti tok, k ije trivialen ne zaradi tem e in načina obdelave, temveč predvsem zaradi množičnosti, to ­ rej kolportažni rom an in še njego­ vo sodobno varianto - trafikarski roman, najznačilnejši, čeprav ne edini način distribucije večine da­ našnjih trivialnih žanrov. Iz zgodovinskega pregleda je razvidno, da Hladniku njegov kri-, terij trivialnosti, tj. »sloves«, popol­ nom a zadošča, če gre za avtorje in dela, o katerih je literarna zgodovi­ na enotnega mnenja. Težje pa je takrat, kadar ni tako, npr. pri av­ torjih, ki so jih rigorozni nemški teoretiki razglasili za trivialne, po­ samezne nacionalne literarne zgo­ dovine pa jih obravnavajo kot ena­ kovredne pisce, kakor to velja npr. za Walpola, Sterna, Dumasa, Sien- kievvicza in druge, ali kadar je za trivialno razglašena celotna zvrst, npr. zgodovinski rom an. O tem vprašanju ne želi niti ne m ore reči nič eksplicitnega (str. 39), am pak nanj odgovarja le implicitno s svo­ jim zgodovinskim pregledom. Dej­ stvo, da so nekateri od teh avtorjev vanj uvrščeni, drugi pa izpuščeni, pa posredno kaže na to, da obstaja­ jo še neki drugi kriteriji, ki jih Hladnik še dodatno upošteva v svoji zgodovini trivialne literature, le da ostajajo na žalost zamolčani. Naslednje poglavje je posvečeno pregledu pogledov na trivialno li­ te ra tu ro pri nas. H ladnik skrbno zasleduje, kako so se oblikovali po ­ meni posam eznih terminov, in skuša tako prikazati evolucijo poj­ movanj o trivialni literaturi na Slo­ venskem. Omenja presenetljivo, a v specifičnih nacionalnih in zgodo­ vinskih razm erah vendarle razum ­ ljivo strpnost do trivialne ali, kot so jo takrat označevali, poljudne oz. ljudske literature, pa tudi bolj značilno vrednostno odklonilno stališče do kiča, šunda in plaže ne­ kaj desetletij kasneje. Kot tehtnej­ še teoretične prispevke om enja iz obdobja p red drugo vojno zlasti članke Frana Čibeja in Melitte Pi- vec-Stele, iz obdobja po drugi vojni Jara Dolarja in pripravljalce raz­ stave kiča v etnografskem muzeju leta 1971, kot p rim er mišljenja, da je trivialna literatura nadčasovni oz. vsečasovni pojav, pa Kmeclovo delo Od pridige do kriminalke in esej B ranka Rudolfa Kič in razsta­ va kiča. Novejših del s to p roblem a­ tiko Hladnik ne navaja. Zgodovina trivialne literature v slovenščini je napisana po m odelu splošne zgodovine, ki smo ga že opisali, le da so v pregledu posa­ meznih zvrsti devetnajstega stolet­ ja, ponekod pa tudi dvajsetega upoštevani tudi slovenski prevodi tujih del in avtorjev. Na to poseb ­ nost opozarja že naslov, avtor pa svojo odločitev podkrepljuje z dej­ stvom, da je bila tovrstna sloven­ ska produkcija nadvse maloštevil­ na, pa še z že om enjeno tezo, da ni važen avtor, temveč bralec. Pri nas lahko govorimo o trivialni literatu­ ri šele od 19. stoletja dalje in reče­ mo lahko, d a je Hladnikov pregled zlasti za starejša obdobja nadvse iz­ črpen, saj skuša registrirati prav vse, kar je bilo trivialnega objavlje­ no, m edtem ko so novejša obdobja in naša sodobnost bolj skicirana in ne vključujejo več prevodov. Med današnjimi zvrstmi je poudarjena predvsem trafikarska literatura, avtor pa najde pri nas tudi značilne p rim ere množične distribucije tri­ vialne literature: m ohorjanske ve- černiške povesti, podlistke in kol- portažo, v novejšem času pa knjiž­ ni klub Svet knjige. Če je bila sploš­ na zgodovina trivialne literature pretežno zgodovina trivialnega ro ­ mana, pa gre pri Slovencih (vsaj v 19. stoletju) pretežno za zgodovino krajših proznih zvrsti, zlasti poves­ ti. Tudi tokra t deli žanre na pusto ­ lovske in ljubezenske, še največ pa je mešanih, in to v različnih kom bi­ nacijah. Avtor ugotavlja, da sta pri Slovencih največji razcvet doživeli zlasti zgodovinska in vaška povest. Toda ravno z njima v zvezi se po ­ javljajo tudi največji problemi. Ob popolnem pom anjkanju raziskav trivialnega pri nas se Hladnik znaj­ de v nenavadnem položaju, d a mu »trivialni« sloves dela in avtorja ne m ore kaj dosti pomagati, saj ima takšen sloves le m alokatero delo, ki je, zlasti ob naslonitvi na nem ške teoretike in zgodovinarje, očitno trivialno. Zaradi svoje siceršnje teoretske zastavitve pa tudi ne m ore in ne sme tega slovesa po­ deljevati on sam, če pač želi ostali zvest odločitvi, da ne vrednoti. Tako se m ora Hladnik ravno ob zgodovinski in vaški povesti, ob imenih, kot so Jurčič, Tavčar, Stri­ tar, Bevk, če om enim o samo naj­ bolj delikatna, zateči k temu, da predvidi poleg trivialne tudi netri- vialno vaško in zgodovinsko po ­ vest in se s tem pregreši zoper last­ no'stališče o neustreznosti dihoto- m ičnega ločevanja literature. Dlje pa Hladnik ne gre. Iz nekaj nam i­ gov, ki jih tu in tam vendarle navr- že, lahko razberem o nekaj dodat­ nih kriterijev trivialnosti oziroma netrivialnosti, ki jih avtor tokrat celo izrecno navaja (npr. psihologi- ziranje, ironija, jezikovno eksperi­ m entiranje, izrazita fabulativnost, pre tirana sentimentalnost). Na podobno dilemo naleti tudi pri lju­ bezenskem rom anu, ko prim erja shem i rom anov Pavline Pajkove in Josipa Jurčiča, vendar tu problem reši drugače: gre za dva različna tipa ljubezenskega m eščanskega rom ana. Sledi še obsežna in sk rb ­ no sestavljena bibliografija, kazala te r še avtorjev povzetek v nem šči­ ni. Za konec naj zapišemo, da bi bilo vendarle p reenostransko presojati H ladnikovo delo samo skozi tukaj uporabljeno optiko. Nikakor nam ­ reč ne m orem o spregledati vrste njegovih odličnih lastnosti, npr. iz­ črpnosti, izredne informativnosti in tudi duhovitosti, če om enim le nekatere, njegova neprecenljiva zasluga pa je v tem, da je zlasti v svojem zgodovinskem delu zbralo in p rim erno uredilo skoraj nep re ­ gledno m nožino gradiva, kar še po ­ sebej velja za slovensko območje. Prav zadnje poglavje Hladnikove Trivialne literature, ki obenem po­ meni sintezo avtorjevih prizade­ vanj, je tako tudi najboljši in najpo­ m em bnejši del knjige. K term inološkem u razglabljanju še kratek jezikovni pomislek: ker lahko izraze masa, masovnost, m a­ sovna literatura, masovna kultura ustrezno nadom estim o s sloven­ sko množico, množičnostjo, m no­ žično kulturo itd., bi bilo m orda bolje, če bi Hladnik rajši up o rab ­ ljal le slovensko, v strokovni litera­ turi in javni rabi že docela uveljav­ ljeno izrazje. Alenka Koron G re g o r K o c i j a n K R A T K A P R IP O V E D N A PR O Z A O D T R D I N E D O K E R S N IK A DZS, Ljubljana 1983 Knjiga Gregorja Kocijana Kratka pripovedna proza od Trdine do Ker­ snika je precej pod robna analiza reprezentativnega in celo prelom ­ nega segm enta slovenskega p ro ­ znega pisanja. Avtor se sicer ne us­ tavlja samo pri najpom em bnejših piscih tega obdobja in predstavi tudi manj in malo pom em bne av­ torje, vendar pa tvorijo središče analize vendarle najpom em bnejši pisci, ki so odločilno izoblikovali slovensko kratko prozo v tem času, se pravi zlasti Jenko, Jurčič, Ker­ snik in Tavčar. Tu nas zanimajo predvsem tisti vidiki in problemi, ki se odpirajo ob avtorjevih ugotovitvah in prese ­ gajo čisto slovenistični kontekst. Razumljivo je, da taki vidiki pogos­ to ne morejo biti v ospredju dela, pač pa se pogosto odpirajo ob glav­ nem toku raziskave. Z analizo del p ride avtor do vrste ugotovitev, ki jih razdeli v tri sklo­ pe: gre za zvrstno opredelitev krat­ ke proze, za posebnost njenega sta­ tu sa v primerjavi z daljšimi teksti in za literarnozgodovinsko oprede ­ litev del v ožjem pom enu besede. Ob literarnozgodovinski opre ­ delitvi gre seveda predvsem za poj­ ma rom antike in realizma. Avtor ugotavlja, da je bila kratka proza stilno sicer hibridna, da pa je bila hkrati »pom em bna nosilka stilnih inovacijskih procesov v svojem času« (str. 259), se pravi, d a je v njej mogoče zaslediti m očno težnjo k realističnosti. Ob zaključku obdo ­ bja, pri Kersniku in Tavčarju, pa je s poudarjeno subjektivizacijo od ­ prla nove možnosti v sm eri sim bo­ lizma in delom a tudi naturalizma. Ob tem pa se vendarle zdi, da avtor uporablja literarnozgodovinske term ine precej ohlapno oz. neob ­ vezno, z drugim i besedami, da v obravnavani knjigi pojm a rom anti­ ka in realizem nista trdno oprede ­ ljena, pač pa nastopata bolj kot zbirni oznaki za nekatere lastnosti in slogovne posebnosti teksta. V delu najdem o tudi vrsto zelo zanimivih ugotovitev o posebnem položaju kratke proze znotraj p ro ­ znega pisanja. M edtem ko je bila daljša proza določena z didaktič- nostjo ali pa s politično in nacio­ nalno funkcijo, se je k ra tka proza tem u izmikala; avtorjem je om ogo­ čala osredotočenje na »bivanjske in druge stiske« oseb, deheroizaci- jo junakov, intimnejšo zvezo med avtorjem in liki itd. Avtor to raz­ merje označuje takole: »Prevladu­