Ivan Cankar v Zadrugi.
Dr. Izidor Cankar.
Dijaško društvo Zadrugo sta ustanovila 1. 1891. Maks Čadež in Ivan Štefe. Ko se je društvo razšlo, je Štefe spravil nekatere društvene zapiske, in sicer: kratek obris zgodovine Zadruge do njene petletnice, ki ga je sam sestavil, dopisno knjigo Zadruge iz druge polovice drugega poslovnega leta, dopisno knjigo četrtega, petega in šestega poslovnega leta, ki sega do 8. januarja 1897, ter tajniška poročila četrtega in petega poslovnega leta. Ti zapiski so nepopolni. Nekdo j« iztrgal, kakor pravi s svinčnikom pisana poznejša opomba Štefetova, iz zgodovine Zadruge oni del, ki opisuje prvo in drugo poslovno leto; dopisna knjiga iz drugega poslovnega leta obsega samo 10 strani v osmerki in le tri ali štiri dneve, od 26. do 28. ali morda 29. maja 1. 1893.; dopisna knjiga četrtega poslovnega leta se začenja s svojo štirinajsto stranjo ;,n trideset strani (od 41. do 71.) je zopet iztrganih — uničil jih je morda Štefe sam, zakaj stran 71. se začenja z obširnim zagovorom Štefetovim na »ultimatum« udov Peterlina in Kristana, ki sta mu ga pač stavila po ostri debati na prejšnjih, uničenih straneh; razen te so v knjigi še tu in tam manjše vrzeli. Izginil je tudi arhiv Zadruge, »zadružna knjiga«, v katero so zadružani vpisovali svoje spise in o kateri poroča tajniški zapisnik 10. literarne seje dne 30. januarja 1. 1896., ki se je vršila pri Štefetu v Streliških ulicah, da je ostala pri gospodinji prejšnjega stanovanja: »Na vprašanje Zevnikovo, kaj da je z društveno knjigo, odgovarja Dermota, da se knjiga ne sme poprej nazaj zahtevati, predno se ne poplača (3 goldinarje) pri gospodinji, kjer je imela Zadruga svojo sobo.« Opomba se nanaša na gospodinjo one sobe na Mestnem trgu, kjer je imela Zadruga še 1. 1895. svojo čitalnico.
Zadruga, se je v zmislu svojih pravil pečala z literaturo in s politiko, in sicer v svoji prvi, boljši dobi zlasti z literaturo, v času svojega notranjega razkroja, posebej od 1, 1896,, pa rajši s politiko. V svojem tretjem poslovnem letu se zadružani sploh niso bavili s politiko — »zaradi znanih razmer«, pravi Kettejevo tajniško poročilo in namiguje s tem na preiskave po šolskih oblastih, ki jih je zadruga v tem letu pričakovala — a brž ko so minili ti strahovi, so v Zadrug? zopet jeli politikovati. Na prvem občnem zboru četrtega poslovnega leta  dne 22.  septembra  1894 se je Derganc  za-
stonj. trudil, da bi izrinil politiko iz programa Zadruge; Kette piše o tem delu debate; »Na to vpraša predsednik, kaj mislijo članovi o politiki. Bončar je za politiko, ker se tem potom nekoliko poučimo o domačih razmerah. Derganc ugovarja, ker on ni le neutralen, ampak internacijonalen človek. Umetnost je internacijonalna. Ko Štefe paragraf bere, kterega Derganc ni poznal, da se namreč Zadruga peča tudi s politiko, Derganc meni, da politika čas jemlje, da se o nji že drugače lahko pouči, kdor hoče, Štefe pa misli, naj se dene stvar na glasovanje, kar se zgodi. Politika ostane še nadalje v programu Zadruginem in se predlog Dergančev zavrže z vsemi glasovi proti enemu.« Politično mišljenje zadružanov ni bilo enotno, pa tudi določene smeri ni imelo. V tistih časih napornih narodnostnih bojev je Zadruga imela nekak splošen narodnosten program in dasi je sprejela geslo napredne stranke »Bog in narod«, so se vendar posamezni člani bližali tej stranki ali oni, vsak po svojih osebnih nagnjenjih. Po splošni debati o »strankah na Kranjskem, njih vrlinah in napakah« dne 2, februarja leta 1896. se je dne 14. marca oglasil Štefe s svojim govorom »Ofelija — dr. Tavčar, pojdi v samostan!« na kar mu je Drenik nemudoma, že čez štiri dni, odgovoril z razpravo o »narodnih grehih klerikalne stranke«. Med temi nasprotji so se lovili slogaši, ki so priporočali, »naj bi se slovenski dijaki vzdrževali strankar-stva ter naj se rajši v slogi navdušujejo za sveto stvar«. In vendar je ta mladina bila v jedru opozicionalna in je že nosila v sebi kali bodočega časa; to nam dokazuje opozicio-nalni, separatistični pojav »Slovenskega lista«, ki ga je Štefe podpiral na vso moč, to nam priča kasnejši »Jug«, ki je z mladostno ognjevitostjo podiral odlične politike napredne stranke, zlasti pa secesija Dermote, Lončarja in tovarišev v socialno demokracijo. Imen tedaj doraščajočega literarnega rodu, ki je bil ves zbran v Zadrugi, imen Ketteja, Murna, Cankarja, Župančiča, Merharja ne najdemo niti enkrat omenjenih v političnih debatah in na istem sestanku, na katerem se je »viharno« govorilo, kakor pravi zapisnik, o strankah na Kranjskem, je Kette bral za uvod svojo šegavo raz-pravico »o lirični poeziji«, ki je, kakor katera njegovih gazel, prestavljena v prozo, a je potem v »viharni seji« molčal. Kette
12
nam je kot tajnik na desetem zabavnem shodu dne 24, februarja 1895 razvil program Zadruge v naslednjih, zelo splošnih besedah; »Poudarjati moram koj s početka, da se nase društvo ravna popolnoma po svojem gaslu ,Bog i narod' in da se, kar se tiče verskih razmer, ne bode dalo nikdar voditi od prenapetežev bodi si te ali one stranke, kar se tiče naroda, bode imelo vedno pred očmi njegov blagor; trudilo se bode po svoji moči, da mu pripravi ugled mej drugimi narodnostimi; trudilo se bode, da se vsaj dostojno pripravlja na boj za narodne pravice in njegov ugled . . . Kdor hoče torej pri Zadrugi uspešno delovati in z njenim programom skladati se, gleda naj na njeno gaslo, in čisto gotovo ne bode grešil, ampak ostal bo prijateljem prijatelj.«
Če je hotel kdo vstopiti v Zadrugo, ga je moral kateri izmed pravih udov priporočiti ter jamčiti zanj, da je popolnoma zanesljiv in sposoben. Tako je na primer Štefe priporočil Murna-z dopisom v društveno knjigo v prvi polovici novembra leta 1895.: »Prosimo, da se prične poizvedovati glede morebitnega vstopa šestošolca Novaka in šestošolca Murna v Zadrugo. Pričakujemo izjav.« Dobil je tri tovariše ki so to prošnjo podpisali, toda ko se je o sprejemu obravnavalo pri seji dne 16, novembra, so se pojavile težave: tajniška knjiga poroča o tem: »Pri slučajnostih se prvi oglasi za besedo br. Drenik in predlaga nova člana Murna in Novaka iz 6. gimnazije. Pravi, maj se citata pri prihodnji seji (današnji) spisa, katera sta mu ponudila, in se potem pre sodita. Ferjančič omenja, da sta fanta sposobna, Merhar nasprotuje sprejemu Murna, ker je imel priliko videti, da Muren nima veselja do slovstva. Dermota pravi, da naj vsakdo zapiše v vpisno knjigo, je li pro ali contra,« Po glasovanju sta bila oba kandidata sprejeta. Pri sprejemu so bili člani zelo natančni, pazili so na moža, ki je hotel v društvo, in na formalnosti. Ko je leta 1894. hotel Župančič vstopiti v Zadrugo, so to kandidaturo obravnavali na sestanku in Kette poroča: »Radi Zupančiča se je ukrenilo, naj se počaka, da se vidi, ali se mu sme zaupati ali ne, in potem se lahko sprejme v Zadrugo, Nasvetoval gaje Derganc.« Na občnem zboru naslednjega šolskega leta se je dne 22. septembra o tem zopet govorilo in tajniška knjiga pravi: »Nato se vname nekaka debata o vsprejemu Zupančiča, Peterlin namreč vpraša, kdaj se je Zupančič sprejel, kar Bončar razloži, da se ni še oficijelno sprejel; k temu doda Škrjanec, da se mu je pač naznanilo, oficijelnega sprejema pa še ni bilo, Štefe tedaj predlaga, naj se oficijelno vsprejme.« Toplo je priporočil Kette Alojzija Kraigherja, ki je bil zadružan le v četrtem poslovnem letu, z dopisom v knjigo dne 4, decembra leta 1894.: »Ker smo se sedaj oprostili elementov, ki niso mogli dihati v našem zraku, bodi si, da so po okolnostih prisiljeni, bodi si neprisiljeni izstopili, bilo bi treba, da se sprejme v društvo nekaj takih članov, ki bi napolnjeni z naprednjaškim duhom neprisiljeni delovali za njeno blagostanje in prospeh, podpirajoč jo z denarji in dobrimi spisi. To — mislim — se sine pričakovati od mojega sošolca Kraigherja, kterega rodovina bi že jamčila za njegovo rablji-vost, ko bi samega ne poznali. Vem, da ni vetrenjašk, ker ga je kraška burja prepihovala in utrdila. Kar se tiče njegove pisateljske zmožnosti, bodete imeli priliko jo spoznati, ko preberem spis njegov, in rezultat — prepričan sem — bo ugoden. Upam, da bodo vsi častiti člani Zadružani zadovoljni z mojim predlogom.« S Kettejem so predlog podpisali še Dermota, Štefe in Zevnik. Ta srednješolska organizacija spominja s svojo ekskluzivnostjo in strogostjo skoraj na formalizem večjih in bolj nesmrtnih institucij; cenila je samo sebe in je bila izbirčna.   Ivan Cankar je na primer vpisal v
društveno knjigo ta-le oklic: »Zadružani! Peterlin in Želez-nikar sta mi naročila, naj ju predlagam v .Zadrugo' in tem potem izpolnjujem svojo dolžnost. Kdor je za, naj se podpiše, če se mu ljubi;« potem se je podpisal, a le za Peterima, drugega prosilca je odklonil. Kakor je že iz prejšnjih stavkov razvidno, je moral vsak kandidat predložiti Zadrugi kakršnokoli delo, po katerem so presodili njegovo »rablji-vcst«; to zahtevo je tajnik Kette kot sklep 4. zabavnega shoda dne 10. novembra leta 1894, izrazil tako: »Osebe, ki žele biti v okrožje Zadruge vsprejete, naj pošljejo svoj ,spis za poskušnjo' odboru, ta naj ga najprej sam oceni, kot tacega pošlje s priloženo ,polo za kritiko' na ogled mej Zadružane, ti naj zapišejo na omenjeno polo svojo sodbo, potrdijo to s podpisom, in zadnji član naj jo vrne odboru. ki izreče konečno sodbo. Vse naj se izvrši tekom jednega tedna, tako, da imamo že pri prihodnjem zboru novega člana mej seboj.« Čez štirinajst dni so pri sestanku celo predlagali, naj bi »vsak novovstopivši član delal vsprejemni izpit«, a to ni obveljalo. Vsi udje so bili dolžni redno predavati, in ko so nekateri začeli zanemarjati to dolžnost, se je sklenilo, da »len član, ki noče predavati, plača naj na vsakokratno brezuspešno predsednikovo opominjevanje 11 krajcarjev globe«,
Zadruga je bila vedno v težavah, ali zunanjih, ali notranjih. Zelo razburljivo je delovalo na zadružane Dermotovo svarilo v novembru leta 1894,, ki ga je vpisal v društveno knjigo: »Prof. Karlin ve o Zadrugi vse! Predsednik.« Neki drugi član je hotel tovariše potolažiti in je takoj pristavil: »Kakor čujem, ni nikake nevarnosti od strani g. profesorja, torej brez skrbi! Pleši, pleši — črni kos!« toda Zadruga vendar dolgo ni več imela mirne ure. Dve strani pozneje svari Kette tovariše dne 5. novembra: »Prej nego da take neumnosti pišete v upisni knjigi, bi želel, da bolj skrbite za varnost ,Zadruge'. Kajti da smo v resnici tako varni, kakor pravi član Peterlin, dvomim; zato bi svetoval, da smo vedno pripravljeni na kako preiskavo od gimn. vodstva. Bolje, da smo preoprezni nego preveč predrzni.« Nekaj dni pozneje svetuje Župančič: »Radi večje varnosti naj bi tajnik pisal svoja poročila v lokalu« (v čitalnici), in ko jim gospodinja odpove stanovanje, priporoča Kette, naj se preselijo k njemu (kar se je tudi zgodilo), češ: »Morebiti, da moja ,stara' svojo maleno sobico prepusti v uporabo častitim članom Zadru-ginim. Li da, li ne, povedal bodem jutri. V prvem slučaju se lahko čitalnica preseli v novo sobo, ki je a) majhna, vendar tolika, da zadostuje Čitalničnim zahtevam, b) ima divan in 3 stole, kar — menim — zadostuje, c) daleč v Kravji dolini pri mitnici, kar pa je še bolje zato, ker je bolj varno.«
Gmotna sredstva Zadruge so obstajala iz mesečnine udov, ki je znašala leta 1894/95. petdeset krajcarjev, in iz glob, ki so redkokdaj presegle vsoto petih krajcarjev, a so bile tako pogoste, da so tvorile važen vir dohodkov, S tem denarjem je odbor plačeval stanovanje iin nekatere časopise, medtem ko so druge liste prinašali v čitalnico posamezni udje, zlasti Štefe. Vsi blagajniki so imeli velike težave, kadar je bilo treba izterjavati mesečnino, globe ali druge prispevke. Tako i oži blagajnik meseca novembra leta 1894. v vpisni knjigi: »,Brat Zelnik, plačaj stanovanje', — če imaš s čim! Plačali niso niti telegramov, niti vseh glob — kaj še za lokal... 20, je že minul; mošnje iz žepov, bratje! Kje je denar glob, predsednik! Meni ga ni vročil nihče!« Enako je rotil Kette tovariše v januarju naslednjega leta: »Dragi Zadružani! Prosim vse one, ki še niste dali svoje-ga doneska za ,štelažo', da to vendar že enkrat storite. Nekaj denarja je že v blagajnici, še drugo pričakujem dan na dan od Vas.
13
10 krajcarjev je vendar malenkost, a meni samemu dati 1'50 gl, je preveč, vzlasti ker se .štelaža' ni samo radi mene, ampak radi .Zadruge' izgotovila. Upajoč, da bodete malenkostni dar 10 kr. položili, ne da bi Vas moral 5 mesecev prositi, bele*žim — Dragotin Kette.« Predsednik Dermota je priganjal v društveni knjigi blagajnika: »Brat Zelnik! Pobiraj globe!« a brez uspeha. Zadružani so imeli več idealizma, nego denarja. Ivan Cankar bi imel pri shodu dne 27. oktobra leta 1894. brati svoj spis, a ni prišel k sestanku, na kar mu je predsednik Dermota naložil dvojno globo po pet krajcarjev, ker ni prišel na shod in ker ni bral. Cankar mu je v dopisni knjigi odgovoril tako-le: »Predsednik mi je naložil globo petih krajcarjev, ker se nisem udeležil shoda z dne 27. okt. 1894. 1. To je čisto naravno, in mi niti ne pride na misel, prepirati se z Dermoto, Ali izpuliti mi hoče še drugo svoto petih krajcarjev, ker nisem predaval na tistem shodu (z dne 27. okt. 1894. 1.), na katerem me ni bilo videti. Torej plačati moram zato, ker predaval nisem; kdo pa pravi čl. Dermoti, da nisem predaval? Jaz bi bral svojo stvar ravno tako lahko v absenci Dermotini na svojem domu, in potemtakem bi omenjeni čl. Dermota ne imel pravice, iztrgati mi gori omenjene vsote zategadelj, ker nisem predaval. Torej plačam samo vtretjič omenjeno svoto, ne da bi jo pomnožil s številko dve. Zakaj — da povem in razjasnim vso stvar še jedenkrat — ko bi bil pri shodu, bi tudi predaval, ko bi me pa ne bilo — kar se je vsekakor zgodilo — pa ne bi predaval. Ker pridem pri tem opisu ven in ven na tisto mesto, zato končam, in pripomnim samo še, da omenjene svote ne plačam — ker je nimam. Ivan Cankar.« Kot priči sta se z levico podpisala in podkrižala Peterlin in Lavrenčic, Franc Kristan je pa pristavil: »Ker čl. Cankar nima dotične svote — plačam jaz!« Mnogo bolje, kakor se vidi, se tudi Župančiču ni godilo, zakaj 6, novembra leta 1894. vprašuje s svojo boječo, še čisto otroško pisavo: »Brat blagajnik! Kedaj je zadnji dan za plačevanje udnine meseca oktobra?« na kar mu blagajnik odgovarja: »Brat Zupančič izvestno ni čital mojega opomina z dne 28. 10. 94, zato ne ve, da je obrok že potekel 30. p. m. Ako bratje ne poravnajo do 8. t. m, svojega dolga, naložila se jim bode zdatna globa!«
Poleg običajnih predavanj in, kasneje, govorov je vpe ljal Kette v Zadrugo pouk ruščine. To naznanja tovarišem 13. novembra leta 1894.: »Opomin. Jutri se prične pouk ruščine. Poživljam brate, da se ga polnoštevilmo vdeleže. Povem Vam kar naprej, da bom strogo se držal discipline. Zakaj ste me pa volili? Kdor se ne bo lekcije naučil, plačal bo globo, veliko, kakor se bo meni zljubilo. Apelirati bode smel, kdor bo hotel manjšo globo imeti, samo na odbor. To »pa zato, da bo pouk uspešen. Kdor ne pride k uri, plačal bo globo.« Opomin je bil zaman, zakaj naslednji dan se Kette že pritožuje: »5 minut pred tri četrt, a v čitalnici še le štirje. In tako naj bo pouk uspešen! Opozarjajo se člani, naj bolj redno prihajajo k uram!« Te ruske ure so bile vzrok mnogih jez Kettejevih, dolgih polemik, glob, novih opominov, a slednjič je vneti učitelj moral priznati v svojem tajniškem poročilu o delovanju Zadruge v prvem tečaju leta 1894/95.: »Konečno naj še opomnim, da se je o nekem gotovem času pričel nekak pouk v ruščini, da se je izbral Kette nekakim korepetitorjem, ki je pa večji del dajal ,štunde' praznim stenam in mizi in da se eo ipso ni prišlo čez prvo lekcijo. < Tudi sicer se je Kette trudil, da bi pregnal vnemarnost in lenobo, ki je zašla v Zadrugo, kakor se zdi, zlasti leta 1894. To leto je neki »nezadovoljnež« napisal v vpisno knjigo naslednji aviso: »Dolgi so zimski večeri; zabave nam večkrat nedostaje; v Čitalnici naj si kratimo čas: če si pa skoro
sam za mizo — se pa tudi ne kratkočasiš. Človek bi še kmalu zbolel. — Da bi se taka nezgoda ne storila, prosijo se Zadružani, da naj prihajajo večkrat v Zadrugo v smislu izreka sv. Avguština: ,. . . in omnibus caritas . . .!'« Kette je k temu pripisal pristavek: »Čudno je, čudno, da je tako mrtvo postalo po izstopu nekaterih članov. Niti odborniki ne prihajajo več vsi v čitalnico, časopisi se več ne donašajo, o drugih članih ni duha ne sluha. Zakaj to? Kaj li hočete s slabim obiskom očitno pokazati, koliko je Zadruga izgubila po izstopu nekterih članov? Kedar pridem v Čitalnico, je prazna, Bog pomagaj, saj je vendar še v Zadrugi nekaj članov, ki so vneti zanjo. Zakaj ne pridejo? Čudno se mi zdi ta ,Pristavek' pisati, ker ne vem, ga li bo kedo čital ali ne ...;--In h koncu je predlagal: »Vsak član je zavezan najmanj trikrat na teden obiskati Čitalnico, sicer se mu naloži globa za vsako uro pet (5) novčičev. Iz tega razloga naj se vsi došli člani podpisujejo v dnevno knjigo.« Kettejev predlog sta podpisala le Dermota in Štefe in tako je ostal v dopisni knjigi.
Zadružani so se med seboj nazivali brate — to je bil sklep občnega zbora — in ko je nekdo že po tem sklepu imenoval tovariša * gospoda, so ga kaznovali z globo. Naj-delavnejši, za Zadrugo najbolj vnet ud je bil Štefe, ki je Zadrugo ustanovil, jo dramil, miril, pa tudi čistil, kadar je mislil, da je treba, jo zakladal s časopisi, jo jemal pod streho, če ni našla stanovanja drugod, podpiral vsak predlog, ki se mu je zdel društvu koristen, skrbel za naraščaj in z velikim idealizmom služil zadružni misli do konca. Izmed mladih literatov mu je bil podoben samo Kette, ki je bil zaveden in delaven zadružan, drugi so kazali manj zmisla za organizacijo.
Ivan Cankar je vstopil v Zadrugo v njenem drugem poslovnem letu 1892/93,, istega leta, ko sta postala zadru-žana tudi Anton Dermota in Dragotin Lončar, medtem ko sta Kette in Župančič prišla v društvo eno leto pozneje. Kraigher se je vpisal med ude v četrtem, Merhar in Murn š v petem poslovnem letu. Ko je Ivan Cankar vstopil v Zadrugo, ji je napisal pesem, ki jo je Štefe del na čelo svoji zgodovini:
Zadrugi.
Glavo ponosno dvigni vsak, Odločno stopaj naš korak, Saj gremo v težki dušni boj Za narod svoj!
Za nami kratka vrsta let, Pred nami širni, hrupni svet, Žari pred nami dan krasan, Svobode dan.
Kot bratje vsi združimo se, V nevstrašni krog vstopimo se, Le sloge bratske ogenj vroč Nam daje moč.
Kdor straši se, ta ni za nas, Zvesto   srce,   vesel   obraz, S ponosom v težki dušni boj Za narod svoj! —
Istega poslovnega leta, dne 25. maja 1893, je bil Cankar izvoljen za predsednika Zadruge (Ivan Štefe je bil ta čas blagajnik in knjižničar, Dragotin Lončar odbornik, Franc Šuklje tajnik) in je to naznanil v vpisni knjigi s pristavkom:
14
»Novo-izvoljeni odbor izjavlja, da bode deloval z vsemi močmi v društven prospeh, da se bode vestno oziral na pravila in ukrepe shodov ter pri slučajnih nerednostih najstrožje postopal.« Kakor je bila njegova pesem Zadrugi polna slovesnega Gregorčičevega patosa, tako je skušal vsaj prve dni svojega kratkega predsednikovanja — trajalo je komaj dober mesec — vzdržati v društvu strogo disciplino. Takoj po izvolitvi novega odbora beremo že v vpisni knjigi pritožbo uda Lavrača: »Od slavnega odbora prisojene in od skrbnega g. blagajnika naznanjene mi globe za sedaj ne sprejmem. Izjavljam slovesno, da je ne plačam, ker je povsem neutemeljena.« Natančni predsednik mu je tedaj odgovoril v isti knjigi dne 28, maja: »G, Lavrač se ni jasno izrazil, ali misli globo, katero mu je odbor prisodil, ker ni bil pri včerajšnjem shodu. Ker jaz za drugo ne vem, bo že gotovo ta, a odbor ga od te globe drugače ne oprosti, kakor če se povoljno opraviči. Tega mu pa najbrže ne bo mogoče za prvi del shoda, med katerem (sic) je stal na mostovžu, namesto v sobi, Ivan Cankar, predsednik.« Kaznovani Lavrač se je še nadalje izgovarjal in prihodnje šolsko leto ga ni bilo več v Zadrugi.
Na koncu tretjega poslovnega leta so Ivana Cankarja zopet volili za predsednika v četrtem letu. Toda medtem se je njegovo prvotno navdušenje že bilo poleglo in tudi zmisel za disciplino je v njem jel zamirati, zakaj k občnemu zboru, na katerem bi moral predsedstvo prevzeti, niti prišel ni in je le sporočil po tovarišu, naj ga ne volijo v odbor, kar se je »odobrilo«. Morda se je bil spri z Zadrugo ali njenimi odborniki, kar bi se dalo sklepati iz poročila o istem občnem zboru, o katerem piše Kette med slučajnostmi: »Škrjanec vpraša, kaj je s Cankarjem? Štefe predlaga, naj se povabi, Škrjanec pravi, da se mora. Štefe: Če ga trikrat ni, se mu da ukor. Torej kaj hočemo ž njim? Zevnik: Naj se ga pusti v sedanjem položaju v miru. Smeh,«
Od tega časa je Ivan Cankar redoma zamujal društvene sestanke in je prihajal le, če je sam predaval, dasi tudi tedaj ne vsakikrat, kakor sem že omenil zgoraj. Leta 1894, in 1895. se v tajniškem poročilu neprestano ponavlja izraz: Prisotni vsi razen Cankarja ali podobno, 13, oktobra 1895 je celo izstopil (»koncem seje javi Cankar svoj izstop iz društva, kar se odobri«), a se je po dveh mesecih premislil in poslal Ketteja, da ga zopet priporoči za člana: »Kette predlaga vstop Cankarja, Dermota nasprotuje temu oziraje se na njegovo vedenje pri sejah (zasmehovanje, preziranje etc), Zevnik odobruje predlog, oziraje se na Cankarjeve zmožnosti, Pri glasovanju se predlog vsprejme s 4 glasovi proti 3, Drenik in Štefe sta se absentirala.« Cankar je tako zopet vstopil v društvo, a poboljšal se ni, celo Kette je sedaj začel z njim izostajati. Dne 12. decembra leta 1895, pravi tajniška knjiga: »Ker Cankarja in Ketteja večkrat ni bilo k seji, izrečejo jima vsi navzoči — tikor.« Tudi to ni pomagalo; dne 9. januarja leta 1896. so že zopet obravnavali pri sestanku isto zadevo: »Štefe predlaga: Ketteju in Cankarju se izreče ukor, Marn se pri prihodnji seji izključi, ako se je ne udeleži.« Ivan Cankar je bil prevzel nalogo, da uredi zadružno knjigo, v katero naj bi društveni pisar vpisaval pri sestankih prebrane spise. Tega ni storil. Ko so o tem govorili pri sestanku, bi se bil nemarni urednik težko opravičil, da mu ni pomagal prijatelj Kette iz zadrege: »Štefe ,,, vpraša, kaj da je z društveno knjigo? Cankar se izgovarja, a Kette ga deloma izgovori, rekoč, da je pri njem še nekaj listin, ki jih ima oddati Cankarju, Sploh pa treba prej pisalca. Na prošnjo članov sprejme Želežnikar to delo.« Sedaj je bil pisar izvoljen, toda urednik je še vedno mudil, tako da ga je moral
Želežnikar pozvati v vpisni knjigi: »Prosim brata urednika, naj mi že kmalu kaj prinese, da bom imel kaj pisanja. Zadruge knjiga je jako prazna, a danes je že peti dan, odkar se je sklenilo o arhivu, a dobil še nisem ničesar. Prosim torej —% kmalu!«
Pa Ivan Cankar ni bil le sam nereden, marveč je nered — potem ko ni bil več predsednik — tudi zagovarjal, ni bil le sam uporen, ampak je zastopal načelo upora. Dne 7. februarja leta 1896, je Dermota vpisal v dopisno knjigo ta-le predlog: »Predlagam, da se izključi iz zadruge član Oblak, ker ga že ni bilo pri 3 sejah zapored. Kot vzrok za opravi-čenje je navedel, da nima časa, ker se — mora drsati , . , in punce spremljati!« Gotovo je to bil slučaj, v katerem Ivan Cankar ni mogel molčati; takoj pod Dermotovim predlogom je napisal svoj zagovor obtoženega zadružana: »Okrutni svoj predlog piše član Dermota tako v hladnih besedah, kakor bi bila čisto navadna in brezpomembna stvar izključenje nadarjenega pesnika, jedinega Zadruginega turista, za vse sveto in blago navdušenega mladeniča. Ali ve Dermota, kaj je Zadruga? Ali razume njen vzvišeni pomen? Kakor kažejo njegove gorenje besede, je pozabil nekedanji predsednik vse to in zato se usojam dajati mu pouk v stvari, ki bi jo moral kot naš nekedanji vodnik sam najbolje vedeti. Jaz mislim, da ima Zadruga namen, zbirati v sebi mlade talente, da se uče drug od drugega v imenitnih vprašanjih slovstvenih in političnih, Nima pa namena, z železno roko kovati jih v okove, kajti ravno Zadruga s svojim obstankom krši dijaško disciplino in se s tem odločno izjavlja za svobodo ... In uboga ovčica, ki se je za trenotek izneverila trdim pravilom, naj se brez pardona izbacne? Nikdar! Dokler bom mogel migati z zadnjim od svojih štirih mazincev, protivil se bom temu! , ., Oblak je mlad! Krog njega življenje, življenje v njegovem srcu! Kaj je potem čuda, da se je udal vsemu razkošju drsanja, plesanja in spremljanja svojih dražestnih izvoljenk? Kdor ima kaj srca, potegnil se bo odločno zanj! , ,, In on je pesnik! Kje hoče dobiti snov svojim umotvorom, če ne v življenju? In ako mu ravno tiste ure, ko ima Zadruga seje, sveti življenje v najkrasmejšem žaru, — ali naj tedaj sedi v zaduhli sobi (pri) Štefetu in žaluje za izgubljeno srečo?.Kako more predavati, če ne dobi snovi? , . . Napisati bi imel še mnogo, a ker me čuvstva prevladujejo, rajši molčim in samo še k sklepu opomnim Dermoto, naj drugikrat molči in ne pride s takimi grozovitostimi!« Štefe in še trije tovariši so na ta zagovor pripomnili: »S Cankarjevim mnenjem se strinjamo« ter se podpisali, kar pa Dermota ni omečilo; na Cankarjeve besede je odgovoril: »Ravno radi tega, ker sem bil voditelj-predsednik .Zadruge', moram ostati pri tem, kar sem pisal. Quod scripsi, scripsi!« Dermota je bil neizprosen Kmalu je zopet napadel Oblaka radi iste pregrehe in pozval odbor na noge za čast in stvar Zadruge, s čimer je dosegel, da so ga izključili, a že nekaj dni kasneje toži novega grešnika: »Kaj misli odbor o Zupančiču? Koliko sej je že zamudil, ne da bi se bil komu opravičil?« Ivam Cankar se ni, morda ravno zaradi te stroge natančnosti, morda tudi še iz drugih razlogov, nikoli mogel dobro razumeti z Dermotom, dokler sta bila skupaj v Zadrugi.
Ta dva značaja se nista zlagala; Cankar je bil preveč piker in preveč sam svoj, kakor je razvidno iz skoraj vseh njegovih opomb v dopisni knjigi in iz vseh debat, v katerih se omenja njegovo ime; vsak njegov stavek ima svoj posmehljivi obraz, po katerem bi bilo poznati očeta, tudi če bi ne bil podpisan, svojo ostro in na pravo mesto postavljeno ironično bodico. Tako piše na primer: »Škrjancu! Prosim ravnokar   omenjenega   Škrjanca,    da   opusti   vse   ,štenkanje
15
name; mimogrede mu tudi povem, da bo užival od mene popolnoma ,svet in tajinstven' mir, če mi da tiste pesmi, ki jih je zadnjič predaval; če pa jih ne da, naj pa pusti!« Z njim ni bilo dobro začenjati prepir, težko mu je bil kdo kos. Nekega dne v februarju leta 1896. so zadružani sedeli v Čitalnici in čakali, da prinese odbornik Zevnik »Slovenski narod«, kakor je bil dolžan, in ko ga le ni bilo, je Ivan Cankar zapisal v knjigo: »Kje je ,Narod'? Ura bije — njega ni.« Dermota je na naslednji strani še zvrnil krivdo na odbor in na sedmo šolo, ki je »napravila krok«, in Štefe mu je pritrjeval. To je odbornika Zevnika ujezilo in jim je odgovoril: »Kakor gosi so se zagnali nekaterniki v predzadnji strani v odbor oz. v knjižničarja. Dva gosjaka se podita pa še na naslednji strani za odbor oz. za mojo osebo in menita, da me bosta do kraja odrla, pa mi niti do živega nista prišla. Pa zakaj vse to? Zato, ker, kakor sem obljubil, nisem v petek prinesel .Naroda'. Prinesel ga pa nisem, ker takej malenkosti nisem mogel žrtvovati cel popoldan in cel večer. . .« itd. Vnela se je debata, in ker so tiste »gosi« veljale tudi Ivanu Cankarju, je zapisal Zevniku to-le: »Jaz bi se v to polemiko ne vtikal, ko bi ne pisal Zevnik o meni in drugih skrajno gorjansko. Četudi se v nekaterih točkah, posebno glede ,kroka' strinjam z njim, vendar ga opozarjam, naj pozabi na svoje basni, kadar govori o članih .Zadruge'. Morda on misli, da smo od tedaj, ko je postal podpredsednik, mi vsi le njegovi lakaji? Nikakor ne! Če se on vede kot surov gospodar in nas nazivlje ,gosjake' in neolikane ljudi, tedaj samo kaže, da ne razume svoje časti (podpredsedniške), ki pa ni sama čast, temveč tudi breme, katerega mora nositi radovoljno, ker ga je tudi radovoljno vsprejei. Ako mi pride še enkrat s takimi nazivi, pokažem mu, da znam rabiti še vse drugačne, ki pa se dotičnim osebam boli prikladajo, kakor pa so se njegovi meni... Sicer pa mu nazadnje vse te priimke odpuščam, ker mislim, da je vsled razburjenosti trpel njegov razum.« Nato je predsednik Lav-renčič polemiko zaključil, toda Ivan Cankar še ni mogel mirovati — bolel ga je slučajni Štefetov stavek o Dermoti, zapisan že poprej, ki je bil za Dermoto preveč laskav, in oglasil se je kljub predsednikovemu ukrepu znova: »Polemiko glede .Naroda', ,kroka' itd. je predsednik zaključil in jaz je torej ne nadaljujem, pač pa moram pripomniti par besed glede nekega stavka Stefetovega; ta stavek je bil vpleten v polemiko, ne da bi imel kaj opraviti z njo, glasi se pa: ,Kar se tiče značilnega, da ,bivši' predsednik Dermota opozarja sedanji odbor, omenjam samo to, da bi Dermota prav gotovo ostal .Zadrugin' predsednik, ko bi le hotel.' To je Štefetov stavek. Njemu torej ni prav, da se Dermota imenuje ,b i v š i' predsednik; reči se mu mora .predsednik' in se poleg tega klanjati do pasa. kakor ruski mužiki svojemu batjuški hospodaru. Štefe zahteva, naj ostane Dermota predsednik vkljub temu, da smo izvolili novega. No, zarad mene naj ostane, — še zelo ljubo mi je, kajti potemtakem ostanem predsednik tu(di) jaz, in poleg mene bodo predsedovali še: Lavrač, Baloh in Škrjanec, tako da ostane ubogi Lav-renčič sam in zapuščen, kakor Faustova Metka, ali kakor Kržetov .Pisk' v .Zadruginem' arhivu... — Pa Štefe se je kmalu spomnil, da bi postala vzpričo tolikih predsednikov zmešnjava in kar sredi stavka je premenil svoje misli in priznal, da Dermota vendarle ni več predsednik, — kajti precej potem, ko se razkorači nad nedolžno besedico ,bivši' — pravi: ,Dermota bi ostal predsednik, ko Bi le hotel'. V tem podčrtanim (sic) ,ko* bi le hotel' tiči precej skrivnostnih Štefetovih mislij. On je mislil prav za prav reči: ,Mi vsi, kar nas je Zadružanov, smo Dermoto tako silno lju-
16
bili, vsi smo bili tako trdno prepričani o njegovi predsedniški sposobnosti, priznavali smo tako s polno dušo in radostnim srcem njegovo neutrudno .delovanje', — da bi ga volili, tudi ko bi se z vsemi štirimi branil.' Ali ker smo se bali, da bi se Dermoti vzpričo naše navdušenosti kaj hudega ne pripetilo od velikega ginjenja, agitirali smo na vso moč, tako, da je prišel Lavrenčič naposled le po najhujši borbi in v potu svojega obraza na predsedniški stol. . . itd.' To je mislil Štefe povedati s svojim ,— ko bi le hotel', Toda jaz in še veliko drugih smo volili Lavrenčiča popolno iz svojega nagiba in bi ga volili, ko bi Dermota tudi ne izjavil, da ne vzprejme volitve več; o kakšni agitaciji ni vedel nihče . . . Torej bi Dermota ne ostal predsednik — če bi prav .hotel', Toliko Štefetu.« Štefe je Cankarju odgovoril tudi z obširnim dopisom, ki se začenja z besedami: »Na govoričenje Cankarjevo se itak nihče resno ne ozira in tudi jaz se ne bom! Vse, kar govori o mojih .mislih', je zavijanje, kakoršnega je Cankar ves poln« — toda stvar s tem še ni bila končana; obravnavala se je še enkrat na sestanku dne 26. februarja leta 1896., o katerem poroča tajniška knjiga: »Lavrenčič izrekel je v imenu odbora Cankarju radi nadaljevanja polemike ukor. Temu je Cankar ugovarjal; mej njim in Štefetom sa je razvila jako burna debata, katero je Lavrenčič prekinil s predlogom, naj se upisna knjiga odpravi.«
Z isto ostrostjo, s katero je Cankar napadal in se branil, če je bilo treba, je branil tudi prijatelje, kadar so se mu zdeli potrebni pomoči. Poročal sem že prej, kako se je zastavil za preganjanega Oblaka, v tistem pustnem času pa, ko so nekateri udje Zadruge izzvali hudo polemiko z odborom zaradi njegove nemarnosti, so se drugi lotili tudi Merharja. Prepir je sprožil Novak v dopisni knjigi: »Član Merhar je nekdaj v onih srečnih časih navdušenja obljubil kopo listo/ in časopisov. Ne vem, ali so še na potu, ali pa spavajo sladko spanje v njegovih štelažah. Upam, da se dajo njegove .cajtenge' in on ž njimi vendar že enkrat videti. S presrčno željo biti deležen vendar že enkrat zvečer v čitalnici njegovega obiska — Novak.« Ivan Cankar je pripisal: »Strinjamo se!« — Dermota je vzkliknil Merharju: »Et tu, mi fili!« — drugi so še odločneje drezali. Merhar se je zagovarjal, pa slabo, zakaj napadi so se potem še pomnožili in so postali bolj zadirčni. Končal jih je Ivan Cankar, ki je zapisal v knjigo patetične besede: »Kdor se še enkrat dotakne časti Mrharjeve, — ga ubijem! I, Cankar.«
Slovstveno je Cankar v Zadrugi mnogo delal. Dan potem, ko je bil izvoljen za predsednika, je bral zadružanom na zabavnem shodu svoj, gotovo satirični, spis »Framazon-ska brenkanja«, naslednjega leta na Drenikovem vrhu »Kacijanarja«, ob petletnici društva »O sandalih«, in leto za letom po večkrat svoje pesmi, ki so jih ocenjevali Župančič, Dermota, Škrjanec in drugi. Mnogokrat je ocenjeval spise zadružanov, a ne vedno tako, kakor bi mladi avtorji želeli.' Poročal sem že, s kakim zasmehom se je obregnil ob Kržetov »Pisk«, potem že, ko je bil pozabljen v arhivu, in enako strog je bil z »Lovci« istega pisatelja: »Kržetove ,Lovce' ocenjeval je Cankar ter mu očital, da je njegov spis brez dejanja ter brez značaja, Kette in Cankar omenjata nadalje. da sta z veseljem prebirala .Lovčeve zapiske' Turgenjeva, ravno tako Jurčičeve .Polharje', toda tudi v teh se opisujejo lovci in njih življenje, toda drugače nego dela Krže. Slednji omenja, da se zaradi tega s tako ostro kritiko nastopa proti njemu, ker je začetnik. Zaradi te besede ga zavrne Cankar, Kette pa pristavi, naj se dovoli Kržetu protikritika, če mu ni všeč Cankarjeva ocena. Štefe trdi, da je bila kritika preostra,  ter želi,  da naj  se  nekaj  milejše  postopa z izrazi...
Štefe se izreče le za stvarne kritike in pripomni, da mu n? nikakor ugajal Cankarjev motto v kritiki Kržetovega spisa Cankar ugovarja, trdeč, da kar sme reči Platen Heineju, to sme tudi reči Cankar Kržetu, namreč: Er schmiert wie man Stiefel schmiert.« Mimogrede naj omenim, da so tudi Ketteju očitali preveliko strogost, na primer: »H Kettejevi kritiki (Oblakovih pesmi) pripomnijo nekateri, da je premalo objektivna, prestrastno pisana, preostra — sicer jako duhovita.« Ni se pa moglo Cankarju očitati, da bi bil prestrog, kadar je bilo treba ocenjevati pesmi prijatelja Ketteja; kakor je druge brezobzirno obsojal, tako je Ketteja brezpogojno hvalil: »O Kettejevih pesmih se je Cankar (22. februarja 1, 1896.) ustmeno tako izrazil: Kritika o teh pesmih se ne da pisati, ker so brez napake in bistveno dobre.« Ivan Cankar je spoznal tudi Murnov talent, in dasi ni o njem sodil tako, kakor o Ketteju, ga je vendar branil, ko je Merhar očital njegovim pesmim, da so nejasne,
Ivan Cankar je bil najizrazitejši svobodomiselc Zadruge, kar se je pokazalo večkrat v debatah. Ko je dne 16, januarja leta 1896. bral Novak svojo razpravo »o rabi m zlorabi zgodovine«, se je v debati oglasil tudi Cankar in je grajal avtorjeve citate iz svetega pisma, češ, da »on ne prišteva sv, pisma k zgodovinam«. Zelo značilno je tudi, da je bil že tedaj z nekaterimi drugimi zadružani zelo »protiilirski«, Dne 29. februarja leta 1896. je govoril Zevnik »o našem žen-stvu«. Med razpravo po predavanju je nekdo odobraval predlog dr. Tavčarja, naj bi se vpeljal hrvaški jezik v dekliško šolo, »Slednjemu se je uprl Cankar ter pristavil, naj bi se raje poseglo po ruski književnosti nego po hrvatski. V tem smislu, da bi bilo tudi za slovenski jezik nevarno, pridružuje se Cankarju Pirnat. Zoper Tavčarjev predlog oglasi se (Dominik) Puc, trdeč, da je ta ,hrvatomanija' pogubna za nas Slovence,« Ti samoslovenski nazori so prevladovali v Zadrugi tudi potem še, ko Ivana Cankarja že ni bilo več v njej; dne 30. maja leta 1896, so v društvu razpravljali o zedinjeni Sloveniji ter o združitvi s Hrvati in tajniška knjiga poroča o tem: »Drugi govornik Mrkun govori zoper združitev Slovencev in Hrvatov . . , Tudi jezika hrvatskega ne smemo sprejeti, temveč vedno bolj moramo čistiti svoj jezik. Tudi Lončar je zoper vsako združitev s Hrvati, Za nas je sedaj najvažnejše, kako se reši socialno vprašanje v zvezi z agrarnim, naš smoter bodi, da združimo — Slovenijo!«
Sestanek, na katerem je označil svoje protihrvaško stališče, je bil zadnji, ki se ga je Ivan Cankar udeležil. Med tem časom so politični razpori posegali vedno globlje v življenje Zadruge, nastajala so, kakor so trdili nekateri zadružani, »iz političnih razgovorov osebna sovraštva«. Ivan Cankar je tudi odraščal, dozoreval, okvir dijaškega društva mu je ta čas postajal pretesen, njegovo razmerje do ostalih društvenikov ni bilo nikakor več prisrčno. V polemiki, ki jo je začel s Štefetom zaradi Dermotovega predsednikovanja, se je jasno pokazalo, da Ivan Cankar ne spada več v sestav Zadruge, kar je zapisal Štefe zelo naravnost, kakor je bila njegova navada: »Pozor, (predsednik) Lavrenčič — računaj s fakti, bodi resen in stvaren, sicer bodo nekateri zopet vsilili prepir v naše društvo. Ti ,nekateri' so tisti — poznamo jih vsi — ki mirnega delovanja, prijateljskega občevanja med nami ne morejo gledati. Zakaj, tudi vemo — zato, ker jim vsi ne kadimo in ker ne podpihujemo itak velike njihove do mišljavosti in ker vedno računamo z namenom našega društva: Zadruge namen je, vzgajati značajne in resne mladeniče.« Beseda »značajne« je dvakrat podčrtana. Na očitek domišljavosti, slavohlepja in neznačajnosti je Cankar gotovo strupeno  odgovoril na  poznejših  straneh  dopisne  knjige, ki
2
jih je nekdo (najbrže Štefe sam) iztrgal. Razen Cankarja je bil užaljen tudi Kette, ki se je kot izrazit literat Zadruge prišteval med one nekatere Štefetove domišljave slavohlep-nike; ne eden, ne drugi ni več prišel k prihodnjemu sestanku, ki se je vršil dne 7, marca leta 1896, in ki se je pečal zgolj s Cankarjevo zadevo. Zapisnik poroča o tej seji: »Na trpke opomnje predsednikove glede občutljive odsotnosti Cankarjeve in Kettejeve smo se razvneli. Zaključek teh burnih pogovorov je bil, da smo Cankarja zaradi nerednosti njegove izključili s 7 proti 5 glasovi. Natančneje poročilo o razgovorih mi je predsednik prijaviti zabranil.«
Tako je bil Ivan Cankar pregnan iz Zadruge, Kette je šel prostovoljno z njim. V društvu je vztrajal še^Murn, a tudi njemu ni bilo več dolgega obstanka, kakor kažejo poročila o literarnih sejah po Cankarjevem izstopu. Dne 11. aprila je bral Murn zadružanom svoje pesmi, ki jih je ocenjeval Marens in ker mu ocena ni bila po volji, je napisal za prihodnjo sejo svojo protikritiko. »Že ko je prebral Murn prve svoje stavke, zadel je ob splošni odpor. Eni so želeli, naj bere Murn le bistveni del protikritike, drugi pa zopet zahtevali od predsednika, da naj Murna ustavi, konečno je obveljala zahteva Marna samega in Murn je čital od konca do kraja svojo protikritiko, skovano po Cankarjevem kopitu. Prvi se je oglasil Maren ter kratko malo zatrdil, da je Murnova kritika brez stvarnih dokazov, nasproti pa, da preveva celo kritiko duh sebičnega zavijanja; z ozirom na to točko pri-družils%aje Marnu tudi Majaron ter obsodil Murnovo proti-oceno, da je brez jedra. Tudi Dermota je v smislu Majarono-vih in Marnovih besedi izrazil, kak vtis da je naredila Murnova protikritika nanj, ter posebno zabičeval, da so v Zadrugi pametni ljudje doma, da ni mesta otročarijam, ter je pozval predsednika, naj v pravem času prepreči vse posledice, ki bi znale nastati iz te domišljave samoljubezni. Ko je izgovoril Merhar v soglasju z Dermotovo izjavo, predlaga Novak Josip konec debate .., Debato je zaključil Lavrenčič s pristavkom, da se je prikazal duh Cankarjev v obleki Mur-
novi,«
*
To so malenkosti, gotovo; morda dijaška kratkočasja, Vendar nam kažejo že ta zadružna leta precej verno sliko Ivana Cankarja iz njegove prve pisateljske dobe, polemičnega, vse ironizirajočega Cankarja, ki se še tedai, kadar misli resno, ustraši svoje resnobe in ji brž priliva čudnega sarkazma, ki sam ne bi mogel reči o njem, odkod mu prihaja v pero, če bi morda ne priznal, da je to mladostna bolezen zgodaj dozorele in vendar še nedozorele duše; ali ni čudno, da se v istem sestavku, v katerem s polnim prepričanjem brani Oblaka pred Dermoto, skoraj s slednjo besedo hkrati posmehuje svojemu veselemu varovancu? To je slika samozavestnega Cankarja, ki s suveren-sko avtoritativnostjo hvali in graja, dviga do neba ali ubija, ki nima vedno najpravičnejše in najstalnejše sodbe, a jo vedno zagovarja z ognjem in brezobzirnostjo nezmotljivega sodnika. To je slika stilista Cankarja, ki piše že tedaj med srednješolskimi dovtipi in mnogimi mladostnimi neokusnostmi dopisne knjige lepo umerjene, dobro zveneče stavke in bere tovarišem, ki predavajo »Iz popotne torbe« ali »O znanostih«, nekaj čisto drugega: »Framazonska brenkanja«! Kakor svojo pisavo, ki je leta 1893. na prvi strani dopisne knjige enaka tisti, s katero je pisal svojo zadnjo črtico, je ohranil Ivan Cankar mnogo teh lastnosti do konca; o podlistkarju Cankarju, o pevcu Helenine lepote in še deloma pisatelju Knjige za lahkomiselne ljudi pa se da reči, da je bil ves že v dijaški Zadrugi.
17