ZGODOVINA ZA VSE 85 no in narodnostno situacijo na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja. Peter Vodopivec razglablja o Bleiweisovem notranjem svetu in o enostranskih sodbah nje- govega odzivanja na družbo in svet, v katerem je živel. Z nujno natančnostjo in celovitostjo ter naslonitvijo na množico pričevanj in pričeval- cev (sodobnikov in raziskovalcev) nam ponuja nanovo (in s precejšnjo mero treznosti in razu- mevanja) izrisan "duševni profil". Članek Oskarja Böhma (Veterinarski poklic v času dr. Janeza Bleiweisa) začenja serijo piscev, ki nas seznanjajo z Bleiweisom kot zdravnikom in živinozdravnikom. Böhm nas seznanja z raz- vojem živinozdravstva in veterinarskega šolstva, ki ga je država spodbujala iz gospodarskih in strateških razlogov (konjereja), opisuje pa tudi organizacijo živinozdravstva na slovenskem et- ničnem ozemlju v 19. stoletju. Zvonka Z. Slavec piše o Bleiweisu kot zdravni- ku in zdravstvenem prosvetitelju, ki je v stoletju tifusa, kolere in črnih koz med svojimi rojaki ši- ril poljudno ubesedeno medicinsko misel in razbijal trdnjave vraževerja, s katerimi so Slo- venci sprejemali nekatere dosežke sodobne me- dicine (npr. cepljenje). Podkovsko in živinozdravniško šolo v Ljublja- ni v Bleiweisovem času (1849-1880) opisuje Sr- djan V. Bavdek. Bleiweis je v omenjenem času (poleg ravnateljevanja) tam predaval živinorejo, pomoč pri porodih, sodno veterino, mesogled- ništvo, fiziko in kemijo. Omenjena šola je dajala Slovencem nujno potrebne strokovnjake, z rabo slovenskega učnega jezika pa je poskrbela tudi za afirmacijo materinščine v znanosti. Bavdkov naslednji članek je precej bolj do- moznanski, saj se v njem ukvarja z znamenitimi kranjskimi veterinarji (tudi živinozdravniki pri deželni vladi). Poleg Bleiweisa so iz "kranjskega kroga" izšli še brata Hayne (Emanuel in Anton, ki je sicer deloval na Moravskem in na Dunaju), Bleiweisov sotrudnik v podkovski šoli Simon Strupi ter Anton Česnik, ki pa se je kljub dodatni veterinarski specializaciji ukvarjal večinoma s humano medicino. Jože Ferčej seznanja bralca z razvojem živino- reje na Kranjskem v Bleiweisovi dobi, kot so ga narekovale spremenjene posestne in družbene razmere (odprava tlačanstva, odpiranje mej za pretok kmetijskih pridelkov, nujnost nastopa na trgu). Razumljivo in nazorno (podprto s stati- stičnimi podatki) avtor razlaga tudi najpomem- bnejše procese v kmetijstvu (spreminjanje rabe tal, spremembe v živinoreji). Vsebinsko se na ta sestavek navezuje prispe- vek Franceta Adamiča, ki piše o razvoju kmetijs- tva od srede 19. stoletja do prve svetovne vojne. Seznanja nas z zgodovino in vlogo kmetijskih družb ter z uvajanjem novih agrotehničnih me- tod (uporaba mineralnih gnojil, uvajanje novih sort, zaščita rastlin in izdelava kmetijskih strojev in orodij). Zbornik zaključuje prispevek Igorja Grdine, ki nagradi bralca z iskrivim razmišljanjem o Blei- weisu kot narodni veličini in "veličini", ki so si jo sodobniki (in številni kasnejši posnemovalci) zaradi napol božanske glorije, ki ga je ovijala ra- di pošteno privoščili - mnogokrat po krivici, kot ugotavlja avtor. Pisanje je podkrepljeno (zači- njeno) s skrbno izbranimi primeri (pesmi, citati) in pisano v dobro znanem osvežujočem slogu. Delo v celoti velja pohvaliti iz različnih vidi- kov - muzealci so tudi s to publikacijo dokazali, da obvladajo založniški (in opremljevalski) po- sel bolje kot številni profesionalci. Gorenjske- mu muzeju je uspelo pritegniti dovolj širok krog piscev, ki so uspešno osvetlili glavna področja Bleiweisovega delovanja, pri tem pa niso zdrsni- li v pretirano drobnjakarstvo, ki bi verjetno od- vrnilo precej potencialnih bralcev, ki jih zanima splošnejša informacija. Prav to namreč omenje- ni zbornik je - kompetentno, a vendar priljudno napisan tekst o človeku, ki je zaznamoval pre- cejšen del preteklega stoletja na Slovenskem. Aleksander Žižek KOT STEKLENICA PIVA NA SMETIŠČU Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918-1992. Nasta- nek, razvoj ter razpad Karadjordjevičeve in Tito- ve Jugoslavije, Lipa, Koper, 1995,461 str. Pričujoča knjiga, ki jo želim predstaviti, pr- venstveno ni bila namenjena slovenskemu bral- cu. Že avtor sam, ki je zaposlen kot redni profe- sor za zgodovino vzhodne Evrope na Fakulteti za politične vede v Padovi, pravi, da je bila za VSE ZA ZGODOVINO 86 ZGODOVINA ZA VSE njeno rojstvo kriva radovednost nekega rimske- ga založnika, ki je sredi prejšnjega desetletja, to- rej v času perestrojke, začutil, da se v komuni- stičnih državah na vzhodu dogaja nekaj poseb- nega, epohalnega. Zato si je zamislil serijo zgo- dovinskih publikacij, v kateri bi predstavljali po- samezne države v Srednji Evropi. Čeprav se je njegov velikopotezen načrt izjalovil, pa so se re- zultati, vsaj glede jugoslovanske zgodovine, za katero se je obvezal dr. Pirjevec, pokazali v širo- kem nizu oddaj, ki jih je na to temo predvajal slovenski radio v Trstu. Zaradi aktualnosti teme (razpad Jugoslavije) so radijska predavanja do- segla veliko odmevnost. Zato se je avtor odločil, da "na smrt obsojeno državno tvorbo" predstavi od njenega nastanka, rasti in propada. Svoje pi- sanje, ki se mu je iz znanih razlogov zavleklo do leta 1991, je na koncu zaokrožil v knjigo. Delo, napisano v italijanščini, je z naslovom "Il giorno di San Vito" (Vidov dan) najprej, leta 1993, izdal v Torinu pri založbi Nuova ERI. Ker je bilo zani- manje v sosednji Italiji za dogodke v takrat že bivši Jugoslaviji izjemno, je knjiga doživela lep uspeh. V kratkem času je izšla v treh izdajah. Na srečo se je kmalu zatem pri založbi Lipa po- rodila misel, da bi lahko Pirjevčevo knjigo ponu- dili tudi slovenskemu bralcu. To se je kasneje tu- di zgodilo. Vendar pričujoča zgodovina Jugosla- vije "ni zrcalna slika italijanske verzije", ampak jo je avtor za slovenskega bralca moral v marsi- čem radikalno spremeniti. Nastalo je delo z enostavnim naslovom Jugo- slavija 1918-1992 in s pomenljivim podnaslo- vom Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevi- čeve in Titove Jugoslavije. Obravnava izjemno zapleteno zgodovinsko, politično, gospodarsko in kulturno ter nasploh civilizacijsko problema- tiko na živahnem in razgibanem geografskem področju, ki je bilo več kot sedemdeset let bolj in manj uspešno združeno v državni tvorbi, ime- novani Jugoslavija. Tako kot je bil zapleten us- troj južnoslovanskega konglomerata, tako je, ali je morebiti še bolj, zapletena vsakokratna anali- za tega ustroja. Zato ne čudi, da je celo(s)tnih zgodovinskih analiz obeh jugoslovanskih držav, tako prve kot tudi druge, zelo malo. Veliko je si- cer del, ki obravnavajo krajša obdobja iz njene- ga obstoja, toda do sedaj so se le štirje avtorji re- sneje poskusili v celostnem prikazu (sintezi) zgodovine obeh Jugoslavi}. (Branko Petranovič: Istorija Jugoslavije 1918-1988 in kasneje še raz- širjena izdaja 1.1988; Dušan Bilandžić: Zgodovi- na Jugoslavije (edina prevedena v slovenščino); Holm Sundhaussen: Geschichte Jugoslawiens 1918-1980 in Fred Singelton: A Short History of the Yugoslav Peoples). Pirjevčeva knjiga je najnovejše in najpopol- nejše delo te vrste. Trdimo lahko, da je napisana z izjemno zgodovinsko logiko, ki jo pri zgoraj omenjenih knjigah, predvsem jugoslovanskih avtorjev, pogrešamo. Knjiga nam analizira vzro- ke za nastanek, razvoj ter razpad obeh Jugoslavij in to tudi skozi perspektive in opise manj zna- nih dogodkov, za katere bralec praktično ni ve- del. Bolj ko človek pri prebiranju razmišlja o zgodovini jugoslovanskih dežel, bolj mu postaja jasno, kako je pri vsej stvari šlo za nenehno po- navljanje istih principov oziroma problemov. Ker se avtor posredno dotakne tudi zgodovine mentalitet, lahko kmalu spoznamo, da v jugoslo- vanski stvarnosti ni bil osnovni konflikt nacio- nalni konflikt, kot bi lahko pričakovali oziroma smo vseskozi mislili, ampak je šlo za konflikt med dvema kulturno povsem različnima civili- zacijama: vzhodno oziroma levantsko in sred- njeevropsko. In prav v teh razlikah šele lahko iš- čemo odgovor na pojav srbskega imperializma in nacionalšovinizma na eni strani ter kot posle- dica tega hrvaško-slovenski nacionalizem in vse močnejši separatizem. Lahkotna in vsakomur razumljivo pisana knji- ga se bere kot napet politični triler, v kateri je prikazano celotno obdobje jugoslovanske drža- ve (ne jugoslovanskih narodov). Prav zaradi to- likšne različnosti v mišljenju in pogledih na raz- voj družbe in države, se je skozi vsa obdobja ob- stoja Jugoslavije kazala ista tendenca. Popolna nezmožnost medsebojnega komuniciranja vla- dajočih osebnosti - oblastnikov in latentno ne- zaupanje med njimi. Zato je še posebej pohval- no, da je avtor z isto mero kritičnosti obravnaval (karakteriziral) vse visoke jugoslovanske poli- tične osebnosti, od kralja Aleksandra, Antona Korošca, Nikole Pašića in ostalih voditeljev iz pr- ve Jugoslavije do Tita, Rankoviča, Kardelja in os- talih "kovačev" bratstva in enotnosti iz avnojske Jugoslavije. Prav zgodovinsko vrednotenje (ne)uspešnosti slednjih je za nas, ki smo živeli v tej državi, nekaj povsem novega. Še posebej kri- tičen pa je bil avtor do tvorcev "tretje" Jugoslavi- je, med katerimi povsem upravičeno zaseda naj- višje mesto sporna oseba Slobodana Miloševiča. Bralec se ob prebiranju knjige večkrat zaloti pri spoznanju, kako slabo smo poznali dogajanja, ki smo jih v bistvu sami preživeli. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 87 Poglavje zase je tudi obravnavanje jugoslo- vanske zunanje politike in njenih ozadij. Avtor nas kot odličen poznavalec mednarodnih in di- plomatskih odnosov prav gotovo lahko prepri- ča, koliko šibkih točk je imela Jugoslavija na mednarodnem političnem odru. Pri tem je zelo nazorno prikazal in tudi opisal ključne proble- me in odnose med državniki na zunanjepolitič- ni sceni. Knjiga je napisana z globokim poznavanjem tematike, saj je avtor skozi vseh 23 poglavij pred- stavil ključna vprašanja za razumevanje celotne- ga obdobja obstoja obeh Jugoslavij. Gre za po- membno sintezo v obliki, kot jih lahko danes srečujemo v modernem evropskem političnem zgodovinopisju. S tem pa avtor potrjuje, da je lahko tudi politična zgodovina izčrpna in nedol- gočasna. Svojo pripoved gradi na obsežni zgo- dovinski literaturi (na koncu je naštetih kar 18 strani virov in literature) in na številnih primar- nih arhivskih dokumentih. Da bi knjiga gradila na čim večji verodostojnosti, nam avtor kot odli- čen poznavalec obravnavane tematike, jugoslo- vansko in mednarodno dogajanje pogosto ilu- strira in razlaga s številnimi poročili in opažanji iz diplomatskih arhivov, spomini in osebnimi pričevanji. Premišljeno izbrani in spretno upo- rabljeni citati, predvem iz memoarske literature vidnih jugoslovanskih in svetovnih politikov, pa vsebini dajo dodatno vrednost. Skupaj s stilistič- no bravuroznostjo nudijo bralcu možnost eno- stavnega razumevanja zgodovine naše bivše dr- žave in narodov, ki so v njej živeli. Še poseben čar dajejo knjigi metaforični naslovi. Večina njih je vzetih iz uporabljenih virov, avtor pa je z njimi želel že v naslovu nakazati obravnavano temo. In to mu je v veliki meri tudi uspelo. Posebnost knjige je tudi njena kompozicija. Dr. Pirjevec na svojevrsten način vrednoti in "deli" prostor posameznim zgodovinskim ob- dobjem. Veliko več prostora in pozornosti, kot njegovi predhodniki, je namenil "prvi" Jugosla- viji. Dve desetletji zgodovine je napisal na 98 straneh ali v osmih poglavjih. Celotno vojno do- gajanje je analiziral v enem samem poglavju na 41 straneh. Obdobje socialistične Jugoslavije in njen konec pa je obravnaval v štirinajstih po- glavjih ali na 280 straneh. To velja še posebej iz- postaviti, kajti pri predhodnih tovrstnih delih smo bili navajeni brati največ o drugi svetovni vojni oziroma narodnoosvobodilni borbi. Ker se je v tem obdobju zgodila tudi socialistična re- volucija, na kateri je vsa kasnejša leta temeljila naša družbena ureditev, se je za večino zgodovi- na Jugoslavije (tudi Slovenije) pričela z letom 1941. V omenjenem prikazu jugoslovanske zgodo- vine je mogoče zaznati še eno, a izjemno po- membno novost. Avtor je podal več novih in iz- jemno drznih sodb o nekaterih dogajanjih, predvsem iz povojne zgodovine. Jasno je, da so tega preskoka trenutno zmožni samo tisti, ki ži- vijo zunaj Slovenije, neobremenjeni s polprete- klo stvarnostjo, in njenimi ideološkimi stereoti- pi. Avtorjeve nestereotipne ocene so vedno pri- merno argumentirane ter dajejo knjigi dodatno draž in posebno težo. Ne samo zato, ker so no- ve, ampak tudi zaradi neobremenjenosti z ideo- loškim gledanjem. Skratka, utemeljene so le v dejstvih. Seveda bi lahko našli v knjigi tudi določene pomanjkljivosti, saj nobeno delo ni popolno. Da je še kako pomembna časovna distanca, bodo verjetno pokazala leta. Dogodki zadnjih let, ko je Jugoslaviji bila zadnja ura, bodo ob odprtju ar- hivov gotovo lahko bolj temeljito prikazani. V Pirjevčevem pionirskem delu, ki je bilo z nagli- co napisano "v velikem zamahu" (trditev avtor- ja), to (še) ni bilo mogoče. Ob zaključku lahko ugotovimo, da je dr. Pir- jevcu v celoti uspelo v eni sami knjigi (lahko bi bili celo dve) predstaviti rojstvo, življenje in smrt države, ki je bila od vsega začetka čudna in zapletena tvorba kulturno in civilizacijsko zelo različnih etničnih skupin. Z naštetimi dogodki, dejstvi in razvojnimi potezami je potrdil tisto, kar so navajali že številni tuji zgodovinarji. Da je bila Jugoslavija za mnoge, predvsem pa za Slo- vence civilizacijsko zelo tuje okolje. K sreči pa s(m)o se Slovenci znali vsaj delno ubraniti nam tujih in neprimernih vplivov. Vsem pa se na ža- lost ni dalo izogniti. Dokončnega vrednotenja, kaj je Jugoslavija re- snično pomenila v svetu, za njene narode in še posebej za nas, državljane Slovenije, pa danes na žalost še ne moremo dati. Tričetrt stoletno obdobje se ne da kar tako izbrisati iz slovenske zgodovine, še manj iz obremenjenih glav njenih nekdanjih državljanov. Mnogo časa bo še mora- lo preteči, da bomo lahko povsem objektivno presodili, kaj je kdo v tem času dobil in kaj izgu- bil. Zato branje knjige ne bo izguba časa. Je tre- nutno eno redkih del v jeziku malega podalp- skega naroda, katerega vsebina pri bralcih ne VSE ZA ZGODOVINO 88 ZGODOVINA ZA VSE vzbuja emocij in tudi ni podvrežna senzaciona- lizmu, kot to lahko pogosto rečemo za ostale to- vrstne politične trilerje, ki jih pisci v pomanjka- nju lastne samokritičnosti, sami tako radi imenu- jejo remek "zgodovinska" dela. Branko Goropevšek VOHUNI V SLUŽBI TOTALITARNIH IDEJ Stephen Koch, Dvojna življenja. Vohuni in pi- satelji v sovjetski vojni idej proti zahodu. Ljublja- na 1995,492 strani. Delo Stephena Kocha, kulturnega kritika, zgo- dovinarja in romanopisca, predsednika pisatelj- skega oddelka na filozofski fakulteti na univerzi Columbia, bodo nekateri, kot njen prevajalec, imeli za "pošteno in temelječo na resnici", drugi pa za še en prispevek k -v zadnjih letih pogosto uporabljenemu pojmu - "revizionistični zgodo- vini". Kot tako je označeno razmišljanje, ki izsto- pa iz shematičnega, črno-belega slikanja prete- klosti, zlasti tiste, ki sta jo obvladovala dva totali- tarizma in katere posledice še čutimo, saj sta oba z globokimi travmami, izhajajočimi iz uresniče- vanja njunih projektov, zaznamovala tudi slo- vensko zgodovino; oba v času druge svetovne vojne, eden pa še desetletja po njej. Če se vpra- šamo ali gre omenjeno delo uvrstiti med sadove "revizionističnega" pisanja, moramo sicer odgo- voriti pritrdilno, vendar brez kakršnegakoli slabšalnega pomena. Kaj pa je iskanje novih po- gledov drugega kot prevrednotenje prejšnjih spoznanj? Seveda mora to iskanje temeljiti na podlagi novih virov in kolikor bolj ti - doslej skri- ti, zamolčani ali na kakšen drug način hote ali nehote prezrti - razkrivajo nove podobe prete- klosti, toliko bolj je avtor, ki jih uporablja pri pi- sanju, "revizionist". Stephen Koch gradi svoje tr- ditve na delu v sovjetskih arhivih, zlasti osred- njem partijskem arhivu v Moskvi (ta hrani gradi- vo Kominterne), ki so se začeli odpirati po poli- tičnih spremembah v Sovjetski zvezi. Sodelovanje nacistične Nemčije in komuni- stične Sovjetske zveze v tridesetih letih sicer ni osrednja tematika obravnavanega dela, vendar je po moji presoji ravno ta del knjige še posebej omembe vreden, saj sodi med teme, ki v naših krajih niso sodile med priljubljene. Podpis sovjetsko-nemškega sporazuma avgu- sta 1939 je bil presenečenje za vso svetovno jav- nost. Ko je prebegli sovjetski tajni agent pred tem zahodnim obveščevalnim službam razkril dejstva o zvezah med nacisti in komunisti, so ga nejeverno zavrnili. A vendar je sodelovanje med diktatorjema trajalo od prvih tednov po prihodu Hitlerja na oblast. Sicer temelječa na dveh si nas- protujočih ideologijah, a sorodna v metodah do- seganja ciljev, z enakim podrejanjem vsega svo- jega delovanja Ideji, sta totalitarizma videla mož- nost lastne krepitve tudi v sodelovanju z deklari- ranim smrtnim sovražnikom. Služilo jima je kot sredstvo za utrjevanje lastnih pozicij a je moralo ostati prikrito, saj jima je doma in v svetu ravno nasprotovanje drug drugemu in pozivi k strnitvi sil v boju proti nasprotnikovi nevarnosti prina- šalo politične točke. Kot prvi primer sodelovanja Hiderja in Stalina avtor dela omenja izvedbo leipziškega in vzpo- rednega londonskega procesa 1.1933. Na prvem so bili za požig rajhstaga obtoženi komunisti, na drugem, ki so ga pripravili sovjetski agenti, so to pripisovali nacistom. Po Kochovem mnenju naj bi bil skupni, skrivni cilj obeh strani diskreditaci- ja obema nevarnega Röhma in njegove milijon- ske SA pred njegovim uničenjem. Oba procesa naj bi dejansko pokazala na SA kot na pravega krivca za požig. Londonski proces in Rjavi knjigi o nacističnem terorju, ki sta izšli pred njim, sta nanj pokazala naravnost, namen leipziškega pa naj bi bil storiti to posredno: obtoženi komunisti so oproščeni, torej niso krivci. Kje jih iskati? Hit- ler je uporabil komuniste, da so očrnili SA, saj sam tega ni mogel storiti, ne da bi opozoril Röhma na nevarnost. Omenjeni dogovor delo označi kot prvo sodelovanje, s katerim sta dikta- torja na skrivaj izkoriščala drug drugega za očr- nitev svojih notranjih sovražnikov. Podoben primer izrabe nasprotnikove obveš- čevalne službe proti domačim sovražnikom so dogodki, povezani s Stalinovim sklepom odstra- nitve maršala Tuhačevskega. Ta si je prizadeval čimbolje pripraviti Rdečo armado za spopad z Nemčijo, a ga je dal Stalin odstraniti, da ne bi po nepotrebnem vznemirjal Hitlerja. Sovjeti so nemškim obveščevalcem posredovali ponareje- ne dokumente o vpletenosti Tuhačevskega v za- roto proti Stalinu. Čeprav Nemci informaciji ni- so verjeli, so jo preko češkoslovaškega predsed- nika Edvarda Beneša kot senzacijo spravili do Stalina, ki je s tem pred javnostjo imel kritje za odstranitev neprijetne osebe. VSE ZA ZGODOVINO