Basni o levu.
Po Ezopu, Lafontainu in Krilovu priredil Brinjos
Wpf^&''             1. Lev in lisica.         v.      /
t& Š f J_j ,1 isica je šla služit levu. Dogovorila sta se, da bo lisica divjačino M^Hkk. ltJ( zasledovala, a lev jo bo raztrgaval. Plen pa sta si delila po L2%!*%^$«© razmerju svojega stanu.
^^i^S^^^ Seve, lisica je dobivala potemtakem le majhne kosce mesa. >,xJ}s^!Li&!r%LŠi Biia je zategadelj nezadovoljna in je odpovedala levu službo.
Sklenila je, da bo hodila odsihdob sama na lov. In res, splazila se je meni nič tebi nič med čredo ovac, da bi si izbrala tečno večerjo. Toda pa-stirji so jo zasačili in z gorjačami pobili.
Boljše, da si na varnem sluga, kakor gospod, kateremu nevarnost žuga.
EKop*)
2. Lev, volk in lisica.
Lev se je bil postaral in je ležal bolan v svojem brlogu. Vse živali so ga posetile, le Hsice ni bilo. Volku se je zdela ta priložnost ugodna, da bi očrnil svojo največjo sovražnico. Stopil je torej pred leva in mu tožil lisico, ceš, le ošabnost in zaničevanje je krivo, da ne pride potuhnjenka gledat in tolažit svojega bolnega gospoda in kralja.
Volk še ni končal svoje zlobne govorice, kar vstopi lisica, ki je še ujela zadnje besede svojega obrekovalca. Ustrašila se je sicer plamenečih oči razsrjenega kralja, toda izmislila si je takoj zvijačo.
Ponižno se prikloni navihana rjavka mogočnemu levu in sladko beseduje: „0, kralj naš Ijubi in slavni! Nimaš ga služabnika, ki bi bil bolj potrt kakor jaz, ko sem slišala o tvoji bolezni. Mislila in tuhtala sem noč in dan, kaj bi utegnilo pomagati našemu ljubemu vladarju. In naposled sem našla zdravilo, ki ti gotovo prežene bolezen."
*) E z o p je bil prvi pesnik, ki je zlagal basni. Zanesljivih podatkov o njegovem živijenju nimamo. Herodot in Plutarh pripovedujeta, da je živel na Grškem v 6. stoletju pred Kr. roj.. v d&bi sedmih modrijanov. Telesa je bil neki grbastega in grdo sključenega ter živel je baje delj časa kot suženj na otoku Samosu. A odtod ga je pozval na svoj dvor Mjski kralj Krez. Ko ga je le-ta poslal nekdaj na Grško, je razžalil narod v Delfi, in vrgli so ga raz skalo, da se je ubil. — Gotovo je, da Ezop svojih basni ni nikdar sam zapisaval, ampak da so se delj časa ohranjevale le po ustnem izročilu. Demetrij Falerej je bil prvi, o katerem vemo, da je zbral in zapisal Ezopove basni.                        Pis.
-#:   24   :*-
Ko sliši lev te besede, mine ga vsa jeza in hlastno povpraša' lisico: ,,Povej mi to zdravilo, kje si ga našla?"
nOvij svoj trebuh in svoja rebra", pravi lisica, Bv toplo kožo, ki si jo potegnil z volka. To ti bo pomagalo!"
Lev se razveseli in ukaže, da naj volka takoj živega oder6. In lisica je sama pomagala pri tem opravilu ter je pošepetala volku v uho: »Kdor drugim jamo koplje, sam v njo pade."                                .      ..           E^op.