D. GORINŠEK - S. HUBAD: RDEČA KAPICA lUKliiiliMMMiiiilIMliiiililHIliiiA D. Gorinšek — S. Hubad: lUdeea kapica VESELA GLASBENA PRAVLJICA V TREH DEJANJIH Dirigent: S. HUBAD Režija: M. SLAVČEVA Osebe: Majda, imenovana Rdeča kapica . . . . E. Barbičev a Jera, njena mati Stric Matije Strina Mina, njegova žena Š. Poličeva Boter Bodež . M. Sancin Babica Lovec . J. Humer Volk Žaba . N. Goli jeva Medved . K. Marenk Lev Dobra vila Vile, Majdine prijateljice, živali itd. Prvo dejanje: V Majdinem domu; drugo: V gozdu; tretje: Pred babično kočo. Koreograf: P. GOLOVIN Inscenator: ing. E. FRANZ D. GORINŠEK — S. HUBAD: RDEČA KAPICA Vilku Ukmar: Pravljica o Rdeči kapici Pa smo zopet pri domačem delu, in še — pri delu, ki je namenjeno otroškim dušam. Mislim, da smo lahko veseli, še zlasti, ker je nežna in gnetljiva otroška duša tako potrebna lepe duševne hrane. Danes bolj, kot kdajkoli! Ozračje, v katerem otroci danes žive, je tako zelo nabito s slabimi silami, da groze preplaviti človeška srca, in Bog ne daj, da se nam v taki temi izgube še naši najmiajši! Brez nad in brez rešitve bi nam ostala\bodočnost. Tem bolj je treba danes otroško dušo napajati s sokom, ki uničuje strup, s svetlobo, ki premaguje temo, in ki posije v to razkrojeno ozračje ter ublaži okuženo vzdušje. In lepota, prava, čista, z dobroto križana lepota je tisti čarodejni sok, ki nosi dušam zdravje, je tisti žarek, ki uničuje temo in razsvetljuje pot v blažene nove zarje. Pravljica! Mar ni to najlepši žarek človeške duše? Mar niso vanjo zapredena najvišja hrepenenja človeških src? Mar ni v pravnici, v tisti pravi in pristni pravljici, ki rase iz najglobljih in naj-tišjih kotičkov človeške duše in ki odpira okenca prav tja v zadnje tajnosti človeškega bistva — mar ni v taki pravljiici objet ves človeški duh, mar ni v njej zajet najčistejši svet človeške domišljije, ttiar ni v njej zadnje zatočišče v vsakdanjosti izmučenega 'človeka? Kdo ne pozna pravljice o Rdeči kapici? Poslušali so jo naši pradedje, naši dedki in babice, naši očetje in matere; pri njih smo jih zopet poslušali mi, da jih prav take, kot smo jih v vsem ognju otroške fantazije vsrkali v svoje duše, pripovedujemo svojim otrokom. Ti pa jih bodo zopet pripovedovali svojim otrokom, svojih otrok otrokom in tako dalje in dalje... Kdo ve, kje so poslednje meje? Nič ne vemo, kje je izhodišče te čudežne bajke. Nič ne vemo, če ni pognala svojih korenin morda iz kakega prastarega misterija, ki je hranil v sebi eno izmed najglobljih resnic o bistvu človeka, o pomenu in smotru njegovega življenja. Vemo le, da je njena osnovna ideja vzeta iz večne borbe med dobrim in zlim in vemo, da prikazuje iz te večne borbe, v katero je človek tako tragično pogreznjen, rešitev: nujno in neizogibno rešitev, a samo, če je človek čistega srca, če nosi v sebi otroške sile, ki mu kot brleča lučka kažejo pot in — če vztraja. Da! Če vztraja. Pa naj trenotno zlo še tako zmaguje, naj bo tema še tako neprodirna — nekje ob koncu je vendarle luč in je rešitev. Zato je prišla povest o Rdeči kapici tudi na naš oder. Zato je zaživela tudi tu, namenjena otroškim dušam! Napisal jo je Danilo Gorinšek. Ga poznate? Menda že. Saj je napisal že toliko zbirk otroških pesmi in dal že toliko snovi otroški fantaziji. In sedaj je povezal take svoje pesemske utrinke v celoto. Vzel je bajko o Rdeči kapici, pa jo nakitil z mnogovrstnimi domisleki svoje fantazije> hoteč pričarati otroški duši živahno razgiban pravljični svet. Res, da je ubral svojo pot bolj v zunanje dogajanje. Res, da mu je šlo predvsem za to, da razgiba oder in mu da kolikor mogoče dosti pisanih situacij, da se čim bolj razpne med žalost in veselje in da vse to čim oprijemljiveje prikaže. Pri tem pa je prav računal na otroški način sprejemanja. Vedel je, kako in kaj otroka zajame m D. Gorinšek iiiiiuiiii kje je tisti čar igre, ob katerem se otroška fantazija zaustavi ter zaživi. In potem? — Pravljica je bila napisana zia oder, a še ne za operni oder. Za to je bila potrebna še skladateljeva fantazija in njegova roka. Misel je iskala, pa se je zaustavila ob dirigentu Samu Hubadu. Kdo ga ne pozna? Mislim, da je to eden izmed prav zaznamovanih glasbenikov, ki mu je bilo usojeno, da je že prav od takrat, ko je prvič zajokal nia tem svetu, preživel sredi glasbenega sveta vse svoje življenje in ki si ga od njegovih otroških let dalje vedno srečaval vsepovsod, kjer se je pri nas kaj počelo na glasbenem področju. — Hubad in pravljica? O, da! Nihče ne bi mislil, da se v tej orjaški postavi, ki je nabita življenjskih energij, skriva toliko lepega otroka, tistega, ki daje celi osebnosti tisti posebni sijaj, ki vedno v pravem talentu sije in kaže pot v pristno in živo umetni-stvo. In kakor mu pomaga ta otrok v njem intuitivno prav tipati v globino umetniških oblik v poustvarjanju, £ako ga je tudi sedaj nekam varno vodil v svet tistih glasbenih idej, ki dobro store prenrosti otroški duši. Našel je pravo zrno. Morda res še ni povsem izčiščeno, morda je res še skaljeno od primesi, ki jih je tako polna naša doba in ki so nujna posledica tega našega tako naturalističnega življenja, toda zrno je pristno in ziato ima svojo ceno. A kakor se Hubad dolgo ni mogel odločiti za stvar, tako je potem, ko se je odloči! v delu vzdržal in v kratkem razdobju enega meseca svoje delo dokončal. Za tak prvenec gotovo kratek čas in prekratek. Toda riad skladateljevim snovanjem je vseskozi bedelo miklavževanje in nemir pričakujočih otroških src mu ni dal miru; prigianjal ga je iz dneva v noc in iz noči v dan. Ni mu dal pokoja, da bi se zaustavljal ob problemih, kot so obstojali v iskanju pravih glasbenih oblik, ki se niso lahko porajale spričo besedila, ki je v občutjih močno razdrobljeno in zato preči enotnost glasbenega nav- S. Hubad diha. Ni mu dovoljeval, da bi se pomudil ob izboljšavanju glasbenih idej, kar je dano prav le ob časovnem odmiku, niti ni dopuščal, da bi preizkušaj in izpopolnjeval instrumentacijo po preizkušnji. Če tedaj skladba v celoti še nima tiste popolnosti, kot bi si jo želel skladatelj sam na prvem mestu, potem so temu kriva pač otroška srca, ko jih nemirno pričakujoči utrip je segel v skladateljevo dušo in jo priganjal. In kdo bi jim zameril. Pa je tudi vse to tako malenkostno, da ne more odvzeti vrednosti, ki jo to delo ima, in ki bo gotovo rodilo v mladih dušah dober sad. OyO Šef Pokrajinske uprave v Ljubljani je z odlokom z dne 16. nov. 1944, št. 1303/1 Pr. ukinil Gledališki list. Da bo ostalo občinstvo se nadalje v ožjem stiku z gledališkim delom, bomo izdajali ob vsaki pomembnejši predstavi sproti nekaj informativnih člankov in pripomb. Tiskarna — Buclidruckerei: MAKS HROVATIN, Ljubljana.