Slovensčina v naših uradnijali. (Dalje.) Ce govorim o tem predmetu par besed, ne storim to v namenu, da bi krive nazore gospoda poslanca Beljaških kmetskih občin popravljal, — to so že drugi gospodje poslanci v naprej in izvrstno storili, ko je gospod poslanec za Maribor mislil, da je to dvomljivo. — to namreč storim za to, ker se žalibog celo na najvišjih upravnih mestib. ualiajajo nazori, kakor so jib. gospodje poslanci s Koroškega javili, in nam ni vse jedno, da imajo ti našo osodo odločujoči krogi jednake nazore, kakor omenjeni gospodje poslanci. Moj materinski jezik ima pregovor, ki pravi, da se že dve najbližji vasi v jeziku razlikujeta, čeprav le v nekaterih glasovih : ,,Vsaka vas ima svoj glas". — To raste od kraja do kraja, od dežele do dežele, to se nahaja povsod in se je o tem že govorilo. Pri Slovencih je še ta posebnost, da so bili podložni nemškim graščinatn, da v dotiko pridejo z nemškim prebivalstvom v mestih in z nemškimi uradniki. Oni naiavni razliki pridruži se še to, da so graščine, mestno prebivalstvo in nemški uradniki ljudstvu nekatere tuje besede ucepili, katere zdaj Ijudstvo govori. Če torej razvijajoči se jezik poskuša ua mesto teh tujih postavljati prvotne izraze, ravna po nekem, tudi od Nemcev vzprejetem pravilu. (Tako je! na desni), katero je slučajno tudi gaslo koroškega lista ,,Freie Stimmen": ,,Proč s tujkami!" V tem oziru torej ni mogoče slovenskemu jeziku in njegoveniu razvijanju kaj očitati. Kako neutemeljeno pa in naravnost rečeno — bedasto je trjenje, da naše kmetsko ljudstvo ne razume pismenega jezika, dokazuje ne gledč na vse drugo, na najneizpodbitnejši nafjin društvo sv. Mohorja, katero je po vseh slovenskih pokrajinah razširjeno. 0 tem društvu se je že govorilo, vendar hočem tudi jaz nekoliko besed o njem spregovoriti, ker njegova data potrebujem za Koroško. Društvo je štelo leta 1886 31.687 udov, vsak ud plača na leto 1 gld. in je prejel preteklo leto 6 knjig. Na Koroškem je bilo 3031 udov, ti so torej prejeli nad 18.000 knjig. Letos je poskoči1" btevilo udov na 34.800 in je pri tem narastku Koroška z nekim odstotkom udeležena. Knjige te družbe so pisane v najčistejši slovenšuini in samo ob sebi se umeje, da ne drugače za koroške ude, kakor za druge Slovence. Jaz torej vprašam, se-li da misliti, da si ljudstvo štejoče nekoliko čez 100.000 duš na leto 18 — 20.000 knjig kupi, 6e jih ne bere in ne razume? (Prav dobro! na desnici.) Jaz marveč trdim, da slovensko Ijudstvo čuti neprimerno veliko potrebo izobraziti se v svojem slovenskem materinem jeziku, in pravo junaštvo je to, da se Ijudstvo, katero se s svojim jezikom pri domaeib. gosposkah nikjer ne posluša, katero zaradi tega jezika zaničujejo, tako trdno drži svojega jezika, (Tako je! Čujte! na desni.) in pravim, da je barbarstvo, da se slovenskim otrokom na Koroškem zabranjuje, naj bi se nauiili slovenskih pismen. Grospod naučai minister je vedel na vse odgovor dati, kar se je povedalo v njegovem področju, le razprave mojega čestitega rojaka in tovariša Kluna o koroških šolskih raztnerali so ga mutastega uapravile. To je zelo naravno. Svoje dobro ime, kakor šolnik bi bil riskiral, če bi bil le jedno odobrujočo besedo o teh razmerah spregovoril. (Istina je! na desni.) Mi Slovenoi smo mu — saj se je očitalo — predlagali druzega sekcijskega načelnika. in jaz bi prav rad Nj. prevzvišenost, če bi bil navzoč, prosil, d;t bi že Čez to poletje del prostega časa, ki ga bo imel po tem načelniku, v to porabil, da stori tenm pedagogičnemu nestvoru na Koroškem konec. (Bravo I bravo! na desni.) Vedoma ali nevedoma udajajo se celo odločilni krogi neistiniti trditvi, da so koroški Slovenci že na pol Nemci. Pokliče se nemški škof v deželo in Slovencein ae reče britka beseda: Koroški Slovenci so že dovolj omikani, da razumejo nemškega škofa. (Čujte! čujte! na desni.) Uradniška mesta se od vrha do najnižje stopinje zasedajo z Nemci, slovenščine nezmožnimi. (Poslanec dr. Foregger: To ni res!) Moram konstatovati, da je za nas Slovence jako žalostna prikazen, da je bilo tej vladi usojeno, koroško uradništvo tako temeljito ponemčiti, čeravno nosi na svojem praporu gaslo ,,Jednake pravice za vae". (Čujte! na desni.) Še predno smo imeli § 19. tetn. zak. je vodil dež. sodišča predsednik plem. Schulheim pravosodue razmere na Koroškem in je že tedaj spoznal, da je nedostatek, ki se mora odpraviti in da mora biti pri deželnem sodišču v Celovcu vsaj toliko slovenščine zmožnih sodnikov, da bodo mogli s slovenskimi strankami brez tolmača razpravljati. (Konec prih.)