Dušan Ludvik 4.
Filozofska fakulteta v Ljubljani
JANKOVIČEV  » LIEBESWECHSEL «!Z LETA 1712
V urbar gradu Slatna na Dolenjskem za 1. 1712 je njegov oskrbnik A. Jankovič med tekste administrativnega značaja poleg slovenskih zapisal tudi eno nemško pesem brez naslova*. Čeprav vemo za starejšo nemško literarno dejavnost na bivšem Kranjskem, so Jankovičeve kitice kljub nevisoki umetniški ravni dokaj redek, zgodnji primer slovenskega dvojezičnega ustvarjalca s podeželja.
Razločna kurzivna gotica pesmi se ne razlikuje od duktusa drugih Jankovičevih spisov. Zdržema pisani tekst s popravki v četrti kitici ne kaže znakov improvizacije, Jankovič ga je pač prepisoval ali na pamet ali iz izdelane predloge. Vsekakor je Jankovič avtor nemške pesmi.
Jezik pesmi se opazno razlikuje od današnje knjižne norme, nekaj zaradi narečnih oblik nekaj zaradi več kot 250-letnega razmaka med zapisom in današnjo nemščino. Narečne značilnosti so: 1. stari diftongi niso monoftongizirani — mueß (7 različnih primerov); — 2. r je vokaliziran v a in tvori sekundarni dif-tong — (wiade <) Wierde < wüerde (3); — 3. etimološki a je zamolkli ä — erwahrt-orth (8); zaradi zamolklosti (Verdumpfung) se v pisavi pomešata glasova a in o — bekham {= bekomm'); — 4. nepreglašeni glas — laßt (läßt); — 5. delabializacija (Entrundung) — Freydt (Freud) (6); — 6. labializacija (Rundung) — Müßgöner (-i), lüthe (litte); — 7. zamenjava o : u — truz (-o-), wull (wohl), zato pomešana grafika ohngüetig (ungütig); — 8. pogostno izpahovanje nenaglašenega a ali zloga — verlohren = verlorenen (17); zaradi metrične sheme izpahuje tudi umetno pesništvo; — 9. etimološki š v -nš > č — wuntsch. vendar nedosledno — gewinschte, Mensch; — 10. dt v izglasju je bavarski lenizirani zapornik t — Mündt (6), knjižno = pridihnjeni fortis /''; — 11. ich je mogoče bavarski zliti glas kch — Blikh (4), mogoče knjižni pridihnjeni (Jankovič piše v vzglasju, kjer je v živi bavarščini kch, v dialektično obarvanih kaumb, Kissen dosledno k = k^)-, th — orth (5) je knjižni — 12. pisava mb za današnji m, mm (popolna asimilacija) je običajna do 18. stol., etimološka je v umb (srvn. umbe), widerumb, napačna v kaumb (srvn. kume), Namben (Namen); — 13. starinsko je bossem (Busen), geblündert (srvn. -b-), takrat običajno: vor (für), wan (wenn), ey za ai, ei, narečno za eu — freydt (4), v starejšem jeziku ni razlike med wider: wieder, das: daß; — 14. labializirano ergöz- (srvn. ergetzen) je od 16. stol. bavarska vodilna oblika; — 15. bavarska je oblika seint (= 3. pl. sint); wer ich je napačno za werde oz. würde; — 16. staro je das orth (srvn. das, der ort), v baročnih pesmih je »der« Ort, v bavarskih »das« Ort.
Nemška umetna poezija 17./18. stol. rabi narečne oblike le izjemoma, baročna drama (manj proza) pa jih je polna, prim. J. Bidermann & J. Meichel: Cenodoxux, 1625. Jankovičeve narečne posebnosti kažejo isto ali podobno sliko splošno bavarskega dialekta kot »Cenodoxus« (prim. zgoraj 1—4, 8—11, 14—16), v katerem
' Podatke o Jankoviču in kserokopijo rokopisa mi je ljubeznivo posredovala doc. dr. Breda Pogorelec, ki mi je dala tudi idejo, naj pesem interpretiram.
^ E. Kranzmayer, Historische Lautgeographie des gesamtbairischen Dialektraumes, Wien 1956.
244
je težko določiti neki »čisti« ali lokalno vezani tip. Vsekakor pri Jankoviču manjkajo nekatere značilne bavarske oblike, npr. oa za ei (meinst nam. moanst), monoftongizacija ni dosledna (gemüthe, toda wankhelmüetig), delabializacija je nepopolna (keusch nam. keisch), tako tudi zamolklost (erwohrten, toda erwalir-ten) itd. Oblike truz, wull (o > u), vokalizirani r — wierdt (-iat) so lahko sred-njebavarsko-avstrijske, razlikovanje med d in f je južnobavarsko, verjetno pa je posledica šolske in knjižne nemščine z vzhodnosrednjenemško dialektično osnovo, tako tudi šibčenje kch, t, p > k, d, b (bist nam. pist), ki je sicer tudi notranje-bavarsko in mlado. Jankovičevi slovenski verzi pričajo, da je bil slovenskega rodu, domače narečje je govoril pač doma in v stiku s kmeti ter slovenskimi meščani. Zato je razumljivo, da ni bil zasidran v nekem določenem bavarskem oz. avstrijskem narečju. Uradno je govoril in pisal mešanico malce privzdignjenega dialekta s splošno bavarsko-avstrijsko podlago in pod močnim vplivom knjižnega jezika ter govorice avstrijskega dvora izoblikovanega pogovornega jezika nemškega podeželskega plemstva na Kranjskem in Štajerskem.
Na knjižno nemščino kažejo: 1. skoraj dosledna grafika vzhsrdnem. zapornikov — Brauch, glaube, deine — kennen, thue itd.; — 2. številni neizpahnjeni nena-glašeni e-ji (izpah 13 : 37 brez izpaha); — 3. nedialektični prislovi — inniglich, sicherlich, sonsten; — 4. abstrakta — ergözlikeit, gemüthe, Verlangen; — 5. v narečju malo rabljene literarne besede — keusch, ungnedig, Sonen Blikh, Müß-göner (srvn. — unn —), imperativ (nicht verweile) itd.; — 6. iz baročnega pesništva izhaja parna povezava sorodnih pojmov — keusch und ledig; Wuntsch und glikh; Trostloß und Verlassen; — 7. baročno je besedno lepotićje — Erwahrten die Versprochene ergözlikeit; ist aufgangen der gewinschte Sonen Blikh (= ljubezen), daran Mein Herz Freydt empfangen; hat sonst die Lieb im Brauch; bek-ham Zu Kissen den Verlohren Mündt; erbittert mein gemüthe (nam. mein erbittertes) rueft Vmb räch; Sonsten wer ich wankhelmüetig; Leide Keine quall; — in 8. apostrofiranje teh, ki ne morejo odgovoriti (neživi, oddaljeni) — O Himmel; o Liebster; — 9. čisto baročno je, da se konkretum metonimično zamenjuje s personificiranim abstraktom — »Lassen wider gehen mein Verlangen (= dekle, ki po nji hrepenim) ans Vorige orth«.
Primerjava nekaj tisoč nemških verzov^ je pokazala, da ima dosti besed Janko-vičeve pesmi številne paralele v baročni poeziji: Ort (nad 20 primerov), Qual (19), verlangen. Verlangen (10), ergötzen. Ergötzlichkeit (9), Gemüte (6), keusch (5), Rache (5), Frist (4), mißgönnen, Mißgunst (3), küssen, Mund (večkrat); »in diser bößen Zeit« ima vzporednico v »bei böser Zeit« (P. Fleming), »bei bösen Stunde« (J. Chr. Günther) = ibid. »o grobe Zeit«.
Verzi so pisani v obliki kratkih vrstic (16), a tudi kot dolge vrstice (10), dva pa »in continuando«. Središčne in krajne rime^ bi kazale na kratkovrstično osmerico s prestopnimi rimami AbAbCdCd. Večina kratkih verzov (20) je pisana v obliki dolgih vrstic, med njimi navadno ni ne ritmičnega ne miselnega premora. Ce bi vrste razvezah v kratke vrstice, bi kitice imele številne verzne in miselne prestope (enjambemente), npr. Wan du dises ohngütig/Last, geh Vorbey; za ljudsko in baročno poezijo pa je značilno, da so vrstice samostojne in sklenjene
" Ti in sledeči metrični termini pri nas še niso sankcionirani.
* Deutsche Dichtung des Baroclt, hg. E. Hederer, München, Hanser V., b. 1.
245
miselne pa ritmične enote s premolkom v izstopu^. Čeravno je aleksandrinec glavna mera nemškega baročnega pesništva, so tudi kratki verzi pogostni, manj je dolgih vrstic (Gryphius, Lohenstein, Stelle); baročne ljudske pesmi pa poznajo dolgovrstične nibelunške in hildenbrandske kitice, predvsem v moritatnih baladah (Bänkelsängerballade)''; mislijo, da se je iz dolgih vrstic (Langzeile) razvila nemška alpska poskočnica (Schnaderhiipfel)*. Vse kaže, da moramo v Jan-kovičevi pesmi vrstice rekonstruirati kot dolge vrstice. Osnova te dolge naglas-ne vrstice sta dve enakostopni kratki vrstici (Kurzzeile). Nasnova* (Anzeile), t. j. nastopna kratka vrstica, in odsnova (Abzeile), t. j. izstopna kratka vrstica, sta rimani.
V kiticah se menjavajo trije osnovni tipi kratkih vrstic, za vse je značilen prosti (neobvezni) predtakt' (fakultativna anakruza), ki je lahko 1—4-zložen, lahko pa sploh manjka. 1. V nasnovi in odsnovi je četverostopni pravilni trohej, ločita se le po izteku (kadenci) —nasnova ima dvozložni zveneči iztek^ (klingende Kadenz) — güetig (j xA = \J —y^ — predzadnji zlog (güe-) ima prenapeti vzdig' (beschwerte Hebung), t. j. zlog je ritmično podaljšan (namesto 2, ima 3 more), zadnji zlog (-tig) ima stranski naglas (1—2 mori), mankajoča mora je napolnjena s premorom (A); h. odsnova ima enozložni (krepki) polni iztek (volle Kadenz), v njem je enozložna stopica ritmično podaljšana, ima prenapeti vzdig' — frey
O Himmel, wie Vngnedig Bist mir in diser bösen Zeit!
(x) XX XX u xA II (x) XX XX XX U //.
V prvem tipu so takti v celoti napolnjeni (volle Füllung), v drugem in tretjem tipu so takti prosto polnjeni^ (freie Füllung). — 2. Trohej se lahko razveže v enozložni vzdig in dvozložni nenaglašeni spust (Senkung), t. j. v daktil — vorige (xxx), tako nastane zrahljani verz;
Zu truz Lassen wider gehen mein Verlangen ans Vorige orth.
(xx) XX XX u xyl // XX xxx xxx u //.
3. V trohejskem taktu lahko spust^ (= nenaglašeni zlog) poljubno manjka, takt je napolnjen s prenapetim vzdigom; vzdigi si lahko sledijo zapored (brez spustov), tako nastane skrčeni verz:^
Wehr daß hindert, schau mir wull auf. // // // V        //      // // U U U X ^ // U U U U //.
Medtem ko Jankovič v dolgi vrstici zelo svobodno menjava vse tri glavne tipe kratke vrstice, se v prvih štirih kiticah dosledno drži zaporedja obeh tipov izteka, izjema je le peta kitica, v kateri so vsi izteki krepki in polni.
Rekonstruirani osnovni metrični obrazec dolge vrstice je: (x) XX XX u X A II (x) XX XX xx U //.
Kitico sestavljajo štiri dolge vrstice, ki so navadno miselno in ritmično sklenjene (brez verznih in kitičnih prestopov). Izteku nasnove naj bi sledila središčna ce-zura, ki pa je večkrat le metrična, t. j. metrično predpisani premolk ni realiziran, misel in ritem preskakujeta iz nasnove v odsnovo (gl. zgornja dva primera).
4aZnakU = 3 more = prenapeti poudarjeni zlog, x = 2 mori = poudarjeni zlog.
246
Jankovič je v nasprotju z ritmično vijugo čutil na takih mestih pavzo (mogoče pod vplivom kakega napevnega obrazca) in jo je označil z vejico; »Erbittert mein gemüthe, rueft Vmb rach . . .« Navadno, vendar ne praviloma, tvorita dve dolgi vrstici eno ritmično enoto s krepkim premorom v izstopu druge odsnove. Parne nasnove so povezane z zvenečimi, z današnjega vidika ženskimi rimami (A, C), parne odsnove pa z zaporednimi moškimi rimami (b, d). Poenostavljena shema je:
-A - b
-A - b
-C - d
-C - d
To je različica arhaične (srednjeveške) dolgovrstične hildebrandske kitice (Hilde-brandston)^, od katere se loči po večzložnih predtaktih, v odsnovi pa po polnem izteku —_,hildebrandska kitica ima tu okrnjeni iztek* (stumpfe Kadenzj: (x) XX XX U A A; z njo skupno ima neobvezno postavljanje predtaktov in prosto polnjenje verznih taktov.
V ljubezenski prigodnici toži zaljubljenec nad izgubo dekleta, ki so ga ne-voščljivci (graščak?) poslali nazaj v njen kraj; ogorčen kliče nanje maščevanje. Dekle zahteva odločen obračun z nasprotniki, sicer bo med njima konec. On ji zagotavlja, da jo zvesto ljubi in je ne bo pustil na cedilu. Izrez iz podeželske resničnosti (pač osebno doživetje), ko gre poleg ljubezni še za obstoj, je presno-van v kronistično pripovedno-dramsko obliko fingiranega dvogovora, ko govoreči osebi stojita vsaka v svojem prostoru in se v vsakdanji govorici, pomešani s priučenimi besedami, iz daljave in brez posrednika pogovarjata, vendar pa govorita eden mimo drugega. To je stara literarna vrsta »odpevanka«^ (Wechsel, Liebeswechsel)'*, umetniško izoblikovana predvsem v gornjeavstrijskem obdo-navskem Minnesangu 12. stol. (Kürenberger, Dietmar von Alst), dobro znana tudi iz ljudskega pesništva (pesem nagajivka, ljubezenska kljubovanka in pre-rekanka* idr.).
Jankovič sicer pozna neke stilistične prijeme (antitetična gradnja razpleta, po-dvojevanje podob), figure in trope (Sonen Blikh, mein Verlangen, bessern = nam. Herz), malokdaj pa se mu posreči kak lep verz (»O Himmel, wie ungnädig bist mir in dieser bösen Zeit«), tudi v verzni in rimovni tehniki ni začetnik. Mera dolge vrstice z vsemi matričnimi svoboščinami, nekaj dialektičnih rim (erwahrt-orth, verlassen-bossem, sogn-trogn) in asonanc (auf-auch, meinst-seint) pa neka okornst izražanja ima resda pridih ljudskosti, vendar pa njegov, pretežno gladko tekoči, pravilno grajeni trohejski verz izvira deloma tudi iz umetnega pesništva, njegov pesniški, čeprav dialektično pobarvani jezik pa kaže, da mu umetna baročna poezija ni bila tuja. Kljub vsemu njegova pesmarska prigodnica nima literarne vrednosti. Je pa dokaz, da v naši preteklosti podeželski manjši ali lokalni centri niso bili povsem amuzični, saj je Jankovič poleg domače poznal tudi nemško ljudsko pesem, čeprav morda le v obliki trivialnega »Bänkelsanga«. Živel je v času, ko začenja »Bänkelsang« kot domnevno ljudsko pesništvo prodirati v kroge izobražencev, da bi se tam razvil v »salonski Bänkelsang«^.
' G. v. VVilpert, Sachwörterbuch der Literatur, Stuttgart 1969 (Kräner 231). • SE XXI/XXII (1908—1969), 103 ss.; Zbornik kongr. jugosl. folkl. 1965 (1968).
247
Jankovičeva pesem je zanimiva tudi iz kulturno-literarnega zornega kota. Naši raziskovalci ljudske pesmi so sicer opazili, a nezadovoljivo analizirali nibelunški verz in nibelunško kitico kot mlad pojav v slovenskem ljudskem pesništvu, prezrli pa so hildebrandsko kitico kot inačico nibelunške kitice. Za osnovo me-trične sheme so vzeli v obdobju romantizma obnovljeno nibelungo in njeno kitico s pravilno, dosledno jambsko mero (R. Hrovatin, V. Vodušek)*, s katero pa se ne da slediti razgibanemu nibelunškemu verzu z vsemi njegovimi svoboščinami in nepravilnostmi. Jasno je, da nibelunška in hildebrandska kitica slovenske ljudske pesmi navezujeta na arhaični (srednjeveški) in ne na mlajši, modernizirani tip. V obliki petih ali metrično recitiranih aktualnih, moralno-poučnih in moritatnih baladnih popevčic so nam neznani potujoči popevači in pesmarji, romarji, berači, vojaki na semnjih, proščenjih, romanjih ipd. posredovali hkrati z vsebino tudi starinski verzni in kitični vzorec.
Naša ljudska hildebrandska kitica, večkrat porušena in kontaminirana z nibelunško kitico, je ohranjena pretežno iz novejših obdobij predvsem kot hildebrandska osmerica' (dolga vrstica je optično razvezana v dve kratki vrstici, prej cezurne in krajne zaporedne rime postanejo zgolj krajne, prestopne: AbAbCdCd), prim. Štrekelj, SNP IV 8236, 8401, 8459-8463, 8465-8467, 8469-8473, 8675 idr., ali pa kot kratka hildebrandska kitica* (polovica osmerice : AbAb), prim. SNP IV 7055, 7328, 8468, 8676-8678, 8681, 8682 idr. Naša ljudska hildebrandska in nibelunška kitica gotovo ne izvirata neposredno iz kitic obeh srednjevisokonemških viteških epov, doslej so manjkali vmesni členi med umetno arhaično (srednjeveško) in pa našo ljudsko obliko. Jankovičeva inačica hildebrandske arhaične oblike iz 1. 1712 bi lahko bila eden od doslej neznanih členov: pot v nibelungo in hildebrando naše ljudske pesmi vodi prejkone tudi preko nemških baladno-moritatnih popevčic.
Ce odštejemo fragment slovenske pesmi v Auerspergovem kodeksu (15. stol.) in Frankopanovo slovenitev Molierovega »Dandina« (ok. 1670) v jeziku brežiške okolice, nam kljub temu ostaja še zmeraj domneva, resda oprta le na naključne redke najdbe, da slovensko podeželje, ne nazadnje tisto v okolici graščin (Jankovič), najbrž le ni bilo »in litteris« povsem »gluha loza«.
1 [ER]
O Himmel, wie Vngnedig Bist mir in diser bößen Zeit /!
Mueß solang Keusch und Ledig Erwahrten / die Versprochene ergözlikeit. /
Doch ist autgangen d(er) gewinschte Sonnen / Blikh, /
Doran Mein Herz Freydt empfangen} I daß ist mein gröster Wuntsch und glikh. / 2
Da ober die Müeßgöner Gesehen, / Daß ich es Kaumb erwahrt, / Zu truz Lassen wider gehen / mein Verlangen ans Vorige orth. / Wehr daß hindert, schau mir wull auf, /
Daß Er nicht Wierde geblündert I; hat sonst die Lieb im Brauch. / 3
Trostloß und Verfassen mueß erwohrten / widerumb Jene stundt /,
Biß verh(e)illet wierdt d(er) bessern / und bekham Zu Kissen den Verlohren Mündt /.
Erbittert mein gemüthe rueft Vmb rach / zu aller Frist;
Kein Mensch dises / Gehrn Luthe, solang d{a)ß Leben ein Leben ist. /
' Aškerc imenuje nibelunški verz — nibelunga: analogno rabim za hildebrandski verz (inačico nibelunškega verza) hildebranda.
248
[SIE]
O Liebster, nicht Verweille, wan / Du in Ehren meinst, / Deine Feindt halt Zertheile, welche / dir am Weege seint, / Sonsten wer ich / wankhelmüetig, an dirr Liebster frey; / Wan du dises ohngüetig Last, geh Vorbey. /
[ER]
5
Hob dich gelibet Inniglich, / sey Versichert ein für allemall /; Daß glaube mir sicherlich, aber Leide / Keine quall. /
Thue daß Best Vor dich und micli, / Damit Niemandt wierdet ken(en) sogn, / D(a)ß ich Dich gelassen in dem stich, / Muessest wid(er) meinen Willen den Namben
trogn. '
[ON] L O nebo, kako nemilostljivo si mi v tem hudem času! / Moram vse predolgo, čist in samski, čakati na obljubljeno radost. / Vendar pa je vzšel želeni sonca sij, / ki je razveselil moje srce; to je moja največja želja in sreča.
II. Ko pa so zavistneži videli, da komaj čakam na to, / ukažejo nalašč iti mojemu hrepenenju (= dekletu) na prejšnje mesto. / Kdor mi to preprečuje, naj se le pazi, / da je ne bi skupil; ponavadi je tak običaj v ljubezni (= da se maščuje).
III. Brez tolažbe in zapuščen moram čakati spet tisto uro, / dokler da bodo prsi ozdravljene (= se bo zacelila rana v prsih) in bom spet lahko poljubljal zgubljena usta. / Moj zagrenjeni duh kliče vsak čas po maščevanju; / nihče ne bi rad tega trpel (prenašal), vse dokler je življenje (še) življenje.
[ONA] IV. O (moj) najdražji, ne mudi se, če imaš poštene namene, / svoje sovražnike kmalu razženi, ki so ti napoti, / drugače bom nestanovitna, brez obveze do tebe najdražjega; / če jim tega ne zameriš, pojdi mimo (= ne prikaži se več).
[ON] V. Ljubil sem te srčno, bodi prepričana enkrat za vselej; / to mi za trdno verjemi, vendar (zaradi tega) ne tfpi. / Storim vse, kar je najbolje zate in zame, da ne bo nihče mogel reči, / da sem te pustil na cedilu, (ali) da bi morala proti moji volji nositi (moje) ime.
Kratice so razrešene. Znak / pomeni konec vrste v rokopisu. V kitici 4,5 rpsa je črtano: die Liebe offt zertrenet, v 4,7 pa: Wan dises Von Dir ungerochen (= ungerächt): nad tem prečrtano: ohngüetig. — Originalna interpunkcija je prevzeta lei, če je smiselna. Središčne rime, ki so hkrati iztek nasnove, so tiskane kurzivno.
4