1 naro- Anka VIDOVIČ-MIKLAVČIČ* nosti v NEKATERE POLITIČNE IN IDEJNE ZNAČILNOSTI NA SLOVENSKEM (1929-1941) V obdobju med obema svetovnima vojnama (1918-1941) nastopi pomembna ločnica z letom 1929. Zadnje desetletje pred drugo svetovno vojno so namreč življenje krojile značilne idejne in družbenopolitične silnice, katerih učinek obravnava še posebej novejše zgodovinopisje. Nekaj teh značilnosti v kontekstu evropskega razvoja bomo pobliže pogledali v še ne tako oddaljeni preteklosti slovenskega naroda. 'Zlatim dvajsetim' letom, po prvi svetovni vojni s pospešenim razvojem in­ dustrializacije in svobodne trgovine je sledila s 'črnim petkom' oktobra 1929 na borzi v New Yorku velika gospodarska strukturalna kriza, ki je globalno pretresla svet in segla tudi v Evropo, s tem pa na jugoslovanska tla. V večini držav je zavladala velika deflacija (padanje cen npr. inudustrijskim in kmetijskim proiz­ vodom), podjetja so propadala, naraščala je brezposelnost. V jugoslovanski državi oziroma v Sloveniji se je pokazala gospodarska kriza najprej v kmetijstvu, nato v industriji, največjo gospodarsko depresijo pa smo pri nas občutili v letih 1932- 1934. Gospodarska kriza, ki je kazala na anarhijo in slabosti liberalnega kapitalizma z mnogimi tedanjimi posledicami, je terjala rešitev gospodarskih in socialnih vprašanj. Predvsem socialna politika je stopala v ospredje in posamezne države so jo začele na različne načine reševati. Porajale so se težnje v okviru "nove pro- tiindividualistične socialne miselnosti" in s tem novo pojmovanje naroda in države. Ta miselnost naj bi dobivala večje kompetence pri poseganju na gos­ podarskem področju in sicer z raznimi omejitvami in nadzorom. Povedano dru­ gače: v okviru "gospodarstva po načrtu" naj bi se le-to razvijalo po določenih enotnih narodno gospodarskih vidikih. Ob tem so omejevali tudi svoboščine dr­ žavljanov na političnem področju, kar se je zlasti razkrivalo v novem odnosu do parlamentarnega življenja v posameznih državah in predvsem v pojmovanju de­ mokratizma. Demokratično državnopravno ureditev je v posameznih državah zamenjala bolj ali manj avtoritarna ali celo totalitarna oblika vladavine in držav­ nega ustroja. V okviru novega "sociološko" pojmovanega naroda in države in da postaneta država in stranka vse bolj enovit instrument, se utrjuje misel o graditvi "novega človeka", ki bo sposoben sodelovati pri graditvi "novega reda". V Jugoslaviji je bila v začetku leta 1929 uvedena diktatura, imenovana tudi diktatura kralja Aleksandra. Po politični krizi, katere višek so bili streli v skup­ ščini junija 1928, je kralj v začetku naslednjega leta ukinil Vidovdansko ustavo iz leta 1921, razpustil parlament, vse politične stranke s "plemenskim ali verskim" značajem in z novimi zakoni uvedel nacionalni unitarizem in centralizem. Sodil je, da med ljudstvom in kraljem ni treba nobenih posrednikov in da je prišel čas, da se v okviru jugoslovanske nacionalne ideje začnejo pospešeno zedinjevati vsa tri "plemena" (Srbi, Hrvati, Slovenci) v en "jugoslovanski" narod. Državo so pre­ imenovali v Kraljevino Jugoslavijo (oktobra 1929) in jo upravnopolitično razdelili na devet banovin. Slovenija se je uradno imenovala Dravska banovina, v pri­ merjavi z drugimi banovinami je bila narodnostno in konfesionalno najbolj eno­ vita, bila pa je tudi najbolj gospodarsko razvita banovina. Rastoča opozicija v meščanskih vrstah in zaostritev hrvaškega vprašanja sta prisilili kralja, da je septembra 1931 izdal oktroirano (vsiljeno) ustavo. Z njo je država ostala dedna monarhija kraljeve dinastije Karađorđevićev, uradni jezik je bil srbsko-hrvatsko-slovenski, banovine so dobile širšo samoupravo, med poli­ tičnimi zakoni pa so pomembni Zakon o društvih, shodih in posvetih in Zakon o volitvah narodnih poslancev. Povratek na strankarsko življenje in parlamen­ tarizem pa je bil še vedno vkleščen v sankcioniran princip nacionalnega unita­ rizma in državnega centralizma. Novembra istega leta so potekale skupščinske volitve z eno samo državno listo generala Petra Živkoviča. S tem je bilo konec obdobja čiste osebne kraljéve ditature (1929-1931), vendar sta postala tudi nova skupščina in senat orodje v rokah kralja Aleksandra. Kakšna je bila v teh okoliščinah političnostrankarska struktura v posameznih idejnopolitičnih taborih na Slovenskem, kakšni so bili njihovi medsebojni odnosi, kakšni pogledi na narodno vprašanje in družbeni koncepti pri reševanju odnosa med delom in kapitalom, bomo le na kratko prikazali. Vsekakor pa so značilnosti v treh poglavitnih idejnopolitičnih taborih - v liberalno-unitarnem, katoliškem in markističnem - krojile narodno in državljansko zavest, socialnoekonomske in politične programe in zahteve, ki so bile poglavitni dejavniki bodisi kohezije ali diferenciacije različnih slojev slovenske družbe. Liberalno-unitarni tabor Razpuščena Kramerjeva Sam ostojna d em o kra tska stranka in Pucljeva Slo­ ven ska k m e tsk a stra n ka (imenovani tudi Pucljevi kmetijci), sta na podlagi oktro- irane ustave septembra 1931 in zakona o društvih, shodih in posvetih začeli sku­ paj s prvaki srbskih strank od decembra 1931 ustanavljati vsedržavno unita­ ristično stranko J u g o slo v a n k o ra d ik a ln o k m e č k o dem o kra cijo (JRKD). V Dravski banovini so maja 1932 ustanovili njen banovinski odbor in naslednji mesec v Celju izvolili izvršni odbor s predsednikom dr. Jankom Rajarjem. Na prvem kon­ gresu julija 1933 v Beogradu se je stranka preimenovala v Ju g o slo va n sko nacio­ n a ln o stra n k o (JNS/ V sprejetem programu so poudarili pomen "nacionalnega solidarizma", v kmetu so videli jedro "jugoslovanskega" naroda in zlasti "trajno mobilizirana mladina" naj bi nasproti razrednemu boju prva utirala pot novi sociološki miselnosti. V korist socialnega miru naj bi se krepilo načelo skladnosti in solidarnosti stanov kot temelj stanovski družbi oziroma korporacijskemu sistemu države. Pospeševala naj bi se enotna jugoslovanska narodna kultura in s tem prispevala h graditvi državne skupnosti, ves narod naj bi bil "v službi države". Klasično liberalno demokracijo naj bi zamenjala t.i. "disciplinirana" oziroma "nadzorovana" demokracija. Ves proces preoblikovanja idejnopolitičnih, el čas, iti vsa 3 pre- zdelili v pri- eno- ia sta ijo je dk je poli- :on o nen- nita- nske onec lova znih losi, iosa tosti i in : in : ali J/o ro- . Anton Korošec (1872-1940), voditelj SLS m ed svetovnima vojnama. V dvajsetih letih je bil vnat zagovornik avtonomističnega programa, leta 1932 izdal s somišljeniki t.i. slovensko deklaracijo (t.i. ljubljanske punktacije). julija 1935je stopil v vlado Milana Stojadinoviča in vključil SLS v vsedržavno stranko Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ). KA Katoliško gibanje je že od diktature dalje, posebej pa v režimu JRKD oziroma JNS bilo močno prizadeto z razpuščenjem njegovih organizacij. Tu omenjamo razpust Orlov decembra 1929, poleg tega je banska oblast decembra 1931 raz- j. j“ pustila katoliško kmečko stanovsko-strokovno organizacijo Kmečko zvezo, tedaj s sedežem v Ljubljani in Mariboru z obrazložitvijo, da sta delovali tudi politično. Ista usoda je doletela katoliško Prosvetno zvezo februarja 1933 prav v času ostrega "protipunkaškega gibanja" slovenskih liberalcev-unitaristov. Banska oblast je namreč člane Prosvetne zveze obtožila, da so v "punktaškem gibanju" presegli okvir zakona o društvih, shodih in posvetih in propagirali "separatizem". Poslej je katoliški tabor svoje privržence tesneje oklenil v okviru organizacij Katoliške ak­ cije. V okviru te so bili predvsem dejavni fantovski odseki KA in dekliški krožki KA. Moč katoliškega tabora se je kmalu pokazala na II. evharističnem kongresu za Jugoslavijo konec junija 1935 v Ljubljani. in s na vski in 1 v i so ;l s, čno mu led po- ini- za c£ j- Marksistični tabor • i- • j0 V diktaturi razpuščena Socialistična stranka (SSJ), ustanovljena v državnem merilu 1921, je ohranila svoj strankarski aparat in je z glasilom Delavska politika v usmerjala svoje privržence k uveljavljanju demokratizma z zahtevami po po­ novni uvedbi svobodnega strankarskega življenja s parlamentarizmom. V svojem minimalnem oziroma akcijskem programu je poleg splošnih političnih zahtev vztrajala tudi pri socialnih in gospodarskih zahtevah. Bila je protifašistično usmerjena in je obsojala avstrijski "klerofašizem", pa tudi politično držo SLS. S katoliško delavsko Jugoslovansko strokovno zvezo ni bila vselej pripravljena sodelovati v mezdnih bojih. Kot zagovornica jugoslovanskega unitarizma je bila v nasprotju s SLS. Največ je imela svojih privržencev v strokovno-sindikalni orga­ nizaciji Strokovni komisiji za Slovenijo, ki je bila v državnem merilu vključena v Ujedinjeni radnički sindikalni savez Jugosalavije (URSSJ). Socialisti so imeli svoje privržence tudi v kulturnoprosvetni organizacijo Svoboda, pozneje Vzajemnost. Pri tem je značilno, da so v teh organizacijah legalno delovali člani ilegalne K o m u n istič n e p a r tije Ju g o sla vije (KPJ). Ta se je po udarcih diktature, ko so se organizacije Komunistične stranke razbile, polagoma pričela obnavljati v letih 1932-1934. Na pokrajinski konferenci v Sloveniji jeseni 1934 so sprejeli pomembne odločitve, za prihodnje. Te so slovenski komunisti še dograjevali na podlagi smernic IV. državne konference KPJ konec decembra 1934 v Ljubljani. Med temi naj omenimo resolucije o delu med kmečkim prebivalstvom, v sindikatu, med mladino, med narodno zatiranimi množicami pa tudi o strankinem tisku in literaturi. Vprašanje protifašistične fronte je bilo postavljeno še vedno v luči sektaštva, kar se je nazorno kazalo z ustanavljanjem skupin revolucionarne sindikalne opozicije. Petomajske volitve in režim JRZ Nova ločnica v političnem življenju nastopi v letu 1935, ko se je v pripravah za skupščinske volitve 5. maja 1935 proti režimu JNS oblikovala skupna Z d ru ­ že n a opozicija. To so sestavljali Mačkova K m ečko d em okratska koalicija (KDK), imenovana tudi "prečanska fronta" in srbska Z d ru že n a opozicija (ZO), nastopili so proti državni listi JNS Bogoljuba Jevtiča. Na javnih volitvah je sicer zmagala Jevtičeva državna lista, vendar je tudi opozicijska imela relativen uspeh, še po­ sebej če upoštevamo, da je volitve spremljalo nasilje režima JNS. Nestabilne raz­ mere v vladi so privedle do padca Jevtiča in junija 1935 ga je zamenjal dr. Milan Stojadinovič, ki je skupaj z radikali, Koroščevo SLS in Jugoslovansko musli­ mansko organizacijo Mehmeda Spahe ustanovil vsedržavno J u g o slo va n sko ra­ d ika ln o za je d n ic o (JRZ). Izmed vseh banovin je Dravska banovina (Slovenija) imela prva banovinsko skupščino slovenskega dela JRZ že novembra 1935, ki je pokazala organizacijsko moč in oblast Koroščevih privržencev, sicer razpuščene SLS. Tako je slovenske liberalce v beograjskih vladah poslej zamenjal slovenski del JRZ in v Sloveniji so pospešeno obnavljali ali na novo ustanavljali katoliška društva in organizacije. Že sredi julija 1935 so obnovili Prosvetno zvezo v ljubljanski in mariborski škofiji, decembra istega leta so obnovili tudi Kmečko zvezo, ki je zajemala slovenske kmete katoliškega naziranja, zlasti pa so z velikim zamahom organizirali mladino obeh spolov in pa z novimi pravili 1936 gradili razvejeno Slovensko Katoliško akcijo (SKA). Bistvo KA kot pomembne cerkvene ustanove je sodelovanje laikov, ob asi­ stenci duhovščine, pri verski preroditvi posameznika in družbe. Katoliška obnova zahtev n a j bi zajela vse katoličane v boju proti laizaciji družbe in države. S temeljitim stično organizacijskim delom je postala zelo razvejena organizacija z vrhovnim >LS. S vodstvom Narodnim odborom KA. Trdno organizacijo sta imeli in bili najbolj vljena dejavni dijaška in študentska, zaostajali pa sta delavska in kmečka KA. Njihova bila v poglavitna dejavnost je bila v vsem obdobju usmerjena predvsem "proti brez- orga- božnemu komunizmu", od leta 1937 še posebej v okviru okrožnice Pija XI. Divini ena v Redemptoris. Mladina naj bi tudi prva utirala pot stanovski družbi, poleg pre- svoje učevanja papeške okrožnice Quadragesimo anno se je npr. kmečka mladina v ost- okviru Kmečke zveze seznanjala s kmečko stanovsko miselnostjo, delavsko-obrt- galne na v okviru katoliške Zveze združenih delavcev, dijaška in študentska v okviru so se dijaške KA in na univerzi uveljavila stanovsko organiziranost katoliške mladine, letih Bistvo vzgoje v teh stanovskih organizacijah je bilo spoznavanje komunističnega nbne nauka in boljševiške prakse v SZ in idejno usposabljanje za "protikomunistični dlagi boj". S tega vidika je bila izbrana katoliška mladina tudi vključena v Mladino JRZ, temi sjcer v vsedržavno mladinsko politično organizacijo, vendar je v Sloveniji deto­ ni ed vala pod okriljem katoliških politikov nekdanje SLS in na podlagi katoliške u in družboslovne misli. Vse te organizacije so Ljudsko fronto zavračale kot izrazito luči komunistično formacijo in so v alternativi ali fašizem ali komunizem, videli arne manjše zlo v fašizmu in nacizmu. Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji Politiko in taktiko L ju d sk e fro n te (LF) je sprejela Komunistična internacionala ivah na VII. kongresu poleti 1935, kar naj bi pripomoglo h koaliciji delavskih in dru- meščanskih strank v boju proti vse bolj agresivnemu fašizmu, nacizmu. Ker je ^K), bila KP v Jugoslaviji zunaj zakona in je zato delovala v ilegali, se ni uspela v spili primerjavi z drugimi evropskimi državami učinkoviteje povezovati z vrhovi de- gala lavskih in meščanskih strank, marveč je imela večje ali manjše uspehe v po- združevanju množic 'od spodaj'. Na podlagi sprejetih smernic na splitskem raz- plenumu KPJ 1935, kjer so jugoslovanski komunsiti na novo določili odnos do ilan narodnega vprašanja in še posebej s sprejetjem manifesta na ustanovnem kon- isli- gresu KPS aprila 1937 na Čerbinah so oblikovali program, ki je ustrezal tudi -ra- zaveznikom ljudskofrontne politike. Ob ugotovitvi, da je slovenski narod vse bolj ogrožen so sprejeli zahteve po demokratizaciji države, rešitvi narodnega vpra- sko šanja s samoodločbo v federativni državi Jugoslaviji, boj proti fašizmu in učin- sko kovitjše narodnoobrambno gibanje. S temi gesli je KPS je uspela združevati v ske posameznih obdobjih 1935-1941 progresivne delavske organizacije in opozicijske so meščanske skupine za skupne akcije. Že Začetne težave pri oblikovanju LF je premagovalo partijsko glasilo Ljudska fiji, pravica in druga legalna partijska glasila aprila 1937 ustanovljene KPS, h kon- ske tinuiteti ljudsko frontnega gibanja pa so prispevala tudi levo usmerjena me- ino ščanska protifašistična glasila. LF je imela uspehe v okviru demokratičnih kril > ko kmečko-delavskega gibanja, mladinske LF z mirovnim gibanjem, narodno­ obrambnega gibanja, zlasti po priključitvi Avstrije k nacistični Nemčiji in razpadu »si- Češkoslovaške republike. Manj pa je imela uspehe z ustanovitvijo Z v e z e d e lo v ­ n a nega lju d s tv a Slo ven ije, medtem ko je akcija za ustanovitev Društva prijateljev SZ znova razgibala vse sloje slovenske družbe. Po paktu Hitler-Stalin avgusta 1939 je LF v Evropi in tudi pri nas sicer upadala. Vendar je KPS, potem ko je premagala krizo z 'zavezniki' in sektaštvo, znova sklepala akcijske sporazume s političnimi skupinami za boj proti fašizmu. Ti so postali spomladi 1941 v raz­ merah okupacije osnova ustanovljeni Protiimperialistični fronti oziroma Osvo­ bodilni fronti slovenskega naroda. Skupščinske volitve decembra 1938, hrvaško vprašanje in čas pred aprilskim zlomom 1941 Proti režimu JRZ se je oktobra 1937 v Zagrebu sporazumela srbska združena opozicija z Mačkovo Kmečko demokratsko koalicijo v novo ustanovljeni B lok n arodnega spora zu m a . Poleg državne liste dr. Milana Stojadinoviča JRZ (vklju­ čujoč tudi slovenski del z dr. Korošcem na čelu), je bila postavljena tudi opo­ zicijska lista dr. Vladka Mačka in nepomembna Ljotičeva lista. V Dravski bano­ vini je vladna JRZ izvajala veliko propagando za Stojadinovičevo listo oziroma za dr. Korošca in oviralo volilno gibanje svojih idejnih nasprotnikov. Vladna lista je sicer zmagala, toda to je bila Pirova zmaga, volilni rezulatati liste dr. Mačka so namreč potrdili, da so šteti dnevi Stojadinovičevi vladi. V volilnem boju za skupščinske volitve 11. 12. 1938j e m ed demokratičnimi opozicijskimi skupinam i izstopalo Kmečko-delavsko gibanje (KDG). Režim JR Z j e njihovo dejavnost m očno oviral. V znak protesta so kandidati KDG Ivan Štempihar, Vencelj Perko in dr. A leš Stanovnik izdali razglednico p roti nedem okratični Stojadinovičevi vladi. Z rutami p rek o ust so simbolično povedali, da jim j e onem ogočena pravica govora. Že februarja 1939 je padla omenjena vlada in reševanje perečega hrvatskega vprašanja je bilo naloženo vladi Dragiše Cvetkoviča, ki je sklenila z dr. Vladkom Mačkom avgusta 1939 srbsko-hrvatski sporazum na podlagi tega se je ustanovila velika Banovina Hrvatska. To je bila pomembna prelomnica v državni preureditvi prve Jugoslavije, ki pa je hrati odpirala nova pereča vprašanja, med drugim tudi ustanovitev banovine Slovenije. V liberalno-unitarnem taboru je JNS po petomajskih volitvah reševala svoje organizacije na podlagi t. i. "pohorske akcije", vendar je glede na vztrajanje pri jugoslovanskem unitarizu zgubljala svoje privržence. Nestabilen položaj starinov JNS je nekoliko utrdil od 1936 leta pospešen organizacijski razvoj Mladine JNS, ki je delovala skoraj v vseh okrajih. V letu 1939 je znova oživela S am ostojna d e ­ m okratska stra n ka (SDS), ustanovljena je bila S lo ven ska k m e č k o -d e la v sk a stranka (t. i. slovenski mačkovci), pa tudi Mladina JNS je iskala novih izhodov iz slepe ulice. Po vzoru zahodnih držav si je začela prizadevati za "koncentracijo na­ prednih sil" in septembra 1940 izdala obširen program, ki pomeni premik od izrazito liberalnih socialnogospodarskih in političnih načel. Predvsem pa se je zavzemala za združevanje dotlej razcepljenih liberalnih skupin v Dravski bano­ vini. Značilno je, da so hoteli pritegniti tudi socialiste, ki naj bi skupaj pred­ stavljali "napredno fronto" proti slovenskemu delu JRZ, ki je imela v Dravski banovini neomejeno oblast. Socialna demokracija oziroma socialistično gibanje, ki je po decembrskih skup­ ščinskih volitvah 1938 računalo z demokratizacijo države, se je z ustanovitvijo Banovine Hrvatske potegovala tudi za ustanovitev banovine Slovenije. Niso se pa vključili v komunistično Zvezo delavnega ljudstva Slovenije, kot novo obliko združevanja ljudskofrontnega gibanja na Slovenskem v letu 1939, pač pa so si prizadevali za ustanovitev svoje stranke. Sodelovanje med socialisti in komunisti se je namreč že prej, zlasti pa po nemško-sovjetskem paktu in s sovjetsko-finsko vojno vse bolj krhalo in slednjič skoraj pretrgalo. Bolj pa so socialisti, glede na pritiske režima JRZ na svobodne sindikate, bili naklonjeni enotni delavski fronti in so skupaj z Jugoslovansko strokovno zvezo in Narodno strokovno zvezo sodelovali pri ustanovitvi Osrednjega strokovnega odbora spomladi 1939 in pri številnih mezdnih gibanjih v letih pred aprilskim zlomom. Ob favoriziranju režimskega sindikata JUGORAS-a in Hrvatskega rad- ničkega saveza (HRS) je vlada Cvetkovič-Maček vse bolj ovirala delovanje svo­ bodnega strokovno-sindikalnega gibanja in konec decembra 1940 razpustila URSSJ, v okviru tega tudi socialistično Strokovno komisijo za Slovenijo. Levo usmerjeno delavstvo se je poslej vključevalo v ilegalne odbore Delavske enot­ nosti. Vlada je v tem zadnjem obdobju konfinirala in pošiljala v koncentracijska taborišča številne "protidržavne elemente", kar je pomenilo predvsem komuniste. Ob sklepu velja poudariti, da je obdobje vizij "družbene prenove" v tridesetih letih našega stoletja tudi obdobje, ko je Evropo zajela idejna prenapetost, ne­ strpnost in dinamizem v smislu uveljavljanja načel posameznega idejnega tabora. Na Slovenskem še posebej v okviru gesel "vera, razred, nacija". Ob vprašanju reševanja narodnega in socialnega z gledišča teh gesel, se je odvijala dife­ renciacija in prerazporeditev slovenskih političnih sil v vseh slojih. Predvsem sta se soočala protikomunizem- protifašizem, slednje pa ne smemo enačiti s komu­ nizmom, četudi je temeljni del ljudskofrontnega gibanja. LITERATURA Metod Mikuž: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941. Ljubljana 1965 Janko Prunk: Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ljub­ ljana 1977. Anka Vidovič-Miklavčič: Mladina med nacionalizmom in katolicizmom. Pregled razvoja in dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno unitarnem in kato­ liškem taboru v letih 1929-1941. Ljubljana 1994. Alenka Nedog: Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941. Ljubljana 1978. Slavko Kremenšek: Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941. Ljubljana 1972. France Filipič: Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939, 2 knjiga. Ljubljana 1981.