Džungla. Koman is alriških pragozdcr. 'Aitglriki spisal E. R. Burrougbs. — Prevedel Paulus. 9 Iz-prva so ga napadali, pa ta in oai Kršakove črede je plačal z življenjem svojo predl-znost. Eajti komaj se je prikazal na planoti, že je zagrmela črna palica in grom je podrl neprevidneža mrtvega na tla. Opustili so napade, niti pokazali se niso več, pa glavar Kršak je hlepel po tisti grmeči palici in po maščevanju. — Dolgo so čepeli tisti dan med drevjem in opazovali čudno gnezdo. Niti Kršak' sam si ni prav upal iz zayetja. Pa nič se ni genilo in belokože živali ni bilo videli nikjer —. Počasi, previdno in neslišno se je plazila vsa družba skoz goščavo proti koči. Nobeden ni zarenčal, nobeden ni zatulil niti zalajal, kakor je sicer njihova na-vada, če napadajo. Drbbna črna palica jih je naučila previdnosti. Bliže in bliže so lezli, vsem na čelu je bil pogumni, orjaški Kršak. Sedaj so bili trdo ob koči —. Tisto jutro je, kdove zakaj, Clayton pustil vrata odprta. Tibo in oprezno se je vzravnal Kršak, ostro je prisluškoval za trenutek, nobenega glasu ni bilo čuti —. Zmuznil se je skoz odprlino in pokukal v koco. Za njim sla se tiščala dva druga orjaška samca in za tema j« stala Kala z mrtvim mladičem na prsih. Čudne reči so videli —. Neznana belokoža žival je slonela pri mizi na razprosfrtih rokah s sklonjeno glavo, na ležišču ob njem je ležalo Uuplo pokrito z jadrom in v preprosto .sl-2'-ani zibelki je jokal droben belokoži mladič. Neslišno je stopil Kršak v kočo, sključil mo? ¦^••¦•¦» poslavo, silne mišice so se napele, pripravljal :-% je za napad —. In ledaj se je vzdrainil Glayton in pl.-rul po koncu —. •Kar je videl, je bilo tako strašno, tako grozno, da mu je pač zledenela kri po žilah —. Pred njim so state tri orjaške kocinaste pošasti. in za njimi se jih je gnetlo še več, — koliko, tega ni več videl. Kajti Kršak je planil nadenj in puška je visela nekaj korakov v stran na nasprotni steni . Ko je izpustil Kršak iz svojega strašnega objema telo, ki je bilo nckdaj John Clayton, lord Grevstoke, se je obrnil k zibelki. Pa Kala ga je prehitela. Ko se je Kršak še pripravljal da pograbi otroka, ga je že držala v rokah in še preden ji je mogel ubraniti, je planila z njim skoz vrata in se skrila v vejah visokega drevesa. Svojega mrlvega mladiča pa je spustila v prazno zibelko. Ni se zgodilo prvikrat v zgodovini džungle da je gorila-samica ukradla človeško dete in ga odnesla seboj v pragozd v nadomcstilo za lastnega poginulcga mladiča —. Visoko gori v vejevju je čepela in stiskala jokajoče dete k prsim. Otrokovo jokanje je vzbudilo njen r^aterinski nagon, ni se še zacelila kruta rana, ki jo je zadja- la njeni materinski ljubezni nenadna smrt njenega prvorojenčka, in mesto mrtvega dojenčka je našla drugega, živega —. Kdo more reči, da materinski nagon v živali ne bi razumel tužnega vekanja, ki z njim človeški otrok kliče po materi —. Dete je zadovoljno utihnilo v naročju Kale. — Med tem pa so si Kršak in tovariši s primerno previdnostjo privoščili obširno hišno preiskavo pri lordu Greystoke. Belokoži sovražnik je bil mrtev in Kršak je bil zadovoljen. Prazna zibelka z mrlvim Kalinim mladičem ga ni več zanimala, obrnil se je k ležišču. Z gizdavo nerodnostjo je dvignil jadro. Ko pa je videl mrtvo Iruplo pod njem, je spet izpustil jadro. Tudi ta nasprotnik mu ni bil več nevaren. Pogledal je naokrog. Grmečo črno palico je hotel imeti. Mesece in mešece je hlepel po njej in zaradi nje je pravzaprav tvegal nevarni pohod. Tamle je visela na steni —! . Pa tolik je bil njegov slrah, da si je ni upal dotakniti. Previdno je stopil bliže, vsak hip pripravljen da zbeži, če bi čudna stvar zagrmela s svojim globokim, mogočnim glasom, kakor jo je čul grmeti že večkrat in vsakikral je padel kateri njegovih tovarišev, ki se je drznil napasti belokožega sovražnika, lastnika čudodelne palice. Globoko v Kršakovih možganih se je oglašala nejasna zavest, da je grmcča palica nevarna le, če jo prime v roke tisti, ki jo razume, in da satne ne more govoriti. Pa vkljub temu si je ni upal dotakniti. Gorindol je korakal pred njo in venomer je obračal glavo proti njej, sukal krvave oči in divje gledal. Naslanjal se je pri hoji na dolge roke, ki so mu segale do kolen, valil in zibal pri vsakem koraku ogromno telo, zamolklo renčal in vmes zdaj pa zdaj presunljivo zakričal s tislim slrašnim glasom, ki so se ga bale vse živali džungle. Sedaj se je ustavil pred puško. Počasi je stegnil dolgo koeinasto roko, toliko da se je skoraj dotaknil temno se bleščeče cevi. Pa koj jo je spet odmaknil in iznova je stopil po koči. Bilo je kot bi hotela orjaška žival s svojim renčanjem in grozečim, izzivajočim kričanjem dvigniti sama sebi pogum. Spet se je uslavil Kršak in topot je prisiiil boječo roko, da se je dotaknila hladnega jekla. Pa spet jo je koj umaknil in se podal na svojo nemirno pot po sobi. In iznova in vedno iznova je ponavljal čudno obnašanje, njegov pogum je rastel, vsakikrat je bil bliže grozeči palici. — končno je bil njegov pogum na višku, strgal je puško s klina, držal jo je v pesteh. Nič hudega mu ni siorlla —. To ga je izdatno pomirilo. Ogledal si jo je od vseh strani nalančno in podrobno. Najprvo jo jc na vsch koncih in krajih otipal in ovohal. Pri tem je našel, da ima palica luknjo. Zvedavo — opice so strašno zvedave — je kukal v njene črne globočine, pa ni ničesar videl. Nato se je lotil kopita in nazadnje je prijel za pctelina. Ves ta čas so Kršakovi tovariši čepeli na tleh za durmi in gledali počenjanje glavarjevo, zunaj pred .vratnii pa se je gnetla čreda mlajših radovednežev in vsak je skušal ujeti pogled v skrivnostno notranjščino koče. " Tedaj pa so Kršakovi nerodni prsti potsgnili /a petelina —. Petelin se je sprožil in silen groni je zabobnel v ozkem prostoru. V divjem begu so planile prestrašene živali .Iruga črez drugo skoz vrata. Tudi Kršak se je preslrašil, tako prestrašil, da je popolnoma pozabil vreči od sebe str.i-hotno grmečo palico. Tesno jo je stisnil v pest in skočil k vratom. V naglici pa sc mu je za trenutek ujel puškin jer-men ob kljuki, da so se s treskom zaprla za bežečimgorilo. ,Ko se je Kršak končno ustavil in opazil, da še vedno drži v roki nevarno reč, jo je vrgel od sebe kot bi bila žareče železo in nikdar več se je ni d aaknil. Grmeči glas je bil celo za njegove živalske živce premočen. Pa prepričan je bil, da palica ne stori prav nic hudega, če jo pusti pri miru. Celo uro je trajalo, da so se živali olresle slrahu in si upale spet h koči. Pa ko so prišle do vrat, so jih našle zaprte in zamari so bili vsi poskusi, da bi si jih odprle ali pa uloinile. Claytonova ključavnica je bila tako umno sestavIjena, da jo je bilo pač lahko zapreti, toda odprcti je nihče ni znal, kdor ni bil posebno bistroumen. Hodili so še nekaj časa krog koče, poskušali pri oknu, ki je pa bilo obito s težkimi, močnimi križi, plezaJi na streho, poskušali svojo moč tu in tam, pa vse je bilo zaman, v kočo niso več mogli. Brezuspešno iskanje jih je dolgočasilo, puslili so kočo in odšli nazaj v džunglo, odkoder so prišli. Kala je med tem mirno sedela v visokem vejevju. Ni si upala med tovariše, bala se je, da bi ji vzeli dragoceni plen, drobno bitje, ki ga je našla v koči. Šele ko jo je Kršak poklical naj pride, da grejio domov, se je spustila od veje do veje in se piidružila čredi. Če se je kateri tovarišev približal in si hotel od blizu pogledali čudnega belokožega mladiča, mu je jeziio kazala zobe in grozeče renčala. Bilo je kot bi vedda, da je mladič slaboten in nežen in kot bi se bala, da bi robate roke tovarišev ulegnile škodovati rahli stvarici. In še nekaj je storila, kar ji je pa zelo otežkočilo potovanje po drevju. Dobro se je spominjala, kako je prav tisti dan izgubila svojega prvorojenčka. Ni hotela še tudi svojega novega deteta izgubiti na enak način. Tesno je stisnila najdenčeka k prsim z eno roko, z drugo pa se je oprijemala vej. — V. Kako je preživel Claytonov sin svoja mladostna leta v džungli. Rod Kršakov ni bil nič prav posebno zadovoljen z nenadnim družinskim prirastkom. Leto dni je že živel pri njih belokoži tujec, pa še ni znal hoditi ne si sam hrane iskati in pri plezanju in skakanju — uh, kako neroden je bill (Dalje prihodnjič.)