Vlak.'GjPiKfric Martin so ravno dodelali Travnovcmu Pepčku nove sani. Stric ^StIP Martin so imeli otroke jako radi. Bili so zato ludi v vsej vasi pri-¦šSM^ ljubljeni, in vsak jim je dejal stric, četudi niso bili z vsakim v sorodu.
nVidiš, Pepček", so dejali, nna takih saneh se še ctsar ne vozi." Pa so hudomušno pomežikali z očmi.
Pepčku pa se je dobro zdelo, ker je imel take sani, kakršnih še sam cesar nima. Seveda ni pomislil, da ima cesar boljše kot on. Takih kakor Pepček gotovo nima, ker bi bilo za tako visokega gospoda jako malo častno, ko bi se vozil na saneh, kakršne imajo otroci.
Pepček je bil popolnoma zadovoljen s svojimi sanmi in vesel jih je potegnil na cesto. Zunaj je naložil na sani svojo mlajšo scstrico in bratca, in šlo je v diru proti klancu, kjer so se listo popoldne spuščali otroci na saneh v dolino. Bil je namreč četrtek — dan počitka.
Stric Mariin pa je zadovoljno kimal na pragu svoje bajte in je z veseljem poslušal otroški krik, ki se je čul od klanca.
Ej, bili so časi, ko je bil tudi on mlad, a ti časi so že davno tninuli!
Na klancu je bilo jako živahno. Sani so drsele, da je bilo veselje gledati. Oor je šlo seveda težko, a zato pa hitreje in prijetneje navzdol.. Krik in vik jc bil velikanski. Bila je menda zbrana na klancu vsa vaška otročad. Kar si zmisli nekaj tisti suhi Janek, ki je bil največji med njimi, in je imel tudi največjo besedo v vsej druščini. Pri otrocih — pravim, kajti v Šoli pri gospodu učitelju ni vedel nikoli nič. Kadar je bil vprašan, je navadno molčal; le v klopi jc vedno šepetal s svojim sosedom. I           nVeste kaj", je dejal, ,,naredimo vlak!"
nKakšen vlak?" se oglasi eden.
„1, tak: sanke zvežimo skupaj, pa sedemo na vrbu klanca nanje in se spustimo navzdol."
-    44    —
,Kaj pa, Če se prekucnemo ?" vpraša boječe Pepček.
,E kaj ? To je neniogoče, da bi se prekucnili, saj ene sani drže druge."
BČe pa kdo odleti s sani?"
,Pa v snegu obleži", glasi se kratki odgovor.
Predlog je bil odobren. Vlečejo vsak svoje sani na vrh, kjer jih zvežejo z vrvicami. Najprej privežejo ene sani zadaj k bližnjemu drevesu, da bi nc ušle po klancu navzdol; spredaj pred te safli pa privežcjo druge in tako dalje, da je bila dolga vrsta desetih sani zvezana skupaj.
Vsedejo se na sani. Pepček je bil seveda z bratcem in sestrico tudi na vlaku.
BEna, dve, tri-irri — — — hopsa, hura, živijo!" zakliče Janez na prvih saneh. Na Btriu je namreč zadnji na zadnjih saneh prerezal s pipcem vrvico, ki je vezala celo vrsto sani k drevesU-
Šlo je kot veter navzdol. Tupatam je zletela kaka čepica raz glavo. Sani so puščaie za seboj dolgo, ravno sled.
Kar se zadene\a pcve satu ob skalo, ki ',e ležala ob cesti, zadni,i del vlaka pa zavije v stran, tako je ves vlak tvoril »vprašaj". Potniki vlaka pa zlete na vse strani v sneg.
nTi zgaga ti", se je zajezil Janez, ,,ko gre najboljše, pa se nam po-kvari vse."
Pepček pa jo je iztaknil. SedeJ je spredaj na vlaku. Ko so se zadele sani ob skalo, se je prekucnil naprej na glavo in se zadel ob skalo.N^ri je pordečila beli sneg. No, rana ni bila velika, toda kri je vseeno tekia. Spiistil se je v jok in tudi v tek proti domu.
Stric Martin jc stal na pragu in je videl Pepčka, ki je prihajal krvav domov.
,,Kaj je Pepček?"
rPoooo-bil sem se."
BEj, ti revež", je dejal stric Martin in ga peljal v hišo, Bčakaj no, da (i rano izmijem in jo obvežem."
Stric Martin je bil spreten strežnik in je kmalu ustavil kri in jok. Ob-vezal je rano lepo s platneno ruto in dal dečku v žep pest orchov.
Ko jc prišel Pepček domov, so se domači seveda prestrašili, ko so ga videli obvezanega, toda kmalu so se umirili, ko so uvideli, da ni sile. Nosil je dva tedna glavo obvezano, a glava ni imela drugod luknje, kot pod nosom, ki se mu je vedno rada odpirala in zapirala.
*                         *
*                                           «
Pepček je sedaj že velik gospod. Kadaf bere v časopisih, da je skočil vlak s tira, vedno se spominja na oni nesrečni popoldan in na stric Marti-nove sani.                                                                                  Branko Brankovič   .