MESTNO GLEDALIŠČE JESENICE - Sezona 1954-55
M ES 1 N O GLE DA Ll ŠC E JESENICE
SEZONA 1954-55
GLEDALIŠKI LIST 4
V soboto, 12. februarja 1355 ob 19.30 uri za Red premierski
V nedeljo, 13. februarja 1955 ob 19.30 uri za Red I.
DRAGA RUTH
Komed ja v 2 dejanjih (6 slikah)
Spisal: Norman Krasna	Prevedel: Rade	Pregare
Režija: Marjan Stare (debut)	Scena: Bojan Čebulj
Godi se v nekem mestu ZDA leta 1944 Daljši odmor po 3. sliki	Konec ob 22. uri
Igrajo :
Sodnik Harry Wilkins	.	.	.	Franjo Stibilj
Edith, njegova žena...........Stanka	Geršakova
Ruth I .	.	, y , .	...	Silva Samsova
Miriam I nJum “"*■	,	.	.	Nui. Oobčeva	(debut)
Dora, služkinja.Mihelca Petričeva
Albert Rummer...............Bojan Čebulj
Poročnik William	Seawight	.	.	Marjan Stare
Marta Seawight, njegova sestra Marija Tolarjeva Narednik Chuck Vincent .	.	. Slavko Polanc
Harold Simons .......
Sodelujejo :
Sufler......................Božo Pančur
Inšpicient....................Franjo	Lotrič
Razsveotljava...............Jagodic - Fležar
Odrski mojster................Franjo	Stibilj
Kulise je izdelala gledališka kulisama pod vodstvom Franja Stibilja. Slikarska in kašerska dela Jože Bedič
Kostume sta izdelala krojaška mojstra Marta Dovič in Zdravko Kavčič
Uniforme izdelal Jože Mihelač

OB NAŠI NOVI KOMEDIJI
Nismo pozabili, da se radi smejite!
Smeh in dobra volja je pol zdravja, to velja že od nekdaj. Zato smo odprli zastor ljubki in prijetni ameriški komediji „Draga Ruth“.
Le sem in tja se bo še našel kdo, ki mu to ime ni znano, sicer se ga vsi spominjate iz istoimenskega filma. Film Vam je nadvse ugajal. Potemtakem Vam bo tudi igra prijala!
2e ko je pred leti igral omenjeni ameriški film, smo opazili, da je v njem nekaj tipično odrskega. Za'o je preskrbelo Mestno gledališče v Ljubljani sliorajlen prevod. Delo je v hitrici in v te ki bolezni prevedel danes že pokojni Rude Pregare. 2c ob premieri je „Draga Rjuth“ osvojila Ljubljančane in potem začela svoje potovanje po vsej Sloveniji.
„Ruth“ ni odpirala zaslorjev samo v večjih, temveč tudi v zakotnih, neznanih odrih in osvajala staro in mlado, mesto in vas.
Morda bo kdo pomislil, zakaj jo naše gledališče „pogreva“, če je že tako preigrana po vseh odrih in odrčkih.
Lahko mu pojasnimo! V bližini Jesenic še ni bila na sporedu, to je eno. Drugo in glavno pa je to, da la komedija v svoji prijetnosti, duhovitosti, spretnem zapletu, preprostosti in učinkovitosi še vedno zasluži, da jo vzamemo iz arhiva. Redka so deta, ki so naslajala v najtežjih časih vojne, pa so tako prežeta s prero rebho dobro voljo, optimizmom in so tako polna zdravih misli, kol je prav naša komedija.
O piscu „Draga Ruth“ imamo kaj malo podatkov. Niti letnic, niti tocnejšega življenjepisa, niti podatkov o vseh delih. Imamo pa že kar dve njegovi komediji prevedeni v slovenščino, kar je bolje, kol pa, če bi bilo obratno. Drugo njegovo veseloigro igrajo v Ljubljani in Celju prav v letošnji sezoiii. Krstili so jo „John ljubi Miry“. Bajc iii tako učinkovita kot „Draga Ruth“, a vendar veje iz nje listi Krasna, lai ga poznamo iz prejšnje komedije.
Kaj in kdo je pravzaprav Norman Krasna?
Trenutno morem razbrati iz skopih notic to, da se je rodil okoli Jela 1909, da je bil svoje dni trgovski nameščenec, hi hkrati obiskoval predavanja na univerzi, da mu ta poklic ni ugajal in se je raje posvetil žurnalistiki, začej z gledališko in filmsko krittiko in še zelo mlad uspel s svojimi odrskimi deli in filmskimi scenariji. Spominjate se še prav gotovo filma „Vse o Evi“I NO, to je že eden njegovih uspelih scenarijev.
( (Naj dodani, da je film dobil več „Oscarjev“, najvišjih filmskih umetniških nagrad v Ameriki).
Pisateljeva pol je šla hitro navzgor. Njegovo komedijo „Kurije“ so ocenili kot najboljšo v vsej sezoni.
Največ snovi pa mu je dala druga svelovna vojna, ki se je je udeležil sam kot letalec. V letalski enoti, kjer je preživljal vojno, se je porodila „Ruth“, lam se je začela tudi komedija „John ljučbi Mary“.
Slika iz prizora »Nevarni ovinek«
Po prihodu s fronte je postavil le komedije na oder in vsa Amerika se je od srca smejala toplemu humorju in življenju junakov N. Klasne in marsikje našla svojo lastno podobo na oictru. V New Yorku so jo dan za dnem igrali tri leta.
V kulturnem zatišju 'vojnih let je „Draga Ruth“ ena redkih, skorajda edinih, a vsekakor najboljših komedij. Številnejše in delno tudi boljše komedije, so sledile šele pozno po njej. Vkljub hudi tekmi mnogih avtorjev pa je ostala in bo verjetno še in' še živela. Vsekakor nočemo gledali v njej kake umetnine, vendar ji lahko priznamo veljavo ene najprikupnejšili komedij take vrste. Prav tako jo je pretirano uvrščati v „bulvarsko“ komedijo, ker je taka pripomba največkrat slabo obarvana. Ce pa jo hočemfcj» le vrinjiti v to zvrst, potem je vsekakor ze'o kvalitetna „bulvarska“ kolmedija, ob kateri se marsikateri komediograf lahko zgleduje v zgradbi, risanju značajev, optimizmu in predvsem duhovitosti, ki je dostikrat precej o st,ra in se posmehne marsikateri pomanjkljivosti in napaki ameriškega javnega življenja in politike.
Sreča v nesreči male pubertetnice Miriam
(vsebina)
Prijetni dom sodnika Wilkinsa. Njegovi šestnajstletni hčerki Miriam hodijo po glavi kaj čudne misli. Prav vse jo zanima. Predvsem je prepričana, da je njena generacija v borbi s prejšnjo. Poteguje se za osvoboditev Kitajske, obtožitev kapitalizma, hoče, da spremenijo barve bankovcev, zanima jo seksualno življenje pri Sovjetih. (V glavnem je to pobrala iz člankov in revij!) Kot pred-
sednica „Ameriške ženske, lise", krožka, ki so ga organizirale deklice na njeni šoli, pisari vojnemu ministrstvu, naj ženske prav lako vzamejo k vojakom in odločno protestira, da bi jih smatrali le kot stroje za proizvodnjo otrok.
Glavrta naloga njihove „Lige" pa je bila, da so pošiljale na fron'o pakete. Seveda ne bi bilo pravega zapleta, če ne bi v te pake e prilagale tudi pisem.	iv	;
In to — razumljivo — ljubavna pisma.	;	•
Miriam je storila prav tako. Ona je vendar „predsednica“!
Do semle je vse lepo in v redu.
Zdaj se lahko začne komedija 1	..
Poročnik Bill; ki mu je Miriam pošiljala pisma v imenu starejše sestre Ruth, pride na dopust. Prvi korale —vicled JSeli; svojo drago Ruth. Ta pa niti pojma nima o Billu in je že napol zaročena z drugim.
Toda ljubka komedija ne hi bila ljubka, če se ne bi vzela. Ruth in poročnik Bill. Le brez skrbi, na koncu, da prav na „zadnji strani“ igre le pridela do spoznanja, da spadala skupaj Čeprav „bappyencl“, — vendar ljubek.
Komedija prikazuje vso zmešnjavo okoli male Mirjam, dokler se vse skupaj srečno ne konča.
Nekaj prijetnega nasmeha boste odnesli s predstave domov in še pozneje sc boste za trenutek radi spomnili male Miriam^ ljubke Bulb, prisrčnega poročnika in predvsem prijetnega sodnika in njegovih duhovitih pripomb. Ne boste se krohotali, to ni burka! Marsikaj je tragičnega vmes. Toda pri sebi Vam bo tako prijetno toplo in to je nekaj dragocenega v lej ljubki komediji.
Kdo In kakšni so ljudje v naši komediji
Nobenega burkeža ni v njej, niti ni posebnih in izrednih ljudi. Cisto navadni smrtniki so. Majhni, nebogljeni so, nimajo velikih zahtev in tudi ne. izrednih lastnosti. Na tisoče je lakih ljudi. Ries? Da. lahko; je redko se pravi med seboj najdejo, da bi si uredili tako prijetno okolje, kot je dom Wilkilnsovih. Pi*ii> Wilkinsovih je prav skromno, prav nič kričeče moderno, niti ne preveč starinsko. To ni ona karikirana Amerika, o kateri govore nekatere komedije.
Wilkinsovi žive v lihem, prijetnem domu.
Ce se potrudimo globlje v njihova srca in misli, spoznamo, da so po svoji preprosti iskrenosti dragoceni ljudje, tisti ljudje, ki jim lahko zaupamo tudi za v bodoče.
Kdo bi si ne želel takega očeta, katera bi si ne želela lalcega moža in prijatelja, kot je sodnik Hary Wilkins.
Utelešena dobrota, razumevanje, vedrost, optimizem! On in žena Edilb predstavljata zakon, ki mu ni kaj reci, le prijetna, želja po nečem takem, lako vsklajcnem in prijate’jskem nas prešine.
In vzgoja njenih otroki' V tej komediji je pokazan odnos do otrok v vseh niansah. Čudovit je odnos staršev do njunih dveh hčera. Sodnik in Edith jima nista moralistična pridigarja, temveč prisrčna bi nadvse odkrita prijatelja. Vsak ukrep je na pravem mestu, vsaka lepa in tudi trda beseda postavljena v
pravi hip; kadar pa pride do res'nega problema, sede družina skupaj in se kol ljudje odiadlo pomenijo in odločijo. Ruth je starejša hči. Sumim, da je malo takih deklet ne samo v Ameriki, temveč tudi drugje. Nič izrednega nima na sebi in vendar je kot sad odnosa in razumevanja svojih staršev čudovito dekle. Takih' dekle, ne bi srečali na vsakem koraku. Bill ima prav, ali pa' tudi srečo!
Ven ar sta s po očnikom Billom vredna drug drugega. Bill j'e tako pristen, nepotvorjen, resda — včasih že celo naiven, a mu je to le v prid. Ljubi s preprosto, skoro okorno gesto, z ncpo-tvorjeno svežino in silo mladega človeka. V sebi nosi marsikaj/; kar že ne soli’več v veseloigro, ‘nekaj tragičnega je v zasnovi n j ego e ;a lika. Le v končni odločitvi Ruth, da pojde z njim, Liči s krt ta si tal, ki bi našega Billa v trenutku lahko spremenila v tragično figuro. Vendar je avtor poskrbel tudi za to. Vso pravica imata, da živila s'kupaj in po tolikih ovinkih in zapletljajih se Jimia to ■— v 'veselje vseh, ki čutijo z avtorjem, — le posreči.
Mala pubertetnica Miriam! Prikupna in ljubka šestnajstlet-nica! K,aj vse si je nakopala na glavo! Vse pa je storila v najboljši volji in z dobrim namenom. Za nekatere stvari je še premlada, za nekatere pa prezgodaj zrela, zalo se ujame v lastne zapleti ¡aje, KI si jih ni bila v s vesti. Kdo bi ji zameril! Majhnim deklicam itak vse odpuščamo. Ruth naj bi se v kratkem poročila z visokim bančnikom Albertom. Albert je Amerikanec in lo v dobrem in slabam. V bistvu je zelo dober, vendar je nekaj filistra v njem. V slanju je prekiniti najlepši trenutek samo zavo jo predpisa o potrebi osemurnega spanja. Ne prenese cigaret, kave, ljubosumen je. Vendar še ne bi bilo lako hudo, če ne bi bil površen in preplitek. Albertu se zdi nesmisel in izguba časa, da bi Ruth prebrala poročnikova pisma, ki se tičejo nje. Toliko je naiven in površen, da ne pomisli, da je ljubezen neka sila, ki se ne da uklenili v Klistrski predpis. Taknal ko on ugotavlja, da je vse skupaj komično in da je vse urejeno, sc dogaja prav nasprotno. Nikoli več se Ruth ne bo vrnila. Bill Je spoznal in ujel pravi trenutek, Albert pa ga je vseskozi zamujal in dokončno tudi zamudil.
|Ni slab človek, tudi Bill lo spozna, vendar bo moral odvreči s sebe vso togost in filistrslvo. da bo kdaj res pridobil dekle,, ki bi spominjala na Ruth.
Rillov prijatelj Chuck in njegovo dekle Martlia, Billova seslra, sla ljubko poglavje zase. ki prijetno dopolnjuje’vzdušje zaplel-Ijajteiv v hiši NVilklinsovih. Le nekoliko bolj „konkretna“ sta v odnosu in odločitvah, kot Bill in Ruth. No, če bi bila še slednja dva taka, bi pač ne bilo naše komedije.
Mozaik dobrih ljudi in pestrost komedije dopolnjujeta še dve osebi. Zamorka Dora. služkinja pri WüJkinsovih! Urad, ki bi posredoval lake služkinje, bi prej ko ne reflektanti zasuli s prošnjami.
Prijetno nas preseneti spoznanje, da ni v ljudeh le komedije niti trohice mržnje do temnopoltih ljudi. Nasprotno, presenetljiv je prisrčen odnos zamorke in sodnika, ki je že prav familijareiv in prijateljski.
Na koncu še mornar Harald Simmons. Morda je to spet nov Bill? M.orda tudi ne! To je nova žrtev male Miriam. Toda zaplet-
Ijaf'eSv- je dovolj in avtor je dal spustiti zastor, čeprav bi se lahko začelo znova.
To so junaki naše komedije. Resda so, če trezno prevdarimo, ponekod pretirano pozitivni, sploh je cela komedija pretirano, optimistična, toda tu moramo popustiti in razumeti.
Komedija je nastajala v najtežjih dneh vojne vihre, v dneh žalosti, iskanja, želja in pričakovanja in česa so bili ljudje bolj potrebni kot navdiha, ki jim ga je dal N. Krasna. Dal jim je vere v skorajšnjo pomiritev, vlil jim je optimizem, hotel je — in to prav skromno in iskreno — da bi vsaj za nekaj hipov izginila z obrazov ljudi zaskrbljenost, žalost in tarnanje. Publika ga je razumela in mu bila hvaležna. Tri leta brez prestanka je zahajala v New Yorku v komedijo, ki jih je razvedrila in bodrila.
D;anes smo že malo odtujeni prvotnemu namenu te igre, toda nekaj je ostalo. Vseeno še dovolj, da jo lahko igramo! No Sinemo pozabiti zadnje vojne, toda če se je že neradi spominjamo, pojem si oglejmo vsaj to vedro komedijo, veselo igro iz žalostnih dni.
In ne pozabimo, da so velike stvari sestavljene iz drobnih in skromnih delcev. Dostikrat pomaga skromna, majhna stvar — živeti. Naj pomeni tudi v našem gledališču — Vam in nam: malo več vedrosti in topline.
Prevdarimo, preden se bomo smejali! V smehu mora bili nekaj optimizma, sicer je to prazno hahljanje v burki. Tisto zdravo, dolnjo voljo pa hočemo dati sebi in Vam prav v naši „Draga Ruth“.
NAŠE GLEDALIŠČE SREDI SEZONE
Letošnjo sezono, ki je deseta jubilejna sezona Mestnega gledališča na Jesenicah, smo otvorili sredi oktobra s ponovitvami1 „Olhella“, „Kotička igračk“ in „Male Floramye” in s prvo premiero na predvečer Dneva republike in sicer z delavsko dramo Toneta' Čufarja „Polom“.
Ker je tak program in sama zakasnitev sezone izvala nekoliko neljube kritike pri publiki in forumih se čutimo dolžne, da kot Javna ustanova, ki prejema sredstva za svoje delovanje od Mestnega odbiora Jesenice, to je od naše družbene skupnosti, pojasnimo kako je prišlo do tega.
Redna subvencija iz proračuna v višini i.a milijona din ar j cev za leto 1954 je hila znižana za pol milijona tako, da nam je zadnje četrtletje, torej za začetek sezone 1954-55 ostalo le borih pol milijona dinarjev. Ker si s lemi sredstvi nismo mogli privoščili že v začetku 'sezone več novih premier je gledališki svet sklenil, da se ponavljajo še neodigrana dela iz minule sezone, za Dan rtepublike se uprizori Čufarjev „Polom“, za katerega je hila scena že pripravljena ob občinskem prazniku za slučaj dežja, kot edino novo premiero pa smo planirali le mladinsko igro „Trnuljčico“, kot vsakoletno obvezo za Novoletno jelko. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da so se dopusti upravnega in tehničnega osobja zavlekli do konca septembra, ker smo imeli 1. avgusta predstavo
„Poloma" na letnem gledališču in s tem v zvezi še celo vrsto nujnih det prav v času ko vsa ostala gledališča počivajo. To so bili vzroki za samo zakasnitev sezone. Istočasno pa smo začeli študirali vrsto del, katerih premiere so že, ali šele bodo. Toda takoj je pri lem nastalo vprašanje sredstev. Naša redna sredstva iz proračuna za leto 1954 so bila popolnoma izčrpana za leto 1955 pa še niso dosegljiva, dokler m sprejet in potrjen proračun, oziroma niso izdelane bilance vseh gospodarskih ustanov. Slučaj, da nam je OLO Radovljica nakazal 2 milijona dinarjev za nujno nabavo dveh navili garnitur zaves in za izdelavo načrtov preureditve odra in predvsem izdelave prepotrebne centralne kurjave v gledališču;, nas je izvlekel iz velike zadrege, ki bi lahko nastala, saj bi bili naši redni uslužbenci brez plač, celotno delo gledališča pa vsaj zelo olež.l učeno če že ne neomogočeno. 1/. teh dveh milijonov smo 1 mf.-Ujon i'ii' pol nakazali za modro in rdečo garnituro zaves, ki so že nabavljene in v (delu, z ostankom pa smo krili tekoče gledališke izd albe, Id ga bomo povrnili čim nam bodo v zadostni meri nakazana sredstva iz proračuna za tekoče leto, oziroma čim bodo izdelani vsi načrti za adaptacijo odra in zgraditev centralne kurjave. Pred kratkim pa nam je tudi Mestni odbor za prvo tromesečje t935 nakazal 11800.000 (dinarjev, lako, da je situacija zdaj rešena.
Premieri „Trnuljčice" je kol tretja premiera sledila „Nevarni ovinek". Čeprav nekateri1 „Poloma“ ne štejejo za novo premierni Je vendarle biia, -saj jo bila uprizoritev na odru pri novi sceni in ob vsem kar premiera zahteva, druga stvar pa je seveda odziv publike ,in če ne bi bil tak, kot bi ga zaslužila delavska drama proletarskega pisatelja in domačina Toneta Čufarja, ni krivda gledališča. Prav ob tem gledališkem listu je slekla tudi četrta premiera — komedija „Draga Ruth“.
Da nadoknadimo vse zamujeno pa gledališki kolektiv dela s „polno paro“. V študiju (sta dve deli. Prva je komedija z glasbo in peljem P. Petroviča „Ploha“, katere premiera bo še v tem mesecu in sicer na pustni torek, njej pa bo sledila v začetku marca psihološka drama „Mladost pred sodiščem“. Ce bo „Ploha“ zadovoljila predvsem listo publiko, ki misli, da je gledališče zgolj zabavna ustanova, ki s smehom, glasbo in peljem razveseljuje obiskovalce pjolem upajmo, da bodo prišli na svoj račun pri resni drami, kot je „Mladost pred sodiščem“ tudi tisti, ki v gledališču, vidijo umetniško ustanovo, ki služi plemenitim namenom resnice in lepote. In k sreči tudi lake publike ni na Jesenicah ravno pre-> oralo, če je pa Se ni dovolj, pa je zato toliko voč vredna. „Mladosti pred sodiščem“ bo sledilo kot redna premiera ljubka ameriška' komedija „Vlsakih slo let“. S tem je „definitivni plan“ in delavni načrt našega gledališča za dva meseca naprej določen, nadaljnje perspektive pa so sledeče: režiser Tomažič ona še namene s svojo pravljično dramo „Lepa Vida“, režiser ang. Gostiša želi vsaj ob koncu sezone dali svoj delež, lcaj-pa je še nekoliko preuranjeno reči, režiserju Čebulju je pri srcu Mo bere in bi se rad poizkusil v njegovi „Šoli za $eoe", Stare, ki je svoj režiserski krst prestal z „Drago. JRtulh“ pa že pripravlja nekaj, kar vsaj slovenska gledališka pubjlika še ni videla, kot je bilo to tucli z „Nevarnim ovinkom“. In pri 'tem predvidena opereta sploh še ni upoštevana. Torej vidite, da bo gledališče držalo svojo besedo, da bo upri-»
zorjilo najmanj osam premier, koi ga vežejo obljube vsaj do gledaliških abonentov in verjetno jih bo tudi preseglo.
Želimo si le. da bi tudi jeseniška publika znala ceniti te napore kolektiva Mestnega gleda.išča in mu z ničemer drugim kot samo s čim številnejšim obiskom tudi dala najlepše priznanje. Cas je že, da spozna jeseniška publika, da je gledališče kulturna ustanova, ki. ima namen dvigati kulturno zavest in znanje našega delovnega človeka, da je namenjena prav slehernemu, ki zna poleg .materialnih dobrin cenili tudi tisto, čemur pravimo umetnost, plemenitost in lepota. In morda je prav vsega tega prema'lo v nas vseh. Sicer nikogar ne moreš prisiliti, da bi imel razumevanje! in občutje zia to, prav pa bi nemara bilo, če bi tudi naše družbene organizacije k temu prispevale vsaj delež, saj so naši Kranjci in z njimi vred najbrže vsi ljudje na svetu taki, da jim moraš le pokazati smer, pot pa že sami uberejo. Cas bi torej bil, da našim delovnim ljudem in mladini pokažemo pot v gledališče, njegovo vrednost in pomen pa si bodo že sami znali najti, če je le trohice občutja v njih, da se ne vrti vse življenje le okoli sSmeha, kranjske klobase, pol litra vina in jazza. V miselnosti delovnega ljudstva Jesenic mora vzrasti zavest, da so prav oni lista družbena skupnost, ki s svojim delom in ustvarjanjem sredstev omogoča kulturno rast in s tem tudi delo našega gledališča in da jim s tem tudi pripada dolžnost, da to delo spremljajo in užijejo njegove sadove. Ce pa nimajo občutka za tako dolžnosti pa naj jih v gledališče pripelje dolžnost do samega sebe in lastnega kulturnega izobraževanja in širjenja obzorja. Ob taki.publiki pa ho znal tudi gledališki kolektiv, ki že zdaj žrtvuje, poleg svojih poklicnih službenih dolžnosti večer za večerom na vajah in vse sobote in nedelje za predstave, žrtvovati še kaj več in prav vso.
on
Slika iz prizora »Nevarni ovinek«
Izdaja Mestno gledališče Jesenice. — Predstavnik: Oblak Alfonz. — Uredil: Bojan Čebulj. — Tiska Gorenjski tisk Kranj. — Naklada 200 izvodov.