Istrske vesti. Nikola Marači<5 Iz Punta nam poročajo, da je tam umrl tovariš Nikola Maračič, tamkajšnji nadučitelj. — Bil je vrl mož in izboren učitelj, ki je vse svoje življenje posvetil vzgoji otrok in blaginji svojega ljubljenega naroda. — Bodi mu ohranjen trajen spomin! —i— Junaške smrti je padel v bojih na soški fronti kadet v rezervi bosanskohercegovskega polka PeterBolonič, sin nadučitelja Petra Boloniča v Sv. Petru v Šumi. Bil je dne 30. novembra težko ranjen v trebuh. Odnesli so ga v bolniščnico v Renčah, kjer je zaradi dobljene rane izdihnil svojo dušo in so ga pokopali na tamošnjem pokopališču. Junak je bil in junaške smrti je umrl v obrambo svoje domovine. Padlemu junaku časten spomin, a rodovini njegovi naše najiskreneje sožalje! —i— Hrvatske šole za begunske otroke na Moravskem. Dovoljenje za otvoritev hrvatskih šol na Moravskem za begunske otroke iz Istre je že izdano, ali poročajo istočasno z Moravskega, da dotična ckrajna glavarstva še niso dobila izkaza učiteljev; zato naj se učitelji obrnejo kar naravnost na okrajno glavarstvo v Moravski Trebovi, Zahrebu in Žumpreku. —i— Obsojen obrekovalec. Tajnik kanfanarske občine v Istri, Italijanaš Mato Cossara, je bil lani ob izbruhu vojne obdoilžil učitelja v Baratu, tovariša Antona H v a 1 o , da je imel v svoji šoli učne knjige, v katerih je bila slika srbskega kralja Petra. Cossara je pri zaslišainju to svojo obdolžitev s prisego potrdil. Hvala je bil 3 mesece v zaporu. Slednjič se je izkazalo', da je Hvala nedolžen, in državno pravdništvo je prijelo Cossara zaradi krive prisege in obrekovanja. V Rovinju je bil sicer oproščen, ali najvišje sodišče na Dunaju je razveljavilo rovinjsko razsodbo, in vršila se je v Trstu nova razprava, na katefi je bil Mato Cossara obsojen zaradi zločina goljufije in obrekovanja na 6 mesecev ječe. Tako je dobil po nedolžnem preganjani tovariš Hvala sijajno zadoščenje! —i— In to v sedanjih časih! »Hrvatskemu Listu« v Pulju pišejo iz Tinjana: »Naša župnija šteje do 2000 prebivalcev, med kterimi je kvečjemu 100 Italijanov. Do leta 1914. je bila v Tinjanu trorazredna hrvatska šola, v kateri se je italijanski jezik poučeval po dvakrat na teden. Bilo je torej vse v redu. Ali čim je postal župan človek italijanskega mišljenja, se je začelo delati za italijansko šolo, in neko liko zlepa in nekoliko zgrda so dobili 40 otrok, in italijanska šola se je odprla. V prvi razred je vpisanih 33 otrok, a le trije znajo za silo italijanski, vsi drugi pa — nič. Od teh 33 otrok jih ni niti 10, ki bi bili dolžni obiskovati šolo, ker imajo 3—5 let.« Nadaljni odstavek je cenzura zasegla. »Hrvatski List« zaključuje: »Ali ne veste, da so vaši bratje Hrvatje danes prvi branilci države na Soči? Bodite Hrvatje in pošiljajte svoje otroke v hrvatsko šolo!« — V sedanjih časih, pa kaj takega! Člo veku je težko verjeti v tak pojav narodne nezavednosti. V župniji, kjer je, da ali ne, 100 Italijanov — koliko more biti potem za šolo obveznih otrok?! — pa imajo italijansko šolo, v katero očividno zahajajo Hrvatje! —i— Iz ruskega ujetništva se ie oglasil kadet Franc Jakopec, učitelj v Pomjanu pri Kopru. Ujet je bil 18. septembra t. 1. ter se naliaja sedaj v Caričinu ob Volgi. Piše, da je zdrav. —i— Razpuščen občinski zastop. Namestništvo je občinski zastop v Vodnjanu (Istra) razpustilo in je začasno vodstvo občinskih poslov poverilo ravnatelju tamošnje kmetijske šole Robertu Steinerju.