TEDNIK
KULTURNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	p. b. b.
LETO XXV / ŠTEVILKA 30	CELOVEC, DNE 26. JULIJA 1973	CENA 2.50 ŠILINGA
Antifašistična Avstrija
Pod naslovom „dVP Absage an Kreisky“ je prinesla dunajska „Die Presse“ kratko poročilo o sklepu deželnega vodstva 'OVP, da začasno odbije vabilo zveznega kanclerja za sodelovanje v kontaktnem odboru vlade in slovenske majšine. Novinarji pri navedenem časopisu so znani za najboljše vezi do Ljudske stranke, zato je treba člankom teh novinarjev posvečati primerno pozornost, če gre za spoznavanje notranjih struktur in mnenj Ljudske stranke. Dunajska „Die Presse“ je doživela podobno kot Ljudska stranka sama močen zdrsljaj na desno. Medtem ko se je v Presse, ki je kljub neodvisnosti močno pod vplivom industrije, ki jo kontrolirata v pretežni meri "tiVP in nesorazmerno močno FPd (glej članek A. Pelinka v Profilu štev 15), odigrala preusmeritev na desno tako v kadru novinarjev kot pri konkretnem tolmačenju avstrijskih in svetovnih političnih dogodkov; je treba videti v Ljudski stranki pot na desno predvsem iz dveh vidikov.
Hafnerberg (Nižja Avstrija) leta 1945: tik Pred koncem ..tisočletnega rajha" so SS-ovci pomorili nešteto Židov ter drugih antifašistov. Hafnerberg 1973: razni bivši SS-°vci ter Hitlerjevi aktivisti so se zbrali, da bi se ob tako imenovanih ..Helden-, Wieder-sehens- und Erinnerungsfeiern“ spomnili nekdanjih zločinov. Iz Zahodne Nemčije same je priromalo nad 300 bivših vodilnih na-cionalnosocialističnih krvoločnikov. Avstrijo je oficialno zastopal „Kameradschaftsbund“, ki pod krinko miroljubne zveze nekdanjih vojakov podpira težnje militaristov ter rad zbuja „lepe“ spomine na (m. dr.) Hitlerjevo svetovno svinjarijo. Tako v Hafnerbergu, ko je menil zastopnik omenjene zveze, da jim je „ta zemlja sveta" — tista namreč, kjer so Po nedolžnem poklali številne antinaciste.
Posebne kozle pa je streljal neki katoliški duhovnik. Sicer ni zgubil niti najmanjše besedice o SS-ovcih, ki so bestialno morili, zato pa je dobesedno omenil: „Eksisten-ca ter varnost gresta na račun nemških vojakov, ki so se borili proti Rusom!" Višek vseh viškov pa je bila izjava: „Grozno je, ako ljudi zapustijo varuhi reda. To smo najbolj občutili majnika 1945.“ Z drugimi besedami: Umikajoči SS-ovci v majniku 1945 so hkrati bili varuhi discipline ter reda...
Smo o tej proslavi v Hafnerbergu brali kaj v naših časopisih? Ničesar! Eidnole komunistični „Volkswille“ je o tem hvalevredno poročal (po njem smo tudi povzeli naše poročilo).
Zato pa tako imenovani demokratični tisk, ki vedno spet ve pisati po strani dolge članke o nedostatkih v ne-zapadnoevropskih deželah, o gnoju v lastnem hlevu ne zgubi niti besedice. Ne vemo, ali je našim „kritičnim, najboljše informiranim" žurnalistom zmanjkalo pisalnih strojev.
Komaj. Pač pa manjka pretežnemu delu avstrijskih (koroških) časnikarjev ali iskreno prepričanje, da Avstrija (Koroška) ni še Preživela preteklosti ter da je potemtakem Potrebno proti temu ukrepati — ali pa pravica do zares svobodnega izražanja svojih misli.
Prvo dejstvo se kaže v tem, da je tesna vez Cerkve — katoličanstva in krščanstva — do politike in načel Ljudske stranke doživela zlom in sicer dokončen. Drugi dejavnik ..desničarstva" predstavlja strankino iskanje novega zaveznika pri sestavi vlade po naslednjih državnozborskih volitvah, snubljenje okoli FPO.
FPO ni nemška FDP. To se da dokazati povsem jasno na Koroškem, kjer tvorijo slej ko prej največji rezervoar svobodnjakov — nemško-nacionalne grupacije. Prirastek, ki ga je doživela FPO pri zadnjih občinskih volitvah na Koroškem, zavidljiv za Ljudsko stranko, kaže prav nazorno, da je FPO pridobila največ glasov od socialistov, in sicer prav s trobljenjem protislovenskih gesel. Pridobila je tiste volivce, ki so pravzaprav že (še) vedno spadali bolj k njej kot k socialistom; socialistična stranka na Koroškem pa je bila po vojni absorbirala največje število nacionalcev.
OVP je imela glede svobodnjakov že vedno neko nerazčiščeno, razdvojeno razmerje; že vedno sta obstajali dve — ne samo taktični težišči: OVP naj polagoma požre „drugo meščansko stranko", ali — OVP se naj ozira na svobodnjake in z združenimi močmi podira vrste levice — socialistov in
komunistov. Tradicija povojne OVP je bila ta, da je končno prevladala varianta, da je treba „gojiti razlike" do FPO in s tem zajeziti odpadanje robnih volivcev k FPO. Tudi dejanska svetovnonazorska in politična gledanja v Ljudski stranki so ovirala pobratenje med OVP in „tretjo silo". Svetovni nazor vodilnih povojnih politikov pa je bil med-drugim močno pogojen tudi v doživljajih nekdanjih krščanskih socialistov za časa nacizma.
Tudi spremembe razmerja mandatov v državnem zboru in zaradi nasilnega pokopa velike koalicije se je kot za socialiste tako tudi za Ljudsko stranko prikazala možnost koaliranja s svobodnjaki.
Nobeni stranki ni oporekati želje po pridobivanju večjega števila volilcev oz. večjega vpliva v državi. Problem pa nastane pri neki stranki tedaj, ko pozablja ali zanemarja svojo lastno politično zgodovino (ne le svetovnonazorske linije). Tedaj politični
kompromis ni več časovno omejena taktična poteza, ampak „kravja kupčija", oportunizem. Očitek pa ne zadene le zato tako ostro, ker gre za nemoralno, neznačajno zadržanje, ampak toliko bolj zaradi tega, ker se mora taka velika „državna stranka" zavedati in ima že izkušnje v tem, da je nekoč treba za vsako početje dajati tudi odgovor.
•	Morda bo Ljudski stranki protisloven-
•	sko zadržanje, ki ga je treba gledati
•	tudi pod zornim kotom deželno-zborskih
•	volitev, prineslo zares nove glasove.
•	Vendar upamo, da se gospodje v Ljud-
•	ski stranki še spominjajo, koliko so
•	dobili pri občinskih volitvah in kdo je
•	odnesel levji delež — ne da bi se kaj e močno trudil. Ali bo mogla OVP to, kar
•	počenja kot opozicija, braniti tudi kdaj
•	na zunanjepolitični ravni.
Komu je bila namenjena klofuta? Kreiskemu in socialistom gotovo, tudi Slovenci bi jo naj občutili! Gotovo pa je tudi, da bo na dolgo roko gledano poleno padlo tistemu na hrbet, ki je zanj prvi zagrabil.
Kakorkoli že, odločitev OVP je kratkovidna tudi iz avstrijskega vidika. Nam koroškim Slovencem pa ostane samo upanje, da en Bacher ne more biti vsa OVP.
Komur v tako važnem koroškem vprašanju kot je manjšinsko vprašanje 25 let „ni padlo nič resnega v glavo", mu to tudi v 26. letu ne bo.
Torej, gospodje, na delo!
Karel Smolle
Pred enim letom...
UjuiiiiMiiiiiiHiiiiiiiiiiimiiiiiiniiniiiiMiiiiiiiNiiiiiiiiiniiiim..
| PRIMER TRUNK:	|
Tako se pozabijo predvolilne 1 |	obljube v štirih mesecih	I
»Oba Vam zagotavljava, da se bova | v novem občinskem odboru razširjene 1 občine vedno zavzemala za gospodarski | in kulturni napredek v smislu mirnega | sožitja in v duhu enakopravnosti vseh | občanov.« Tako je napisal v svojem vo-§ lilnem proglasu za Socialistično stranko I Lojze Trunk iz žužalč, občina Bekštanj. | Kot vemo, so mu mnogi slovenski vo-| lilci verjeli in so prav zato tudi volili | socialiste. Trunk je bil izvoljen, z njim | še Franc Gallob, pd. Pec iz Zgornjega 1 Brega za SPO, poleg Janeza Miklna se-! veda, ki je bil izvoljen na slovenski listi 1 »Volilna skupnost Bekštanj«.
Toda gospodu Trunku se ni dalo | dolgo sedeti v novem občinskem odbo-1 ru. Pobasal je šila in kopita in šel: s to 1 novico je bekštanjski župan Schmidt se-! znanil občinske odbornike pri zadnji ob-| činski seji.
Trunk je torej šel. Sicer ne vemo, za-1 kaj je bivši socialistični odbornik, ki je
pred volitvami letošnjega marca sveto obljubil, da se bo kot Slovenec v tej delovni dobi zavzemal za interese domačinov, tako hitro oddal svoje junkcije. Da Trunk ne bi vedel, da traja legislaturna doba za občinski odbor 6 let ter ne kakih 5 mesecev, gotovo ni bilo temu vzrok. Zdravstveni razlogi menda tudi niso igrali vloge, vsaj župan Schmidt jih ni omenil.
Kaj je bil torej vzrok kratkemu delovanju? To ne vprašujemo samo mi, temveč vsi tisti slovenski bekštanjski občani, ki so pri zadnjih volitvah verjeli Trunkovim obljubam ter ga potemtakem tudi volili. Dali so mu namreč mandat, zastopati njihove interese. In to za 6 let ter ne za 4 mesece. Ali Trunk je mandat odložil in pripravil pot nasledniku, ki ga slovenski volilci gotovo niso volili. Čudno, kako hitro pride včasih resnica na dan . . .
Z 28. julijem 1972 je stopil v veljavo zvezni zakon o topografskih oznakah in napisih za 205 krajev južne Koroške. Ta zakon je bil sklenil avstrijski parlament s socialistično večino proti glasovom OVP in FPd.
Krajevno je zajel zakon o krajevnih napisih (oznak javnih uradov zakon sploh ni poznal) le skromen in razdrobljen del dvojezičnega ozemlja, in sicer le tistih 205 naselij v 36 občinah, v katerih so pri ljudskem štetju 1961 našteli po podatkih statističnega centralnega urada najmanj 20% prebivalstva v znanih kombinacijah s „slowenisch“, a brez „windisch“. Da je manjšina še pri vsakem ljudskem štetju dokazala nedostat-ke pri štetju, je pristojna oblast še vedno ignorirala.
Zakon o krajevnih napisih samo pavšalno določa, da je treba uporabiti slovenska imena v njihovi krajevno-običajni obliki, toliko da ne pove, da v najbolj robatem in zasukanem narečju. Ko je bila v časopisih objavljena lista s slovenskimi imeni za omenjenih 305 naselij, ki jo je bil predložil in avtoriziral koroški deželni arhiv — kot običajno brez sodelovanja manjšine — je imela dolga vrsta imen spakedrano in nesprejemljivo slovensko obliko.
V drugi polovici lanskega septembra so organi cestne uprave začeli s postavljanjem dvojezičnih krajevnih tabel in kažipotov v pisavi, kot so jo dognali ljudje deželnega arhiva.
Posamezni nahujskani pobalini, ki jim dvojezične table in s tem v skromni meri
tudi na zunaj priznane pravice koroških Slovencev niso šle v račun, so se kaj kmalu pod zaščitnim okriljem noči spravil tu in tam nad slovenske napise in jih pomazali. Pa se je tudi že začela organizirana akcija rušilcev dvojezičnih krajevnih napisov, ki je imela svoje sramotno izhodišče v ško-cijanski občini: pri kažipotu v Žamanje so se zbrali in zbirali organizirani nočni rušilci dvojezičnih tabel iz cele Podjune. Ob popolnoma pasivnem zadržanju varnostnih organov so ti nahujskani trgači razgrajali ob v samoti stoječem kažipotu v Žamanje (tam za Klopinjskim jezerom, kjer si navadno rečeta še lisica in zajec lahko noč) in slavili, ko so polomili tabelski okvir in sneli kažipot iz zvoja, svojo novo šovinistično „zmago v nemški noči."
Zares se stavi vprašanje, kdaj bodo nemški (in ponemčeni) sodeželanl tudi pri nas spoznali, da zgodovinsko gledano ne kaže, v trenutkih nevarnosti vse obljubljati in pustiti tudi podpisati od zastopnikov države, potem pa realizacijo in izvedbo najprej zavlačevati, nato pa preprečiti z uporom in cestnim terorjem.
Nočni pohodi trgačev so bili — čim bliže je prišel 10. oktober — večji. Dolge kolone osebnih avtomobilov, opremljenih z gesli Heimatdiensta, so se valile v nočnih urah skozi južno Koroško in trgale dvojezične krajevne table, dokler ti izgredi niso dosegli v noči od 9. na 10. oktober 1972 svoj pošastni višek v Celovcu samem in svoje (Nadaljevanje na 4. strani)
ifiuiiiiiiiiniiiMiiiMiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiMiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiuimniiiiiiiiiMiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiuiiiiiiiiiitiiimuiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiniiiiiiiiiii
h kmečke zbornice
Na seji strokovnega odbora za gojitev rastlin je ravnatelj tega oddelka zbornice doktor Alois Schorn poročal o delovanju v lanskem letu in o letošnjem položaju. Iz poročila je bilo razvidno, da dobiva ta oddelek vedno manj sredstev za pospeševanje gojitve rastlin. 1972 je znašala vsota za pospeševanje še 2,853.000, za letos je predvideno le še 2,183.000. Torej skoraj 700.000 šilingov manj kot lani.
Lansko leto so porabili za preskrbo krompirjevega semenja 73 tisoč šilingov in za preverjevanje in ogledovanje krompirjevih nasadov 71.000 šilingov. Semenska zadruga je dobila za investicijske nabave novih strojev 314.300 šilingov. Sortni poskusi pri žitu in krompirju so stali 68.000. Ker je Semenska zadruga najela velik kredit ji zbornica prispeva za obresti 200.000 šilingov letno. Tudi za priznavanje in razmnoževanje semenskega žita je izdala zbornica 114.644 šilingov, za priznavanje in razmnoževanje semenskega krompirja pa skoraj 35.000.— šilingov.
Pisna boalcev:
Sodobne raziskave trga kažejo, da se bo treba intenzivno baviti, sploh na selitvenem ozemlju manjšin, z nastankom kapitala, njegovimi premiki, posvečati več pozornosti mrtvemu kapitalu itd., saj bo manjšina enakopravna večini le tedaj, če si ji bo lahko tudi in predvsem na gospodarskem področju postavila ob rob.
Vsem tem problemom pa naše organizacije očitno posvečajo premalo pozornosti, odnosno je niti ne more-
Slovencem trgovsko šolo!
jo, ker jim manjka potrebni kadar, ki bi bil kos zamotanim vprašanjem sodobnega gospodarstva. Še vedno imamo koroški Slovenci sicer sijajne humaniste, slaviste etc., Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu jih proizvaja še in še, manjka nam pa trgovsko izobraženega kadra. Da, celo jezikoslovci ali ljudje s popoltioma ne-odgovarjajočo izobrazbo — saj jim ne odrekam idealizma — se polastijo vodilnih mest gospodraskih ustanov in tako ni čuda, da pride do nepopravljivih napak oz. spodrsljajev na tem področju. Slovenske zadruge so zgrešile cilj, če obstoja njihova naloga zgolj v nabavi recimo krompirja in raznega semena, da bo kmet lahko kupil pri slovenskem podjetju stvari, ki jih često dobi pri nemškem »Raiff-eisenverbandu« celo ceneje. Tako hranilnice kot zadruge bi se morale več baviti s problematiko, ki sem jo uvodoma nakazal.
Ne sme se več zgoditi, da bodo kmetje v denarnih težavah prodajali zemljišča, katerih vrednost se bo čez nekaj let dvignila večkratno, kot se je to zgodilo okoli Baškega jezera; da je zadnji kapital prišel v nemške roke. Ni dovolj, da se postavi hotel ob Vrbskem jezeru in se eden načrtuje v Beli; ravno te ustanove bi se morale vključiti, če že ne voditi transakcije zemljišč, se baviti s problemi vikendov v obrobnih krajih, kot so to Slovenji Prajberk ali Remšenik, kjer z vikendi vedno več zemlje prehaja v roke večinskega naroda in postane permanentna nevarnost germanizacije bližnjega okolja.
Za reševanje teh dejstev pa je brez-dvomno potreben gospodarsko-trgov-sko izobražen kader. Edina slovenska srednjeizobraževalna šola izobražuje po drugem konceptu, vendar ne kaže spreminjati njene strukture, saj doživlja ravno v zadnjem času prirastek. Malce nesrečna rešitev obstaja v poučevanju latinščine in angleščine, saj se slednja poučuje šele v višjih razredih in učenci, ki izstopajo prej, zapustijo šolo z latinščino in je ne morejo praktično uporabiti; vendar spada ta zadeva v kompetence zveznega ministrstva za pouk in prosveto.
Ta dejstva pa kažejo nujnost po ustanovitvi lastne trgovske srednje šole!
Borut Sommeregger, Kamen v Podjuni.
Hans Klement, 63-letni dunajski občinski odbornik ter deželni poslanec, je hkrati tudi podpredsednik dunajske svobodnjaške stranke. Klement, ki je v 1. republiki bil nekaj let poklicni vojak ter so ga zaradi „moralične nesposobnosti" (= nacionalsocialistično delovanje) leta 1933 odslovili, je v zadnjem času poskrbel za nemir v svobodnjaških vrstah: v intervjuju z revijo „Profil“ je namreč pudaril, da ne bi mogel pritrditi eventualni rdečo-modri koaliciji, ker je Kreisky — Žid. V naslednjih odstavkih prinašamo odlomke iz omenjenega intervjuja. (Op. ured.)
K nabavi velikih trosilcev gnojil je zbornica prispevala kmetijskim zadrugam, ki trosijo gnojila za kmete na poljih, po 11.000 na trosilca.
Delali so poskuse s pridelovanjem koruze, kar je stalo 30.000 šilingov.
Kmetje vedno bolj uporabljajo težke stroje goseničarje, da z njimi poravnavajo zemljišča. Robove odstranjujejo, jame in globače zasipavajo. Ostranjujejo velike kamne ali skale z njiv in travnikov. Lani so tako izboljšali 714 ha. Porabili so 12.660 strojnih ur.
Te so stale skupno 4 milijone 500 tisoč šilingov, k temu je prispevala pičlo polovico javna roka. Ta akcija se nadaljuje tudi letos. Kmetom svetujemo, da se pri zbornici prijavijo in si izboljšajo strukturo kmetijske zemlje. Tudi pri krčenju gozda in poznejšemu prvemu oranju dobijo prispevek za stroške dela s težkimi stroji.
Prispevke za poljske škropilnice dajejo le še, če je škopilnica za skupno uporabo.
Profil: Wie groB schatzen Sle den Pro-zentsatz der freiheitlichen VVahlerschaft, der eine Koalition mit Kreisky aus rassi-schen Grunden nicht akzeptieren vviirde?
Klement: Es ist d as bundeslandervvei-se (...) verschieden. Die ganze Sache re-sultiert aus (...) aus dem Jahr 1945, wo bundeslandervveise den ehemaligen Na-tionalsozialisten eine ganz unterschied-liche Behandlung vviderfahren ist. Wah-
rend man in VVien propagiert hat, die ehemaligen Nationalsozialisten nach Rul3land, nach Sibirien zu schicken, hat man beispielsvveise in Karnten die Ein-gliederung dieser Leute in den Arbeits-prozeB vvesentlich leichter gemacht.
P.: Verwechseln Sie nicht die Zeiten-folge? Zuerst gab ez KZ und dann die Probleme mit den Ehemaligen. Konnten Sie sich nicht vorstellen, daB Sie als, sa-gen wir, KZ-Haftling nach Ihrer Entlas-sung Rachegefuhle gegen jene gehabt hatten, die die Konzentrationslager er-richtet haben?
Lani so subventionirali tri poljske škropilnice s 34.000 šilingi. Če kje ustanovijo vaško skupnost škropilnice, lahko zaprosijo za nabavno podporo.
Letos so namenili za zboljšanje strukture zemljišč 1,500.000 šilingov. 600.000 od tega so pridržali za poseben program gorskih kmetov, 600.000 za zeleni plan 1973. Za kultiviranje in zloževanje zemljišč pa je namenjenih nadaljnjih 300.000 šilingov. Za varstvo rastlin pa še nadaljnjih 51.000 šilin-
Iz tega se vidi, da so porabili velikanske vsote denarja in sprašujemo se, kaj je od tega prišlo med naše kmete. Le malo kaj tega vidimo v javnosti. Le redki so naši kmetje, ki se teh akcij poslužujejo in ki bi bili tega pospeševanja deležni. Nekaj že zaradi tega, ker jim manjka lastnih sredstev, brez katerih tudi podpor ni.
Levji delež podpor je porabila Semenar-ska zadruga, nad en milijon šilingov. In
K.: Nein, uberhaupt nicht. Ich glaube, es erfordert schon eine gevvisse Toleranz. Denn — wie hart damals der Kampf war, und wenn man bedenkt, daB auf der an-deren Seite ebenfalls Konzentrationslager vorhanden vvaren ...
P.: Auf vvelcher Seite?
K.: Ich kenne das KZ in VVollersdorf, damals das von der Vaterlandischen Front...
P.: ... ein Anhaltelager. Und die Ju-den haben ja doch kein KZ errichtet.
K.: Na, ich weiB nicht. Bitte, im Moment fallt mir kein anderes als VVollersdorf ein ...
P.: Herr Gemeinderat, was verstehen Sie unter dem, was Sie vorher „rassische Probleme" genannt haben?
K.: Ich mochte auf diese Frage keine direkte Antvvort geben.
P.: Stichwort Gastarbeiter.
K.: Ja, die Fremdarbeiterfrage. VVenn wir heute diese Frage gemeinsam mit der Pille und der Lockerung des Paragra-phen 144 nehmen. VVenn Sie allein den-ken, was da an volkischer Substanz ver-lorengeht. VVenn Sie heute bedenken,
»Srečni otroci"
— ali polni ter prazni trebuhi...
Oba črnska otroka, ki ju vidite na sliki, ® sta lahko še srečna: medtem ko več mili- ® jonov črncev v raznih zahodno-afriških ® področjih trpijo lakoto in ne vedo, kdaj ® bodo morali zaradi lakote umreti, ležita # ta dva fantka v neki bolnici v mestu ® Agadez države Niger. Pri njima še ob- ® stoja možnost, uiti smrti ter morda nekje ® v mestu najti človeka, ki bo zmožen, ji- ® ma pomagati. Do lakote je prišlo zaradi ® tega, ker že več let ni deževalo ter po- ® temtakem tudi ne morejo računati s S kakšno žetvijo.	®
Polni želodci zahodnih Evropejcev ter ® Amerikancev, lakota v raznih predelih ® črnega kontinenta — svet je zares svo- # jevrstna polomija...	0
vendar je na Koroškem priznano seme najdražje v Avstriji. V drugih zveznih deželah je priznano seme pri metercentu za 20 šilingov ceneje kot na Koroškem. Razmnože-valec dobi na domu za semensko žito npr. za ječmen 242 šil. Prevoz v čistilnico v Celovec stane 8 šil. Čiščenje, razkuževanje in vskladiščenje pa 83 šil. Potem dobi gojitelj 47, za vreče 20, in prodajalec 30 šil. in že smo pri 430 šilingih. Pridati je treba še dav-
Ekonomski svetnik Mirko Kumer, naš zastopnik v koroški kmetijsko zbornici.
ke na povečano vrednost in pa tovornino do kmetijske zadruge in že stane semenski ječmen 581.— šilingov. Enako je pri jari
(Nadaljevanje na 8. strani)
daB die Geburtenziffern unserer Bevol-kerung eine absteigende Tendenz zei-gen, vvahrenddem diese Fremdarbeiter — ich mochte fast sagen — eine Bevol-kerungsexplosion bevvirken.
P.: MuB auch verhindert vverden, daB die Fremdarbeiter ein osterreichisches, ein deutsches Madel bekommen?
K.: Das allein vviirde ich nicht so gra-vierend bezeichnen. Da Osterreich heute schon selber ein Schmelztiegel von ver-schiedenen — wenn ich mich so aus-driicken darf — Rassen ist, so ...
P.: ... haben Sie also keine Angst mehr um die volkische Substanz?
K.: Ja, die volkische Substanz schon. VVenn diese Leute integriert vverden, ist die Moglichkeit dann fur das volkische, rassische Probleme schon ein vveit ern-steres.
P.: We!cher FP-SpitzenpoSitiksr kommt Ihren idealistischen nationalen Vorstel-lungen am nachsten?
K.: Ich glaube, ich konnte nicht mit Kameraden zusammenarbeiten, von de-nen ich nicht iiberzeugt vvare, daB sie ge-rade auch nationale Belange so auffas-sen, wie ich es verstanden habe.
„KZ se naj tolerira"
gov.
r
a
Sliki kažeta nemško-nacionalno protestno demonstracijo „Karnt-ner Heimatdiensta", ki se je odigravala lansko leto 15. oktobra, ter padanje dvojezičnih tabel v občini Škocijan. Prizora, tipična za Koroško!
Neonacizem v Avstriji oziroma na Koroškem — da ali ne? Vprašanje, ki se je v zadnjem času ponovno stavilo. Marsikateri je tudi na to vprašanje odgovoril: med drugim zvezni kancler Kreisky, ki je ponovno poudaril, da v Avstriji ni neonacizma ter da potemtakem ne pozna ljudi, ki bi se zavzemali za rjave „ideale“, ki so m. dr. poskrbeli zlom 1. avstrijske republike. Spomini na krvavo-rjavo preteklost vsekakor niso „romantični", ako pomislimo, da se je nacionalni socializem ravno na Koroškem dobro razvijal ter da so njegovi vodilni predstavniki skušali nas koroške Slovence bestialično izbrisati iz naše rodne domovine. Mislimo, da je treba to vedno spet poudariti. Razni (komercialni) krogi so namreč ugotovili, da Hitler za današnje Avstrijce nikakor ni nezanimiv ter da ga pretežen del Avstrijcev (in ne samo Avstrijcev) najraje vidi v t. i. nostalgični luči. Dejstvo je, da v naših kinodvoranah zlasti v zadnjem času vedno spet pokažejo kakšen film o Hitlerju: pri tem se poudarja, da je bil Hitler človek kot mi, z dobrimi ter s slabimi lastnostmi. Takorekoč normalen človek ...
Vse to, zlasti pa razni koroški nemškonacionalni ekscesi, terja odgovor na vprašanje: „Obstoja v Avstriji (na Koroškem) neonacizem?" Naprosili smo znane koroške osebnosti z literarnega, političnega ter publističnega področja, da bi za NT skušali odgovoriti na omenjeno vprašanje: Pisatelj prof. Helmut Scharf, deželni poslanec Guttenbrunner ter publicist Gurnther Lehofer („Kleine Zeitung") so se našemu povabilu rade volje odzvali, za kar se jim prav prisrčno zahvaljujemo. V naslednjih odstavkih prinašamo njihove prispevke.


Die von Ihnen gestellte Frage ist nicht ohne vveiteres mit Ja oder Nein zu be-antvvorten. VVenn unter Neonazismus eine Organisation mit einheitlicher politischer Zielrichtung auf der Grundlage ehemali-gen nazistischen Gedankengutes zu ver-stehen ist, so wird sich eine solche in unserem Lande kaum nachvveisen las-sen. Was aber in Karnten — und nicht nur hier, sondern im gesamten Bundes-gebiet — sicherlich in vveiten Kreisen immer noch anzutreffen ist, das ist eine engherzige nationale und intolerante Geisteshaltung, aus der unter bestimm-ten Umstanden jederzeit vvieder eine „Bewegung“ wie der Nationalsozialismus entstehen kann. Ich schranke solche An-satze nicht einmal auf die Erscheinungen innerhalb deutschsprachiger Volksgrup-pen ein. Wer dieser Tage den Originalnim von den Prozessen gegen die Man-ner des 20. Juli 1943 im Fernsehen ver-folgen konnte, vvurde erinnert, vvessen wir uns von solcher Seite vviederum zu versehen hatten. Dal3 ferner ein enger Kontakt zvvischen ehemaligen Parteian-gehorigen besteht, der in lockeren Ge-meinschaften oder legalen Verbanden (Turn- und Volkstumsvereinen, ja sogar literarischen Zirkeln) offen oder unter-schwelig gepflegt wird, ist kaum zu iiber-sehen. Zur lllustration des eben Gesag-ten erlaube ich mir, meiner Beantvvor-tung noch ein paar Zeilen hinzuzufugen:
Eben in diesen Tagen erhalte ich — allerdings aus einem anderen Bundes-land — von einer geistigen, humanistisch gebildeten Frau, Lyrikerin von Rang, einen Brief, in dem u. a. folgende un-glaubliche Satze stehen, wie sie so deut-lich nicht einmal von Vertretern unseres Heimatdienstes ausgesprochen, wenn auch vvahrscheinlich mitgedacht vverden:
„Wo an den Grenzen durch eine A rt Osmose beiderseits fremde Volksange-horige einsickern, was nicht zu verhin-dern sein wird, haben sich diese dem je-Weiligen Stammvolk anzupassen, zum eigenen Nutzen dessen Sprache zu ler-
nen und sich einzufugen, sonst konnten sie ja ins eigene Volksland zuruckkehren oder (durften) gar nicht erst einwandern. DaB sie nicht alle Privilegien des Gast-landes genieBen, scheint mir nur selbst-verstandlich... Ich verstehe daher die Bevorzugug (!) und Forderung der slo-wenischen Volksgruppe in Karnten iiber-haupt nicht... Es ist so viel Boses zwischen den Volkern geschehen, daB eine Briiderlichkeit noch gar nicht ent-standen sein kann ...“
Dies schreibt eine Frau, die 1937 in einem Gedicht („Sprachgemeinschaft“), erschienen in der Literaturzeitschrift „Das Innere Reich", im Hinbliok auf die versprengten deutschen Volksgruppen zu folgenden Formulierungen gelangte:
„Wind geht uber die Marken, macht an den Grenzen nicht halt;...
Hauch geht mit VVindesgesellen — Seele und Geist vverden frei —
Ober verbotene Schvvellen sturzt sich das VVort .und der Schrei!"
DaB eben dies, die Freiheit von Seele,
Versteht man unter Neonazismus den Komplex politischer und sozialer An-schauungen, die, fast immer an unver-nunftige, unklare Gefuhle appellierend, fruher als Nationalsozialismus die deut-sche Spielart des Faschismus gevvesen sind, so gibt es das, und vveil es das gibt, selbstverstandlich auch Trager dieser Anschauungen; in Karnten vielleicht mehr als in anderen Teilen Osterreichs. Gelegentliche Hinvveise lassen vermuten, daB es — auch in Karnten — unbedeu-tende, im Sinne des Komplexes solcher Anschauungen organisierte Gruppen gibt. Bestimmtes konnten daruber vvohl nur die Sichheitsbehorden sagen. Den sogenannten Karntner Heimatdienst hal-te ich nicht fur eine solche Organisation. Wohl aber konnten Anschauungen, die
Geist und Wort iiber die Staatsgrenzen hinvveg nunmehr auch von einem anderen Volksstamm gefordert wird, guittiert die sonst ehrenvverte Dame heute mit folgenden Worten: „DaB es... bei uns z. B. die Slovvenen so vielmal besser haben sollen als die hinubergevvechsel-ten deutschsprachigen Karntner, halte ich fur eine AnmaBung und Ungerechtig-keit, die Anrufung eines Regierungs-chefs der verlassenen Ursprungsheimat — vvegen k I e i n I i c h e r G e p I a n -k e I (Sperrung vom Verf.) — eine richti-ge Unverschamtheit."
Man kann diesen Satzen, die von Un-kenntnis der Situation, von VViderspruch-lichkeiten und typischer Einseitigkeit zeugen, nur die Sittenlehre der deutschen Philosophen, namlich Imanuel Kants, entgegenhalten, der die Erfullung sittli-cher Normen als kategorisches Gebot verstanden vvissen vvollte und das Bose, das „zwischen den Volkern geschehen ist“, nicht als Freibrief dafur ansah, Boses zu tun, zu denken oder zu dulden.
Prof. Helmut Scharf
er vertritt, so wie and ere ahnliche Anschauungen unter Umstanden in eine Neuauflage der deutschen Spielart des Faschismus miinden.
Wer oder vvelche Gruppe immer auch Vorurteile uber sozio-kulturelle, ethni-sche, rassische, religiose Minderheiten oder uber andere Gruppen hat, deren Art oder Auffassungen den eigenen VVunschvorstellungen nicht entsprechen, kann, ohne das zu vvollen, Werkzeug oder Helfer eines neuen Faschismus, freilich auch jedes anderen Totalitaris-mus sein. Auf solchen Vorurteilen be-ruht ein primitives Denken in Freund-Feindbildern, in den Kategorien von Ver-schworungs, Volks- und Landesverrat. Solche Vorurteile bedingen Anschauungen, vvonach etvva jevveils das eigene
Volk, die eigene Rasse, die eigene Kultur, die eigene Religion, die eigene Klas-se anderen Volkern, Rassen, Kulturen, Religionen, Klassen von „Natur“ aus vveit uberlegen und daher zu moglichst schrankenloser Herrschaft berufen sei. Der jevveils andere vvird diffamiert (es vvird ihm ubel nachgeredet). Er vvird di-skriminiert (herabgesetzt, herabgevvur-digt, entrechtet) und, wenn es geht, aus-gesondert oder gar physisch vernichtet.
Faschismus und andere totalitare Herr-schaftsformen konnen ohne verbreitete Existenz solcher Vorurteile und ohne deren MiBbrauch nicht entstehen, bediirfen des Mythos der Berufenheit dieser oder (Nadaljevanje na 5. strani)
Wun$th nach Diktatur
Da gibt es einmal zwei Betrachtungs-richtungen: die eine will moglichst iiber-all Neonazismus oder vvenigstens Faschismus vorfinden, die andere will iiber-haupt kein Braun auf die politische Pu-pille kommen lassen. Dieser Text will keinem von Beiden verpflichtet sein.
Neonazismus meint, daB Gruppen oder Einzelpersonen aktiv versuchen, das politische System des Nationalsozialismus vviedereinzufuhren. In diesem Sinn gibt es in Karnten keinen Neonazismus.
Das Wort Faschismus hat sich in der ideologischen Diskussion der sechziger Jahre von der geschichtlichen Basis, den faschistischen Bevvegungen zvvischen den beiden VVeltkriegen, gelost und glit heute als linke Hauptvvaffe gegen alles, vvas rechts vom jevveiligen Linken steht, auch andere Linke, die sich nicht vveit genug in dieser Richtung befinden.
Aber abseits dieser Polemik existiert die Meinung, daB in Osterreich und na-turlich auch in Karnten, der demokrati-sche ReifungsprozeB seit 1918 und seit 1945 bei vveitem noch nicht so vveit ist, daB er autoritare Geluste ausschlieBen vvurde. Es gibt fur Karnten aus dem Jah-
(Nadaljevanje na 5. strani)
„ln Karnten mehr als,.
Letno poročilo gimnazije
Rti, Radfutta, iilfa
Večer slovenske pesmi in folklore v Ločah
Rebrca
e Smrt narodnjaka. — V nedeljo, 8. julija, so na Rebrci pokopali 84-letnega očeta, Petra Kuharja s Suhe. Njegova žena je Markovčeva Marija, sestra Franca Wein-zirla, pd. Markovčevega, ki je leta 1943 bil na Dunaju obglavljen. Pokojni Peter, oče šestih otrok, je takrat bil zaposlen v rudo-kopu pod Obirjem. Pa so nacisti kakor Mar-kovčevo mater Uršulo tudi njega pobrali z dela in ju poslali v taborišče v Kremsu. Tukaj je bilo veliko trpljenja in veliko smrtnih žrtev, zlasti ob koncu vojne. Vendarle je Peter Kuhar dočakal prihod Amerikancev. Veliko je pretrpel v taborišču, tako da je oslepel. Pa je svojo nesrečo z brezmejno potrpežljivostjo vdano prenašal. Rebrški župljani so mu priredili slovesen pogreb z ganljivim slovenskim petjem. G. Matej Na-gele je imel pomenljiv nagovor v čast in slavo tako zasluženemu narodnjaku.
• Radosten dogodek pri Blažunovih. —
Pri Blažunovih, ki so trdna, stara in znana rebrška družina se je zetu Fricu Lesniku in njegovi mladi ženi Mariji, roj. Ferjan, rodil prvorojenec, kristili so ga za Martina. Sina je v soboto, 21. julija, pred sv. mašo za Blažunove slovesno krstil komendator dr. Metod Turnšek. Mladima roditeljima ter novima ..babicama" in novemu „dedeju“ — bivšemu dolgoletnemu belskemu županu Hanzu Ferjanu — je krstitelj izrekel prisrčne čestitke in najboljše želje za malega Ti-neja. Boter je bil brat matere Hanzej Ferjan ml., botra pa sestra mladega očeta Irma Lesnik iz znane Lesnikove družine. Ker je mlada mati Marija rebrška cerkvena pevka in tudi njen oče, bivši župan in cerkveni kjučar, še vedno na koru poje, je rebrški cerkovnik in organist Mirko Hajnžič za krst in za sv. mašo poskrbel s slovesnim orgla-njem in s prisrčnim petjem. Bog daj Blažu-novim, zlasti malemu Tineju, trdno zdravje in naj še naprej ohranijo vnemo in zvestobo za rebrško hišo.
Šentjur pri Pliberku
■ Blagoslovitev šentjurske cerkve. —
Preteklo nedeljo se je v Šentjurju pri Pliberku, mala ter prijetna vas pod Peco, odigravalo domače žegnanje. Šentjursko žeg-nanje je bilo zmeraj zanimivo ter prijetno. Streljanje možnarjev, čedna cerkvica na hribčku, ples na prostem — vse to privlači ne samo domačine iz vseh predelov Pliberške ter sosednih far, temveč tudi številne turiste tako iz zahodnih držav kot tudi sosednje Mežiške doline.
Letos je bilo šentjursko žegnanje sploh aktualno: saj se je hkrati blagoslovila na novo popravljena cerkev. Sicer ga je vreme „kidalo“, vendarle tako turisti kot domačini niso ostali doma. Prelat Zechner je daroval slovesno božjo službo, asistiral mu je kaplan Damej, pel je domači pevski zbor, igrala pa je libuška godba na pihala. Sicer so se domačini bali nekaterih neprijetnih komplikacij (ako pomislimo na lansko leto, ko so razni ..narodnjaki" zlorabili cerkveno ter domačo prireditev v politične namene), vendarle je bila bojazen tokrat odveč.
Deželni muzej za Koroško naznanja
Deželni muzej za Koroško in njegovi zunanji muzeji so odprti:
Deželni muzej za Koroško v Celovcu:
Od torka do sobote od 9. do 16. ure.
V ponedeljek je muzej odprt v primeru slabega vremena. Posebna razstava „Žive kače", je odprta do 5. avgusta.
Koroški muzej na prostem pri Gospe Sveti
Od maja do oktobra, in sicer od ponedeljka do sobote, od 9. do 18. ure.
Izkopanine na Magdalenski gori
(odcepitev pri VVillersdorfu [Gospa Sveta],
državna cesta 17):
Od maja do oktobra, od ponedeljka do sobote od 8. do 18. ure.
Muzej Teurnija
(Št. Peter in Holz pri Špitalu ob Dravi):
Od julija do septembra, od ponedeljka do sobote, od 9. do 18. uri.
Skoraj bi rekli, da je postal ta večer že tradicionalen. Začelo se je leta 1970, letošnja prireditev je bila že četrta. Kulturni dom v Ločah je bil poln domačinov in tujih gostov, katerim naj bi ta prireditev pokazala pravo sliko o Koroški; o deželi, ki naj bi bila domovina enakopravnih narodov, od katerih živi vsak svoje neovirano kulturno in narodno življenje. Toda lanska jesen je tako strahovito skalila to sliko, da jo je moč le stežka prepoznati. Skoraj bi smeli reči, da se ta slika pojavlja samo podtalno. V javnosti je skoraj nič ni. Razni dejavniki jo skušajo zagrniti, zagrniti za vsako ceno. Najljubše bi jim bilo, če bi jo mogli sneti, odstraniti in uničiti za vse večne čase.
Da jim to ni uspelo, o tem priča na-
(Nadaljevanje s 1. strani)
nadaljevanje v dopoldanskih urah na tako imenovani spominski proslavi na pokopališču v Annabichlu.
Ob pasivnosti oblasti in razmahu protislovenskega vzdušja se je manjšina po mogočnem zborovanju dne 11. oktobra 1972 obrnila na matično državo kot sopodpisnico avstrijske državne pogodbe, da podpre koroške Slovence v borbi za slovesno podpisane pravice.
Za 15. okt. je sklical Heimatdienst svoje zborovanje na Stari trg v Celovcu in zahteval odložitev zakona v izvajanju krajevnih dvojezičnih napisov ter ugotavljanje manjšine. Tega zborovanja se je udeležila vsa vodilna garnitura GVP in FP‘0 in tako izpričala svojo solidarnost z Heimatdienstom.
Za 28. oktober je sklicala socialistična stranka veliko zborovanje svojih funkcionarjev v celovško delavsko zbornico, na katerem sta govorila zvezni kancler dr. Krei-sky in deželni glavar Sima. Kreisky je tedaj postavil 5 točk za ukinitev koroške tabelske vojne: župane prizadetih občin bo povabil na razgovor, nasprotnike dvojezičnih tabel
rodna in kulturna dejavnost koroških Slovencev. Zdaj, v času turistične sezone, je takih kulturnih nastopov kar precej. Najbolj razigrana je seveda Podjuna. Prav zaradi tega so nastopi, kot je bil v nedeljo zvečer v Ločah, še bolj pomembni.
V začetku je pozdravil goste, domače in tuje, Janez Miki, nakar so se vrstili nastopi pevcev iz Sveč (dr. Anton Fei-nig), plesalcev iz Sel ter muzikantov bogoslovcev. Posamezne točke je povezovala Veronika Karglova.
Dodati še moramo, da je manjkal kak mešani zbor. Organizator, v Ločah je bila Krščanska kulturna zveza, bo moral pri naslednjih nastopih tudi misliti na to. Spored bi bil gotovo bolj pester.
bo povabil, da si v inozemstvu ogledajo rešitev topografskega vprašanja, velikost napisov naj bi bila spremenljiva, table naj bi dobile avstrijske in koroške barve in končno bi se lahko uporabilo za izvajanje zakona ljudsko štetje iz leta 1971.
Samo župane je kancler enkrat povabil na razgovor — vse njegove ostale zgoraj naštete točke so se izkazale zgolj kot retorične postavke. Kljub temu, da je kancler izjavil, da naj nihče ne misli, da ni treba spoštovati določila državne pogodbe in da je večina prebivalstva proti podiračem tabel ter da ve, da je bila demonstracija proti njemu in deželnemu glavarju pred delavsko zbornico organizirana, je klonil ter ugodil zahtevi Heimatdiensta in OVP ter FPO in ustavil izvajanje zakona o dvojezičnih topografskih napisih.
Nadaljnja pot po psovkah na račun kanclerja in deželnega glavarja v Celovcu so jajca in paradižniki proti deželnemu glavarju in njegovi ženi v Velikovcu in inštalacija študijske komisije za krajevne napise na Dunaju kot so jo zahtevale nemško-avstrij-ske desničarske sile. Koroški Slovenci v tej
V	zadnji številki je Naš tednik poročal o Slovenski gimnaziji v šolskem letu 1972/73.
Zelo zanimive so bile razne številke o dijakih, njihovih starših in o uspehih pri maturi.
V	letnem poročilu pa beremo na strani 3, da sta na šoli zaposlena tudi dva zdravnika, dr. Johann Krassnig in dr. Erna VVittine.
Dr. Krassnig ima na skrbi fante, ki mora vsaj enkrat na leto točno preiskati vse fante in tekom leta pa pozorno čuvati nad zdravjem vseh teh fantov, isto velja za zdravnico, ki ima na skrbi dekleta.
Naše starše pa bi prav gotovo zanimalo podrobno poročilo o zdravstvenem stanju mladine na gimnaziji. Takega poročila pa do sedaj v izvestjih gimnazije še nismo našli, kar pa bi bila prav gotovo dolžnost šolskih zdravnikov.
komisiji ne moremo sodelovati, ker je naš partner vlada.
■	Socialistična stranka s kanclerjem
■	Kreiskem na čelu, kateremu so se pri-
■	družili še drugi merodajni koroški so-
■	cialistični funkcionarji, v vprašanju dvo-
■	jezičnih tabel v minimalni izvedbi toza-
■	devnih določil ni šla ravno pot kot jo
■	je zastopal njen deželni načelnik Sima.
■	Tudi zato — poleg drugih vzrokov kot
■	so združevanje občin, draginja, plače
■	politikov itd. — so občinske volitve le-
■	tos marca zadele socialistični stranki H znatne izgube. To pa tudi zato, ker vo-
■	lilci v spreminjajočem in oportunistič-
■	nem zadržanju te stranke v vprašanju
■	dvojezičnih tabel, ko ni bilo zapaziti
■	jasne črte, niso videli koncepta, ki ga
■	mora vodilna stranka imeti in tudi iz-
■	vajati.
■	Lažja je pot, odvaliti vso krivdo na H grešnega kozla in potem obrniti krmilo
■	v drugo smer. Je pa tako: politiki in
■	vlade grejo, problemi pa ostanejo, do-
■	kler niso rešeni. Slovencem nasprotnim ® krogom pa ni za še tako minimalno po-
■	zitivno rešitev v prid koroškim Sloveniš cem. Tudi tega se morajo pristojni po-
■	litiki zavedati.	R. Vouk
PREJELI SMO V OBJAVO:
.Miklova Zala” v počastitev 500-letnice kmečkih uporov
Slovenska prosvetna zveza pripravlja predstavo Sket-Žižkove „Miklove Zale" na zgodovinskih tleh v Svatnah nad Št. Jakobom v Rožu. Predstava, prirejena v okviru proslav 500-letnice kmečkih uporov na Slovenskem, bo brez dvoma izreden kulturni dogodek, ki bo privabil veliko število obiskovalcev ne le iz Koroške, marveč s celotnega slovenskega področja, kajti Miklova Zala slej ko prej velja za simbol narodne zvestobe. Iz zgodovine vemo, da so se kmečki upori začeli prav pri nas na Koroškem. Zato bomo s prireditvijo v Svatnah tudi pokazali, da koroški Slovenci pol tisočletja po tistih dogodkih še vedno živimo na svoji zemlji in da vztrajamo v ljubezni in zvestobi svojemu rodu, kot je vztrajala Miklova Zala.
V priprave za uprizoritev Miklove Zale je vložila Slovenska prosvetna zveza veliko truda in žrtev. Kdor vsaj malo ve, koliko priprav je potrebnih za tako prireditev na prostem in kaj vse je treba pri tem upoštevati, bo razumel, da je k sodelovanju bilo treba pritegniti mnogo ljudi. Že pred pričetkom vaj igralske skupine je bilo treba rešiti vrsto vprašanj — od zagotovitve prireditvenega prostora preko vseh potrebnih dovoljenj do električne napeljave, ureditve parkirnih prostorov in podobno.
Šele ko je bilo vse to urejeno, je bilo mogoče pričeti s pripravami igre kot take. Na prireditvi bo poleg igralske skupine sodelovalo še na desetine prosvetašev iz vseh treh dolin južne Koroške. V posameznih vlogah bomo videli igralke in igralce Slovenskega prosvetnega društva „Bilka“ iz Bilčovsa in Slovenskega prosvetnega društva Radiše, Podjuno bosta zastopala folklorna skupina in pevski zbor Slovenskega prosvetnega društva „Zarja“ iz Železne Kaple, ziljska skupina bo izvajala štehvanje in rej pod lipo, medtem ko bodo domačini iz Svaten in okolice sodelovali kot jezdeci.
Iz tega vidimo, da je prireditelj upošteval takorekoč celotno naše ozemlje, ki bo od Zilje preko Roža in Gur do Podjune aktivno sodelovalo pri prireditvi. Tako bo prireditev lepa manifestacija vseh koroških Slovencev in hkrati pestra paleta njihovih narodnih noš in običajev.
Da bo obseg priprav morda bolj viden, navajamo vsaj nekaj podrobnosti: Igralska skupina obsega 12 glavnih vlog in 17 statistov, katerim je treba prišteti še 5 jezdecev v turških oblekah, 5 ziljskih parov ter 8 plesnih parov iz Železne Kaple, tako da bo v narodnih nošah nastopilo okoli 70 oseb. S tehničnimi pripravami je zaposlenih 10 ljudi, nadaljnjih 30 do 40 oseb pa bo opravljalo rediteljsko službo in druge dolžnosti. Skupaj bo na prireditvi neposredno sodelovalo okoli 120 ljudi. Prizorišče bo urejeno na površini 375 kvadratnih metrov, celotni prireditveni prostor pa bo strokovno razsvetljen in ozvočen, tako da bo vsak obiskovalec lahko videl in slišal celotno dogajanje.
Ob naštevanju podrobnosti naj še omenimo, da bo za gledalce pripravljenih okoli tisoč sedežev, ostali pa se bodo morali zadovoljiti s stojišči. Za motorna vozila pa bodo urejeni parkirni prostori, ki bodo prav tako posebej označeni kot tudi vse poti, ki vodijo na prireditveni prostor. Za obiskovalce iz oddaljenih krajev, ki morda še niso bili v Svatnah, navajamo, da vodi pot v Svat-ne od ceste iz Št. Jakoba v Rožu proti Podrožčici pri prvem odcepu na desno za Lešami.
Obiskovalce poleg tega obveščamo, da bodo vstopnice (v obliki posebnih značk) lahko dobili že na poti iz Št. Jakoba v Svat-ne. To velja zlasti za avtobuse, kjer je priporočljivo, da se vprašanje vstopnic uredi že prej, da potem na prireditvenem prostoru ne bo prišlo do nepotrebne gneče in zamude. Vstopnina za osebo znaša 25 šil. (ali 20 Ndin).
Končno naj še opozorimo, da so noči v avgustu lahko že hladne. Zato priporočamo obiskovalcem primerno obleko.
Prireditelj naproša obiskovalce, da se ravnajo po navodilih rediteljev in tako pomagajo zagotoviti brezhiben potek prireditve.
Tudi letos bo teološki seminar
Kot zadja leta, se bo tudi letos v Tinjah odigraval tako imenovani teološki seminar. Seminar bo trajal od ponedeljka, 27. avgusta, pa do srede, 29. avgusta, s pričetkom ob 10. uri. Predaval bo profesor dr. Štefan Steiner in sicer se bo v svojih predavanjih osredotočil na razne moralne teološke probleme ter zakonska vprašanja.
Posamezne teme se glasijo:
1.	Pokoncilski pogledi na moralno teologijo in moralno življenje.
2.	Moralna teologija v službi pastoracije.
3.	Predzakonska in zakonska ljubezen.
4.	Spolnost pred zakonom ter v zakonu.
5.	Urejanje rojstev.
6.	Moralna in pastoralna vprašanja v zvezi z nerazvezljivostjo katoliškega zakona.
Hkrati bodo udeleženci tradicionalnega teološkega seminarja, ki se vedno bolj razvija v aktualni forum teološko-znanstvenih interesentov, imeli priliko, po vsakem predavanju pojasnjevati, reševati probleme ter odgovarjati oziroma ugovarjati postavljenim tezam. Zato so vsi interesenti prav prisrčno vabljeni, da se udeležijo tega seminarja. Seminar namreč ni samo za teologe, temveč za vse tiste, ki se bavijo z zgoraj navedenimi vprašanji.
Pred enim letom...
„ln Karaten mehr als ..
(Nadaljevanje s 3. strani)
jener „Eliten“ zur Herrschaft uber „Min-derwertige“ und bedienen sich zur Auf-rechterhaltung dieser Herrschaft der Dif-famierung und Diskriminierung. Gewisse Anschauungen, die in den Auseinander-setzungen uber die Durchfuhrung des Artikels 7 des Staatsvertrages, also uber die Frage ob die slovvenische Volks-gruppe in Karnten ein ungeschmalertes Recht auf Heimat besitzt, konnen daher, den allermeisten ihrer Trager unbevvuBt, Elemente sein, die post- oder prafaschi-stischen bzw. pratotalitaren Anschau-ungskomplexen zuzuordnen sind. Gelan-ge es, das bevvuBt zu machen, dann wa-re die vvichtigste Bedingung fur eine konstruktive, allen Karntnern ohne Unter-schied ihrer Sprache dienende Losung des Problems geschaffen.
deželni poslanec Guttenbrunner
Wuns(h nach Diktatur
(Nadaljevanje s 3. strani)
re 1970 im Rahmen einer Kirchenfragen gevvidmeten Ouerschnittsuntersuchungen einige verbltiffende politische Werte. Auf
die fur uns vvichtige Frage 121 der Studie „Von Zeit zu Zeit wtirde ich mir in dsterreich eine Diktatur wiinschen, dann gabe es nicht so viele MiBstande" ant-vvorteten in Karnten 24 Prozent der OVP-Sympathisanten zustimmend. Von den Sozialisten stimmten 32 Prozent zu, von den Freiheitlichen 54 Prozent, von den parteipolitisch Unentschiedenen 32 Pro-
zent (Band II, Glaube in Karnten, Seite 175).
Ebenso bedenklich scheint die gesell-schaftliche Basis fur diese politischen Aussagen zu sein. In der Studie steht (Seite 174/175): „Grundsatzlich ist fest-zustellen, daB autoritares Verhalten in sehr hohem MaBe gutgeheiBen wird — und zwar unabhangig von der Partei-praferenz (Nahverhaltnis zu einer Partei, Anm.). Die Parteipraferenz variiert diese Einstellung nur geringfugig. Die Sympa-thisanten der SPO befurvvorten autoritares Verhalten im allgemeinen am haufig-sten. Es folgen die Freiheitlichen und am vvenigsten befurvvorten die OVP-ler autoritares Verhalten. “
Diesen gesellschaftlichen Zustand als faschistoid zu bezeichnen, vvird jedem Neomarxisten der sechziger Jahre leicht fallen. Aber geschichtlich erscheint er mir unzureichend. Das Wort faschistoid lenkt vvegen der Geschichte des Natio-nalsozialismus vom Problem der heuti-gen Gesellschaft mehr ab als es hin-fiihrt.
Wir haben die Situation, daB die ge-sellschaftliche Basis fur die politische Demokratie sehr fragmentarisch ist. Das Vertrauen, mit offenen die Menschen re-spektierenden Auseinandersetzungen auch in Konfliktfallen der Gesellschaft arbeiten zu konnen, dieses Vertrauen scheint unterentvvickelt. Ein solches Selbstverstandnis zu erreichen, ist einer die politische Aufgabe der Generation, die jetzt ervvachsen vvird.
Gunter Lehofer
Tudi če berete malo, berite
Naš Tednik!
Slovenska prosvetna zveza nadalje razpisuje
folklorno
koloniio
prav tako v dneh med 19. in 25. avgustom 1973 in sicer v Preddvoru na Gorenjskem.
Pevski tabor v Šentvidu pri Stični
Pevski tabor 4. kulturnega tedna v Šentvidu pri Stični ja bil dokaz visoke ravni amaterskega petja na Slovenskem. 64 zborov oz. 1800 pevcev iz Slovenije in zamejstva — med njimi kot edini Korošci člani moškega zbora „Edinost“ iz Pliberka — se je pred nedavnim udeležilo te največje slovenske pevske manifestacije, ki se je vršila pod pokroviteljstvom Janeza Vipotnika, glavnega direktorja RTV Ljubljane.
Ob zaključni slovesnosti je govoril med drugim prof. Radovan Gobec in poudarjal potrebnost ohranitve narodne pesmi ter zahteval še večjo vzpodbudo po ustanovitvi novih zborov. Domača pesem je namreč temeljni del slovenske kulture, in razširja-
nje petja bi pomenilo v enem tudi poglobitev kulture same.
•	Navdušajoče besede prof. Gobca mo-
•	rajo biti hkrati poziv za nas koroške
•	Slovence. Vendar je nastop zborov, ki
•	so se zbrali v Šentvidu, ponovno doka-
•	zal, da za ta zaželjeni cilj ne zadostu-
•	jejo samo lepi glasovi; nujno potrebna
•	je namreč tudi pripravljenost pevcev do
•	strokovnega izpopolnjevanja, potrebna S je disciplina in treba je mnogo organi-
•	zacijskega dela. V tem oziru je bil
•	Šentviški kulturni teden vzor za naša
•	koroška pevska društva.
Grilc Raimund


r%Tg<
	


V sodelovanju z osnovno šolo v Vuzenici ob Dravi Slovenska prosvetna zveza razpisuje
likovno kolonijo
ki bo v dneh od 19. do 25. avgusta 1973, v Vuzenici ob Dravi.
Ker je število mest omejeno, prosimo, da prijavite res samo otroke, ki jim je slikanje v veselje in so na tem področju tudi v šoli odlični. Prijave je treba poslati do najkasneje 31. julija 1973 na Slovensko prosvetno zvezo, Celovec, Gasometergasse 10, kjer dobite tudi vse tozadevne informacije.
Folklorna kolonija je predvsem mišljena za otroke od 10 do 14 let starosti. Zaželjena je skupina otrok iz območja enega izmed krajevnih Slovenskih prosvetnih društev, v katerem bi imela možnost za nadaljnjo gojitev slovenskih narodnih plesov.
Prijave sprejemamo do 31. julija 1973 na sedežu Slovenske prosvetne zveze, ki bo interesentom dala še ostale informacije.
V naprej pa opozarjamo, da morajo otroci za obe koloniji imeti svoje potne liste.
Odbor
Za tiskovni sklad so darovali:
Woschitz Hubert, Spittal/Drau	300.— šil.
V. J. Hodiše	100,— šil.
Prescheren Matilda, Loče	50.— šil.
Hainz Lucija, Graz-StraBgang	50,— šil.
Kopeinig Irene, Sveče	20.— šil.
Ogris Andrej, Drabunaže	20.— šil.
Komposch Matija, Hodiše	20.— šil.
Volk Vera Maria, Dunaj	20,— šil.
Arčnik Friderik, Canada	17.50 šil.
Tanzer Lucija, Miklavčevo	10.— šil.
Vsem darovalcem iskrena hvala!
Slika zgoraj: Obrambni stebri nove elektrarne v Borovljah bodo kmalu gotovi. Od 1. februarja 1974 naprej bodo morali „kljubovati“ pritisku Drave. Začetek decembra naslednjega leta hočejo začeti zajezovati Dravo, 1. aprila 1974 pa bodo tekli že prvi stroji. Vrhu tega nova elektrarna ne bo potrebovala nobenega osebja. V Bistrici v Rožu jo bodo vodili s kompjuterjem.
Varčnost. — Mož: „300 šilingov za prstan? Ne, tega ti pa res ne kupim!" — Žena: „Toda pomisli, možiček, koliko bom prihranila pri rokavicah!"
Koroške poletne zdrahe
„Toliko in toliko nočitev na Koroškem več...“, „Koroška slej ko prej številka 1 za nemške turiste", „Koroška turistična reklama izredno uspešna" ... pa še, pa še. Takih in podobnih naslovov smo bili vajeni v koroških časopisih. Hvalili so se in hvalili. Niso hoteli videti temnih oblakov, ki so se zbirali že nekaj časa nad nebom koroškega, pa tudi vseavstrijskega turizma. Sicer so nekateri svarili, a to je bilo bolj tako zaradi lepšega. Komaj kdo si je zares drznil misliti, da bi se stvari utegnile resno poslabšati. Ko pa je vendar Koroška tisti sončni jug. Ni sicer na jugu, toda nemški turist se lahko uveljavi brez težav, zlasti brez jezikovnih težav. Pride v gostilno ali restavracijo, ni se mu še treba prav vsesti, pa ima okoli sebe že celo četo natakarjev, ki ga ponižno prosijo, kaj bi hotelo njihovo turistično veličanstvo zaužiti ali popiti.
In hokus-pokus, pijača in jedača je že na mizi, natakarji se vrste okoli njihovega turističnega veličanstva. Tudi plačati je treba, seveda, toda tisti seveda ve, da je treba za usluge plačati. Cene so sicer nekoliko bolj zasoljene, kot na jugu, (rajši se ne pove, kako se imenujejo tisti kraji), a zato imate na Koroškem prima postrežbo, najčistejši zrak na svetu, najčistejše vode, najboljše jsdi in pijače. Sonce pa je tako jasno kot nikjer drugje. Sicer ga zagrnejo včasih o-blaki, a za oblaki je koroško sonce vendarle še najbolj jasno na svetu. Ker pač sveti nad sončnim koroškim jugom, ki ga 'menujejo nekateri kar „deutscher Suden".
Kdo je kriv?
Pa smo živeli v tej veri. Prepričani, da je ta vera edina zveličavna. Koroška — turistična trdnjava, zgrajena na najbolj trdnih t!eh na svetu. Celo tako daleč smo se spu-st'li, da smo jim (Nemcem seveda) prodajali zemljo, samo da bi bilo za kratek čas nekaj profita več. Pa imaš cela naselja, ki so izključno last tujcev iz Zahodne Nemčije- In tedaj so odkrili neko nevarnost, se-Veda le bolj platonično. Odkrili so, da bi ta aaseija lahko postala vzrok kakih sporov. Občine morajo napraviti ceste, vodo in dru-9e stvari, profita pa nič ni. Bila je bolj zgu-^a- In tudi okolje so motile tiste bajte. A kljub temu še precej ljudi misli, da je to do-
r°, ker da imamo vendar še profit.
Bili smo torej uslužni do kraja, skoraj že
hlapčevsko. A kljub temu ni bilo tako zelo zaželene hvaležnosti. Letos je kar naenkrat postalo jasno, da je toliko in toliko turistov manj. Koroško časopisje je poročalo o tem. Tudi radio. Vzroke je treba poiskati. Glavni krivec je seveda davek na presežno vrednost (Mehrwertsteuer)! Tako pač pišejo. Gotovo so vzroki tudi tam. Toda cene so bile že leta tako nesramno visoke, da je že marsikateri trezni in zaskrbljeni opazovalec opozarjal na to nevarnost. Plačaš ogromno, toda razmerja med ceno in storitvijo pač ni pravega. Veliko gostov, ki so doslej redno prihajali na Koroško, se je peljalo nekaj kilometrov dalje proti jugu, v Jugoslavijo in Italijo, kjer so cene pač le nižje. Revalva-cija nemške marke in tudi avstrijskega ši-
linga je ti dve deželi napravila precej bolj mikavni za nemške turiste. Da ne govorimo o holandskih, angleških, ameriških in drugih.
Bodimo si odkriti, postali smo precej o-šabni, hoteli smo biti zlata turistična jama, pa smo na vsem lepem odkrili v tej zlati jami ogromno nesnage in kamenja.
Onesnaženo okolje
Razni tujci so si prisvojili častne nazive kot „črničarji“, „gobarji“ in podobno. Hodijo v les in poberejo vse, kar tam raste. Nekateri se preskrbujejo tudi tako, da hodijo po sadeže kar na bližnje njive. In kamor gredo, povsod puščajo za sabo cele ceste papirčkov in drugih proizvodov naše
civilizacije. Seveda onesnaževalci niso samo tujci, tudi sami smo poskrbeli za to, da so naši gozdovi včasih pravi smetnjaki. Tudi o tem je pisalo koroško časopisje.
Pa še drugih stvari je zadosti. Zdaj se vije skozi Koroško kača, ki ji pravijo plinovod ali kar „pipeline“ (izg. pajplajn). Ne bi hotel tu podrobneje opisovati, kako izgleda tam. Mogoče bi kdo rekel, da pretiravam, mogoče bi mi celo grozili z višjo silo. In tudi ceste asfaltiramo prav zdaj, ker pozimi tega ne moremo, kajti takrat vse zmrzne.
Da je mera polna, se včasih še natepe kako slabo vreme. Pa lej ga šmenta, nekaj kilometrov dalje na jugu ti sije najlepše sonce.
Naštel sem le nekaj zdrah. Seveda bo treba poiskati krivce. Pa recimo, da krivi nismo mi, ampak drugi, ker imajo bolj zanesljivo sonce, ker so cene tam nižje, ker je voda tam bolj čista, pa še to in ono.
Mogoče bi kar rekli, da so krivi taki izlivi, je to celo propaganda za sovražnika. Dober kot je npr. ta, ki ga pravkar berete. Morda patriot vendar nikoli ne bo našteval slabih stvari, ki ga pestijo v lastni domovini.
Lahko bi imenovali še nekatere politične zdrahe, ki mučijo Korošce. In seveda nerešeno narodnostno vprašanje na Koroškem, ki vsaj poskrbi kdaj pa kdaj za pravo zabavo, za resnično turistično privlačnost. Morda bi celo nekoliko zboljšali turistično bilanco, če bi organizirali prav zdaj nekaj pohodov nad „čuše“?
Jože VVakounig
Zanimivosti
•	40-letna znana francoska filmska igralka Brigitte Bardot (BB), ..ljubljenka" tako imenovanih ..revolverblatov" se hoče odreči filmski karieri ter se v bodočnosti posvetiti popevki.
•	James Bond kot rasist. — Naši obiskovalci kina bodo verjetno morali še precej dolgo čakati nanj, Američani in Angleži pa se lahko že zdaj veselijo: v ZDA in Veliki Britaniji je že bila premiera novega filma z Jamesom Bondom. Naslov filma: Živi in daj drugemu umreti. V glavni vlogi: Roger Moore, tretji James Bond. Po mnenju kritike je film tako dober, kolikor je napet in zabaven, hkrati pa tudi nevaren, ker je prepojen z rasizmom.
Rasizma niti režiser Guy Hamilton ne zanika, vendar izjavlja, da se samo drži romana pisatelja lana Fleminga. Po knjigi so črnci povzročitelji vsega zla. S prodajo mamil financirajo diktatorja neke srednjeameriške dežele, ki želi z mamili paralizirati odporno moč Amerikancev in pozneje prevzeti oblast tudi v Združenih državah.
Toda James Bond prepreči te zlobne nakane črnuhov. Meče jih čez skale, osleplja jih z vročim voskom, poriva jih iz drvečih vlakov, na koncu pa enega napihne s stisnjenim zrakom — dokler ne poči. In beli rasisti si oddahnejo...
e Prizivno sodišče je 5. junija v Bologni obsodilo režiserja filma „Zadnji tango" (ki so ga tri tedne predvajali tudi v VVulfeniji v Celovcu) na dva meseca zapora (pogojno) in 30.000 lir globe zaradi ponazarjanja prizorov, ki ..nasprotujejo splošni morali". Isto kazen je prisodilo tudi igralcema Marlonu B r a n d u in Mariji Schneider ter producentu filma. Film so tudi zaplenili v vseh italijanskih kinodvoranah.
9 ZGOLJ POSKUS. — Grška pisateljica Tatjana Gritsi — Millex, ki stalno živi v Parizu, je pred nedavnim vstopila v neko veleblagovnico v središču Genove, izmaknila dve tubi zobne paste, ju skrila v torbico in se napotila proti vratom. Neka prodajalka je to opazila in obvestila čuvaja, ki je ustavil pisateljico in jo spremil v pisarno. Med zasliševanjem pa je Millexova dejala sledeče: ..Zanimam se za civilizacijo potrošnje, za to, kar čuti človek, ko vstopi v veleblagovnico, tudi za duševno razpoloženje, ki ga prisili h kraji. Hotela sem se vživeti v življenje tatu, da bi o tem lahko pisala."
Sedaj bo imela pisateljica še eno možnost. ..Vživeti" se bo namreč morala v življenje človeka na zatožni klopi. To pa ne bo zgolj poskus, ampak bo šlo zares.
e IZNAJDLJIVOST. — Ljubitelji zemljepisa bodo odslej zaman iskali Edvvardo-vo in Albertovo jezero na meji med afriškima državama Zaire in Ugando. Predsednika obeh držav, Mobutu in Amin sta se namreč sporazumela, da bosta preimenovala obe jezeri. Imeni pa sta po-gruntala tako, da jima nihče ne more očitati, da nista iznajdljiva. Na zemljevidu bomo odslej namreč brali „jezero predsednika Idija Amina" in ..jezero predsednika Mobutuja Seseja Sekoja".
• POVRATEK — Ne gre za običajen povratek, ampak za odločitev, ki zveni dokaj čudno. Voditelji zahodnonemške vojske namreč proučujejo možnost, da bi zopet osnovali čete kolesarjev. Takih čet je bilo dosti pred drugo svetovno vojno in kaže, da so se bistroumni voditelji takoj ogreli za predlog.
Le kaj bodo s četami kolesarjev sedaj, ko lahko z enim gumbom uničijo celo mesto.
Osmi festival folklore v Zagrebu
Od 20. do 29. julija se odigrava v Zagrebu že tradicionalni festival folklore, katerega se bo udeležilo več kot sto ansamblov, med temi 82 iz Jugoslavije in približno 20 iz drugih držav. Otvoritev festivala je bila 22. julija na trgu republike v Zagrebu, še pred tem pa bodo odprli več razstav, ki bodo povezane s folkloro: razstavo značilnih jugoslovanskih glasbil, pregled etnografskega filma, razstavo hrvaških ljudskih preprog in odej in drugo. Razne folklorne prireditve bodo razporejene po vsem mestu,
improvizirane nastope pa bodo razni ansambli imeli kar na ulicah in trgih. Obenem si bo v tistem času moč ogledati tudi veliko mednarodno slikarsko razstavo „Naif 73", na kateri je zbranih približno 900 del naivcev iz Belgije, Kanade, Češkoslovaške, Danske, Francije, Haitija, Nizozemske, Italije, Izraela, Japonske, Madžarske, Poljske, Romunije, Švice, Sovjetske zveze, Združenih držav, Velike Britanije, Zvezne republike Nemčije, Jugoslavije in drugih držav. Razstava, ki so jo otvorili 1. julija, bo odprta do konca avgusta.
Slike tedna
Slika zgoraj kaže traktorje, ki so pretekli teden blokirali „spodnjekoroško mlekarno". „AII-gemeiner Bauernverband" je s tem demonstriral proti kmetijski politiki dunajske vlade, turisti ter domačini pa so pogrešali mleko. — Spodnja slika: Arabec (puščica) iz ..zasedene Palestine" je hotel zasesti urad izraelske letalske družbe El Al v Atenah, kar se mu ni posrečilo. — Desna slika: Herbert VVehner, frakcijski vodja SRD, je moral v nemškem parlamentu zagovarjati svojo stranko v zvezi z „afero Steiner".
KRAVER MEŠKO:	12
V koroških gorah
NOVELE
Grmskim dečakom — vas Grm je bila namreč tako srečna, da je bila rojstna vas in mila domovina Srakope-rova — samim modrijanom, da nikjer na svetu takih, pa sta bila Šimnova pipica in mehur s tobakom silno napoti. Seveda, če bi Šimen ne bil siromak, ampak posestnik bahate hiše in širnega polja, bi se menda nič ne spotikali ob njegovo pipico, še uslužno bi mu jo prižigali. A ker je bil siromak, so bili radi gluhi, če je kdaj zaprosil: „Pa ima kateri šibice? Meni so vse pošle, k cerkvi pa med tednom vendar ne utegnem ponje." In še druge vragolije so uganjali z njim. Če je bil kje v vasi na dnini, saj doma je imel malo dela, še manj jela, si je rad pipico in mehur zataknil ob strani za pas, nekaj iz navade, nekaj pa menda iz negrešnega napuha, da je pokazal, kaj ima in da tudi on, Šimen Srakoper, ni kar tako, kak berač morda. Če je imel, ob bolj hladnih časih, suknjo s seboj, je pipico, kadar so šli jest, navadno spravil v žep, suknjo položil kam na klop, obesil jo na kak klin, če je kje bil in ni bilo že vse mogoče navešeno nanj. Pa se ju ni lotil kak norčav mlečnozobnež in mu je, ko so še postajali ali se po sobi prerivali proti mizi, pipico in mehur počasi in previdno izza
pasa potegnil ali mu ju, kar je bilo še laže, iz suknjinega žepa izmaknil! Pa so od mize vstali in je Šimen za poju-žinek ali za večerno razvedrilo nameraval malo pokaditi, a pipice nikjer, mehurja nikjer, kakor bi se bila v zemljo vdrla. Šele po dolgem iskanju in povpraševanju sem in tja, po raznih ugibanjih: „Mogoče pa ste kje izgubili, stric!" in po odločnem šimnovem zanikanju: ..Nemogoče! Sem še kadil, ko smo v hišo šli!" je tak norčav mladinec pipico ali mehur ali oboje s ponarejeno resnostjo kakor kak glumač potegnil izpod mize ali klopi in so se vsi silno čudili, kam si Šimen vendar svoje stvari shranja. Šimen se navadno pri tem niti kaj prida jezil ni ;le nekako pomilovalno je pripomnil: „Da se vam časa škoda ne zdi, ko ga s takimi norijami Bogu krademo." Prigodilo se je kdaj tudi, da se je Šimen po jedi v zadregi po sobi obračal, pipico iskal, pa je zagledal, kako kje v kotu kak frkolin mogočno iz nje puha. Kaj je hotel? Ali se naj jezi? Naj zmerja? Oh ne! „Če ti le škodilo ne bo, ti mali, nekako slabih prsi se mi zdiš," je zaskrbljeno pogledoval in pomiloval kadilca, na veliko veselje navzočih, da je Srakoper, suh in slaboten, v takih skrbeh za kadilca, rdečeličnega, s širokimi izbočenimi prsmi.
Take in podobne so uganjali s Šimnom in njegovo ljubeznijo.
Toda vse te nevšečnosti bi bile skoraj še majhne v primeri s skrbmi, ki jih je imel Srakoper s svojo hruško. Šele ta je bila prava ljubezen njegovega življenja, zato tudi vir velikega nemira in hudih skrbi. Daši pravijo, najbolj mladina, neizkušena, kakšna sladkost je ljubezen, je pa menda vendar tudi res, kar govore drugi, morda celo modrejši, ker starejši: „Če nimaš skrbi, zaljubi se, pa boš videl!"
Ako bi imel Šimen širen sadovnjak, bi moral svojo ljubezen deliti, vsako drevo bi je nekaj zahtevalo in dobilo. Tako pa je imel samo to hruško in je lahko dajal vso ljubezen nji. Če bi imel lepo, zidano hišo, težko, da bi bil bolj ponosen nanjo. Če bi imel dobro in skrbno ženo, Bog ve, če bi ji pel tako slavo pred sosedi. Če bi imel otroke, saj skoraj ne bi mogel bolj navezati srca nanje, kakor ga je na to drevo. Naj mu je le kdo kaj nepovoljnega omenil o njegovi hruški — saj so ga mladi ljudje, ki mu njegove ljubezni niso marali pustiti neskaljene, radi dražili: „Stric Srakoper, ali niste nič opazili, kako se vam hruška v vrhu že nevarno suši? Zdi se, da je tudi deblo že načeto in prhni" — kako se je Šimen tedaj vznemiril! Kar ves preplašen jo je branil: „Kaj? Kako? Moja hruška — da se suši? Ta bo pa.že bosa! Le malo oči odpri, malo natančneje si jo oglej, mojo hruško, kadar greš mimo: zeleni, da jo je veselje pogledati. In spomladi, ali nisi videl, kako je cvetela? En sam bel šopek! In rodi vsako leto, da se veje šibijo. In deblo- kakor iz železa! O, moja hruška preživi mene in vse, kar vas je v vasi."
A kljub takim slavospevom Šimen vendar ni bil povsem pomirjen. Brž ko se je vrnil z dela, najprej k hruški! Šel je okrog nje, postajal, pregledoval jo je z zaskrbljenim, strokovnjaškim pogledom od korenin do vršičkov. Pristopil je k deblu, z zapognjenim prstom potrkal po skorji, od zemlje in kakor daleč gor je doseči mogel, nato prisluškoval, če bo kje votlo zazvenelo. Pa se mu je jasnil zaskrbljeni obraz, zadovoljen smehljaj mu je zaigral na tenkih ustnicah: „Hvala Bogu, zdrava, da bolj biti ne more."
Na ljubezen, pravijo, posebno vpliva lepota, kdaj tudi nekaka skrivnostnost. In koliko lepote je bilo v ti na videz čisto navadni hruški, koliko globokih skrivnosti! Vedi Bog,
zgrbljena sedi na klopi za pečjo. Noge je dala na pručko. To je Vrtačnikova Mara, babica pri 80 letih. Če bi jo tako gledal, bi skoraj težko verjel, da je bila nekoč najlepše dekle v vasi, za katerim se je ozrlo prenekatero fantovsko oko, pa tudi že oko poročenih mož. Le-ti so samo vzdihovali ob pogledu na njene lepe polne prsi, češ: da bi bil še jaz mlad, mi ne bi ušla ta Potočnikova Marica. Mladi pa so vsi na tihem upali, da jo bo kateri dobil: toda dobil jo je le eden — Vrtačnikov Rok. Omožila se
je in si naložila na rame križ. Prihajali so otroci, deset po številu, prišli sta vojni. Druga ji je pobrala moža in dva sina. Delo, leta in skrbi so ji upognile lepo telo.
Šele pri 60 letih je dobila mlado k hiši in spet pestovala — tokrat vnučke. Šest jih je rodila ta krepka snaha in najmlajši, komaj 2-letni Vilko, raca venomer okoli nje: „Bibi, gol lad sel,“ zaščebeta in privzdigne ročice. Pobere ga s tal in zaječi: „Ti kujon ti, kako si težak!" Poboža ga po svetlih laseh in mali spet prosi: „Lado, lado“ in grabi za čokolado na klopi.
„Veš, ko sem bila jaz majhna, sem prosila za kruh," ga ljubeče kara in ga pita s slaščico. Tokrat vstopi snaha. „Milana še ni od nikoder. Menda se ni kam zabil, ko tako divje vozi," vzdihne in se zaskrbljujoče ozira na cesto.
„Jaz sem se pa včasih bala, če ni preveč zapil in zakvartal. Ko je prišel ponoči s konji domov, sem najprej nasitila dedca, potem pa še poskrbela za konje, pa naj je bila katerakoli ura ponoči. Ti pa še vzdihuješ, če ga ni do dveh popoldne. Sedi raje k meni in vzemi Vilkota. Tako je težak, da sem mu komaj kos. Eh, stare kosti so čisto zanič."
Mali se le nerad loči od babice, saj vedno dobi kaj sladkega, mlada pa ubogljivo sede, čeprav se še vedno ozira na cesto. Rada ima to drobno ženičko in čeprav ji gre že malo na otročje, zna vendar še tako lepo pripovedovati. Saj je res včasih sitna, toda le kdo ne bi bi! pri teh letih! Vse, kar novega pripeljejo k hiši, gleda z nezaupanjem in, ko vidi, da tista stvar le uspe, je vesela. Le eno ji ne gre in ne gre v glavo — zakaj mlada ne prede? To ji venomer očita. Ne more razumeti, da dajo volno prest v tovarno in pripeljejo nazaj spredeno. Nič ne zaupa tej »umetni preji", kot ji ona pravi in še nogavice zelo nerada nosi odslej, ko ne predejo doma.
„Veš, Majda, ko sem bila jaz mlada, je bilo lepo. Ni bilo teh dolgočasnih večerov, kot so sedaj," sitnari.
»Ampak, mati, saj vendar ni dolgočasno," ugovarja mlada. Cele večere gleda televizijo.
»Eh, kaj tista televizija! Vedno eno in isto: šport, poročila in tiste nage lepotice v fil-
mih — nič kaj prida. Človek se že vsega naveliča. Včasih so pa pod večer zapeli kolovrati. Ker se nam je zdelo škoda svetlobe, smo se dekleta zbirale enkrat pri eni, drugič pri drugi hiši in predle. Potem so prišli možje in fantje, posedli okoli peči in pripovedovali bajke, vmes pa je zadonela pesem. Kolovrati so brneli po taktu pesmi, ki je vrela iz mladih grl. Ni je lepše pesmi kot pa ta, pa reci, kar hočeš! Ne odtehta je nobena televizija," se razjezi in se spet poglobi v pripovedovanje. »Včasih smo predle
tudi do polnoči in potem so nam nesli kolovrate domov fantje."
»Tako vam je bilo pa res lepo," se nasmehne snaha.
»Lepše kot sedaj!" se spet razjezi. »Lepa je bila ljubezen takrat, ker smo jo znali skriti, danes pa: takoj, ko se spoznata, že lahko spita skupaj. Potem je pa jok in stok. Venček gre in zame taka sploh ni nevesta. Če je včasih katera naredila tako, je imela na glavi pol venca, ko je šla k poroki. Te-
Lord Evans je bil znan po svojih posebnostih. Mož je živel v šestdesetih letih v Brightonu na Angleškem, kjer si je dal zgraditi krasno vilo.
Ko je bila vila pod streho, je vprašal stavbenika:
»Ali je hiša varna pred tatovi?"
Stavbenik mu je zagotovil, da je poslopje dobro zidano, da so vrata močna in okna tako zavarovana, da nihče ne more v hišo, če je zaprta.
Lordu to še ni zadostovalo. O varnosti je vprašal tudi policijskega nadzornika, ki je bil njegov dober znanec.
Policijski nadzornik mu je odgovoril:
»Če so masivna hišna vrata zaklenjena in okna dobro zaprta, ne pride nihče v hišo!"
Lordu pa tudi to zagotovilo ni bilo dovolj. Ker je bil praktičen človek, si je izmislil še drugo sredstvo. Čez nekaj dni je bil objavljen v brightonskih časopisih tale oglas:
»Ker želim, preizkusiti, ali je moja nova vila res taka, da nihče ne more vlomiti vanjo, sem pustil v svoji delovni sobi, in sicer v pritličju na levi strani, v pisalni mizi vsoto 200 zlatih funtov.
Vlomilec, kateremu se posreči s svojim vlomilnim orodjem priti do tega zlata, ne da bi bil pri tem delu zasačen, naj vsoto obdrži, toda sporočiti mi mora, kako je svoj vlom zasnoval in izvršil! Če ga bomo pa zasačili, ga zato ne bom naznanil ali izročil sodniji, sa-
mu smo rekle „rep“. Seveda je bila tarča posmehov, danes pa se smejijo taki, ki ima venec, češ da je staromodna."
»Joj, joj, pozabila sem naročiti mixal,“ zdajci zaječi mlada.
»Ti in tvoj mixal!“ se obregne, ker jo je zmotila sredi pripovedovanja. Saj ne rečem, res pametna stvar je ta pralni stroj, toda perilo le ni več takšno kot je bilo včasih — nič več ne diši tako. Vsakih 14 dni smo imele žehto. Vse perilo smo mencale na tako imenovanih »vavšnigah", po dve pri eni. Če sta se ujeli, je pelo, da je bilo veselje. Potem smo ga nesle spirat k potoku. »Čopa, čopa, čopa, je pelo na perilnikih, ko smo ga izpirale. Čeprav so me zvečer tako zelo bolele roke, sem na hodničnem prtu in koruznem ličkanju zaspala bolj kot danes na jogiju. Oh, kako lepo je bilo pravzaprav takrat!" vzdihne, njeno pripovedovanje pa zmoti brnenje avtomobila. Ko vstopi Milan s polnim naročjem zavitkov skočita obe pokonci. Dobre volje zlaga na mizo: kavo, riž, sladkor, žemlje.
»Včasih smo še koruznega kruha stradali, danes pa tratiš denar za žemlje!" spet ni po volji mami.
»Stari časi, zlati časi!" se ji posmehne snaha Mara ...
TANJA
mo povedati mi mora, kako si je svoj roparski načrt zamislil!
Lord Evans.*
Preteklo je teden dni, a o volmilcu ni bilo ne duha ne sluha.
Ko je lord neki dan sedel sam v sobi in čital dnevnike, je potrkal na vrata njegov kočijaž. Ko se je lord oglasil, je fant vstopil in sporočil, da je bil pri njem mladenič in se ponudil za drugega kočijaža, ki ga je lord potreboval.
Lord je vprašal:
»Kakšen pa je ta človek?"
»Dostojno je oblečen, krepek fant je in... “
»Dobro! Naj pride k meni!" je prekinil lord kočijaža, ki je takoj nato odšel in se hitro vrnil s tujcem.
Neznanec je na vsa lordova vprašanja prijazno in pametno odgovarjal in je Evansu takoj ugajal. Hotel ga je sprejeti, pa se nista mogla zediniti za plačo.
Takrat pa je nekdo zunaj zavpil:
»Ogenj! Ogenj!"
Gospodar je skočil kvišku in s tujcem vred stekel iz sobe. Mladi neznanec je bil prvi pri vratih, pa se je spotaknil na debeli medvedovi koži, ki je ležala pred vhodom, in je telebnil na tla.
Lord se ni zmenil zanj in je letel kar naprej.
Vsa služinčad je zbegana, gospodar je pa takoj ugotovil, da je bilo zaneteno pod stopniščem, kjer so ogenj kmalu pogasili.
Vera Marija Volk:
(AtCVZ
Le kdo si je ustvaril dom v globini mojega srca, le kdo zdaj pije toplo kri in muči mi duha?
Le kdo zdaj črpa grenki sok iz tisoč tajnih srčnih ran, dobljenih v tem vrtincu let, še kljuvajočih noč in dan?
Postave sem in tja hite,
— oh saj ne more biti res — mrtvaško blede vabijo na tihi poslovilni ples.
Nenadoma pojavi se med njimi tudi tvoj obraz in temna slutnja pahne me v prepad obupa isti čas.
Evans je spet odšel nazaj v svojo delovno sobo, kjer je pa našel vrata zaklenjena. Nič dobrega ni slutil. Spomnil se je na tujca. Krepko se je zaletel v vrata, da so se vdala.
Soba je bila prazna. Odprta miznica in okno sta lordu takoj povedala dovolj, vedel je, da je tujec odšel skozi okno in prej pobral iz miznice denar. Dva dni kasneje je prejel lord tole pismo:
»Milord!
Na Vaš inserat sem se oglasil pri Vas. Dokazal sem Vam, da mi ni bilo treba šiloma vdreti v hišo. Vzel sem staro potno torbo, naložil vanjo gorljivih snovi in prišel k Vam.
Medtem ko me je Vaš zvesti kočijaž pustil nekaj časa samega in je šel k Vam, sem neopaženo potegnil iz vrat kl]uč in položil svoj gorljivi material pod stopnišče, kjer sem ga tudi zažgal. Ko se je vnelo, sem že govoril z Vami in se pogajal za plačo. Ko sva hitela skozi vrata, sem se prav nalašč spotaknil, ob medvedovo kožo, samo da sem ostal v sobi, kjer sem hitro odprl miz-nico, saj je bil ključ že v nji. Vzel sem denar in pobegnil skozi okno. Sicer me je srečal na vrtu Vaš vrtnar, pa sem mu rekel, da ste me Vi poslali, naj alarmiram mestne gasilce.
Dve sto funtov, ki sem jih pošteno zaslužil in ne ukradel, mi bo zdaj kaj prav prišlo, kajti lahko se bom oženil in z Vašim denarjem ter s svojimi prihranki pričel krčmariti, kar že zdavnaj oba z nevesto želiva.
Vaš novi kočijaž.«
Lord je jezen vrgel pismo v koš, saj je zdaj vedel toliko kakor prej, ali je hiša pred vlomilci varna ali ne.
J>abi('(i pripooeduje
Pred vlomilci »varna" vila
a|i bi jih slutil, čutil, opazil s svojimi vsakdanjimi očmi in drugimi čuti tudi kdo drug ali jih je samo Šimen? In kako, da prav on? Ali, ker je bila hruška njegova last? Ali, ker n' imel nikogar in ničesar na svetu, kar bi z vsem srcem rad imel? Pa je, tako samoten in zapuščen v življenju, tem bolj čutil, da nekaj ljubiti mora, sicer bi mu bilo srce prevod prazno, čisto bi se mu posušilo. Saj res, rad je imel Sivko, Belina in Muca; toda ljubezen do hruške je bila stara ljubezen, tiste zvrsti, ki kljub starosti ne umre, am-Pak se spet in spet pomljaja kakor pravljični ptič feniks.
Mogoče, da jo je podedoval od rajne matere, to toplo Uubezen. Ta je ob nedeljah popoldne, med tednom pač ni utegnila, tako rada, z nekako pobožnostjo posedela Pod hruško. In se je veselila, ko je spomladi cvetela; veselila se, ko se je sad nastavljal, se debelil, dozoreval; veselila se, ko sta hruške obirala, jih razrezavala, režnje sušila; zamišljeno, skoraj z nekakim tihim sočutjem jo ogledovala, ko so se veje tako žalostno pozibavale v jesenskem severu in je listje šušte odpadalo. Morda je Šim-n°va ljubezen od tedaj? Morda je nekako povezana s spo-minom ne samo na mater, ampak tudi na vse tiste pravice in čudovite dogodbe, ki jih je, dasi brati ni znala, mati znala več ko vsa sedanja učena mladina. Tudi samo-tarsko življenje, ko je ob mračnih zimskih dneh in dolgih večerih toliko razmišljal, govoriti ni imel z nikomer, mu je m°rda naredilo dušo mehkejšo, odvzetnejšo, sanjarsko, da se je skrivalo, njemu samemu neznano, nekoliko pes-nika v njem. Nekoliko sanjarskega duha se je menda na-Vzel tudi iz knjig, ki jih je prebiral, kolikor jih je le dobil.
Tako je videl na svoji hruški lepote, ki so šli drugi ne-s^rbno mimo njih.
vse leto jih ni zmanjkalo, teh lepot. Ne; pozimi, ko je
stala sredi zasnežene pokrajine vsa bela in lepa kakor nevesta v poročni obleki. Ako ni bilo m a Ib okno čisto pre-preženo z ledom, kadar je bilo, je dihal v steklo, odluščil zmehčano ledeno skorjo, da je videl dol čez njivo, se je srčno razveselil te lepote. »Da bi ji le sneg vej ne polomil!" ga je kdaj zaskrbelo v to toplo veselje. Saj ga je bil otresel, ko se je, posebno po kakem dežju, tako na debelo navesil na veje, da so se globoko poveznile, pa ga je spet kdaj nasulo izpod neba. Toda ko si je sonce nekoliko opomoglo od zimske obolelosti in slabosti in je topleje zasijalo, ko so čez hribe zaveli mlačni pomladni vetrovi, se je sneg v grudah sipal z drevesa, svrži so se vzravnale in razmahnile, kakor bi, sproščene težekega bremena, globoko zadihale. Dan za dnem je bilo topleje, zemlja se je ogrevala in oživljala, mlado življenje je kipelo iz nje gor v veje in vršičke, prikazovalo se je prvo zelenje, popje se je od dne do dne močneje napenjalo, da se je nekega dne nenadoma razcvetelo v nežni snežni belini — same skrivnosti, sami čudeži!
Tedaj je posedal ves srečen pod hruško ali se je, ko je bila zemlja že topla, udobno zleknil na hrbet in strmel v cvetoči čudež nad seboj in poslušal brenčanje čebel na cvetovih. »Kako to šumi, kako poje!" Lepša se mu je zdela ta godba, to enakomerno se prelivajoče mrmranje čebel in lahno šumenje vejevja, lepša od godbe harmonike, ki se je zdaj pa zdaj hreščeče oglasila sem gor iz vaške gostilne. »Kako le morejo ljudje sedeti in se vrteti v zakajeni in zaprašeni krčmi ob tako lepem dnevu, ko zunaj vse zeleni, cvete in diši, da človeka od lepote in vonjave skoraj glava boli?" se je nekako podzavestno čudil Šimen, ko je užival to lepoto nad seboj.
Nedeljo za nedeljo, če le ni bilo preslabo vreme, je
posedal Šimen pod hruško. Slovesno kakor dopoldne v cerkvi mu je bilo pri tem v duši.
In ko so hruške dozorevale, je premišljal, koliko jih bo nasušil, drobnejše kar cele, druge v režnjih. Pozimi marsikdaj ne bo kruha. Pa bo vzel hruševe režnje, kar suhe, tudi skuha si jih kdaj, pa bo kosilo ali večerja! Naj le imajo drugi ržen, zmesen ali celo bel kruh, naj se le mastijo s kolinami in klobasami, naj si le cvrejo praženke, on ne bo prehudo pogrešal ne tega ne onega, njemu bo že dala najpotrebnejše hruška, ta skrbna dobrotnica! Naj le pijejo drugi vino, on si skuha krušk, pa ima tudi pijačo, slajšo od vina!
A prav tedaj, ko so hruške dozorevale, je bil za Šimna čas največjih skrbi, najhujšega nemira.
Ljubi Bog, saj devetnajstletni Janžekovičev Tinček spodaj vasi v svoji prvi zaljubljenosti in že kar bolni ljubosumnosti ni huje trpel! Tako mirno in zadovoljno je živel ta dobri Tinček do devetnajstega leta! A toliko da je devetnajsto leto izpolnil, je udarilo nekaj vanj; od Boga to že ni moglo biti, od samega hudobca je bilo, če mu ni naredila kaka vešča, ki se ji je kdaj zameril, da sam ni vedel kdaj in kako — kdo bi mogel to dognati, ko je pa v ljubezni več skrivnosti kakor v vsi neskončnosti med nebom in zemljo — zaljubil se je Tinček, pa je bilo! O, da se nikoli ne bi bil, vsaj v sosedovo, v Majcenovo Anico ne! Pa se je moral prav v to, ki so vsi fantje tako zijali za njo! Najbolj pa tisti Gašparičev Feliks, kanalja prekajena! In se zdi, da ga Anica tudi ne gleda s škilavimi očmi, še s prav prijaznimi, se zdi, ta norica mlada! Saj ji bo samo pamet zmešal, potem pa se ji smejal in spet z drugo začel, je že take vrste tič!
(Dalje prihodnjič)
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 29. JULIJA: 7.10—7.40 Duhovni nagovor — Po vaši želji. — PONEDELJEK, 30. JULIJA: 13.45—14.30 Informacije — Domači zbori pojo... — TOREK, 31. JULIJA: 9.30—10.00 Land an der Drau — dežela ob Dravi. — 13.45— 14.30 Informacije — Športni mozaik — Vesele harmonike. — SREDA, 1. AVGUSTA: 13.45—
14.30	Informacije — Solistična glasba. — ČETRTEK, 2. avgusta: 13.45—14.30 Informacije — Slovenska popevka 1973 — PETEK, 3. AVGUSTA: 13.45—14.30 Informacije — Komorna glasba. — SOBOTA, 4. AVGUSTA: 9.05—10.00 Rubrika za Jugoslovanske delavce — Od pesmi do pesmi
—	od srca do srca.
LJUBLJANSKA TELEVIZIJA
NEDELJA, 29. JULIJA: 8.45 Neznani leteči predmeti — 9.40 Po domače z ansamblom P. Kosca in oktetom Pirnat — 10.10 Kmetijska oddaja — 10.55 Otroška matineja: Mačkon in njegov trop, Pustite jih živeti — 11.50 Poročila — 11.55 TV kažipot — nedeljsko popoldne — po domače s kvartetom Do in Jožetom Kampičem, Ljudje in zemlja, Šport — 18.05 Poročila — 18.10 Ob pravem času — 19.45 Risanka — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Mladinski studio — 21.15 Dobre stare melodije — 21.30 Športni pregled — 22.00 Poročila.
PONEDELJEK, 30. JULIJA: 18.15 Obzornik —
18.30	Pustite jih živeti — 19.00 Mladi za mlade
—	19.45 Risanka — 20.00 TV dnevnik — 20.30 S. Dinovski — S. Mickovič: Smilevski kongres
—	drama — 21.35 Video kasete — 5. odd. Azra Halilovič — 22.05 Poročila.
TOREK, 31. JULIJA: 18.15 Obzornik — 18.30 Veliki in majhni — 19.00 Naše kače — 19.25
Za naš dobro poznani „Ansambel“ iščemo trompetarja, ki obvlada oba deželna jezika. Interesenti naj se javijo na upravo lista. (Naš tednik, Celovec, Viktringer Ring 26).
Za naše podjetje iščemo pleskarske pomočnike in vajence.
Stanovanje na razpolago.
Kličite nas telefonsko 0 42 22 - 32 4 54, Klagenfurt — Celovec
Hans Starani
pleskarski mojster
Koningsberger StraBe 20
JUGOSLOVANI — ZDOMCI!
Prodajam v strogem centru v Rog. Slatini hišo z dvema komfortnima stanovanjema in 4 turističnimi sobami po ugodni ceni. Ponudbe na naslov: Marija Unverdorben, 63250 Rogaška Slatina 82.
Jnternationales Buro fur Selective Postversand sucht fur den Postver-sand in Deutschland/Osterreich Dame oder Herrn, die (der) diese Arbeit im eigenen Hause vornehmen vvill. (Pro 1000 Stuck 60.— DM). Einzel-heiten bitte anfordern in deutscher Sprache, bei RETURN ROKIN 132 Amsterdam, Niederlanden.
Triglavska trilogija za troje smuči — 19.45 Risanka — 20.00 TV dnevnik — 20.30 L. N. Tolstoj: Vojna in mir — 21.15 Kaj hočemo — 21.35 Kulturne diagonale — 22.05 Poročila.
SREDA, 1. AVGUSTA: 15.15 llindenski kajak —
18.15	Obzornik — 18.30 Mačkon in njegov trop
—	19.00 Kratek film — 19.15 Zabavna glasba — 19.45 Risanka — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Ame-rikanec v Parizu — 22.20 Likovni nokturno: Lojze Spacal — 22.35 Poročila.
ČETRTEK, 2. AVGUSTA: 15.15 llindenski kajak
—	posnetki iz Treske — 18.10 Obzornik — 18.25 Izbor športnih in turističnih filmov — 18.55 Neznani leteči predmeti — 19.45 Risanka — 20.00 TV dnevnik — 20.25 Kam in kako na oddih — 20.40 Četrtkovi razgledi: Soho — 21.30 Prigode dobrega vojaka Svejka, III. del — 22.30 Poročila.
PETEK, 3. AVGUSTA: 18.15 Obzornik — 18.30 Pet pedi I. oddaja — 18.55 Doktor na pohodu
—	19.20 Plavanje: Ohranitev življenja — 19.45 Risanka — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Retrospektiva jugoslovanskega filma k sodobnemu izrazu — Sofka — 22.35 XXI. stoletje — 22.00 Poročilo.
SOBOTA, 4. AVGUSTA: 17.00 Obzornik —
17.15	Atletsko tekmovanje moških za evropski pokal — 19.20 Pravnuki — 19.45 Risanka — 20.00 TV dnevnik — 20.30 Igre brez meja — 22.00 Šerif v New Torku — 23.15 TV kažipot — 23.35 Poročila.
PORAST VPISOV SLOVENSKIH OTROK NA TRŽAŠKIH IN GORIŠKIH ŠOLAH
Šolsko leto se je šele zaključilo, in vendar se že stavlja vprašanje, kakšno bo stanje na slovenskih šolah v Furlaniji-Julijski krajini. S 3. junijem se je zaključilo vpisovanje otrok v ljudske šole, kar pomeni, da je že dan vpogled, kakšen bo dotok šolarjev v posamezne šole jeseni. Letošnji vpis v slovenske ljudske šole je v splošnem zadovoljiv. Skupno se je v slovenske ljudske šole na Tržaškem vpisalo 1325 otrok in jih bo 28 več v višjih, v prvih razredih pa 11 otrok manj.
V slovenskih ljudskih šolah na Goriškem bo v prihodnjem letu 501 učencev, kar je 23 več kot ob začetku lanskega leta.
Moskva je obračunala s Saharovom
Sovjetska tiskovna agencija TASS je ostro napadla znanega sovjetskega fizika in enega izmed glavnih načrtovalcev sovjetske vodikove bombe Andreja Saharova. Povod zato je bil Saharov razgovor za švedsko televizijo, v katerem je povedal stvari, ki so po mnenju agencije TASS neresnične. Med drugim je Saharov govoril švedskim novinarjem v kršenju državljanskih pravic in o zaprtosti Sovjetske zveze.
Zanimivo je dejstvo, pravijo opazovalci, da TASS ni omenila bistvenih točk, ki jih je Saharov povedal švedski televiziji. Tako je Saharov na primer izjavil, da se partijski funkcionarji bogatijo na račun delavskega razreda in si zagotavljajo fantastične privilegije. Sovjetsko zvezo pesti, kot kapitalistični sistem, visoka kriminalnost, vendar je razlika v tem, da vlada v Sovjetski zvezi „maximalna nesvoboda". Partija si lasti pravico, da ima najboljšo družbeno ureditev. Poleg tega je Saharov kritiziral načrtno gospodarstvo, češ da hromi iniciativo posameznika in izrodke enostrankarskega sistema.
Svet pozna Saharova, zlasti kot odličnega znanstvenika, zaključuje TASS, zato naj bi se sloviti fizik ne ukvarjal s problemi, ki jih ne pozna.
20 različnih tipov vrtnih kosilnic, stoli, mize klopi za vrt in pohištvo za tujske sobe nudi po ugodni ceni
Rutar-Center
A 9141 Dobrla vas — Eberndorf
Telefon 0 42 36 - 381
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA V CELOVCU
„Miklova Zala" na zgodovinskih tleh
v soboto, 4. avgusta 1973, ob 20. uri v S v a t n a h nad Št. Jakobom v Rožu
V primeru slabega vremena bo predstava v soboto, 11. avgusta 1973, na istem mestu in ob istem času.
Vabi odbor
Romanje na Višarje
v nedeljo, 5. avgusta 1973 za velikovški okraj.
Kraj in čas odhoda:
Gorenče (pri cerkvi) ob 5. uri zjutraj; Ruda (pri odcepu ceste v Grebinj) ob 5.10: Št. Peter na Vašinjah (Diirnvvirth) ob 5.15; Št. Peter na Vašinjah (elektrarna — Um-spannvverk) ob 5.20; Vovbre (pri cerkvi) ob 5.30; Ošenica (pri gostilni ob cesti) ob 5.40; Velikovec — Št. Rupert (pri klo-štru) ob 5.50; Ruhstatt (avtobusna postaja) ob 6. uri.
v nedeljo, 12. avgusta 1973, za okraj Pliberk
Kraj in čas odhoda:
Suha (pri cerkvi) ob 5. uri zjutraj; Žvabek (pri cerkvi) ob 5.15; Dob (ob cesti) ob 5.30; Nonča vas (ob cesti pri cerkvi) ob 5.35; Pliberk (zadruga) ob 5.40; Gonoveca (Jamnik) ob 5.45; Šmihel (Scherzer) ob 5.50; Dobrla vas (Sienčnik) ob 6. uri.
Cena: za vožnjo in za vzpenjačo (lift): samo šil. 110.—
Na Sv. Višarjah je posebna romarska maša za koroške romarje in spovedna priložnost v slovenskem in nemškem jeziku.
Prijave za romanje sprejema:
Dušnopastirski urad
Viktringer Ring 26, 9020 Celovec
Tel.: (0 42 22) 85 3 48
ali Dom prosvete v Tinjah
9121 Tinje/Tainach
Tel.: (04232) 43-6-06
do 28. julija 1973
•	Sprejemamo samo romarje, ki so se
•	prej pismeno ali telefonično prijavili in
•	katerim smo doposlali položnico za vpla-
•	čilo navedene vsote šil. 110.— in še na-
•	daljne potrebne informacije.
•	Plačuje se samo s položnico (Erlag-
•	schein) in sicer pred odhodom.
Vozi: avtopodjetje Sinčenik z modernimi omnibusi Romanje vodi: Jože Kopeinig
Iz kmetijske zbornice
(Nadaljevanje z 2. strani)
pšenici in pri ovsu. Tu bi bilo treba dobro pregledati, če so vse te postavke upravičene in potem dati nekaj subvencije, da bi ljudje lažje kupovali priznano semensko žito.
Več kot enkrat več, naj bi seme ne stalo, napram ceni navadnega žita.
Na Koroškem pridelamo semenskega žita za lastno potrebo. Vendar že vedno teže najdemo skrbne in vestne razmnoževalce. Marsikateri je razmnoževanje opustil in prešel na pridelovanje krmne koruze, ker je to enostavnejše. Zato se zbornični svetniki bojijo dvigniti pristojbino za priznavanje posevkov za seme. Doslej so pobirali 30 šil. od ha, morali pa bi pobirati po 60 šilingov, da bi krili vsaj potne stroške zborničnih uradnikov, kadar gredo leti na njive ogledovat žito. Vendar so sklenili povišanje, ker 30 šilingov v primeri z izkupičkom pridelka, ki ga da en ha, ni veliko.
Na Koroškem imamo 24 razmnoževalcev za jaro pšenico. 55 kmetovalcev razmnožuje jari ječmen. Razmnoževanju ovsenega semena se je posvetilo 36 poljedelcev. Zimsko pšenico razmnožuje 10 kmetov, rž pa 15. Vseh skupaj je 140 s 1.010 hektarji površine.
Krompir razmnožuje za seme 27 poljedelcev na 47'55 ha. Razmnožujejo vrste Lori, Isola, Avenier, Cosima, Fina in Grata. Od semenske zadruge dobijo elitno seme, ki so ga uvozili iz gojitvenih zavodov in ga po predpisih posadijo na svojih njivah. Nadzorni organi si nasad dvakrat ogledajo in ga nato priznajo za seme, če odgovarja predpisom. Za ta ogled bo treba plačati v bodoče 200 šil. za ha posajene površine.
Mirko Kumer
DARUJTE
za thkmmi sklad!
NOGOMETNI KLUB AS KO ŠMIHEL PRI PLIBERKU vabi na
Športni praznik-poletni praznik
v soboto, 4., in v nedeljo, 5. avgusta 1973, ki bo na športnem igrišču v Šmihelu pri Pliberku
PROGRAM:
Sobota, 4. avgusta:
Ob 15. uri: ŽENSKI NOGOMETNI TURNIR, pri katerem sodelujejo:
Magdalen-Beljak, Sinča vas-Klopinjsko jezero, Galicija in Šmihel. Ob 19. uri: bo ples v šotoru, pri katerem bodo igrali „Fidelen Unterlandler"
Nedelja, 5. avgusta:
Ob 10. uri: bodo tekme mladincev
Ob 13. uri: bo TURNIR ZA POKAL, pri katerem igrajo:
SV Pliberk, ASKO Metlova, Sv. Labot in AS KO Šmihel.
Ob 19. uri: bo PLES V ŠOTORU
Zabavali vas bodo „Lustigen Unterkarntner"
Oba dneva bo imelo občinstvo priložnost sodelovati pri streljanju enajstmetrovk.
Vašega obiska se veseli
Nogometni klub Šmihel
haš tednik
uredniki Janko SS^.rSS,	S£ 5.*“**	“"“t Nw“ k°r°5k,č	~ O*-”™