Oderuštvo, učiteijstvo in šoia. Dan na dan je slišati in brati pritožbe o sedanji draginji, oderuštvu in drugih takih ter podobnih nelepih lastnostih, ki so jih deloma imeli ljudje in posamezni stanovi že pred vojno, a so se posebno med vojno razvile ter zdaj po vojni najbujneje prospevajo in se goje brez vsakega usmiIjenja do tevnejših, nepremožnih slojev, med katere seveda spada tudi učiteljstvo kljub regulaciij plač in draginjskih doklad. Take pritožbe so popolnoma opravičene in naj pridejo že pod kakršnokoli firmo. Oderuštvo, ki se je zadnja leta tudi tned našim narodom razpaslo, je ena naj- grših človeških lastnosti, ki jih je treba na vso moč zatirati in iskati sFedstev, ki bodo res pomagala. Treba je zdravil, ki kolikor toliko človeka ozdravijo te brezsrčnosti, kar je tudi oderuštvo. Navajajo se v listih različna sredstva proti temu nestvoru. Seveda so ta sredstva v največji nieri prikrojena posaraeznim stanovom. Glasilo ,,Kmetske zveze" jemlje v zaščito v pretežni meri svoje pristaše, kmete. Isto dela ,,Sam. kmetska stranka", socijalisti pred vsem, ki v prvi vrsti zastopajo delavca. Nasvetujejo se proti temu razni pripomočki, pred vsem združenje v politične, stanovske, strokovne in druge podobne skupine. Da se oderuhe, med temi so mišljeni najprej razni trgovci - prekupci itd. pošteno kaznuje; se prigovarja tudi na ustanovitev raznih zadrug, slijnih nekdanjim konsumnim društvom, žalostnega sponiina, posebno na deželi. Vse to je sicer lepo in hvalevredno, a našega kmeta to to ne bo rešilo. Rešila ga bo le dobra šola in izobrazba. Te dajmo ljudem, pa se bo obrnilo na bolje. Izsolan, izobražeti kmet bo že vedel si iskati pota, ki ga popeljejo iz objema različnih oderuhov. Nasvetujejo se različna podjetja, kakor zadruge, a se pri tem ne vpraša, jeli že tudi nas kmet usposobljen iste voditi? Pred sedemnajstimi leti, če se ne motimo, je na učiteljskem shodu v Mestnem domu v Ljubljani tovariš Slapšak, pristaš tedaj, kot je še danes, SLS krivdo tedanjih nesreč, nevspehov in splošnih tedanjih konkurzov ter polomov pripisal na rovaš ljudske nevednosti, neizobrazbe, pomanjkanja šol ter raznovrstnim nedostatkom ljudske šole, pred vsem slabo, pod vsako kritiko plačanemu ljudskošolskemu učiteljstvu, ki se ni moglo tedaj, kakor pozneje, posvetiti v isti meri in veselju svojemu poklicu, kakor si je želelo in hrepenelo. In kako je bilo zadnja Ieta, sploh od tedaj in recimo do danes z ljudsko ali narodno šolo? Posebno v bivši vojvodini Kranjski o kakem napredku ni vredno zgubivati besedi. Kjer in kar se je moglo, se je zaviralo vsak napredek; največ po nesposobno sestavljenih krajnih šolskih svctih, podpiranih po dobro preračunjenih politično - strankarskih demagogih, policijsko čuječih višjih šolskih uradih. Razne olajšave in krčenje pouka, z raznimi oprostitvami iz malenkostnih in nepotrebnih vzrokov. Učiteljstvo ponižujoče v navadne sužnje, lik nekdanjih he- lotov, z brezštevilno dolžnostmi, a brez vsakih pravic in vpliva na šolo. V sosednih kronovinah, kakor na Štajerskem in Koroškem, je bil prvi in glavni smoter šole raznarodovanje. Da pri takih razmerah ni vspevala šola in izobrazba, je jasno. In če je bilo in kar je bilo napredka, je pripisati na račun idealno-zavednemu učiteljstvu, ki je vršilo z največjim samozatajevanjem svoje dolžnosti trdno upajoč na boljše čase. Imelo je pred očmi vsikdar dobrobit in srečo našega naroda, v prvi meri kmeta veljaka in delavca. In to učiteljstvo je že y tedanjih časih gledalo v duhu — vpiti ni smelo, saj je sleherni zaveden učitelj imel svojega rabelja za seboj — na sedanjo našo domovino, ki bo le močna in sposobna, ako bo ljudstvo na vrhuncu izobrazbe. Omenjali smo že razne zapreke in ovire pri narodnem šolstvu. To povzdigniti, to bo najboljše sredstvo proti oderuštvu, ker se bo ljudstvo, kmet že znal in vedel otresti vseh takih, njega molzečih pijavk. Sicer pa ne trdimo, da je naše ljudstvo, tudi kmetsko vsestransko zaostalo. Ne, na to naše ljudstvo smo lahko sicer ponosni. Seveda, kaj šola, toži in ugovarja ta in oni, posebno mnogo je takih na deželi, ki se sklicujejo na posameznike, kateri niso obiskovali šole, a znajo vsled svoje nadarjenosti in pridnosti le najpotrebnejše, so dobri gospodarji itd. Res je, dobe se taki avtodidakti, katerim se čudimo. Ti pa tudi sami dobro občutijo neko pomanjkanje v vednostih. In kaj in koliko bi še le dosegli, če bi hodili v šolo 1 šole, šole, izobrazbe dajmo ljudstvu, le v tem je njegov obstanek in sreča. Cudno, da nekatere stranke še v svojih programih govore silno nerade, ali celo popolnoma molče o narodni šoli, nje potrebi za vsakogar, če hoče napredovati, gospodarsko ali gmotno se ojačiti ter biti res svoboden državljan, kar ga napravi le izobrazba, šola. Ta, le ta, bo znal kljubovati vsem zatiralcem, oderuhom! Za zgled vzemimo škandinavske narode. Ti niso veliki, ne večji od nas, a vendar vsled svoje izobrazbe bogati, gospodarsko jaki, po vsem svetu poznani kot kulturni, naobraženi narodi ter obče čislani in vpoštevani med največjimi narodi na kontinentu, kakor preko oceanov. A ti narodi imajo res dobro urejeno narodno šolstvo. Mislimo, in smo prepričani, da se v teh deželah tudi z učiteljstvom ne postopa na način kot se je pri nas in se od raznih strani še danes želi, hrepeni in zahteva. Zahteva, pouk bodi na kmetih primeren kmetskim potrebam in razmeram, je splošno za našega kmeta zapeljiva. Kmet si pod temi zahtevami misli raznovrstne šolske olajšave. Sploh se pa osnovni pouk, ki je temelj vsemu napredku, mora podavati na način, ali vsaj podoben, kot do sedaj. Brez osnovne narodne šolske izobrazbe je tudi nadaljna, strokovna izobrazba nemogoča. Da bodo pa vspehi res dobri, treba rednega obiska, zmanjšanje števila otrok iiu posamezne razrede. Pri številu otrok sedemdeset, osemdeset in še več v razredu, seveda ne more biti kljub vsemu trudu in naporu učitelja zaželjenega vspeha. Treba šole razširiti in povečati! Na to je treba ljudstvo pripraviti, ga pri vsaki priliki opozarjati na shodih in v časopisih. Stranka, naj bo ta ali ona, ki se boji izobrazbe, je nasprotnica šoli, ta nima prihodnosti. Ona ne bo povzdignila naroda, ga ne bo osamosvojila v celoti, kakor tudi posameznih stanov ne. V nekem listu smo čitali: ,,Denar in kapital sta brez srca." Tudi nevednost, neizobraženost js brez srca, brez vsakega pravičnega čuta in usmiljenja do bližnjega. Bodimo odkriti. Med vojno in tudi še sedaj, po vojni so znali nevedni ljudje, kmetje pošteno odirati. Tu se je viaelo brezsrčnost, neusmiljenost! Ostuden cinizem zadovoljstva: naj ,,škrici" in gospoda le strada! To je neka pega, kakor pri trgovcu in obrtniku, ki jo je treba izprati potom šole in izobrazbe. V šoli in izven nje treba učiti in poudarjati ljubezen do bližnjega, da je to prva in največja ter najlepša človeška čednost. Naglašati treba, da bo laliko vsakdo potem šele srečen, če bodo srečni in zadovoljni tudr njegovi sorojaki. Seveda pri vsem tem ne sinemo misiiti, da bodo ljudje enaki glede premoženja. Bogatini so biii, so in bodo! v sak posameznik ima pravico, je dolžan, da skrbi za svoj obstanek. A ta borba in tekma bodi poštena! Kdor je v dobrem blagostanju, ta naj tudi skrbi in da poštenega zaslužka drugim. Svet bodi socijalno pravično urejen! ln k temu je v prvi vrsti poklicana narodna šola, da se ti prej navedeni, gnusni nedostatki odpravijo iz človeške družbe. Da bo pa šola kos tej svoji nalogi, treba, da se šolo vsestransko podpira, učiteljstvo pošteno plača, da more vse svoje rnoči posvetiti le šoli in izobrazbi naroda ter biti res prava in najtrdnejša opora državi. Pogoj za to je tudi dovoljna, temeljita, vsestranska stanovska izobrazba in spretnost in kar tudi ni zadnje: učitelj bodi v svojern poklicu neodvisen; nad seboj imej le sposobne njemu 'dobro hoteče, za šolo vnete može. Ne le sedanjemu oderuštvu našega ljudstva, ampak tudi vsakemu prihodnjetnu je napraviti konec. a to je možno le z dovoljno izobrazbo, da se bo narod znal sam pred to kugo varovati, ter vsako tako slabost s sebe sleči. Sedanji družabni red je krivičen, zato bo moral tudi učiteljski stan bolj aktivno vstopiti v vrsto borcev zoper sedanji družaben red in bo moral postati prvi rned zidarji nove družbe, prenovljenega svetovnega družabnega rsda.