Gorski: Zanimive pripovedi profesorja Silvestra. 9. Kako je na luni. (Nadaljevanje.) Peterček je bil namreč opazil že poprej sam na sebi, da se čuti človek na luni mnogo lažjega, in da je mogoče silno hitro hoditi. Da bi se prepričal, če se ne vara, je pobral velik kamen in ga zalučil od sebe. In res! Čeprav je zamahnil z roko prav malo, je vendar sfrčal kamen tako daleč, da ga je bilo komaj še opaziti. 43 Profesor je zadovoljno gledal na Peterčkov poizkus, potem mu je pa še sam dodal novega. Že so se bili namreč spet vrnili s hriba v ravnino, in tik pred profe-sorjem je stala precejšnja vzpetost — skorajda cel grič. Profesor se nekoliko požene in že je bil z veliko lahkoto čez to vzpetost, kot bi na zemlji skočil čez najvišjo streho. Bil je to spet prizor, ki je spravil Peterčka in njegovega očeta v najboljšo voljo. Zakaj bolj smešen kot najbolj smešni pajac v cirkusu se je zdel stari profesor ob svojem skoku, ko so mu zamehedrali škrici ob suknji in dolgi lasje. Kako smešen pa je šele bil, ko je skočil čez hrib in ves srečen mahal Peterčku in očetu, naj storita isto. Peterček si je mislil: »Če je mogel stari proiesor, smem tudi jaz!« Pa se je zaletel proti hribu, potem pa odskočil in, kot bi trenil, je bil že na drugi strani hriba pri profesorju. Za Peterčkom je skočil tudi oče in je še nekoliko dalje priletel onstran hriba. Vsi so se zdaj začudeno gledali in zadovoljno smejali. Peterček pa, da bi še bolj preizkusil svojo nenavadno moč, je zgrabil za skalo, kakršne bi na zemlji ne vzdignil niti največji velikan, pa jo je dvignil z eno samo roko visoko nad glavo. Isto sta storila tudi stric in oče, pa sta premetavala z največjo lahkoto še veliko večje skale, seveda primerno njuni večji telesm moči. — Bila je to lepa zabava, in bi se je naša trojica ne bila naveličala kmalu, toda mudilo se jim je z lune. Toda pojasnilo za ta čudni naravni pojav sta pa oče in Peterček le morala dobiti od učenega profesorja, preden zapuste luno. Zvedavo torej stopita k profesorju. On jima pa zapiše: »Luna je veliko manjša kot zemlja. Iz naše zemlje bi mogli narediti devet in štirideset takih krogel, kot je luna. Ker je torej luna mnogo manjša od zemlje, je tudi njena privlačnost mnogo manjša kot ona n a z e m 1 j i. Odtod pride, da zamoremo dvigati težje predmete z veliko večjo lahkoto kot na zemlji. Luna jih ne vleče nase s toliko silo. Ker smo pa prav vsled tega tudi m i s a m i nekako šestkrat lažji kot na zemlji, to se pravi: šestkrat manj težimo na ltmo, kot bi težili na zemljo, je mogoče, da šestkrat hitreje hodimo, pa tudi šestkrat višje skačemo. Sapienti sat!« je še pristavil modri mož, česar pa Peterček in oče nista razumela. »Čudno, čudno,« je pomodroval Peterček sara pri sebi, »to življenje na luni! Ko bi bil vzel s seboj šest kilogramov čokolade, bi je imel zdaj na luni samo eno kilo! In četudi bi je ne bil med potjo nič obliznil.«----------- Po teh dogodljajih so krenili naši popotniki še malo naprej po luni. Vedno bolj so prodirali v ono stran, kjer je vladala popolna tema. Šli so pa seveda z največjo lahkoto, ne da bi čutili le najmanjšo utrujenost, pa šli tudi z največjo hitrostjo. To je bilo tudi potrebno, ker le v tem, da so hitro hodili, so vzdrževali potrebno toploto, da jih ni ztnagal vedno bolj narasčajoči mraz. Solnce je lezlo vedno bolj v zaton. Poljubljalo je še najvišje vrhove gora. Naenkrat pa je objela vse naokrog najgostejša tema. Nastala je tako črna noč, da niso niti videli niti čutili roke, če so jo dvignili pred oči. 44 To pač odtod, ker ni na luni nobenega zraka. Na zemlji se namreč prehod od dneva v noč vrši polagoma, in je še dolgojipotem, ko je zašlo solnce, vsaj deloma viden polumrak, ki nastaja odtod, ker je solnčna svetloba ostala še v zraku. Na luni pa ni zraka, ki bi ga solnce razsvetljevalo, zato tudi ni nikakega s o m r a k a , ampak je prehod iz dneva v noč kar hipen. Da bi si Peterčkov oče v temi pomagal, je poskusil prižgati nekaj žveplenk, ki jih je imel slučajno še s seboj, pa za šmenta nobena ni hotela goreti, četudi so bile suhe. Pa kako bi bile gorele — oče je namreč spet pozabil, da je v brezzračnem prostoru, in da v takem prostoru ne more goreti nobena reč. Hvala Bogu pa, da je bil stari profesor tako moder in oprezen! 2e pri odhodu z zemlje se je bil namreč preskrbel z veliko električno svetiljko, ki mu je visela za pasom, da jo porabi ob času popolne teme. To svetiljko je zdaj profesor privil, in je res dovolj močno razsvetljevala temo, da so mogli dalje. (Konec)