LETO VELIČASTNIH PROSLAV Malo je na svetu dogodkov, ki bi sprožili tako močan in dolgotrajen odjek, kot je bil pred 1100 leti prihod sv. Cirila in Metoda med slovanske narode. Prvi, ki je na ta veličastni jubilej spomnil, je bil rajni sveti oče Janez XXIII. Ob podelitvi sveč stolnicam Srednje Evrope, kjer so se skozi vse leto vrstile proslave 1100-letnice svetih bratov, je dejal: „Ta dogodek pomeni dokončen sprejem evangelija v slovanskih deželah. Simbolični dar bo torej znamenje hvaležnosti Gospodu, da je v Cerkvi obudil dva velika posnemovalca apostolov. Razvname naj v srcih ogenj vere in ljubezni. Prebudi naj duhovniške in redovniške poklice ter nove poklice h katoliški dejavnosti. Tako bodo plamenico, ki sta jo prižgala sv. Ciril in Metod, sodobni rodovi ponesli naprej.“ Nekaj mesecev za tem, 11. maja, tri tedne pred smrtjo, pa je Janez XXIII. izdal apostolsko pismo, v katerem je obnovil slavno zgodovino svetih bratov in spodbudil slovanske narode k zvestobi. V času od 12. do 16. julija je bil v počastitev 1100-letnice v Salzburgu "mogočen kongres znanstvenikov, na katerem so razpravljali o vprašanju: »Slovani med vzhodomo in zahodom v zgodovini in v sedanjosti.“ Manjša študijska zborovanja so bila še v Rimu, v Makedoniji in v Bolgariji. Ljudske slavnosti pa so bile med vsemi slovanskimi narodi. V Sloveniji so bile zlasti mogočne tri in sicer: v Ljubljani v cerkvi sv. Cirila in Metoda, v Murski Soboti in na Brjah nad Rihenberkom na Vipavskem. Primorska je proslavila zgodovinski jubilej v nedeljo, 7. julija, na Padričah pri Trstu. Koroška pa se je oddolžila svetima bratoma v nedeljo, 22. septembra v -St. Janžu v Rožu. Rimski Slovenci so tisočletnico slavili v nedeljo, 5. majal. Slovesnost Se je pričela s sveto mašo, ki jo je daroval kardinal Mareüa. V govoru je "Poudaril, da so Slovenci raztreseni po vsem svetu, toda da povsod ohranjajo zvestobo do slovenskega jezika in slovenskih izročil ter se odlikujejo po globoki veri, s čimer nadaljujejo z velikim poslanstvom, ki sta ga pred 1100 leti pričela med njimi sv. Ciril in Metod. Proslave na čast svetima apostoloma so bile nadalje med Slovenci v Združenih državah, v Kanadi, v Avstraliji in v zahodni Evropi ter povsod, kjer je le malo večja skupina rojakov. Slovenci v Argentini smo pomembnemu jubileju posvetili letošnje lujansko romanje, kjer se nas je zbralo precej nad 2000. Njima na čast so gojenci Rozmanovega zavoda v avgustu pripravili vzorno akademijo. Njima v spomin in nam v opomin smo posvetili razne sestanke, svete in zbore. Skupna prireditev naše skupnosti v Argentini pa je bila 29. septembra, na dan., ko so se koncilski očetje zbrali v cerkvi sv. Petra. S temi proslavami smo se vsi slovanski narodi in posebej še Slovenci zahvalili sv. Cirilu in Metodu za dva dragocena bisera: za luč svete vere, ki sta nam jo prižgala, in za dar narodne omike in kulture. Njun spomin naj nam bo vse dni življenja opomin, da bomo sveto in dragoceno dediščino, ki smo jo od njiju prejeli, čuvali, ohranili in izročili bodočim rodovom. A. S' Ljubljana, prestolnicol Slovenije in snidišče nadškofije, LETO VELIČASTNIH PROSLAV Enajsti socialni dan, ki je bil v nedeljo, 11. avgusta, v Buenos Airesu, je bil posvečen vprašanju „odnosa do domovine". Na programu so bili trije referati. Referat Božidarja Finka, ki govori o vprašanju: „Izseljenec in domovina", prinašamo zaradi aktualnosti našim bralcem. IZSELJENEC IN DOMOVINA Govoriti nam je o pojmih, ki predstavljajo filozofom in sociologom tako hedoločen predmet, da ga skoraj vsak Ho svoje opredeljuje, ali pa je spet njegova definicija tako preprosta, da zavzema preširok obseg za enotno znanstveno obdelavo. KAJ JE IZSELJENE Kaj le povemo s tem, če rečemo, da je izseljenec človek, ki odide iz svoje domače dežele in sc naseli izven nje? 1’ako je izseljenec Slovenec, ki gre v Ameriko z namenom, da tam, kot pravijo, „napravi Ameriko“. Izseljenec je slovenski rudar v Belgiji in služkinja v Ivairu in zakaj tudi ne advokat v Beogradu ali kuhar v dalmatinskem hotelu, ^sak od teh je izseljenec, pa vendar Vsak drugače. Kdor hodi na sezonsko delo v Nemčijo ali za dve tri leta v Sn»eriške rudnike, da reši domačijo dolgov, ni še izseljenec, pa je vendar lahko precej tega, kar velja za izseljenca, najti na njem in naobrniti na njegov Holožaj. Največ razlik pa najdemo v pojmu izseljenec po nagibu, zaradi katerega kdo emigrira. številčno najmočnejša je Kotovo tista vrsta ljudi, ki zapuščajo domovino zato, da bi drugje našli bolj- ših možnosti za preživljanje sebe in svojih. To so navadno ljudje relativno nižje kulturne stopnje, ki ne prinašajo s seboj visokih duhovnih teženj. Zato se po večini kmalu priličijo novemu okolju, ki mu lahko prilijejo novega elementa samo, če so zadosti številčni, a še to le, kar zadeva nezavestni temperament in elementarno čustvenost; ne sežejo pa > sfere miselnosti in kulturnega oblikovanja. čisto nekaj drugega je podjetnik, ki preseli kapital, ga premišljeno investira in množi, pa končno žal prevečkrat postane njegov suženj. Tak človek dostikrat rad ostaja nekaj posebnega, a ne iz etičnih ali sentimentalnih razlogov, ampak zaradi špekulacije. Zaradi gospodarske moči si lahko privošči posebnost in ta mu spet zagotavlja, da ga ne bodo imeli za človeka iz mase, ki ne pritegne pozornosti, ampak za osebnost, s katero se izplača gojiti družabne vezi, ker je zanimiva. To je skušnjava teh izseljencev, ki so lahko koristni gospodarskemu razvoju nove skupnosti, kolikor znajo ali morajo spoštovati zahteve zdrave gospodarske politike; domovini pa lahko koristijo skoraj samo posredno, tako rekoč po odmevu, kolikor se po njihovi sposobnosti in moralni drži splošno sodi skupnost, iz katere so izšli. Spet drugačen izseljenec je znanstvenik, ki drugje išče možnosti za svoje umsko izpopolnjevanje in delovanje, ali umetnik, ki mu je domači svet preozek in se mu hoče širših obzorij in večje publike. Izseljenec je spet lahko človek, ki zapusti dom, da se izogne roki pravice, in začne drugje novo življenje, ki naj bi bilo bolj dostojno. Ali nista spet izseljenca tudi misijonar v Indiji ali šolska sestra v Formozi, a spet iz čisto posebnih nagibov? In končno, izseljenci smo mi, ki smo pustili domovino iz ideološko-političnih nagibov. Očitno je, da vseh različnih vrst izseljenstva ni mogoče presojati po istih merilih. Razlike po kraju, času ali nagibu so tako pomembne, da terjajo različen pogled in navajajo k različnemu vrednotenju. Ni mogoče postavljati enotnih norm o razmerju do domovine, ki bi po vsebini in po intenzivnosti enako obvezovale vse vrste izseljencev. KAJ JE DOMOVINA Tudi pojem domovina ni lahko opredeljiv. V zgodovini vsega človeštva vidimo neštevilne sijajne zglede domovinske ljubezni, ki se izraža tudi v najvišjih žrtvah. Njeni junaki se vedno kujejo v bron in opevajo z najvišjimi izrazi slave. Odpadniki pa so prezirani in kaznovani. In vendar, če se vprašamo, kaj je domovina, bomo spet v zadregi. Pojem je mnogostranski sam v sebi in različen po krajevni in časovni situaciji. Najprej vidimo, da nam lahko domovina po preprostem pojmovanju pomeni državo kot politično tvorbo, lahko potem državno človeško skupnost ali pa tudi narodno skupnost kot naravno tvorbo. Ti pojmi se včasih krijejo, včasih je kateri od njih odsoten v zavesti posameznikov in skupin, lahko pa sc celo izključujejo. Za Argentinca se domovina začne z ustavnim aktom republike. Pred tem je bila dežela španska kolonija in menda njena zgodovina nima nič opraviti z današnjo državno skupnostjo. Kot se je po njihovo domovina začela v določenem časovnem momentu, tako so tudi njene meje jasno začrtane, ker sovpadajo z državno mejo. Tudi glede na človeški element nima Argentinec težav. Argentina je domovina vsakega človeka, ki se je rodil na njenem državnem teritoriju. Pri tem ni važen ne jezik in rasa staršev, ne volja in državljanska pripadnost. Drugačen pojem o domovini ima Jud. Ni važno, kje se je rodil in oblikoval, kateri občevalni jezik govori, kje si je zagotovil življenjsko stalnost, katero državljanstvo ima in tudi ne, katere vere je, če je morda konvertit. Njegova domovina je povsod, kjer je judovska skupnost; v zadnjih letih pa se je njihovo razpoloženje koncentriralo v izraelski državi, za katero je pa drugotnega pomena, da je v Palestini. Lahko bi bila kjer koli, samo da simbolizira judovsko skupnost. Pomislimo, kako se je pojem domovine spreminja* pri Grkih, od mestnih državnih skupnosti do združene Grčije. Kaj je domovina Alzačanu, ki govori nemško, pa se čuti Francoza: ali francoska državna skupnost ali nemška etična sorodnost? In končno, kaj je domovina nam Slovencem? Bile so zgodovinske dobe, ko se ni govorilo o slovenski domovini, ker smo bili še v večji praslovanski skupnosti, ali pa, ker smo se po razvoju naših posebnosti še dalje ločeval' in se opradeljevali po deželni pripadnosti. Danes nam je slovenska domovina predvsem narod, naseljen na svojem narodnem ozemlju, tudi izven lastnega državnega teritorija. Vidimo torej, da sta predmeta, k' naj jima določimo medsebojni odnos, premalo opredeljena, da bi mogli ravnati po strogih znanstvenih metodah in formulirati trdne teze, ki bi določale naše praktične dolžnosti. Zato tudi ni strahu, da bi ponavljali gesla, ki se morda včasih postavljajo kot dogme, pa notranje vedno ne prepričajo. Vsak moralno čuteč človek se zaveda, da mora iz pietetne dolžnosti domovino spo-'tovati, ji biti zvest in hvaležen. Do kod sega ta dolžnost, pa je v življenju lahko zelo nejasno, zlasti ker dostikrat z njo sovpadajo dolžnosti do drugih vrednot. Omejimo se zato na vprašanja, ki zadevajo nas, slovenske ideološko-peli-tične izseljence v razmerju do slovenske domovine v našem času in v seda- njih razmerah. Skušajmo postaviti nekatere ugotovitve, ki jih po aplikaciji maralnih načel na današnje dejanske razmere potrebujemo kot posamezniki in kot skupnost. Pri tem bomo s pojmom domovina umevali zlasti Slovenijo v matični državi, pa tudi celotno narodno skupnost v zamejstvu in izseljenstvu. DOMOVINA IN REŽIM Rekli smo, da nam domovina lahko pomeni v državi ali nižji politični skupnosti organizirano ljudstvo. To je za nas danes predvsem Socialistična republika Slovenija, kot se po novi ustavi uradno imenuje. Najprej je seveda treba spomniti na to, da domovina ni isto I Letniki „Duhovnega življenja“ so znamenje življenja Slovencev v tujini «■MBjBjg J ggg . ' v' V’"'. ■ v r. • ' *■■*■*■jr;, " ' 1 ' . = : .v/" mef?: ■ kot režim. Režimi sc menjavajo, domovina pa stoletja ostaja ista. Če nas danes oblastniki odbijajo, nas ne sme odbijati domovina. Ko smo odšli v svet, nas ni izgnala domovina, ampak so nas pripravili do tega samozvanci, ki so domovino usužnili in ji pokvarili pot skozi zgodovino. Zato bi bilo pametnih ljudi nevredno, če bi svoje razpoloženje do domovine naravnavali po gledanju na režim, ki ji vlada, še več: če odklanjamo režim in sistem, ki smo mu nasprotni zaradi najglobljih duhovnih razlogov, pa moramo na drugi strani gojiti toliko močnejšo duhovno povezanost s slovenskim človekom in njegovo zadnjo usodo, če naša ljubezen ne bo močnejša kot je naš gnev, potem bomo samo škodovali svojemu duševnemu zdravju in nič koristili narodni skupnosti. Negativno razpoloženje samo je neplodno. Če pravimo, da režim ni domovina, pa je vendar tudi res, da je ta odločilnega pomena pri oblikovanju njene podobe. Rakasta tvorba ni bistvo organizma, a je vendar nekaj njegovega. Razen dejstva, da je oblast formalni konstitutivni element vsake pravne družbe, ta družbi tudi daje smer razvoja v tvarnem in duhovnem pogledu. Če velja, da so otroci taki, kakršni so starši, velja tudi, da je ljudstvo tako, kakršna je oblast nad njim. Zato je vsaj nepopolno tisto romantično gledanje na domovino, ki se izraža v zavzetosti za tradicijo v folklornem smislu in v občudovanju naravnih lepot. Brez upoštevanja vsakokratnih razmed, posebno tistih, ki zadevajo duhovno svobodo naroda, je naše razmerje do domovine nepristno, ker si umišljamo podobo domovine po svoji domišljiji, ki je lahko nezdrava. Domovina in režim nista isto, vendar sta v mnogočem neločljiva. Ne mislimo torej, da se ne uklonemo režimu, če prestopimo državno mejo! Ko smo odhajali od doma, je bil za večino bližnji nagib strah za življenje in telesno svobodo. Toda v višjem merilu označujemo svojo izseljenost kot protest proti zasužnjevanju duha, ki ga doma še ni konec, še vedno nas mora prežemati živo zanimanje za usodo domovine, a tudi oster odpor proti sistemu, ki ji vlada, če to opustimo, nismo več ideološki izseljenci, ne postanemo pa tudi ne gospodarski. Ne tajimo, da so v posameznih primerih lahko močni razlogi, ki opravičujejo obisk Slovenije; tudi moramo natančno paziti, da ne bomo med seboj kratili svobode in pravice do dobrega imena. V moči doslednosti pa bomo vendar vzdržali prisotnost ideološke opozicije v svetu in brez višje potrebe ne bomo ravnali tako, da bi se to moglo označiti kot uklon škodljivcem slovenske domovine. DRŽAVLJANSKA PRIPADNOST Ko govorimo o domovini kot politično organizirani skupnosti, je treba osvetliti vprašanje državljanske pripadnosti in nje menjavanja. Državljanstvo je pravna vezanost človeka na določeno državo, zaradi katere ima človek do svoje države določene pravice in dolžnosti. Ko smo odhajali od doma, smo skoraj vsi bili jugoslovanski državljani, tudi če nam nikoli ni bila izdana državljanska izkaznica. Državljanstvo se namreč originarno pridobi ali z naravnim dejstvom (rojstvo na državnem ozemlju) ali po rodu, ne da bi bilo potrebno, da se državljanstvo izrečno ugotovi. Jugoslovansko državljanstvo je priznano tudi tistim, ki so se rodili med okupacijo, da je le oče takrat bil jugoslovanski državljan. Pri tem je važno vedeti, da med vojno in okupa- c'jo nihče ni izgubil državljanstva, čeprav bi bilo teoretično mogoče vrednotiti poraz Jugoslavije kot notranji raz-Pad, r katerem naj bi stara država tudi pravno prenehala obstajati. Poznejši zakon nove Jugoslavije je namreč izrečno vzdržal v veljavi državljansko Pripadnost vseh Jugoslovanov, ki so po Predvojnih predpisih bili državljani na dan 28. avgusta 1945, kot da ni bilo okupacije in razkosanja. Vprašanje je zdaj, kaj je bilo z našim prejšnjim državljanstvom, ko smo Prestopili mejo. Najprej vemo, da je državljanstvo nekaj relativno trdnega, ker se ne menjava po vsakokratnih okoliščinah človeka. Zato smo državljanstvo nesli s seboj, če smo še toliko odklanjali novo oblast, ki je takrat nastajala, in čeprav nam je ta odrekala ne samo uveljavljanje državljanskih pravic, ampak tudi vse najosnovnejše človeške pravice. Prvi predpis o državljanstvu je bil šele zakon z dne 23. avgusta 1945, po katerem so izgubili državljanstvo ujeti oficirji in podoficirji, ki so odklonili vrnitev v domovino; potem vsi pripadniki političnih in vojaških formacij, ki so se ob koncu vojne ali že brej umaknili iz Jugoslavije in so živeli v inozemstvu; in končno vsi tisti, ki so pobegnili iz države po „osvoboditvi“. Po tem zakonu niso izgubili državljanstva ujeti kaplarji in vojaki jugoslovanske vojske, če jih je kaj med nami, in vse civilne osebe, ki so ob pre-*°mu ali že prej zapustile jugoslovansko °zemlje. Vendar ni gotovo, da se je zakon resno izvajal. Nekateri med nami so res prejeli odločbo notranjega ministrstva, s katero se ugotavlja, da s° izgubili državljanstvo po zakonu, >endar se zdi, da je zdaj zakon v prak-'s‘ Postal obsoleten, to je, da so nanj nekako pozabili, zlasti odkar vodijo politiko zbliževanja. Po splošnem zakonu o državljanstvu pa smo vsi izgubili jugoslovansko državljanstvo, ker bivamo v inozemstvu, če v dobi 15 let po dopolnjenem 18. letu starosti nismo izpolnjevali nikakršne javne obveznosti do jugoslovanske države in se nismo vpisali v razvid pri konzularnem predstavništvu. Ta izguba državljanstva velja tudi za otroke takih oseb, ki se rodijo v inozemstvu. Kot rečeno, pa je v praksi vprašanje državljanstva dokaj raztegljivo. Sicer pa težko, da bi imeli pri tem poseben interes, razen če ima kdo urediti svoje zapuščinske zadeve ali sicer potrebuje posredovanje konzularne službe. Kdor ni v takem posebnem položaju, pa skoraj ne more imeti drugačnega interesa do jugoslovanskega državljanstva. Ne vežejo nas do Jugoslavije nobene javnopravne obveznosti, vsaj mi jih ne priznavamo; vsaj začasno tudi od nje ne moremo pričakovati zaščite in tudi ničesar ne terjamo. Ni pa izključeno, da bomo kdaj mogli od države terjati pravico, a o tem ‘ danes ne moremo govoriti, ker vprašanje žal ni aktualno, vedno bo pa tudi zelo težavno. Ker smo rekli, da je državljanstvo le zunanja vezanost na določeno državo, ne zagrešijo ničesar tisti naši rojaki, ki pridobe argentinsko državljanstvo. S tem se ne odrečejo domovini v višjem, duhovnem smislu. Dejansko sprejmejo samo novo volilno dolžnost, ki ni v opreki z zvestobo do prave, stare domovine. Lojalnost, ki jo terje novo državljanstvo, je vendar vsebinsko nekaj drugega, kot domovinska ljubezen in zvestoba. Ker dobro razlikujemo narodnost od državljanstva, nam privzem novega državljanstva, posebno če imamo za to bližnji interes, ne bo povzročal težav vesti. PREVIDNOST IN TRDNOST Ko smo že govorili o naših stikih z domovino, ne bo odveč, če omenimo tudi stike domovine z nami. V tem je razlikovanje med ljudstvom in režimom bolj določno. Od doma dobivamo knjige, včasih imamo priložnost videti slovenski film, po svetu hodijo glasbeniki in športniki. Vsakega resnega uspeha slovenskih ljudi se lahko veselimo. Ponosni smo lahko na stvaritve slovenskega narodnega genija in na telesno moč in spretnost svojih rojakov. Ne samo, da tak ponos ni v nobenem nasprot-stvu z drugimi veljavnimi načeli; celo nenaravno in nepravilno bi bilo, če bi ga zatirali. Vendar pa je treba pri tem budno paziti na dve okolnosti, ki se v našem položaju moreta pojaviti: Naj-prej glejmo, da ne bomo jemali strupa. Previdnost zahteva, da smo kritični do vsega, kar od doma pride tiskanega ali v filmu. Ker je doma vsa kulturna dejavnost dirigirana ali vsaj nadzorovana, je treba vse, v čemer se izraža misel, pregledati, če ne vsebuje strupa za nas in posebno za našo mladino. Po drugi strani pa je prav, da upoštevamo namen posredovavca ali prireditelja, če je prireditev namenjena vsej javnosti in njen značaj ni morda direktno usmerjen v propagando za režim ali njegovo ideologijo, potem nimamo razloga, da se prireditve izogibamo. Če pa upravičeno domnevamo, da je prireditev namenjena posebej naši skupnosti, posebno če prireditelji ali posredovavci niso osebe ali inštitucije, vredne zaupanja, bomo po skušnjah zadnjega časa morda odkrili, da so prireditve le taktična sredstva nove politike režima za odpravljanje opozicije v zamejstvu. Razmere od nas zahtevajo previdnosti in trdnosti. NARODNOST KOT VREDNOTA Ker smo rekli, da po našem pojmovanju domovina ni samo politično organizirana človeška skupnost, ampak je predvsem etnično sorodna skupina ljudi, ki se po čutu in volji imenujejo Slovence, je naša naloga, da poskusimo označiti, kaj nas z narodom veže in kakšne so te vezi za nas, posebno kot ideološke izseljence. V nasprotju z uradno ideologijo, ki ima človeka za ekonomsko bitje, ki mora biti srečno, če ima zagotovljene tvar-ne pogoje za telesno življenje v čim popolnejši enakosti z drugimi poedinci, pa mi trdno vztrajamo v idealističnem pojmovanju človeka, ki je v naravnem redu obdarjen z najodličnejšimi zmožnostmi in povzdignjen v nadnaravo. človeški osebi je torej namenjena vsa živa in mrtva narava, kot tudi vse človeške skupnosti, človek ne more biti sredstvo. Tudi narodnost je sredstvo za izpopolnjevanje poedinca. Znane stavke bi ponavljali, če bi govorili o prvih besedah, ki nas jih je mati naučila, o pesmih, ki smo jih v mladosti in pozneje prepevali, o delu in praznik^ o velikih zgledih in skupnih naporih, o vsem, kar je zarisalo poteze v slovensko narodno dušo, ki se je izražala v nas kot poedin-cih. Vse to nas dela to, kar smo. Metafizično se človek res začne s spočetjem, psihološko pa prinese s seboj na svet tovor stoletij in mnogih rodov. Produkt preteklosti smo. Zunanje in notranje življenje naroda v vsej njegovi preteklosti nas je uglasilo na posebno odzivnost ob življenjskih pojavih. Narodnost nam je torej dala posebno notranjo človeško podobo, ki je niti ne moremo izbrisati iz sebe. Če pravimo, da je narodnost sredstvo za oblikovanje in izpopolnjevanje človeka, ji moramo priznati tisto vrednost, *(' jo ima po svojem visokem namenu. K°t nobeno sredstvo, tudi narodnost ni absolutna vrednota. Tudi zanjo v načelu velja: Če te tvoje oko pohujšuje.. . velja analogija naroda z družino, bi Se moglo iz nje izvajati, da se član naboda sme kdaj od njega odtrgati, kot je *reba včasih odvzeti otroka, če sam prej "e uide, družini, v kateri je ogrožen nje-Kov obstoj in najosnovnejši razvoj. Vendar je težko misliti, da bi človek v razmerju do naroda kdaj prišel v tako stanje. Ker ima narodnost tako važen pomen za posameznika, je to vrednota, ki mora vsak najprej v sebi gojiti. Člo-'l'k, ki živi v rednih razmerah z najdem, že nehote in neprestano srka življenjske sokove vrednot narodnega življenja. Izseljenec je glede tega v slabšem položaju. Ločen je od narodne celote, brez živega stika s korenino. Zato je zaradi duševnega ravnovesja potrebno, da se zavestno oplaja s tem, kar mu duševni organizem po svoji konstrukciji najbolje sprejema. Kdor to zanemari, postane sčasom čudno bitje brez obličja, razen morda, če se je iz višjega žrtvovanja vsega dal novi skupnosti. Zato je menda tudi res, da te vrste brezdomovinci doživljajo manj osebne sreče in so bolj podvrženi negativnim vplivom tujega okolja, kot tisti, ki hočejo ohranjati zaokroženo, harmonično osebnost. če priznavamo pravilnost tega vidika, bomo iz njega tudi izvedli nauk, da nam je skrb za ohranitev in razvijanje narodnosti v sebi po vesti naložena. Naj ,,Božje stezicetpriloga naše revije, so list našje; mladine zadošča ta vidik tudi glede na odnose do rojakov, če spoznamo, da je narodnost po zavesti in vsebini človeku v duševno in duhovno korist, ne bo težko z aplikacijo osnovnih moralnih načel najti dolžnosti do bližnjih, ki jih kot kristjani ne smemo zanemarjati. Namenoma smo se izognili obširnejšega obravnavanja tega vprašanja in konkretnih zaključkov, ker se zdi, da so za to potrebne nove teološke in filozofske strokovne razprave, posebno kar zadeva dolžnosti pocdinca do narodne celote. Gotovo pa bomo poslušali vsak svojo vest, ki jo je treba vzgajati. V konkretnih stvareh se je v poldrugem desetletju bivanja v tej deželi že tudi izoblikovala neka skupna zavest, ki je lahko vodilo za vest posameznikov. NAŠA ZAVEZA Poleg notranje zvestobe domovini pa nas nanjo veže tudi tista zaveza, ki smo jo naredili takrat, ko je bila domovina najbolj ogrožena. Braniti je bilo obstoj in svobodo inštitucij, ki jih je krščanstvo izoblikovalo pri nas, pa so bile v nevarnosti, da se uničijo. Žrtve telesnega trpljenja in napore duha smo sprejeli, da ostane v našem narodu trdno zakoreninjeno nadnaravno prepričanje, ki se je izražalo v pozitivnem javnem redu in v zvestobi Cerkvi. Zavedali smo se napak in pomanjkljivosti, zato nam ni bila prva skrb oblika vladavine ali določena politična stranka. Vsi smo se združili ob idealu svobode in krščanskih moralnih načel. Zato nam ne bo treba nikdar biti v zadregi, da bi morali menjavati geslo. Umaknili smo se, ker smo bolj cenili duhovne vrednote, kot telesno ugodje in mirno zapečkar-stvo. Zato še zdaj možatost od nas zahteva, da v zdomstvu sicer, a svobodni branimo duhovni plamen, ki ne sme za- mreti. Odtod potem izhajajo določne naloge, katerih izvedba je vsakokrat stvar možnosti in primernosti. V ta okvir gre najprej skrb za lastno posvečevanje, potem za umsko in srčno kulturo, ** študij vprašanj v zvezi z domovino, zit informiranje svetovne javnosti in tolik» drugega še. VAŽNOST KULTURNEGA DELA Posebej je treba opozoriti na velik» nalogo našega izseljenstva, da z novi' mi vrednotami bogati in razvija slovensko kulturno zakladnico. To je najbrž naše najvažnejše opravilo in tudi najmočnejše sredstvo, če morda nimam» političnega vpliva, če nikogar ne ganejo naše tožbe in bolečine, pa pokažim» svojo moč v kulturni tvornosti. Sam» stik s Cerkvijo in kulturno življenje sta nam rešitev in moč. Zato ne mislim»’ da je delo naših pisateljev in puhlim-stov, predavateljev, igralcev in glasbeni kov skrb za razvedrilo in kratek ča ' Za dušnopastirskim delom je to delo naj potrebnejše in vredno največje pomor • S tem ne bomo samo dokazali sv») moči, ampak bomo tudi posredovali nuj no nadomestilo tistega, kar je dom3 najbolj tlačeno, in bomo slovenskem» kulturnemu obrazu dali vsaj nekaj rosimo pa tudi vas, da molite z nami, 'ia se izpolni Jezusova molitev k nebelemu Očetu pri zadnji večerji: .,Oče, prosim te... za tiste, ki bodo v me verovali, da bodo vsi eno, kakor ti. Oče, v meni in jaz v tebi, da bo svet veroval, da si me ti poslal.“ Sv. brata Ciril in Metod sta torej dva svetilnika, dve prelomnici in dve oljki pred Gospodom. Dva svetilnika: ker sta nam prižgala luč sv. vere, pa tudi luč narodne omike in kulture. Njun spomin nam je opomin, da sveto in dragoceno dediščino, ki smo je od njuju prejeli, čuvamo, ohranimo in izročimo bodočim rodovom. Sv. brata sta nadalje dve oljki, glasnika miru in edinosti med kristjani. Opominjata nas, da molimo in delamo za obnovitev te edinosti, da izpolnimo Gospodovo oporoko, izrečeno pri zadnji večerji: „Naj bodo vsi eno!“ Glejmo, da teh velikih opominov naših svetih blagovestnikov ne preslišimo, temveč izpolnimo! Dr. Maksimilijan Držečnik mariborski škof ^ sredi slovenskih vasi stoje lepe cerkve, kjer se* zbira vemo ljudstvo. Tu vidimo vas Hotedršico Sveti zakon V mesecu decembru se pripravljamo n$; krščansko praznovanje božiča. Po stari, lepi navadi bomo postavili jaslice in z veseljem vnovič doživljali skrivnost Jezusovega rojstva v betlehemskem hlev-cu. Gledajoč podobe božjega Deteta, Marije in svetega Jožefa bo pred našimi dušami v novi luči zažarela dobrota in ljubezen treh najsvetejših oseb, ki so kdaj živele na zemlji v prelepi družinski skupnosti. Je v tem zares nadvse tolažljiva skrivnost, da je hotel božji Sin postati človek v dostojanstvu in varstvu svetega zakona in rasti ter živeti v družinskem občestvu, kakor je bilo ob začetku po Bogu za človeški rod določeno. Marija in Jožef sta bila združena v pravem, postavnem, čeprav deviško čistem zakonu. Jezus, večni Sin Boga Očeta, je bil spočet od Svetega Duha in rojen iz Marije Device, zakonite žene tesarja Jožefa, ki je bil obema družinski poglavar, varuh in skrbnik. Sveta Družina je vsem krščanskim družinam, ki so zgrajene na temelju svetega zakona, naj lepši vzor. Prežeti teh ljubeznjivih božičnih misli razmišljajmo ta mesec o svetem zakonu, zadnjem v vrsti sedmerih zakramentov. USTANOVITEV ZAKONA Kot naravna nujnost je zakon tol'' ko star kot človeški rod. Bog, ki i" ustvaril prvi človeški par, Adama & Evo, ju je združil v zakonsko skupno9* in blagoslovil njuno zakonsko z\et°' Sam utemelji potrebo zakona z beSe’ dami: „človeku ni dobro, da je san1 (1 M oz 2, 18). Sam tudi označi glav"1 namen in cilj zakona, ko prvima zako1*' cema govori: „Plodita se in množita ^ napolnita zemljo1* (1 Moz 1, 20). Zakon je torej božja ustanova. O'* tod izvirata spoštovanje in sveti z"9 čaj, ki ju zakon uživa v človeški drtiz' bi, katera še ni popolnoma zavrgla re v Boga. Celo med poganskimi Uul* stvi se zakon sklepa z verskimi obre®' Ko je v stari zavezi vzvišenost kona med narodi otemnela in se je n) gova trdnost celo med judovskim nar" dom zrahljala, je Gospod Jezus, us' novitelj in zakonodajavcc nove zaveze, zakon povzdignil v prvotno dostojanstvo 'n mu podelil čast in moč svetega zakramenta. Mnogi razlagalci svetega pis-tna menijo, da je to storil kot gost na ženitnini v Kani, kjer je v veselje in Pomoč novoporočencev in svatov storil svoj prvi čudež, ko je spremenil vodo v vino. Drugi so mnenja, da se je to zgodilo ob priliki, ko je v razgovoru s farizeji slovesno proglasil edinost in nc-•"azdružljivost krščanskega zakona (Mt 19). Spet drugi mislijo, da je Jezus to storil v času po svojem vstajenju, ko Re je apostolom prikazal in jim govoril 0 božjem kraljestvu, to je o njihovem Poslanstvu in delovanju v sveti Cerkvi. Kjer in kadarkoli se je to zgodilo, dejstvo je, da sveta Cerkev od vseh po-'etkov gleda krščanski zakon kot pra-vi zakrament nove zaveze, ki potrdi in Posveti zvezo med možem in ženo in ji-Pia posreduje stanovskih milosti, ki so i*ma potrebne za spolnjevanje njunih Mnogoterih in ne lahkih dolžnosti tako Medsebojnih, kot družinskih. VELIKA SKRIVNOST Jezusovo obnovo in posvečenje zako- natančno utemelji in razloži v svojih 1'stih sveti apostol Pavel. Njemu dolgujemo prelepe misli o vzvišenosti krščan-skega zakona, o njegovih pravicah in dolžnostih. Zvezo med možem in ženo Minerja z zvezo, ki je med Kristusom M sveto Cerkvijo. Iz tega vzvišenega ^zora izvaja medsebojne dolžnosti krčanskih zakoncev: „Možje, ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus Cerkev ljubil in samega sebe dal zanjo... te-**e naj bodo svojim možem podložne, kakor Gospodu; zakaj mož je glava že-P'> kakor je Kristus glava Cerkvi. .. *^akor je pa Cerkev podložna Kristusu, *ako tudi žene svojim možem v vsem.. . Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: v Kristusu in v Cerkvi“ (Ef 5). Kako vzvišena, kako utemeljena je ta podoba krščanskega zakona: En sam Jezus in ena sama Cerkev, s čemur je „označena edinost krščanskega zakona. Jezus in Cerkev sta združena za vselej, kar utemelji nerazdružljivost zakonske vezi. Združenje Jezusa s Cerkvijo je polno milosti; tuki zakrament svetega zakona je neizčrpen vir božjih milosti in blagoslovov. Jezus in Cerkev sta istega duha v vsem; tudi krščanski zakonci naj bodo enega duha in enega srca. Jezus Cerkve nikoli ne zapusti in Cerkev mu je enako zvesta in vdana; tako naj tudi med možem in ženo vlada neminljiva, zvesta in požrtvovalna ljubezen. Ker je vsak zakrament vidno in zunanje znamenje nevidne milosti, mora to svojstvo obstojati tudi v zakonu. Mislil bi kdo, da je vidno znamenje v zakramentu svetega zakona duhovniški blagoslov, pa ni tako. Duhovnik je pri poroki le uradna priča Cerkve, zakrament zakona pa si podelita poročene« sama in njuno tozadevno zakonsko privoljenje, s katerim si medsebojno izročita in sprejmeta pravico zakonske skupnosti in zakonskega življenja, je vidno znamenje svetega zakramenta. Zakonsko privoljenje, ki se imenuje tudi zakonska pogodba, in sveti zakrament sta neločljivo združena in med seboj istovetna. Ni si mogoče misliti med kristjani, naj bodo katoličani ali člani ločenih Cerkva, veljavne zakonske pogodbe, ki bi ne bila zakrament. Veljavna pa je zakonska pogodba takrat, kadar je sklenjena premišljeno in prostovoljno, v skladu z zahtevami naravnega, božjega in cerkvenega, kakor tudi pravičnega državnega prava. Ker je zakon zakrament, ima glede njega prvo zakonodajno oblast sveta Cerkev. Ona predpisuje pogoje, ona določa zadržke in oblike veljavnega zakona. Je pa zakon tudi temelj države, zato ima tudi ta pravico, da določa pogoje za veljavno zakonsko pogodbo, ki pa nikoli ne bi smeli zadevati bistva svetega zakramenta, ampak le civilne posledice zakonske zveze, tako glede zakoncev samih, kakor glede otrok. Žalibog, da se moderne države na to več ne ozirajo in si glede življenja državljanov priznavajo pravice, ki jim niso dane od Boga. Po cerkveni postavi se katoličani poročajo pred svojim župnikom ali od njega pooblaščenim duhovnikom ter pred dvema pričama. To obliko poroke zahteva Cerkev za svoje člane kot pogoj veljavnosti zakona. Kjer državna postava ukazuje civilni zakon, se je treba tej postavi zaradi civilnih posledic zakonske zveze ukloniti. Vedeti pa je treba, da civilna poroka ne utrdi in ne posveti zakonske zveze med katoliškimi kristjani. Katoličani, ki se samo civilno po-roče, so pred Bogom in Cerkvijo le pri-ležniki, ne pa krščanski zakonci. Njih skupno življenje je smrtni greh. BISTVENE LASTNOSTI KRŠČANSKEGA ZAKONA Iz omenjene vzvišene podobe o krščanskem zakonu je jasno razvidno, da mora biti zakon med kristjani edin in neločljiv. En mož in ena žena, združena v najtesnejši življenjski skupnosti do smrti. To je bila prvotna božja zamisel, ki jo je Adam spoznal in v preroškem duhu, od Boga razsvetljenem lepo izrazil z besedami: „Mož bo zapustil očeta in mater in se bo pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo“ (1 Moz 2, 24). Gospod Jezus je to prvotno božjo uredbo na novo potrdil, ko je napram farizejem, ki so ga glede zakona sku- šali, ponovil Adamove besede in dodal: „Zatorej nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne loči“ (Mt 19). Farizeji so mu izgovarjali, češ da je Mozes dovolil raz-poroko. Jezus jim je odločno in jasno odgovoril: „Mozes vam je zaradi vaše trdosrčnosti dopustil, ločiti se od vaših žena, od začetka pa ni bilo tako. Toda jaz vam pravim: Kdorkoli se od svoje žene loči, razen če se zaradi nečistovanja, in se oženi z drugo, prešuštvuje; in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje“ (Mt 19, 8-9). Besede „razen če se zaradi nečistovanja“ ne izražajo morda kakšne izjeme glede neločljivosti zakona; gre le za primer nedovoljenega razmerja s tujo žensko, priležnico, ki jo mož lahko odslovi in celo mora odsloviti. Tako je Kristus kot naj višji zako-nodajavec nove zaveze obnovil v prvot- j ni, od Boga določeni obliki, in uzakonil za vse čase njegovo edinost in neraz-vezljivost. Tak je bil nauk apostolov, tak je nauk svete Cerkve od vseh početkov. Kdor drugače misli in uči, se sam iz Cerkve izobči. Cerkev sicer zaradi važnih vzrokov dovoli zakoncem ločitev od mize in po- . stelje in skupnega življenja, zakonske ve- | zi same pa v veljavno sklenjenem in dovršenem zakonu nikoli ne razveže, ker zato od Boga ni pooblaščena. Ako s* včasih bere ali sliši, da je Cerkev kak zakon celo po mnogih letih razvezal»-je treba to tako umeti, da je pač dognala po svojem najvišjem sodišču njegovo neveljavnost od začetka. Ima P» Cerkev od Kristusa oblast, razveljaviti zakonsko vez veljavnega zakona, ki P» še ni bil dovršen, ako obstojajo za to važni razlogi. Po samem cerkvenem z®' koniku sc tak še ne dovršen zakon med kristjani razveže, ako eden od zakoncev naredi slovesne redovne obljube (Kan 1119). NAMENI ZAKONA Drvi in poglavitni namen zakona je &0 naravnem pravu: rodnja in vzgoja °trok. To je sam Bog potrdil, ko je Ada-n'D in Evi v raju naročil: „Plodita in •nnožita se in napolnita zemljo“ (Moz 1» 20). Preprečevanje tega prvega in Klavnega zakonskega namena obsoja Rveto pismo kot hudobijo. Poroča nam-^c o Judovem sinu Onanu, ki ga je Bog zaradi takega početja s smrtjo udaril, ker je storil hudo, gnusno dejanje (1 Moz 38, 10). Po tem nesrečnem človeku Se imenuje protinaravno zakonsko občevanje zakonski onanizem, ki ga sveta Cerkev obsoja kot smrtni greh in ga zato v nobenem slučaju ne dovoljuje. Kakor tudi ve in razume, da je zakon-Cem spolnjevanje tega prvega namena često zelo težko, jih vendar neprestano °Pominja, naj zaupajo v očetovsko božje Previdnost in žive med seboj po božji v°lji in postavi, za kar jim bo vedno Pomagala zakramentalna milost, katero Paj prosijo od Boga in do katere imajo Po zakramentu svetega zakona kot otro-c' božji pravico. Drugotni, od Boga in Cerkve pri-znani namen zakona pa je: medsebojna Pomoč in sredstvo proti poželjivosti. Je lorej ta drugotni namen zakona zako-Pit, vendar vedno podrejen prvotnemu Pamcnu, ki se ga ne sme izključiti. Zakon je vir življenja in kot takega ga P*ora vsak spoštovati. O medsebojni pomoči, ki so je zakonci potrebni in naj si jo v zvesti in Požrtvovalni ljubezni izkazujejo, jasno Kovori Bog sam že v raju: „Ni dobro človeku samemu biti; naredimo mu pomočnico, njemu podobno“ 1 Moz 2, 18). Kot o zdravilnem sredstvu zoper po- željivost jasno govori o zakonu sveti apostol Pavel. Ko vabi vernike po svojem zgledu k deviškemu življenju, ki je po svoji vzvišenosti nad zakonskim, jim z globokim razumevanjem človeške slabosti piše: „Zaradi nečistosti — da se je varujete — imej vsak svojo ženo in vsaka svojega moža. Mož naj ženi stori dolžnost, enako pa tudi žena možu. žena nima oblasti nad svojim telesom, ampak mož; enako pa tudi mož nima oblasti nad svojim telesom, ampak žena. Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda kdaj v soglasju za nekaj časa, da se posvetita molitvi; nato se povrnita zopet skupaj, da bi vaju ne skušal satan zaradi vajine nezdržnosti, — to je zaradi nagnjenja k spolnemu življenju. . . Neporočenim pa in vdovam pravim: Dobro je zanje, če ostanejo kakor jaz. Če pa niso zdržni, naj se poroče; boljše je namreč v zakon stopiti kakor goreti“ — v ognju strasti ali celo kdaj v večnem ognju pekla (1 Kor 7). Iz teh apostolovih besed, ki mu jih je navdihnil Sveti Duh, se pa tudi vidi, da mora človeška čutna poželjivost tudi v zakonu imeti svoje meje, ki jih narekujeta pamet in božja zapoved stanovske čistosti. Zato apostol z vso resnobo opominja: „častit bodi zakon v vsem in postelja neomadeževana, kajti nečistnike in prešuštnike bo sodil Bog“ (Heb 13, 4). + Naj bodo te misli o krščanskem zakonu zaključene z besedo psalmistovo, ki jo sveta Cerkev ponavlja v poročni maši: „Blagor vsem, kateri se boje Gospoda, kateri hodijo po njegovih potih“ (127, 1). Naj ta blagor velja vsem krčanskim zakoncem, pa tudi vsem onim, ki se na zakon pripravljajo. Alojzij Košmerlj »•■•■■■■•■■■«■■■■■■■■■■a Ali res niso vse vere enako dobre in prave ? Ali niso razlike med' raznimi veroizpovedmi le nekaj postranskega, priti&iega ? Ali ne vsebujejo vsa verstva vsaj tistih bistvenih in osnovnih resnic, potrebnih za zveličanje? In ali ne srečavamo ob vsakem koraku vernih ljudi, vsaj pravijo da so verni, pa žive tako, da bi ob tem. še tako nepoučen pogan do ušes zardel ? NI I VSEENO Ta vprašanja oz. bolje ugovori so jasen in odkrit zagovor verskega indi-ferentizma, verske brezbrižnosti. To je danes najbolj razširjena bolezen. Res je, da je materializem, zajel ves svet, a ta končno le olajša in pripravlja pot in-diferentizmu: zmaterializirani človek otopi za vero, postane brezbrižen, indiferenten. Vseeno mu je: sprejeti pravo ali nepravo vero. Če se že odloči za kako vero, se pri tem večkrat ozira na število znanih, slavnih in zaslužnih mož, pripadajočih tisti veroizpovedi. A navadno v imenu olike in civilizacije zahteva strpnost do vseh verstev; razumljivo: saj prav v tem je brezbrižnost, da so mu vsa verstva enako dobra. Toda po drugi strani neusmiljeno pobija katoliško Cerkev. Očita ji versko nestrpnost in prenapetost, ker ona pod kaznijo izobčenja zahteva vero le v tiste resnice, ki jih ona uči. Zato se in-diferentizem poslužuje dragega načela; to deluje kot uspavalno sredstvo na človeka: „Številno veroizpovedi so le različne poti v večno življenje in je vseeno, katero izbereš.“ PODROČJA VERSKE BREZBRIŽNOSTI Versko brezbrižne ljudi najdemo na vseh področjih človekovega delovanja. Pri vzgoji se čudijo prizadevanju katoličanov za ustanavljanje lastnih šol in ga celo smešijo. V politiki zagrizeno zagovarjajo ločitev Cerkve od države in odklanjajo kakršnokoli veroizpoved, obvezno za vso državo. V družbenem pogledu predpisujejo tisoč napačnih .načel, a po drugi strani odrekajo Cerkvi vsakršno pravico in pristojnost za odločanje v socialnih zadevah. Cerkev bi se torej ne smela vmešavati v vprašanje zakona, razporoke, javne nravnosti itd. Cerkev je vedno jasno, naravnost in nedvoumno odklanjala indiferentizem in ga zavračala kot največjega sovražnika. Kdor je bil prevaran in v zmoti potegnjen v vrtinec klevetanja in omalovaževanja Cerkve, ji ni tako nevaren kot top brezbrižne!. Prvi, npr. odkrit komunist, se bo takoj, čim bo zaslutil, da se majejo temelji, na katerih je zgrajeno njegovo prepričanje streznil in preiskal do temeljev katoliški nauk, ob katerem so se mu zbudili prvi dvomi 0 pravilnosti njegovega nauka, v tem primeru marksizma. In če je iskren sani do sebe, bo nujno odkril resnico. Kajti dvoje ne more biti istočasno resnično, eno je resnično, drugo zmotno. Temu odkritju bo zelo verjetno sledilo tako spreobrnjenje kot pri sv. Avguštinu, iz °j da nam je odprl možnost duhovniškega poklica, če bi ga ne bilo, bi ga bile treba ustanoviti, sicer res ne vem, 2a kaj naj bi sploh živel.“ Ignacij Lepp je bil velik brezverec, e«lo širitelj brezverstva. Toda spoznal ■i° Kristusa in postal katoličan. iNaj po-st-une še duhovnik ? To zanj sploh ni Pilo vprašanje, „čutim, da nisem, ka-'°r drugi ljudje,“ je govoril. Ni mo-kel živeti samo za jed in pijačo kot l°liko drugih. Moral je svoje življenje Posvetiti velikemu cilju. Bil je človek ^‘like duše, zato se ni mogel zadovo-Pt-i z malenkostmi. Veliki cilj svojega lvljenja je našel v poklicu katoliškega bohovnika. , Kjer pa ni velikih ljudi, tam ni du-t yvnih poklicev. Kdor ima majčkeno, ‘spo srce, kdor živi ves zase, kdor ve ^Ho za svojo udobnost, za svoj nizki, . abki užitek, za svojo čast, za svoj P> ni prikladen za Kristusovega so-oe!avca Pekoče vprašanje Zakaj danes primanjkuje duhovnih poklicev? Mnogi mislijo: Zato, ker ni več idealne mladine. Obupani gledajo mladino, ki teka samo za tistim, kar je prijetno, ki ne ve več za nič velikega in svetega. Ali imajo prav ? Zdi se, da ne. še je na svetu mladina, ki se zna žrtvovati za svetle vzore. Kako zna biti naša mladina požrtvovalna; ni ji mar zložnih cest, ampak se vzpenja po gorah; ni skoraj vrha na svetu, ni tako težavne stene, da je ne bi navdušeni planinci premagali. Poglejmo športnike vseh vrst: kakšni strogi disciplini se podvržejo, v hrani, spanju, pri delu in tre-nigu; na kocko stavi ja j o svoje zdravje in celo življenje, samo da zboljšajo rekord za nekaj centimetrov ali desetink sekunde! Poglejmo tehnike in znanstvenike: leta in leta se trudijo noč in dan, da bi v nečem izpolnili kak izum. Poglejmo raziskovalce puščav in podzemlja in večnega ledu, spomnimo se podmorničarjev in letalcev ter raketnih pilotov — o, ni mogoče dvomiti, da je današnja mladina še vedno polna idealizma! Saj mladina drugačna ne more biti! Bog je svet tako uredil, da ima mladina pogum, veliko srce, veselje do tveganja — kajti na mladini je bodočnost sveta! Ites pa je nekaj drugega. Današnja nvadina usmerja svoje navdušenje preveč v službo minljivih idealov. Športna zmaga je hitro pozabljena, vrh dosežen, rekord presežen — in potem ? Potem sledi razočaranje, praznina, življenje brez idealov. Zato se po naših cestah sprehaja toliko mladih starcev, mladine brez idealov, mladine, ki ne ve več, v kaj naj obrne svojo mladost in moč. Polna srca Kdo naj vzgaja O, ko bi vedeli mnogi fantje in dekleta, kakšno neizčrpno bogastvo jim je pripravil Bog v duhovnem poklicu! Ko bi vedeli, kako polno je srce apostola! Sv. Frančišek Ksaverij ,največji misijonar vseh časov, je bil ves nesrečen ob misli, da so trgovci zaradi ničvrednega denarja prej prišli na Japonsko kot pa misijonarji zaradi duš. Iz bolečega svetnikovega srca je privrelo pismo, ki ga je poslal na evropske univerze: „V duhu hodim po evropskih vseučiliščih ter vpijem kot brezumnež. Od daleč govorim onim, ki imajo več znanja kot ljubezni. Gorje, koliko duš piopada zaradi vaše brezbrižnosti! Ko ne bi dijaki mislili samo na svojo šolo, ampak tudi na odgovornost, ki jo dolgujejo Bogu... od srca bi vzkliknili: tu sem, Gospod! Pošlji me. kamor hočeš ,čeprav v Indijo!“ Katero velikodušno srce ne bi vzplamtelo, če sliši za možnost, da nekaj stori za ves svet! In to za boljši svet, celo za najboljše, kar se v svetu sploh da narediti — da prinese svetu Kristusov mir in odrešenje. Kaj bi moglo biti večjega, kaj važnejšega, kot je večnost? Sv. Avguštin je živel v dobi, ko se je podiralo rimsko cesarstvo. Mladi narodi so vdirali v Evropo in Afriko in povsod se je čutilo: nova doba zgodovine prihaja. A v njegovih očeh je bil ves ta prelom samo kratka epizoda .neznaten pripetljaj ob robu druge, resnične in veličastne drame: večne borbe med lučjo in temo, med Kristusom in satanom, med grehom in milostjo, med smrtjo in življenjem. Katero veliko srce ne bi hotelo sodelovati pri zmagi luči nad temo? Katera velika duša ne bi hotela prevzeti samostojnega deleža v tem gigantskem dvoboju? Kdo bo vzgojil mladino k velikodušnosti ? Krščanska družina. Tudi krščanski družina ne živi samo od zraka. Tudi ona mora skrbeti za vsakdanji kruh; toda to je samo ena prošnja v njenem očenašu. Zato se krščanski starši ne bodo pogovarjali samo o zaslužku, letini, dobičku; tudi ne samo o tem, kaj si bomo še omislili in kje si kaj privoščili, ampak bodo svojim otrokom odkrivali široka obzorja božjega kraljestva, potrebe luš, veliko čast apostolskega delovanja. „Pridi k nam tvoje kraljestvo!“ Ta prošnja iz očenaša naj postane geslo naših družin. Poznejši misijonar in mučenec Just de Bretonnieres je kot majhen deček prvič slišal o poganih, ki stanujejo na drugi strani zemlje. V domačem vrtu je izkopal luknjo, da bi prišel v zvezo s temi pogani, ki jih je tako ljubil. Legel je na tla, nastavil uho na luknjo ih napeto prisluškoval. Mati ga je tako našla in začudeno vprašala, kaj počne. Šepnil je: „Tiho, mama, poslušam Kitajce, ki me kličejo!“ V ozadju njegovega poklica je bila družinska vzgoja* ki je v nežno srce vtisnila velikodušno in vesoljno ljubezen Kristusovo. Mati se je naslonila nad zibelko. Poje nežno uspavanko detetu, sanja o njegovi bodoči sreči. Kaj ko bi ji kak prerok odkril bodočnost in pokazal otroka nesrečnega, zgodaj umrlega, morda v vojski padlega, ali bi še pela uspavanko? Nehala bi, njeno srce bi vztrepetalo od bridke žalosti. Marija pa je od prvega trenutka vse vedela in nikdar ni za trenutek omahovala! Marija je vzor velikodušnosti. P. Mihael žužek, D- ■*' LOČENI BRATJE IN CERKVENI KONCIL Predsednik tajništva za zedinjenje kristjanov kardinal Bea prikazuje v nekem, članku, stališče protestantov do koncila in navaja odobravanja in težave, na katere je naletela objava cerkvenega zbora pri 250 milijonih ločenih bratov. Najprej nas spominja, da so Protestantske skupnosti z zgražanjem zavrnile tisto vrsto povabila, ki jim je bilo dano ob priložnosti prvega vesoljnega cerkvenega zbora, nato pa kardinal Bea prikazuje spoštljivo pozornost ločenih bratov, ki je, kot je izjavil papež XXIII. sam, značilna za sedanjo Pripravljalno dobo drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora. Mnoga priznanja in upanja se osnavljajo na osebo in na sposobnosti svetega očeta, kot to izhaja iz izjav številnih Uglednih predstavnikov protestantskega s-veta kot sta doktor Ram.sey, novi can-terburyski nadškof in protestantski škof v Pibtsburgu v ZDA, ki jc posvetil svoje celotno pastirsko pismo papežu ‘Janezu XXIII., dalje dr. Hans Lilič luteranski škof v Hanovru in predsednik nemške zveze evangeljsko-luteranskih cerkva in drugih. Zanimanje za koncil 8,e kaže razen tega tudi v številnih razgovorih med katoličani in nekatoličani, <1° katerih je prišlo v Maria Laach, v Frankfurtu na Meni, v opatiji Nieder-ulteich na Bavarskem in v drugih krajih. Končno je zelo pom.emben tudi ugoden sprejem tajništva za zedinjenje kristjanov s strani nekatoličanov. To tujništvo so dobrohotno ocenili, tako fcrav, kardinal Bea, dr. Fisher, svetovni 8vet cerkva, ki vidi v njem možnost razgovora s katoliško Cerkvijo in sama šircika javnost, kot je razvidno iz številnih povpraševanj za intervjuje * strani predstavnikov tiska, radia in televizije. Če si hočemo napraviti pravo idejo o položaju, ki obstaja v protestantskem svetu v zvezi s koncilom — tako nadaljuje kardinal — moramo biti enako daleč od pretiranega optimizma kot od pretiranega pesimizma in skrbno in pogumno gledati tudi na elemente, ki so nasprotni zedinjenju, da najdemo pot, da jih premagamo. Razen težav splošnega značaja, na katere naletimo tudi danes v nekaterih protestantskih krogih, kjer govore o romanizm.u, papizmu, želji po oblasti in ekskluzivnost; in podobnem, izhajajo največje težave iz različnega pojmovanja dogme v ožjem, smislu besede in njene nespremenljivosti. Enako velike težave izhajajo iz različnosti gledišč o avtoriteti Cerkve, zlasti papeža iz razlik v pogledu narave, edinosti Cerkve in iz pomanjkanja avtoritete v nekatoliškem. okolju, kar zelo otežkoča pogajanja. Navzlic vsem tem težavam kardinal Bea zaključuje svoj članek s trditvijo, da ne smem.o opustit; dela za zedinjenje, pri čemer nas podpira zaupanje v božjo milost. Delo hudobnih duhov, o katerih srno že dvakrat poročali, danes pa zaključujemo, se kaže v laži, obrekovanju, preganjanju po raznih oblasteh in silah, v javnem, mnenju, ki je vedno bolj sovražno krščanstvu, v okuženem duhu časa, kot se izraža sv. Pavel. Vprašanje je torej: „Kaj naj stori kristjan?“ Delovanje demonov Kljub temu, da se ponaša prosvit-ljenstvo, da je osvobodilo ljudi od prazne vere s tem, da je odklanjalo vero v vse, kar je čutom odmaknjeno in razumu nedostopno, je rodilo vero v duhove in povzročilo pojave, po katerih stopa človek v stik z njimi. Sem štejemo takoimenovani mediumizem, somnambu-lizem, magnetizem, hipnotizem in zlasti spiritizem. Tu se hočemo predvsem omejiti na najbolj znani spiritizem, potem pa še kratko omeniti sekte in nekatere sodobne pojave v umetnosti in izven nje, ki morejo omogočiti satanu neugodno vplivati na človeka. SPIRITIZEM ALI VERA V STIK Z DUHOVI Spiritizem obsega vse pojave, ki omogočajo človeku stik z duhovi, zlasti z dušami umrlih. Sem spadajo npr. premikanje in trkanje miz, avtomatsko pisanje. Marsikaj se da razložiti naravno. Vpliv človekove volje na odmaknejene predmete, da se premikajo, da igra violina sama od sebe, čeprav se jih takoimenovani „medij“ ali posrednik ne dotakne, so pojavi, ki jih ni lahko jasno razložiti. Spiritisti trdijo, da so ti pojavi delo duš umrlih ljudi. Kaj naj rečemo o teh pojavih? Naj- prej, da duše umrlih ne morejo stopiti brez posebnega božjega dovoljenja v stik s človekom. Niti ni verjetno, da bi Bog kaj takega dovolil zato, da nasiti radovednost ljudi, ali da jih zabava-Kaj torej ? Kot omenjeno, je marsikaj mogoče razložiti naravno; marsikaj pa je prevara (seveda ni vse prevara!)» marsikaj pa se dogaja pod vplivom satana, ki taka znamenja izrablja, da vara človeka in utrjuje svojo oblast nad njim. Gre torej za posredovanje razumnih bitij iz onostranstva, ki imajo interes, da varajo človeka. Eneko velja za strahove, o katerih vedo povedati razne knjige. Marsikaj je pri tem izmišljenega, marsikaj pa resničnega. Toda ni verjetno, da bi bil« duše iz vic, kar smo že zgoraj povedali» niti duše pogubljenih (tudi te namreč ne morejo brez božjega dovoljenja sto* piti v stik s človekom), če gre za resnične prikazni in ne le za blodnje, tedaj gre za poseg hudobnega duha, ki si vzame človeško podobo ali povzroča razne pojave, ki jih označujemo z besedo strahovi. KRIVE VERE INi SEKTE Da morajo biti krive vere in nastat' sekte, pove že sveto pismo (1 Kor 1*' 19). Eden od namenov, ki jih ima pri lem Bog, je, dati dobrim priložnost, da ae v veri bolj utrdijo. Včasih niti ne vemo, katera verska resnica nam je v danih okoliščinah bolj potrebna. Pa se Pojavijo krive vere. Misijonarji različ-Dih sekt prihajajo v hiše in začno napadati neko versko resnico ali učiti ta a*i oni krivi nauk. Tedaj je potrebno, da tisto resnico temeljitejše pojasnimo *n se vanjo poglobimo. Krive vere in sekte so največkrat poledica človekove nadutosti. Hudobni duh ima pri zapeljevanju vedno namen, da se trga in slabi Kristusova Cerkve *n spravlja zveličanje ljudi v nevarnost. Zi»to moremo reči, da so vse krive vere 'U sekte nastale po bolj ali manj podrednem hudičevem vplivu. Namen je jasen: oslabiti Kristusov vpliv. Že sv. Pismo pravi, da je začetnik krivih ver satan. Na veliki petek prosi Cerkev skoro petnajsto let za božjo pomoč proti vplivu hudobnega duha, ki zapeljuje ljudi v krive vere. Neke vrste kriva vera je tajiti hudiče, ki ni sicer tako pogosto, ali pa 0 njih molčati, kot bi jih ne bilo. Tudi ^aolk o njih je nevaren, ker lajša hudičem delo. Razni drugi pojavi v zvezi s hudičem Da ima komunizem zveze s hudičem, Je zelo verjetno. Zdi se, da jih je imel i'Udi nacizem. To, da je Cerkev svarila l'red obema zmotama, in jih obsodila, Potrjuje našo trditev. Tudi prostozidar-stv° je označil Leon XIII. za pospeše-vP*ca satanovega kraljestva in za preganjalca božjega kraljestva na zemlji; Poganja ga s satanskim sovraštvom. , Poglejmo še eno polje, kjer se ka-el° učinki satanovega delovanja. Go-v°rijo o magiji, umetnosti, ki na razne načine (zdaj po barvah in črtah, zdaj po glasovih, zdaj po ritmu in taktu) omamlja človeka in povzroča slične učinke in posledice, kakor so jih povzročala mamila: neko vrsto ekstaze, zamaknjenja. Prelat Maeder pravi: „Neizmerno število angelov, dobrih in hudobnih duhov, navdihuje dan za dnem noč za nočjo ljudi in jih vodi v boj za dobro in slabo. Vse, kar napravi človek dobrega ali slabega, je sad navdihnje-nja dobrih ali zlobnih duhov.“ Če opazujemo, kako vpliva npr. glasba, zlasti nekatere oblike jazza, razne popevke po melodiji in divjih glasovih, kako se ljudje izredno navdušujejo zanjo, in kako jih mikajo ekstatični plesi, tedaj se ne bomo čudili, če se more poslužiti tega tudi satan, kakor se ga poslužuje v šamanizmu, čigar posnemanje je v veliki meri današnja glasba. Posebno omamljivo vplivajo razna tolkala, razne oblike pihal (kot pri šamanih), dalje ritem in takt. človeku se zdi, da gre za neko obseden je po hudem duhu. In ples, ki ga izvabi taka glasba, sliči Vidovem plesu živčno bolnih. Tudi barve in, oblike zlasti takoime-novanega surrealizma, vplivajo v podobnem smislu kot glasba. Seveda je njihov vpliv odvisen od svobodne volje ljudi; če se mu človek preda, mu ne more škoditi. Še marsikaj bi se dalo povedati o umetnosti, tako glede tega, kar smo omenili, kakor glede drugih panog, pa naj zadostuje to, kar smo o tem povedali. KRISTJAN IN DEMONIZEM Gre se za to, da povemo nekaj misli o odnosih kristjana do demonizma ali delovanja hudobnega duha med ljudmi. Prvo, kar moramo vedeti, je, da se kristjanu, ki vzame resno svoje kr-eanstvo, satana in njegovega vpliva : treba bati. Kristus ga je premagal; v diva mu sicer ni vzel, pač pa ga je omejil in dal vsakemu svojemu učencu pomoč v boju proti njemu. Satan more delovati samo toliko, kolikor mu dovoli Bog in kolikor mu človek sam dopusti. Važno je, da to vemo, zlasti dandanes, ko opazujemo stopnjevano delovanje demonov na vseh področjih. Kaže se v širino, kjer zajema ves svet; kaže se v globino, kjer uporablja vse mogoče sile in sredstva v boju proti Kristusovemu kraljestvu na zemlji. To prizadevanje je posledica pričakovanja dokončne sodbe in dokončnega pogubljenja. Je torej znamenje strahu, ki ga imajo hudobni duhovi, ker vedo, da bo kmalu končana njihova vlada nad svetom. Spomnimo se besed, ki so jih izgovorili hudiči, ki so šli iz obsedenca v Gerazi: „Mar si prišel nas mučit pred časom?“ Delo hudobnih duhov se kaže v laži, obrekovanju, preganjanju po raznih oblasteh in silah, v javnem mnenju, ki je vedno bolj sovražno krščanstvu, v okuženem duhu časa, kot se izraža sv. Pavel. Kaj naj kristjan stori ? Če smo rekli, da se kristjanu satanovih spletk in poskusov in poskusov ni treba bati, tedaj moramo pokazati na prvi pogoj, ki ga je treba spolniti; ta pogoj je, vera. Prvi pogoj zmage satana nad človekom je nevera. Po krstu smo bolj izpostavljeni napadom hudobnega duha kot pred njim .kajti prav po krstu smo prerojeni za Boga, smo božja last. To pa hoče satan za vsako ceno preprečiti. Zato se bori proti krstu in za odpad od vere. če se pa po veri oklenemo Boga, nam satan ne more nič. Zavarovani smo proti vsem silam in močem (Ef 6, 10). Potem pa spolnimo še tri pogoje. Prva dva omenja apostol Peter (1 Petr 5, 9). Prvi je treznost. „Trezni bodite!“ nam kliče. To pomeni: Vzemite stvar s satanom resno! Satan je nevaren. Vedno skuša pridobiti, osvojiti, ali, kot pravi Peter, „požreti“ vse božje prijatelje. Ne omalovažujmo stvar! INe smejmo se ji! Gre za božje kraljestvo in za duše. Drugi pogoj je: „čujte !“ to je: Bodite previdni, mislite s svojo glavo in ne zaupajte! Danes je vse okuženo. Ko vzameš revijo v roko, bodi čuječ! Ko odpreš radio ali televizijski aparat, ko kupuješ knjige in greš v gledališče, čuj! Tretji pogoj pa navaja apostol J»' nez, ko opominja: „Preskušajte duhove“. Sposobnost preskušati jih, je izreden dar božji. Hudič se skriva tudi v podobi angela, prijatelja, gorečnika. Z» ta dar je treba prositi in moliti: „Ne vpelji nas v skunjavo.“ Poslušati moramo tiste, ki so modrejši ln bolj >z' kušeni ko mi. Zlasti zaupajmo tistim, ki jih pošilja Cerkev, da nas vodijo. Če stori kristjan vse, kar je v njegovi moči, če ne zaupa sebi in račun» na božjo pomoč bo kljub naporom s*' tanskih sil, ostal zvest Bogu in Cerkvi- Dr. Franc Mihelčič, Avstrij® Dve imaš roki v dajanje, dve imalš roki v jemanje. Fran Levstik SODOBNI ROMAN O TASJI LUBKOVI Sodobni ruski romanopisec V. Ter-djakov je napisal roman z naslovom ..Čudežna ikona“, ki je bil 1. 1962 fil-fnan. Vsebina je v kratkem sledeča: •,Kdo me potrebuje, zakaj sem rojena?“ Učenka 10. letnika šole piše v svojem zvezku, ki ga je neki učenec pokazal ravnatelju šole, strmečemu nad vsebino, ki jo je napisala najboljša učenka v razredu, namreč Tasja Lubkova: ,,Ni aiogoče živeti brez vere. .. Človek mora verjeti v Dobro in v Pravico. Toda dobro in pravično, to je nekaj abstraktnega, težko je, to si predstavljati na konkreten način. IN« morem si predstavljati števila 5. Toda ko mi kdo reče: pet zvezkov, pet bucik, tedaj si jih takoj predstavljam. Zame morejo bucike >n zvezki konkretizirati število pet. Bog se razodeva v Dobrem in v Pravici. Torej verujem v Dobro in v Pravico. Toda ee verujem v Dobro, moram enako verovati v Boga...“ In še naprej modruje učenka: „Tudi če Bog ne bi bival, si Sa je treba predstavljati in ga nositi v svoji duši... Kdo me potrebuje, zakaj sem rojena? ... Vendarle eksistiram (bivam) zaradi nečesa! Ali slučajno? Da Paj bi bila brez vsakega pomena prišla na svet 5. avgusta 1942? Zato da bom šivela 60 ali 70 let in potem umrla, za Vedno izginila — jaz Tasja Lubukova?“ »Teta Sima veruje, da človek po svoji smrti ne izgine..." Tasja Lubkova se spomni na svojo blago, sončno vedro, čeprav resnobno in Vedno delavno in za vse dobro požtrvo- valno teto: „Teta Sima veruje, da človek po svoji smrti ne izgine; to, kar je v njem najvažnejšega, namreč duša, živi vekomaj. Kako lahko bi bilo moje življenje, če bi živela s tako vero! Če bom večno živela, če sem nesmrtna, tedaj ni važno, da nisem lepa, da čas hiti in da še ne poznam ljubezni, časne stvari so to, torej niso tako važne. Nimam vere, in vendar človek ne more živeti brez vere...“ In v zvezku teko črke kakor v močnem miselnem naporu za osvobojitev dolgo zaželenega vrha, s katerega obseže pogled vsa obzorja: „Duh more postati moč, pustiti more za seboj sledove. To pomeni, da biva! Zakaj ljudje ne verujejo v Boga? Zakaj?“ Potem Tasja modruje: „Kako nepotrebno je hoditi v cerkev, kakor to dela teta Sima — saj kdor veruje v Boga, ne potrebuje cerkve!“ Pozneje pa je Tasja kljub temu šla v cerkev. Kar ni je strpelo in je šla za svojo teto, da bi videla, kaj je vendar takega v cerkvi, da na teto tako vpliva in jo napravlja za najbolj sončnega in najboljšega človeka, kar jih je Tasja kdajkoli videla. Ob bogoslužju sliši Tasja, kako navzoči s pretresenostjo izgovarjajo Kristusovo ime in ime njegove Matere, Bogorodnice. In tedaj Tasja čuti, čemu cerkev kot stavba in čemu Cerkev kot družba vernikov: Ljudje ne smejo verovati ločeno drug od drugega. Skupnega Boga imajo, zato se morajo od časa do časa zbrati skupaj, verovati skupaj.“ Nekoč je Tasja mislila, da verniki v cerkvi svoje molitve usmerjajo le na stene, na katerih so naslikane svete podobe, „ikone“. Zdaj vidi, da gre tu za nekaj čisto drugega. „Ljudje morajo celo usmerjati skupno svoje molitve na ,stene'. A Bog, ki je upodobljen na stenah, ni Bog, marveč simbol Boga. Podobno kakor so n. pr. črke v pismu simbol glasov in besed: vidim pismo in izgovarjam ustrežene besede. Vidim ikono in imam občut, čustvo, ki ga moram imeti v odnosu do Boga..." „KAKO LAHKO BI BILO ŽIVLJENJE“ Tasja Ljubkova je bolj in bolj pogosto začela hoditi k teti in z njo k bogoslužju. Teta Sima, tako preprosta in neuka v stvareh, s katerimi si je Tasja polnila v šoli glavo, a polna življen-ske modrosti, ji je marsikaj pojasnila. Tasja je začela verovati z vso dušo in življenje se ji je zdelo zdaj obsijano s čudovito lučjo, katera sija z ikon kot odsev onstranske luči in prodira v srce kot seme neminljivega vstajenjskega življenja tam preko praga smrti, ki pravzaprav ni smrt, marveč prehod k polnosti življenja. Zdaj je Tasja vedela, da je Kristus živa ikona nevidnega Boga, čudoviti odsvit božjega veličanstva in „podoba njegovega bitja". Prej se ji je Bog zdel nekaj abstraktnega, silno oddaljenega, človekutujega, ako ne celo čisto praznega. Zdaj ji je srce zaigralo ob občutju božje bližine in njegove osrečujoče navzočnosti, posebno ob prejemu sv. evharistije, čutila je silno resničnost besed sv. Janeza: „Bog je ljubezen. V tem se je razodela božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli. V tem je ljubezen: ne da smo mi ljubili Boga, temveč da je on nas ljubil in poslal Sina v spravo za naše grehe“ (1 Jan 4, 8 —10). Tasja, najboljša učenka ne le v svojem razredu, marveč ponos svoje šole sploh, se ni dala odvrniti od svojih poti k teti in z njo v cerkev, tudi tedaj ne, ko so ji določno povedali, da si je s tem zaprla pot na visoko šolo. Nič ni pomišljala, ko je končnoveljavno stala pred odločitvijo: ali — ali. „Kako lahko bi bilo moje življenje, če bi živela s tako vero!“ je nekoč zapisala. Zdaj je imela trdno vero v Kristusa in v tisti smisel življenja, ki nam ga odkriva Kristusov nauk in njegova oseba. Tudi je niso navdale sovražne misli ali težnje do kogarkoli. Hotela je biti tudi tukaj dosledna in jasna. Saj je pač vedela: „Poglejte, kakšno ljubezen nam je ska-zal Oče, da se imenujemo in smo otroci božji. Zaradi tega nas svet ne pozna, ker njega ni spoznal“ (1 Jan 3, 1). D. A. hiuslci menih Advent med Slovenci Rekli smo že, da so Slovenci včasih obhajali advent od sv. Martina naprej. Kakor post, je tudi advent prepovedan čas, ko zamrejo svatovščine, veselice, vasovanja, petje in vriskanje. Advent je svet čas, pa poln veselega pričakovanja. Na zunaj je dajal adventno podobo v nekaterih krajih adventki venec, krancelj, ki je visel, okrašen s trakovi resnih barv, s stropa nad mizo. Najbolj splošna navada skozi ves ta čas pa so bile zornice, z$?odnje sv. maše v farnih cerkvah. Ker so v grudnu že dolge, navadno ne jasne noči, je bilo treba hoditi k zor-nicam z bakljami in svetilkami. Zorni-eam so rekli ponekod tudi zorne, svit-ne, adventne ali zlate maše ali pa kar na kratko svitne. Udeležba je bila pri zornicah povsod na Slovenskem velika ■n pri teh mašah so v mnogih krajih Prepevali cerkveni pevski zbori. Najpogostejša cerkvena pesem „Vi, oblaki, ga rosite...“ je pa nemškega izvora. Med zornieami ali po njih so se ljudje tudi spovedovali, kar v adventu ni bilo skoraj manj v navadi, kot za Veliko noč. 1‘ravili so včasih, da so videli na temni Poti k zornicam razne strahove, v Prekmurju džilere, to je geometre, ki so svojčas zemljo krivično premerili ih bi zdaj radi s prestavljanjem mejnikov nepravilnost popravili. Oni, ki niso mogli k zornicam. so doma molili rožni venec, ki je bil poleg zjutraj običajen sicer posebno ob ad-ventnih večerih. V Prekmurju so se radi zbirali zvečer k zbiranju koščic (bučnic), koruze in fižola. Tam so si sosed- je pripovedovali razne zgodbe in tudi skupno molili, obenem pa pripravljali že razne stvari za Božič. V prvi polovici adventa so trije svetniški godovi, ki so bili včasih vsi na Slovenskem zelo v čislih. Prva je sveta Barbara, 4. grudna. Je ena izmed 14 priprošnjic v sili, varuhinja pred naglo in neprevideno smrtjo, posebno zaščit-nica rudarjev, kjer je nevarnost za takšno smrt najbolj češča. Častijo jo posebno tudi gospodinje in krojači. Na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju so hodili na ta dan okrog polažarji, po-lažiči, nekakšni koledniki. Od hiše do hiše so voščili sv. Barbaro. Bili so že večji dečki, od 10. do 14. leta. V Prekmurju so nosili s seboj polena, pokle-kovali nanje, jih pustili v hiši, potem pa vzeli s skladovnice na dvorišču nova polena. Za voščilo so dobili kakšen dar. V Beli Krajini so ta dan narezali češnjevih vejic in jih vtaknili v vodo, da bi do božiča ozelenele. Sv. Miklavž (6. grudna.) Miklavževanje ni izrazito Slovenska ljudska navada in doslej ni bilo mogoče nesporno ugotoviti, kje v Srednji Evropi je njegov pravi početek. Sodijo,, da v srednjeveških verskih igrah v samostanih. Niti pojave parkeljev ne morem točno obrazložiti. Ena verzija jih izvaja iz pošasti, ki na starih slikah dela v jamboru vihar na morju, katerega Miklavž umirja. Boris Orel pa ugotavlja, da imajo parkeljni krinke pustnih demonskih likov (v ptujski okolici je nedvomno velika sličnost parkelj-nov in kurentov), koroška Marjeta pa je doma v božičnem demonskem svetu (pehtra baba). Vsekakor je sv. Miklavž na Slovenskem zelo popularen svetnik in že iz srednjega veka izvirajo številne cerkve, njemu posvečene. Miklavžu otroci nastavljajo ali pa ga rodbine na domu pričakujejo, dostikrat oboje. Nastavljali so mu otroci na okna, predvsem škornje, peharje in klobuke, da je ponoči spustil vanje svoje darove. Obisk Miklavža po rodbinah je imel pri nas nekatere posebnosti. Na Gorenjskem je že nekaj dni pred svojim godom metal v „hiše“ otrokov darove in ker so takšnega Miklavža največkrat igrale ženske, so v nekaterih krajih pravili, da meče darove dekla, če so otroci delilca in metalca darov slučajno zapazili. Drugod so hodili tudi parkeljni že več dni pred svetnikovim godom otroke opominjat in strašit. Podobno je bilo ponekod na alpskem Štajerskem. V Železnikih sta spremljala Miklavža njegov kaplan in sv. Anton; slednji je postal pozneje tudi drugod zelo pogost spremljevalec. Zelo slovesno je miklavževanje na Koroškem pod Svinjo planino. V spremstvu so Mihej, norec in Rupej (nemški Ruprecht), ki jih je ljubljanski šentpeterski Orel spremenil v Pedcnj-človcka in Laket-brado. Spremstvo angelov in hudobcev je zelo številno; z njimi sta Marjeta: pehtra baba in v belo rjuho zavita Smrt. Na vzhodnem štajerskem hodi Miklavž med večerjo ali tja, kjer luščijo bučne peške. Posebna oblika miklavževanja je bila doma na Murskem polju. Tam so bili v Miklavževem spremstvu poleg angelov in parkeljnov tudi župnik, kaplan, školnik (učitelj) in hudičev gonjač. Brezmadežna mestih dijaštvo, na deželi pa Marijina družba in prosvetna društva. — Pač pa je stara ljudska svetnica sveta Lucija (13. grudna). Zaradi njenega imena (Lucija, Lux) je nastala legenda, da so ji iztaknili oči, dasi so jo v resnici obglavili. Postala je priprošnjica za dober vid. V Beli krajini na ta dan niso nič delali, ker bi sicer kuram zakrpalo jajčnik, da ne bi več nesle. Na Koroškem vsaj ne šivajo ne in je zato svetnica zavetnica šivilj in krojačev, v Prekmurju pa tudi čevljarjev. Tudi razne prazne vere so bile ta dan v veljavi, kar bo mlorda s tem v zvezi, da je veljal ta dan svojčas za prvi zimski dan. Na vzhodnem Štajerskem je to nekakšen drugi Miklavž. Dve ženski sta se oblekli, ena v črno Lucijo in druga v njeno belo strežnico. Lucija je nosila krožnik z nožem in (živalskimi) očmi in pozivala otroke k molitvi, sicer jim je grozila, da jim bo oči iztaknila. V Prekmurju se je sv. Lucija imenovala Luca. Na vzhodnem Štajerskem in v Prekmurju so se mnogi običaji od Barbarinega prenesli na god sv. Lucije. Tudi ta dan so hodili okrog polažarji ali polažiči; navsezgodaj so prišli voščit dobro jutro; eden, starejši pa je šel polagat živini. Za voščilo in polaganje živino so dobili poseben hlebček kruha, imenovan lucijšak. Manjši otroci so pa hodili v Prekmurju h kokodakanju. Voščili so v hiši „kokodak“ in razno srečo pri prireji živine in domače perjadi-Tudi kokodakarji so nosili drva in na njih med voščilom klečali. Za ta voščila so dobivali razne darove. Tudi na Lucijino so Belokranjci potaknili češne-ve vejice v vodo, da bi do božiča ozelenele, torej tudi tu zveza z Barbarinim dnem. Najganljivejša adventna nevada pa Proslava praznika Brezmadežne je novejšega izvora in so skrbeli zanj v je Marijino popotovanje, tudi Marijino nošenje ali prenočevanje imenovano. V začetku adventa so določila vaška dekleta devet vrednih hiš v vasi, v katerih bi Marija zadnjih devet dni pred božičem vsako noč enkrat prenočevala. Izbrale so si naj lepši Marijin kip v vasi, ki so ga potem v pro-Cesijah prenašale od hiše do hiše. Po-hekod so postavila dekleta Marijin kip na posebno nosilo, drugod ga je nosilo is eno dekle. Večkrat so dekleta kip oblekla v svilnato obleko kot so po slovenskih Marijinih cerkvah dostikrat kipi oblečeni. Devet večerov je nekakšna devet-dnevnica, pomeni pa tudi devet mesečev, ko je Marija Jezusa nosila, in de-Vet korov angelov. Prvi večer so dvignila Marijo v hiši, kjer so jo posodili. Udeleženci procesije so imeli prižgane Sveče. Z nošenjem Marije so imele naj-več opravka dekleta in žene, a tudi mož-je in fantje so se pobožnosti in sprevoda udeležili. Ko so Marijo dvignile, so dekleta v zboru zapela. Med nošenjem do naslednje hiše so nekateri molili rož-hi venec, drugi pa peli staro pesem: „Poslušajte vsi ljudje, sveti Jožef v mesto gre...“ V hiši, kjer naj bi Marija prvo noč Prenočevala, je bil že pripravljen oltarček. Ponekod so se na videz pogajali Za jeperge, kot je Marija v Betlehemu zanjo prosila, potem pa jo je gospodinja a*i domača hči pozdravila, poljubila in postavila v oltarček. Nato so vsi spremljevalci zmolili rožni venec in lavretan-ske litanije pa zapeli več Marijinih pesmi, sestavljenih prav za to priložnost. Domači so marsikje vso noč .prečuli, vsekakor pa je vso noč gorela pred Marijo lučka. Drugi večer se je gospodinja ganljivo poslovila od Marije, ko ko so jo prišle vaščanke spet iskat, da jo ponesejo drugam. Slovesa so si bila povsod precej podobna in so se navadno končala s prošnjo, naj pride Marija tudi ob smrtni uri po prebivalce te hiše in naj jih vodi potem pred božji tron. Tudi za slovo so gospodinja in hčere, če ne vsi domači, Marijin kip poljubili. To se je potem pri raznih hišah ponavljalo vseh devet večerov, le v zadnji hiši je ostal kip do Svečnice, ko so ga v podobni procesiji prenesli nazaj k lastniku kipa. Ta lepa navada je prišla k nam najbrž iz Tirolskega; znana je bila na vsem Kranjskem, Goriškem, v Benečiji in tudi deloma na Štajerskem. Kjer niso Marije nosili, so se zbri-rali v vaških podružnicah. Vsaka družina je darovala eno svečo in so vse sveče gorele ob skupni molitvi sv. rožnega venca in prepevanju adventnih pesmi. Tudi ta pobožnost je trajala zadnjih devet dni prod božičnim večerom. Pobožnosti in navade v božičnem času smo pa že opisali v prosinčevi številki. Marijan Marolt Cerkveni zbor bo vsem ljudem- dobre volje v danes primerni obliki prikazal Poslanico svete noči in razloiil ter poudaril smisel odrešenja za človeški rod. BOŽJA PREVIDNOST IN ZLO NA SVETU Vera in razum nas učita, da je Bog stvarnik in vladar vseh stvari na svetu. Torej ne le stvarnik, ki bi stvari priklical v bitje, da bi jih potem prepustil njih lastni usodi, kot uče nekateri krivoverci, temveč tudi vladar, ki s svojo božjo Previdnostjo vodi in vlada. To božje vodenje sveta obsega dvoje: najprej to, da je Bog dal vsemu stvarstvu in vsaki stvari posebej nek smoter, potem pa, da stvari k temu smotru tudi učinkovito usmerja in vodi. Ta božja Previdnost se razteza na vsa ustvarjena bitja, od najbolj neznatnih do največjih in najbolj odličnih. Nič, kar ni bilo vredno, da Bog ustvari, ni nevredno božje modre, dobrotne očetovske skrbi in vlade. Kljub temu pa je res, da je prav človek poleg angelov poglavitni predmet božje vlade. Razumna bitja, torej angeli in ljudje, zavzemajo namreč najbolj odlično mesto v stvarstvu. Poleg tega pa je le človek, mimo ostalih bitij, zaradi svoje svobodne volje, izpostavljen nevarnosti, da svojega smotra ne doseže. Kristus je to posebno skrb božjo za človeka izpovedal v lepo podobi: „Ali se ne prodajata dva vrabca za en novčič? In ne eden izmed njih ne pade na tla brez volje vašega Očeta. Vam pa so tudi lasje na glavi prešteti. Nikar se torej ne bojte! Več, ko mnogo vrabcev ste vredni vi‘‘ (Mt 10, 29-31). Zamotano vprašanje Do tu je vse res in prav! Toda — kaj pa božja Previdnost in zlo na svetu? Zemlja je polna zla, tako fizičnega kot moralnega! Toliko moralnega zla — greha, toliko telesnega trpljenja in bolečin, toliko nezgod! Končno ali ni delež pravičnih v tem življenju pogosto nesreča in trpljenje, medtem ko hudobni uživajo časno srečo in dobrobit? AÜ ne govori vse to zlo proti božji Previdnosti ? Kajti, če bi Bog mogel zlo na svetu preprečiti, pa ga ne, kaj je z njegovo dobroto ? če bi ga pa v svoji dobroti hotel preprečiti, a ga ne more, kje je potem njegova moč ? V obeh primerih — kje je njegova neskončna popolnost, njegova božja Previdnost ? Tako in podobno modrujejo maloverni in brezverni ljudje. Mi kristjani pa verujemo in vemo, da vse na svetu vodi božja Previdnost, da torej tudi nad zlom bdi njegovo modro, očetovsko oko, da se nič na svetu ne zgodi, za kar Bog ne bil vedel in nič, česar ne bi hotel ali vsaj dopustil. Vendar pa je res. da tudi vernega kristjana muči večkrat vprašanje, kaj je z zlom na svetu. Veruje v božjo Previdnost, a tudi zla na svetu ne more tajiti, zato bi rad vedel, kako spraviti eno z drugim v sklad. Poskušajmo nekoliko posvetiti v to skriv-nostno vprašanje! Moralno zlo le dopušča Bog moralnega zla, to je greha, no-ce in ne more hoteti, ker je upor proti ajegovemu absolutnemu gospostvu. Če £a torej noče in greh kljub temu na svetu je, ga Bog pač samo dopušča in *° iz nad vse modrih namenov. Bog je dal človeku svobodo, za življenjem naj-večji naravni dar. Hotel je v človeku 'dieti svobodno bitje in ne sužnja, ker 'Pu je svobodno dana ljubezen v neprimerno večjo slavo kot prisilno hlapče-vanje sužnja. Bog tako ceni človekovo svobodo, da mu je nikdar ne vzame, tudi ne tedaj, kadar jo človek zlorabi Pfoti Njemu. Svobodo je namreč možno zlorabiti. če je po eni strani svoboda Pajen pogoj za zasluženja in kreposti t®1" ljubezenske predaje Bogu, pa po ^ugi strani tudi samo svobodno bitje P'ere odreči Bogu dolžno pokorščino in tako zgrešiti smoter, za katerega je “do ustvarjeno. Namen božji je, da člo-Vek svobodo porabi v dobro, ne da jo Zlorabi. Bog, suvereno svoboden v razmejevanju milosti, tudi ni bil dolžan c‘oveku dati vseh možnih milosti in mu tako onemogočiti zlorabe svobode. Za-m°sti pokaže svojo modrost in dobroto 6 s tem, da mu da dovolj nadnaravne Pomoči, s katero more svobodo prav ^Porabiti, če bi bil dolžan storiti več, .1 bil takorekoč odvisen od človeške zlo-c> ker bi bil tako prisiljen dati toliko milosti, kolikor zlorabnejša bi bila c oveška volja. Obrača v dobro Toda Bog greh ne le dopušča, ampak ga zna v svoji modrosti in dobroti celo obrniti v dobro, za dosego svojih načrtov, torej končno v svojo slavo. Kolikokrat se izkaže, kako je človek s svojimi zlobnimi namerami nevede in nehote pripomogel k uresničenju božjih namenov. Egiptovskega Jožefa so njegovi bratje prodali v sužnost. Ne da bi vedeli in še manj hoteli, so s tem Jožefu pripravljali krasno bodočnost, sebi in svojemu potomstvu pa pravi blagoslov. Zgodovina vseh časov potrjuje vedno znova Jožefove besede, ki jih je govoril svojim bratom: „Vi ste meni hoteli storiti hudo, Bog pa je vse to obrni! v dobro.“ (Ex 50, 20). Mimo tega, da so grehi enih pogosto drugim priložnost za krepost in za-služenje, je pa res, da tudi dokončno nespokorjeni grešniki v peklu proslavljajo božjo veličino, namreč njegovo kaznilno pravičnost, če Bog greh in pogubljenje dopusti, to pogubljenje ni bil prvotni njegov namen, za katerega je ustvaril človeka, - o katerem je predvidel, da bo nespokorjen prestopil večnost. Prva in edina božja volja je, da se dela dobro in ne slabo, če pa se kljub temu zaradi zlorabe človeške svobode — za katero nosi edino odgovornost človek sam — greh izvrši, potem Bog to zlorabo kaznuje pri dokončno nespokorjenem grešniku celo z večnim pogubljenjem. Zadnji smoter stvarjenja, ki je slava božja, je tako v vsakem primeru dosežen. Prvobitna božja volja je, da ga umna bitja proslavljajo s tem, da mu svobodno dajo svojo ljubezen, in s tem dosežejo svojo večno srečo. Če pa mu ta dokaz ljubezni dokončno odrečejo, tedaj Bog odloči, da ga bodo proslavljala s tem, da bodo vso večnost priča njegove strahotne kaznil-ne pravičnosti. Kaj pa fizično zlo Tudi fizično zlo na svetu, torej telesno trpljenje in bolečine, naravne nezgode in časne nesreče ne nasprotujejo božji modrosti in dobroti in se dajo še lažje spraviti v sklad z njegovo Previdnostjo. To zlo namreč sploh ni pravo zlo, ker si z njim lahko pridobimo največjo vseh dobrin, večno srečo. Zakaj trpljenje in časne nesreče so za grešnike pogosto najbolj učinkovito, včasih celo edino in zadnje sredstvo, da se odvrnejo od svojega grešnega življenja in povrnejo nazaj k Bogu, pravičnim pa prilika za večkrat junaške kreposti, rast v ljubezni in vir bogatega zaslu-ženja. Če Bog hoče, da stvari gredo svoj naravni tek in s tem dopusti, da sreča in nesreča postaneta delež tako enih kot drugih, potem nam hoče s tem po besedah sv. Avguština povedati dvoje: prvič, da ne smemo s pretirano skrbjo in zato neurejeno iskati časnih dobrin, temveč jih raje omalovaževati, ker ' so jih pač deležni tudi hudobni; drugič, da se ne smemo pretirano bati časnih nesreč in trpljenja, ko pa Bog z njimi obiskuje tudi pravične. Časna sreča na tem svetu nam tako lahko priklene srce na zemljo, medtem ko nas nesreča in trpljenje od nje odtrgata in usmerita naše hrepenenje k večnostnim vrednotam. Sv. Ignacij Lo-jolski je lepo dejal: „Če pogledam proti nebu, izgubi zemlja zame vso privlačnost.“ Teoretično nedvomno vsi vemo, kako nekaj minljivega je vsa zemeljska sreča, zdravje, čast, užitki, a praktično tako radi na to pozabljamo in navezujemo srce na te dobrine, da ob tem na Boga pogosto skoro pozabimo. Če pa potrka na naša vrata bolezen, če nam smrt ugrabi drago bitje, če nas prijatelji zapuste in nam nesreča uniči premoženje, tedaj šele se živo zavemo kako krhko in nestalno je vse pozemeljsko. Nesreča in trpljenje sta resda grenko zdravilo, a mnogokrat edino učinkovito sredstvo za resen povratek človeka k Bogu. Pogost ugovor Še en ugovor se pogosto sliši celo iz ust dobrih kristjanov. Ali ni večkrat tako, da Bog blagoslavlja hudobne z zemskim blagostanjem, medtem ko dobrim ne prizanaša s časnimi nesrečami ? Ob tem dejstvu si moramo poklicati v spomin resnico, da bo z dokončno pravičnostjo vsakomur poplačano šele na onem in ne že na tem svetu. Če Bog ne neha grešnikom na tem svetu dajati dokazov svoje dobrote, to pač zato, ker jih hoče privabiti nazaj k sebi, dobre pa s tem vzpodbuditi, naj posnemajo njegovo dobroto. Kristus sam nam naroča, naj v tem posnemamo njegovega Očeta, ki „veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.“ (Mat 5, 45). Božja dobrota do hudobnih je pa lahko tudi dokaz njegove pravičnosti. Bog sicer nikomur ničesar ne dolguje, hudobnim še mnogo manj kot dobrim, a vendar hoče poplačati hudobne za tisto malo dobrega, ki so ga morda na zemlji storili. To toliko bolj, ker zanje, če vztrajajo v svoji grešnosti, na onem svetu ne bo več plačila, temveč le kazen. Bog bo dobrim in hudobnim šele v večnosti dokončno povrnil po njih delih. Vendar pa je tudi res, da so grehi in zločini kaznovani in dela krepost* poplačana pogosto že v tem življenju-Dokaz te delne pravičnosti je že vest» ki je prvi sodnik in povračitelj tako dobrih kot slabih dejanj. A ne le te! Neredko kaznuje Bog grešnike s zem- skimi nesrečami, medtem ko dobre po- V Plača s posebnim očetovskim varstvom, ki so ga v življenju deležni. Ko bi namreč Bog nikdar ne kaznoval greha Zc na tem svetu in pravičnim kljub njihovim molitvam nikdar ne naklonil zem-skih dobrin, bi mnogi, v veri slabotni, kili v nevarnosti, da zdvomijo nad božjo Previdnostjo. A tudi nasprotno je •'os! če bi vsako krepostno dejanje Bog sproti poplačal z zemeljsko srečo in vsako zlo dejanje s časno nesrečo, potem bi mu mnogi služili zgolj iz sebičnih namenov, zaradi upanja na te dobrine oz. strahu pred tuzemskimi nesrečami. Po tem kar je bilo povedano, se je vprašanje zla na svetu morda nekoliko zjasnilo, nekateri dvomi in ugovo-ri so verjetno zgubili na moči, a problem zla s tem nikakor ni rešen. Zadnjega, dokončnega odgovora na ta problem na tem svetu ne moremo najti. Mnogo ostane in bo ostalo temnega, »ejasnega, nerešenega. Zlasti ostane JUTRANJE največkrat nejasno, zakaj in čemu trpi Prav ta ali oni. Ali je njegovo trpljenje morda kazen za greh, ali pa le duhovno čiščenje in priprava na prejem velikih milosti ali pa Bog morda hoče, ‘la trpeči na poseben intimen način deleži na Kristusovem odrešilnem delu in tako na svojem telesu dopolnjuje, kar manjka trpljenju Kristusovemu, kot Pravi sveti Pavel. Največkrat tega ne vemo. Eno pa je gotovo! Za vsem trpljenjem in bolečino, za vsem zlom stoji Bog s svojo modrostjo in ljubeznijo, kdor s slepo vero v to očetovsko božjo 1’revidnost gleda na to zlo in zlasti sPrejme svoj lastni križ, temu tudi ta križ po Pavlovih besedah more biti le v srečo in blagoslov, zakaj „tistim, ki lloga ljubijo, vse pripomore k dobremu.“ p. Al. Kukoviča S. J. BOŽJI KLETI S sviti mreti, tleti, biti v skriti sveti kleti, piti v duši (g glino v suši) vino rdeče sreče! Bogdan Budnik PREMIŠLJEVANJE Hram. V njem nem, sam. Kam s tem dnem dam križ? Piš: V vir srag, v mir zmag! Bogdan Budnik T APOSTOLSKI PROTONOTAR UNIV. PROF. DR. FRANC KS. GRIVEC Zvečer pred praznikom sv. Petra in Pavla so se na ljubljanskem pokopališču na Žalah poslovili od apost. proto-notarja prof. teološke fakultete v Ljubljani, dr. Franca Ks. Grivca. V letu, ko obhajamo spomin prihoda sv. Cirila in Metoda med Slovane, je 26. junija dokončal tek življenja veliki mož slovenske zemlje, zaslužni znanstvenik, čigar življenje in delo je bilo tesno povezano z rastjo cirilmetodijske ideje v zadnjih desetletjih. Dr. Franc Grivec se je rodil 10. 10. 1878 v kmečki družini v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec na Dolenjskem. Že v gimnaziji, ki je bila takrat še popolnoma nemška, je kazal zanimanje za slovanske jezike in slovansko književnost. Kot bogoslovec ljubljanskega semenišča je že leta 1899 pisal v „Katoliškem obzorniku“ o velikem ruskem filozofu, delavcu za cerkveno edinost, Vladimirju Solovljevu. Po mašniškem posvečenju 12. 7. 1901 je nadaljeval študije v Innsbrucku, kjer je navezal stike s češkimi, slovaškimi in drugimi slovanskimi bogoslovci. Po opravljenem doktoratu je le eno leto deloval v praktičnem dušnem pastirstvu kot kaplan v Dobu pri Domžalah. Leta 1906 je bil nastavljen za študijskega prefekta v ljubljanskem semenišču, že naslednje leto pa je začel predavati na tedanjem bogoslovnem učilišču v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je eno leto predaval vzhodno teologijo v Zagrebu, nato pa se je leta 1920 vrnil na novoustanovljeno ljubljansko teološko fakulteto, kjer je poučeval osnovno in vzhodno bogoslovje vsa leta, dokler mu je zdravje v zadnjem letu to dopuščalo. Vzporedno s poučevanjem se je posvečal plodnemu znanstvenemu delu. So- I OD DOMA deloval je do zadnjega v domačih in tujih teloških, zgodovinskih in slavističnih znanstvenih revijah. Izdal je tudi več samostojnih del, med drugim odličen učbenik o Cerkvi, za letošnje jubilejno leto je napisal šmarnice o sv. Cirilu in Metodu; tik pred njegovo smrtjo je Mohorjeva družba izdala njegovo knjigo: Sv. Ciril in Metod, slovanska blagovestnika, v kateri je povzel ugotovitve svojih dolgoletnih znanstvenih prizadevanj na tem področju. Bolj kakor doma je bil cenjen v tujini, kjer je bil priznan kot najboljši strokovnjak v vprašanjih življenja in nauka sv. Cirila in Metoda. Pogrebne obrede je vodil pomožni škof dr. Jože Pogačnik. Znanstveno delo dr. Franca Grivca je bilo tesno povezano s praktičnim delom za cerkveno edinost na mednarodnih kongresih na Velehradu in v okviru Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Po njegovem prizadevanju je bil leta 1925 v Ljubljani kongres vzhodne teologije. Bil je pobudnik in nekaj časa urednik revije „Kraljestvo božje“. Za neumorno delo je dobil številna mednarodna priznanja. Že leta 1925 je bil imenovan za prelata, dobil je več odlikovanj, leta 1948 mu je bil podeljen častni doktorat Karlove univerze v Pragi, malo pred smrtjo 11. aprila pa ga je papež Janez XXIII. imenoval za apostolskega protonotarja. Delo pok. prof. dr. F. Grivca ima velik pomen v znanosti, globok vpliv v kulturi slovenskega naroda in pomem- bno vlogo v prizadevanjih za edinost med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Po njegovi zaslugi je „spomin sv. Cirila in Metoda po svoji vekoviti veličini ravno v našem stoletju zablestel v neskaljenem sijaju“. Seme krščanske edinosti, ljubezni in miru, ki ga je z drugimi sejavci vred sejal pok. apost. pro-tonotar, poganja v zadnjih letih ob II. cerkvenem zboru svoje prve sadove. Dr. Franc Grivec si je s svojim delom na zemlji zgradil veličasten spomenik. Trdno lahko upamo, da bo v večnosti v družbi sv. Cirila in Metoda s Priprošnjo podpiral delo za cerkveno edinost, za rast in utrditev vere slovenskega naroda, katerega zaslužni sin je bil. t P. LUDOVIK LEDERHAS Dne 27. junija 1963 je umrl v Mariboru, v rezidenci Družbe Jezusove, p. Ludovik Lederhas. Rojen je bil 12. 4. 1892 v Ljubljani, v mašnika posvečen 22. 6. 1915 v Ljubljani. Kot svetni duhovnik je deloval v Škofji Loki in pri sv. Jakobu v Ljubljani. Leta 1922 je stopil v noviciat Družbe Jezusove v 1-jubljani in po končanem noviciatu deloval kot misijonar, spovednik, voditelj kongregacij največ v Ljubljani. Bil je več let urednik Glasnika Srca Jezusovega, vnet pospeševatelj Apostolstva molitve in prav posebno skrbel za lepoto hiše božje. Kot superior ljubljanske rezidence Družbe Jezusove je nudil gostoljubno streho mariborskim bogoslovcem v času druge svetovne vojne, po letu 1945 pa vsem mariborskim bogoslovcem, ki so študirali na teološki fakulteti. Od leta 1957 je g. p. Lederhas deloval v Mariboru. Bil je vedno za dele vnet, prijeten zaradi svoje srčne dobrote in vesele narave. V Mariboru, v kapeli Srca Jezusovega, je vneto pripo-r°čal češčenjc prcsv. Srca Jezusovega. Vsi verniki bi morali biti častna straža Srca Jezusovega. In res se mu je posrečilo, da je med verniki ustanovil častno stražo, ki je skrbela, da presv. Srce Jezusovo ni samevalo, ampak so se plemenite duše vrstile uro za uro in kot častna straža častile Jezusovo Srce. Te plemenite osebe se bodo vrstile tudi v bodoče v kapeli Srca Jezusovega in med drugim tudi prosile za pokoj svojega velikega dobrotnika. Prosile bodo presv. Srce Jezusovo za nove svete duhovniške in redovniške poklice. t ŽUPNIK MARTIN GORŠE V starodavni župniji Slavina pri Postojni je dne 1. aprila 1963 umrl lepe smrti tamkajšnji dolgoletni župnik Martin Gorše, še tik pred smrtjo je s svojimi domačini odmolil dva dela rožnega venca. Njegov zadnji vzdih je bil: „Moj Bog, pomagaj mi!“ Župnik M. Gorše se je rodil 20. julija 1892 v revni hišici v vasi Grdi dol v župniji Sodražica v družini 12 otrok. V družini so bile doma revščina, poštenost in vernost. 'Njegov oče je priložnostno vezal knjige, mati pa je hodila v dnino ih tako sta v skromnosti in poštenosti vzgojila svoje otroke. Nad tako hišo je počival poseben božji blagoslov; kljub revščini je iz nje izšel sin duhovnik in še drugi sin akademski kipar France. G. Martin je hodil v gimnazijo v Novem mestu in Ljubljani, novo mašo je imel v Sodražici med prvo svetovno vojno. Bil je kaplan na Koroški Beli, v Idriji, v Trnovem pri II. Bistrici, v Vremah ,Matenji vasi, od 1. 1936 pa do smrti je bil župnik lepe slavinske žup-nčije. Pokojni gospod župnik je bil izredno plemenit in pobožen duhovnik, vedno vnet za dobro, njegovo srce je široko čutilo za vse potrebe svete Cerkve. Povsod je pomagal, organiziral molitve, dajal spodbude. Izredno rad je imed duhovnike, ki so mu to ljubezen prav tako vračali, zato je bilo njegovo župnišče vedno gostoljuben dom vseh plemenitih duš. Do zadnjega je vztrajal na svoji težki župniji, še pred smrtjo učil devet skupin otrok verouk. Njegov pogreb je bil prelepa manifestacija hvaležnosti dobremu duhovniku. Blizu 50 duhovnikov, polna cerkev njegovih hvaležnih faranov, presvetli gospod apostolski administrator msgr. Albin Kjuder, njegov ordinarij in njegov sošolec, ki mu je govoril v slovo. Solze na licih mož in fantov pa so govorile bolj kot vse besede. Počiva v miru! NOVI STIŠKI OPAT Pred dobrimi devetimi meseci (25. februarja) je bila v stiški samostanski baziliki veličastna žalna slovesnost, pogreb zaslužnega pok. opata p. dr. Avg. Kastelca. V nedeljo 9. jun. pa je bila v isti cerkvi veličastna in radostna slovesnost: benedikcija novega opata p. Rafaela Ašiča. Slovesnosti se je kljub bolezni udeležil pok. prevzv. ljubljanski nadškof dr. A. Vovk, navzoči pa so bili tudi štirje opati, zastopniki mnogih redov, okrog 30 okoliških duhovnikov in veliko vernega ljudstva. Benedikcijo novega opata je izvršil p. dr. Sighard Kleiner, generalni opat cistercijanov, ki je v ta namen prispel iz Rima. Ljubljansko teološko fakulteto je zastopal prof. dr. Jakob Aleksič. Slavnostni govor je imel častni kanonik Anton Gornik, dekan v Šmartnem pri Litiji. Govornik je lepo očrtal delo in pomen stiškega samostana za versko in kulturno življenje Slovencev od srede 12. stoletja do danes. V drugem delu govora je razložil redovno živ- ljenje cistercijanov in vlogo opata v samostanski družini. Novi opat p. Rafael Ašič je 50. opat stiškega samostana. Rodil se je 27. nov. 1909 v Je-ričdolu, žup. Koprivnica pri Brestanici. Bogoslovje je končal na ljubljanski teološki fakulteti in 1. 1933 prejel mašni-ško posvečenje. Pozneje je živel in deloval v raznih cistercijanskih camosta-nih, nazadnje je bil prior in župnik v Stični. Novi stiški opat si je postavil za geslo svojega življenja: „V Bogu je rešitev!“ Zelo pomembno geslo, po katerem se je g. opat že doslej ravnal. Poznamo ga kot moža molitve in redovne discipline, pa tudi kot gorečega dušnega pastirja, ki ga cenijo in ljubijo stiški župljani. Pri nelahki in odgovorni službi opata v slavnem stiškem samostanu mu želimo vso pomoč od Koga, ki si ga je zapisal v svoj grb. Mons. Matija v Skerbec je umrl V četrtek, 17. oktobra, je umrl v ^levelandu v ZDA mons. Matija šker-bec. Rojen je bil v Starem Ložu 5. no-vetnbra 1. 1886. V duhovnika je bil popečen 1. 1912. Kot kaplan je deloval Škocijanu pri Novem mestu; leta je postal stolni vikar v Ljubljani. ne 1. novebra 1922 je bil imenovan župnika v Tržiču. Tu je imel med rUginii za kaplana tudi Antona Vovka, Poznejšega ljubljanskega nadškofa. 1. Pocembra 1928 je postal župnik v Kra-bju, v Tržiču mu je sledil za župnika *aPlan Anton Vovk. Po smrti dekana Dolinarja je bil leta 1936 imenovan za 9ekana kranjske dekanije. Leta 1941 je P°ztal monsignor. V Kranju je bil nje-kaplan med drugimi tudi dr. Jože °Sačnik, sedanji škof in administra-°r ljubljanske nadškofije. Delo, ki ga je rajni monsignor oprali med slovenskim ljudstvom pred voj- no je ogromno. Ustanavljal in podpiral je delovska podjetja in zavetišča, se boril za pravice delavcev in drugih preprostih in trpečih ljudi. Ustanovil je list Gorenjec. Po prihodu v- Ljubljano mu je božja Previdnost določila, novo izredno bogato polje socialnega dela. Vodil je z veliko vestnostjo in ljubeznijo škofijsko dobrodelno pisarno, ustanovljeno v pomoč beguncem. Krono na svoje dušnopastirsko in krščansko socialno delo pa je brez dvoma položil v begunskih tabiroščih Vetrinju, Peggczu, in v špitalu ob Dravi. Iz Koroške je odšel v ZDA, v Cleveland, kjer je bil poleg rajnega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana osrednja osebnost med Slovenskimi duhovniki. Med Slovenci v Argentini Od zadnje številke „Duhovnega življenja“ je bilo med nami, Slovenci v Argentini, vse polno dogodkov. Naj se ustavimo le pri važnejših. ANTON PASKVAL RANT — NOVOMAŠNIK Rojen je bil 28. junija 1. 1935 v Kranju, sin Janka in Marije roj. Gogola; bratje: Pavel, dr. Peter, in dr. Jože (duhovnik). Šolo je obiskoval v Kranju in nato begunsko v taboriščih Lienzu in Spitta-lu, kjer se je navrušil za Mladinski dom in Volčiče (skavti). Sodeloval je tudi pri mladinskem listu „Begunska mladina“. V Argentino je prišel leta 1948 in naslednje leto marca vstopil v salezijanski aspirantat v Bernalu. Učitelj postal 1. 1955, nato prakticiral na Ognjeni zemlji (Rio Grande), o čemer je pisal v Zborniku-Koledarju Svobodne Slovenije (1959). Teološke študije je končal v salezi- janskem inštitutu Villada, v Cordobi v letih 1960—1963; med tem časom je bil dve leti pobornik in urednik radijskih oddaj „Leamos la Biblia“, ki jih danes prenašajo številne argentinske postaje* ter dopisnik cordobskega katoliškega dnevnika „Los Principios“. V duhovnika je bil posvečen 15. sep' tembra 1963, v cerkvi sv. Pija X. P° nadškofu Castellanos. Novo mašo pa je opravil v vseučiliškem konviktu še isti dan ob 18 za cordobske rojake. Novo-mašni pridigar mu je bil č. g. Janko Mernik; prepeval pa prav za to priliko sestavljeni pevski zbor. iNa novi maši so bili navzoči novomašnikovi bratje, ne pa že umrli starši, katere so lepo na-domestovali še nikdar v takem številu zbrani cordobski rojaki, posebej še družini Mravljetova in Pavlovčičeva. G. novomašnik pripada buenosaireški salezijanski inšpektoriji in bo zato verjetno nastavljen v enem izmed 15 me' stnih zavodov, čeprav ima ta inšpektori-ja še 13 postojank od Puerto Deseado proti jugu prav do Ushaie na Ognjeni zemlji. PROSLAVA OB 1100 LETNICI V nedeljo, 24 septembra, je bila v Slovenski dvorani proslava na čast Slovanskima apostoloma Cirilu in Metodu-Proslavo je organiziralo naše osrednje društvo „Zedinjena Slovenija“. Proslavo je pričel z uvodno besedo in s pozdravi prof. Lojze Horvat predsednik „Zedinjene Slovenije". Za tem Je bila sv. maša, ki jo je daroval č. £• direktor Anton Orehar. Med sv. mašo so peli združeni pevski zbori pod vodstvom dr. Savellija. V cerkvenem S°' voru je gospod direktor razvil klene misli o veri, ki sta jo posredila sveta brata slovanskim narodom. Slavnostn1 govornik na proslavi je bil g. Franc 6rnišek, podpredsednik „Zedinjene Slo-venije“. Za konec so združeni pevski z*)°ri zapeli še: Tomčevo Jezusovo oponko» Jurkičevega sv. Cirila in Metoda 11 Premrlovo Cirilovo oporoko. S slavnostne proslave je bil sv. oče-u Pavlu VI poslan tudi pozdravni brljav, ki se je glasil takole: »Slovenski izseljenci v Argentini, z*b"ani v Buenos Airesu na proslavi l!00 letnice prihoda sv. Cirila in Me-med slovanske narode, hvaležni °gu za milost sv, vere, prosijo stanovitnosti zase in za svoje brate v Slo-V0niji in zedinjenje vseh kristjanov v Katoliški Cerkvi, izrekajo zvestobo nje-ne*nu poglavarju.“ Nekaj dni za tem, pa je iz Vatikana °spel sledeč odgovor: „Sv. Oče, srčno Valežen slovenskim izseljencem v Ar-^®ntini za vdano brzojavko, prosi bo-Pomoči njihovim, osebam in druži-atti ter jim očetovsko vrača z apostolom blagoslovom.“ *aLNI PROSLAVI GRČARIC IN TURJAKA 1 (. Petnajstega septembra — ob 20. ob-Jtnici — smo sc spomnili turjaških in carskih žrtev. Žalno proslavo je prijavilo DSPB. Obsegalo je dva dela: j Poldanskega in popoldanskega. Dopol-e ao se zbrali številni zastopniki do-°v v buenosaireški stolnici, kjer so jj* Ivan Korošec, Emil Cof in Marko tene položili lep venec na grob arijanskemu osvoboditelju: San Marti-l . 1 Popoldanska konmemoracija pa je a v Slovenski dvorani, kjer je bil _avnostni govornik g. Ivan Korošec, j^ešina DSPB. Oder je opremil g. To-„ Oblak. Na programu so bile še: ^ jdna beseda, ki jo je sestavil g. dr. h Rozman, podal pa g. Rudi Bras, ■*e mladega „Gallusa“ pod vodstvom dr. Savellije, simbolična vaja članic SDO iz Ramos Mejie in petje solista g. Klemenčiča in okteta pod vodstvom g. R. Brasa. Po proslavi je bila še sv. maša, ki jo je daroval g. direktor Anton Orehar. Govoril pa je kurat g. Jože Guštin. Za konec so gg. direktor Orehar, župnik Mali in župnik Škulj izmolili še „Reši me“. Dva tedna za tem pa so se Turjaka in Grčaric spomnili naši rojaki v Men-dozi. Slavnostni govornik je bil g. Rudi Hirschegger, sv. mašo z govorom in molitvami za rajne pa je opravil g. Jože Horn, slovenski dušni pastir v Mendozi. GALLUSOV JUBILEJNI KONCERT Slovenski pevski zbor „Gallus“ je v nedeljo, 1. septembra, obhajal 15-letnico svojega obstoja in delovanja. Za ta jubilej je pripravil v Slovenski dvorani lep in bogat koncert. Nastopili so mešani, moški in mladinski zbor. V koncertnem sporedu so bila dela: Gallusa, Adamiča, Foersterja, S. Miheliča, Rennerja, Puša, Skoberneta, Lajovica, Tomca, Boštjančiča, Prelovca, Marolta, Preglja itd. Izvajanje je bilo izredno dobro. Dirigiral je dr. Julij Savelli, ki zbor vodi že polnih 15 let. Udeležba je bila prav lepa, nad 600 rojakov je prihitelo na jubilejni koncert. Slovenski pevski zbor „Gallus“ je ves čisti dobiček koncerta daroval novi Slovenski dvorani, za kar: Bog plačaj! SLOVENSKI TABOR V SLOMŠKOVEM DOMU Je bil v nedeljo, 22. septembra. Na programu je bilo: Otvoritveni pozdrav g. Janeza Brule, predsednika Slomškovega doma v Ramos Mejia; pesem: „Bog in Slovenija“ ramoškega zbora pod vodstvom g. čamernika; govor dr. Tineta Debeljaka; petje ramoškega zbora; sv. maša, ki jo je daroval č. g. direktor Orehar, z govorom; razstava tiska; petje mladega „Gallusa“; nastop deklet pod vodstvom ge. Eme Blejčeve; govor g. Janeza Brula; nastop šolskih otrok pod vodstvom učiteljice tečaja gdč. Anice Šemrov in „Petje na vasi“. PltOSLAVA ŠOLSKIH OTROK NA ČAST ŠKOFU SLOMŠKU Kot že vrsto let, tako je bila tudi letos proslava slovenskih šolskih otrok na čast škofu Slomšku. Bila je v Slovenski dvorani. Sv. mašo je daroval g. direktor Orehar. Med sv. mašo je govoril o našem svetniškem kandidatu; več otrok je pristopilo k sv. obhajilu. Po sv. maši pa je sledila proslava, katero je z veliko spretnostjo vodila učiteljica gdč. iMija Markeževa. Nastopilo je več tečajev iz Vel. Buenos Airesa. SESTRA ODILA Med slovenskimi redovnicami v Vel. Buenos Airesu je zelo poznana s. Odi-la, ki že več kot 30 let deluje v Buenos Airesu v bolnišnici Alvear in vsa leta pomaga Slovencem. Zato ni nič čudno, da so se ji stari naseljenci sklenili primerno zahvaliti. Cerkveni odbor, ki deluje med njimi, je organiziral v nedeljo, 19. septembra, prireditev. Najprej je bila sv. maša, ki jo je daroval g. dr. Starc. Pel pa je zbor pod vodstvom g. Kerna. Proslavo, ki je sledila cerkvenemu opravilu, pa je vodil g. Živec. Pri prireditvi so nastopila — prvič po 20 letih vsa tri društva staronaseljencev: Zarja, Gospodarsko društvo in Ljudski oder. Na programu je bilo petje otrok in odraslih (dva zbora), recitacije, dramski prizor in govora g. msgr. Janeza Hladnika in g. Baretta. t S. EVFROZINA JUItEš „Veni Sponsa Gristi“, tako je Jezus poklical gorečo redovnico, sestro Marij0 Evfrozijo Jureš, dne 16. oktobra ob 7. uri zvečer, po zasluženo plačilo. Brez vsakega boja je po prejetju sv. zakramentih mirno zaspala v Gospodu. Rodila se je 1. novembra 1885 v Boreči pri Ljutomeru v Sloveniji. Dobri katoliški starši so jo poslali na učite-lišče šolskih sester v Mariboru, želele je postati redovnica in je po končanih študijih prejela redovno obleko 15. avgusta 1909. Po dovršenem novicijatu je delovala kot učiteljica v Celju in To-polšiči, do svojega odhoda v Južno Ameriko 1935. častiti očetje Oblati so zaprosili tedanjo častito mater M. Angelino Križanič, da pošlje sestre za njihov misijon San Jose Esteros v Paragua-yu za vzgojo indijanskih otrok. In sestra Evfrozina, v gorečnosti za slavo božjo je prosila in se ponudila za ta vzvišen delokrog. Želja se ji je izpolnila in 24 junija 1936 je kot prednica 9 sestro Serafino in Majencijo prišla v deviške pragozde k čulipijskim indij»0' cem. Posvetila je vse svoje moči skrbnemu delu. Zadnja leta je preživela v provin-cijski hiši v Rosariju, kjer je največ časa posvečala molitvi pred tabernakljem. Goreče je častila Marijo in 9’’ Jožefa ter se tako pripravljala smrt. Draga sestra Evfrozija, počivaj v miru! šolske sestr°- SLAVJE V SAN. JUSTU V nedeljo, 20. oktobra, je bilo v N6' šem domu v San Justu lepo slavje; Pr°' IX. NJEGOVA NAVZIKAJA Nekaj strašnih trenutkov je minilo Petru Pavlu. Zdaj pa se je zavedel svo-■iefta položaja in se sramoval svoje slabosti. Vrgel se je kvišku in iskal z očmi Za deklico, ki mu je bila z mehko besedo razodela bridko vest. Ni je videl. Pač Pa je stal za njim livriran sluga, se mu klanjal in govoril: „Gospod Zandonatti ‘h njegova hčerka Vas vabita k sebi. Gospod Zandonatti, najboljši človek od Peke do Splita in gospodična Ana Matija, najboljša deklica na svetu.“ „Pa saj sem popolnoma tuj,“ je dejal Peter 'Pavel, „in kakor razbojnik Se*n vdrl v hišo.“ „Ne de nič, ne de nič,“ je govoril tiuga, „gospod Zandonatti razumejo vse, ®°spod Zandonatti so najboljši človek Pa svetu in njegova hči je najboljša devica na svetu...“ s*ava dveh jubilejev: 7. obletnice blagoslovitve doma in 45-letnice narodnega Paznika. Dopoldansko slavje je vodil g. Ivan ®ven, popoldansko pa g. Rudi Bras. Na opoldanskem programu je bil: govor Franca Benkota, predsednika Našega Ohia; pozdravi zastopnikov; petje cerkvenega zbora, ki ga vodi g. Štefan _renšek; recitacija; petje dueta in napitnica. Slavnostni govornik na proslavi 45-etnice narodnega praznika, ki je bila popoldne, je bil g. Miloš Stare, tajnik ''D za Slovenijo. Gdč. učiteljica Angel-Ca Klanškova je pripravila s šolskimi °troci pevske točke. Sledile so še reci-,ac*je, dramatski prizor g. Ovna in belo-vanjsk inarodni ples, ki so ga izvajali ahtje in dekleta iz San Justa pod vod-s'vom gdč. Betke Maček. ODISEJ IZ KOMENDE Pokimal je vedro navzgor v balkon, kamor sta bila tedaj vstopila gospod komisar in njegova hčerka, in je zaklical: „Ga že držim, za roko ga držim, takoj ga bomo imeli gori. Le nič ne skrbi, gospod prejasni, gospodična dobrotljiva.“ „Peter Pavel se je dvorljivo poklonil proti balkonu. „Glej,“ je zagostolela hčerka očetu, „saj sem vedela, da ni navaden človek. O, pa glej, glej, kako je podoben, kako je podoben...“ „Komu neki je podoben ?“ je vprašal oče. Gospodu Ciprijanu, komendatorjeve-mu stričniku. Le poglej ga dobro, ko pride. Kdo neki je? Ubogi človek, kako je bil prej slab.“ Tedaj je privedel sluga gosta. Peter Pavel se je poklonil in dejal: „Truden popotnik sem in od daleč. Rekli so mi, da stanuje v tej hiši gospod vitez Peter Jakob, in sem vstopil. Saj sem v hiši gospoda komisarja —“ „Tako je,“ je prikimal dobrodušni Zandonatti. „In tudi to so prav rekli, da je gospod Peter Jakob moj gost. Zdaj pa ga ni v Senju.“ „To sem mu že jaz povedala,“ je rekla deklica. „Si mu ?“ je dejal oče in pogledal nanjo, pa spet na 'Petra in se nato zasmejal: „Pa boš menda tudi vedela, kdo neki je ta. Jaz še ne vem.“ Rdečica je zalila Petru obraz, sramoval se je in rekel: „Oprostite m.i zmedo! Ime mi jo Peter Pavel Glavar in sem faran iz Komende gospoda viteza Petra Jakoba pri svetem Petru na Kranjskem.“ „To je že nekaj,“ je dejal dobrodušno Zandonatti in stisnil Petru roko. „Sedite, g Kranjskega je daleč; ali ste hodili peš?“ „Peš,“ je odvrnil Peter. „Mudilo se mi je. A zdaj vidim, da sem vendar prišel prepozno in zastonj.“ Zopet je iskal kakor v zadregi, kaj bi rekel. Radozna-lo in sočutno je počivalo dekletovo oko na njegovem licu. On pa se je še bolj zmedel in je vprašal: „Malta. To je pač daleč.“ „Daleč, prijatelj,“ se je nasmehnil Zandonatti, „in prva ladja odpluje 'tja morda šele čez pol leta.“ „O moj Bog,“ je vzdihnil Peter in slabost, ki se ga je bila prej polastila, se ga je prijemala znova. Tedaj je rekla deklica: „Gospod Peter Pavel, morda bi Vam mogel moj oče kaj svetovati. Ali so važni vzroki, ki Vas vodijo k presvetlemu komendatorju? Ali je tajnost?“ Peter Pavel je odvrnil: „Ni tajnost-Doštudiral sem, bogoslovne nauke, a zdaj so nastali zadržki, da mi ne morejo dati redov in me ne morejo posvetiti. Gospod komendator pa ima moč in bi mi mogel pomagati.“ Skromno je orisal nato zgodbo svojega življenja. Zandonatti je z vse očitnejšim pomilovanjem kimal, izpraševal in dejal, ko je Peter utihnil: „Pogum, moj ljubi mladič! Vse se bo naredilo. Zdaj pa je prvo, da se okrepčate. Hej, Ana Marija, ali je moja gospodična gospodinja zaspala?“ Živahno je planila deklica in odhitela iz sobe. Zandonatti pa je rekel: „B° treba pač počakati prve ladje, moj dragi. Ukrenili bomo kako. Seveda —“ Iskal je v Petrovem obličju in na njegovi obleki. Ta je umel in je rekel' „Ubog sem. A morda bi si mogel na kak način prislužiti denarja za pot. Vaje0 sem poučevati kot domači učitelj.“ „Zelo dobro,“ je rekel Zandonatti, „Tu imamo šolo in dijake. Jaz bi Va-S rabil.“ Vstal je in zaklical: „Perci Pero!“ Vstopil je sluga, ki je bil prej Pr’" vedel Glavarja. „Kje je Džono ?“ je vprašal Zan-donatti. „Mladi, nadarjeni gospodič je P0^ streho,“ je odvrnil sluga v svoji vljudnosti. „Pod streho? Kaj neki mora vedn° stikati pod streho?“ se je razjadil Zandonatti. „Takoj ga privedi, potepa. N°> no! Zdaj bo odzvonilo njegovi lenobi!“ Obrnil se je Petru in dejal: „Zdaj boste videli mojega sina. Strašen pagl9' vec je. Nemaren, da se Bogu smili. l’J ga ni človeka, da bi mu na prste g*e' dal. Ana Marija se ukvarja ž njim, P9 je predobra.“ „Kaj me tožiš, oče,“ se je oglasil9 deklica, ki je tedaj vstopila. „Tudi ti imaš našega Džona na vesti, sem rekel,“ je odvrnil 'Zandonatti, »Pa bo odslej drugače. Gospod bogoslovec, sezite rr.i v roko. Ostanite ipri meni in učite mi sina, dokler ne odpluje ladja na Malto. Pa strogo ga boste morali držati in trdo, razumete?“ „Kako bom vrnil,“ se je vžgala sijajna radost v Petru. Pogledal je po deklici in ga je obšla sladka misel in je videl: Bedni popotnik, božanstveni Odisej, Pripoveduje bajke, je stopil na prag in je srečal kraljevo hčerko Navzikajo; in Sa je sprevedla k očetu in prosila zanj. In je kralj gostoljubno sprejel Odiseja 'n ga bogato obdaril ter na svoji ladji Prepeljal v njegovo domovino na Itaki. „Gospod,“ je vzkliknil bogoslovec in Prijel Zandonattijevo roko, ,sprejemam službo in se bom potrudil.“ „Nič, nič, nič,“ je branil Zandonatti, hčerka pa je rekla sladko: „Moj oče, Sfospod Peter Pavel, že po obrazu pozna človeka in 'Vam je takoj zaupal. Glavar se je vljudno poklonil. V oči so mu kipele solze in v srcu se mu je oglašalo hvaležno: „Navzikaja moja, Bog ti plačaj, Bog plačaj!“ Tedaj je privedel sluga osuplega Zandonattijevega sina. Peter Pavel se je udomačil v prijazni Zandonattijevi hiši, ki je bila polna sladkega vonja po rezedi. Hitro so mu minili meseci, dasi je nestrpno čakal, da bi že odplula ta ali druga ladja v smeri proti Malti. Bogoslovec vse svoje žive dni še ni živel bolje. Zdelo se mu je tudi, da na vsem svetu ni boljših ljudi kakor so komisarjevi. Poln najlepših nad je mislil: Človek, ki je prijatelj takih ljudi, ne more biti slab. Komendator je njihov prijatelj. O, prav gotovo ne bo manj prijazen z menoj, kakor so Zandonattijevi. Doma v Komendi seveda je bil visoki gospod nekam bolj odljuden. Zaradi svojega do-domovanju pa bo mil in blag. Oh, in jaz sem celo njegovo knjigo o lepem vedenju izgubil. (Nadaljevanje v novem letniku) BESEDA OB ZAKLJUČKU Leto 1963 je zaključeno. Bogu in Mariji hvala za vse. Bog plačaj tudi vsem sodelavcem, upravi, poverjenikom in naročnikom. „Duhovno življenje“ s prilogo „Božje stezice“ je v tem letu imelo, kot smo obljubili ob začetku leta, 880 strani. Romalo je po Argentini, Južni in Severni Ameriki, naši Primorski in Koroški, Zapadni Evropi, nekaj izvodov tudi po Afriki, Aziji in Avstraliji. Povsod je bilo z veseljem sprejeto .najbolj pa seveda v Sloveniji, ker tako zelo primanjkuje verskega tiska. Ko se tako poslavljamo od starega leta in vstopamo v novo leto, prosimo naše bralce dve stvari: Prva je ta, da bi, če morda še niso, poravnali naročnino za staro leto; druga pa, da bi tudi v novem letu sprejeli revijo z enako, če ne z večjo ljubeznijo. HeeBeeeeeeeeee■■■■■■■*■■ iiaaaasiaaaaaiaiaiaiiiaiaai POVERJENIKI: KJE JE KAJ Argentina: Dušnopastirska pisarna, Ramön Falcön 4158, Buenos Aires Brazilija: Paroquia do Santissimo Sacramento, R. Tutoia 1125, Vila Mariana, Sao Paulo — S. P., Brasil Z. D. A.: Rev. Julij Slapšak, 3647 Elast 80th Street, Cleveland, Ohio. U. S. A. Kanada: Ivan Marn. 131 A Treeview Drive Toronto 14, Ont. Canada Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia Italija: Zora Piščanc, Rlva Piazzutta 18, Gorizia, Italia Avstrija: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec Celoletna naročnina zaAr-gentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 500 pesov. za ZDA in Kanado 5 dolarjev; Leto veličastnih proslav 641 Izseljenec in domovina 64.1 Rotarijanci 65.1 Glas iz Rima 654 Dva svetilnika sredi sveta 656 Sveti zakon 660 Ni vseeno 664 Quo vadiš 661 Primorske vesti 671 Za kaj bomo molili v tem mesecu? Gl° Vzgajajmo velikdušno mladino 674 Ločeni bratje in cerkveni koncil 67' Delovanje demonov 678 Sodobni roman o Tasji Lubkovi 681 Advent med Slovenci 688 Božja previdnost in zlo na svetu 686 V božji kleti 680 Jutranje premišljevanje 689 Od doma 69® Msgr. Matija Škerbec je umrl 698 Med Slovenci v Argentini 694 Odisej iz Komende 69 Beseda ob zaključku 698