Miklavž nikoli ni prišel praznih rok
Na vasi je bUo miklavževanje vselej vsaj tako živo, kakor v mestih dedek Mraz, pa čeprav povojni čas Mi-klavžu ni bil ravno naklonjen. Dobrotljivega oiaka z dol-go belo brado, škofovskjo kapo na glavi in z ukrivljeno palico v roki so navadno najavili naSemljeni »hudečki«, ki so rogovilili okoli njega, in marsikateri poredni fantič na vasi jc občutil njihove ostre roge, ali pa jo je odnesel celo z buško na glavi, če so bili rogači le prevei nasilni. Strah pred hrupnimi prikaznimi z dolgimi rdečimi jeziki in pretečimi rogovi pa je bil pozabljen že naslednje jutro, ko se je v nastavljenih peharjih po mizah kmeLkih domov kar šibilo Miklavževih daril.
Marjja Čepon iz Horjula se takole spominja tistih iasov:
»Navadno smo že Stirinajst dni poprej molili posebej za Miklavža. Ko smo na sam Miklavžev večer nastavili peharje, smo vsi nestrpni odhajali spat. Nekega večera, dobro se še spominjam, pa sem bila le preveč radovedna in sem si dejala: nocoj pa hočem videti, kako in od kje bo
prišel Mildavi. Ko je napočila trda noi, sem šla pottpat peharje. Se nič! Nato sem zlezla nazaj na peč in se naslonila na zid, toda glej, prav na tisti strani zida ni bilo, in Sirbunknila sem na klop kolikor sem bila dolga in široka. Zaropotalo je, da je bilo kaj. No, zjutraj, ko sem se (na peči) prebudila, pa so bili peharji na mizi le polni Miklavževih daril.
Ponavadi smo morali na Miklavževo jutro vsi po vrsti najprej »kušniti« palico, ki je bila prislonjena ob pehar-jih, nato smo molili in Sele potem smo se lahko Iotili peharjev. Miklavž nam je največkrat prinesel suho in sveže sadje, dostikrat paje v kakem jabolku tičal tudi kak kovanec za 25 par. Pri nas smo bili precej revni, saj nas je bilo pri biSi kar sedem otrok. zato so bila tudi darila bolj siromašna. V šoli smo se potem otroci vselej pogovaijali med sabo, kaj je komu prinesel Miklavž; bilo mi je prav nerodno, ko sem videla, da je vsem drugim prinesel vei kot nam...«
BRANKO VRHOVEC