Nekateri zgodnejši obrambni mehanizmi ega v luči teorije
objektnih odnosov
DARJA KOBAL
POVZETEK
Uvodni del članka vrednoti obrambne mehanizme z dveh zornih kotov. Po eni strani osvetljuje koristnost rabe obrambnih mehanizmov, po dnigi pa obravnava njihovo naravo in način soočanja subjekta z ogrožujočimi dejstvi. Obrambni mehanizmi so razvrščeni glede na njihovo kompleksnost, uspešnost, sprožilni motiv ipd. Nadalje članek razčlenjuje otrokovo prvo srečanje z najprimitivnejšimi obrambami (kakršne so npr. projekcija, introjekcija in zanikanje), pa tudi z nekaterimi kompleksnejšimi, kakršni sta, denimo, splitting in projektivna identifikacija. V razvoju objektnega stadija je vzpostavljena identifikacija, opaziti pa je mogoče tudi obračanje proti selfu in premeščanje. Sestavek se v razčlembi obrambnih mehanizmov dotakne zgolj nekaterih, zlasti tistih, ki so temeljnega pomena za nadaljni osebnostni razvoj otroka.
ABSTRACT
SOME EARLY DEFENSE MECHANISMS OF THE EGO EXAMINED UNDER THE SPOTLIGHT OF THE THEORY OF OBJECTIVE RELA TIONSHIPS
The introduction to the article evaluates defense mechanisms from two perspectives. On the one hand, it throws light on the usefulness of the employment of defense mechanisms, while on the other hand, it deals with their nature and the subject's manner of confrontation with the threatening factors. Defense mechanisms are classified according to their complexity, success, trigger motives, and so forth. The article goes on to analyze a child's first encounter with the most primitive defenses (such as projection, introjection and denial), and also with some of the more complex ones, such as splitting and projective identification. Identification is established during the development of the objective stage, while it is also possible to obsen'e introversion and transferance. This paper and analysis of defense mechanisms touches only some of them, particularly those of fundamental significance for a child's further personality development.
1. POSKUS VREDNOTENJA OBRAMBNIH MEHANIZMOV
Teorija objektnih odnosov je v svojem razvoju predrugačila vsebino in obseg marsikaterega "klasičnega" psihoanalitičnega pojma. Tcoretsko-konceptualni aparat pa je obogatila tudi z nekaterimi pojmi, kijih v "pionirskem" Freudovem delu ne zasledimo. Razlogov, ki so botrovali tovrstnim "inovacijam", je kajpada več. Če odmislimo razlike v interpretacijah ortodoksne psihoanalize, kaže v prvi vrsti izpostaviti spremenjeni "vzorec" pacientov. Njihova starost se namreč pogosto ni ujemala s starostjo Freudovih pacientov (Kleinova, Mahlerjeva, Spitz in drugi so se pretežno ukvarjali z otroci, kar pa zahteva bistveno drugačen pristop), različen pa je bil tudi obseg njihove patologije. Kernbergovi pacienti so bili, denimo, dobro strukturirane nevrotične osebnosti, pa tudi šibko strukturirane borderline osebnosti ("blizu nevroze", "blizu psihoze" ali psihotične strukture) (Matjan, 1990; Prapcr, 1990).
Še posebej pomembna je bila vpeljava pojma "objektni odnos", saj sojo spremljale korenite spremembe na kliničnem, tehničnem in teoretičnem področju. Sintagma "objektno razmerje" je dvoumna. Izraz "objekt" ima v njej poseben pomen. Z njim označujemo osebo, proti kateri so usmerjeni-subjektovi-nagoni. Besede "objekt" ne smemo razumeti v slabšalnem smislu. Če za nekoga rečemo, da je, denimo, objekt ljubezni (nekoga drugega), to nikakor ne implicira, da ta oseba ni subjekt.
Izraz "razmerje" moramo razumeti dialektično. Nanaša se namreč na dva neločljiva, dasi različna vidika. Na eni strani obsega način, kako subjekt konstituira svoje "objekte", na drugi strani pa način, kako "objekti" določajo (ali, če hočete, oblikujejo) subjektovo delovanje. Melanie Klein je tako opredeljenemu pojmu "odnos" dodala še poseben pomenski odtenek: objekti dejansko delujejo na subjekt, objekti ga zasledujejo, pomirjajo itd.
Skratka, "objektni odnos" pomeni vzajemni odnos med subjektom in objektom, odnos, kije - to je treba posebej podčrtati - konstitutiven za oba člena, iz katerih sestoji. Niti objekt niti subjekt, strogo vzeto, ne obstajala pred vzpostavitvijo "objektnega odnosa". (Zato bi bil izraz "razmerje do objekta" morda nekoliko bolj zavajujoč, saj zbuja - zmotno - predstavo, da objekt predhodi subjektovemu razmerju do njega oz., kar je zgolj druga plat iste medalje, daje subjekt konstituiran že pred pojavitvijo "objektnega odnosa") (Laplanche, Pontalis, 1985).
S spreminjanjem in dopolnjevanjem ter razvijanjem pojmovanja prve in druge topike, nagonov, konfliktov, psihoseksualnega razvoja itd., se je spreminjalo in dopolnjevalo tudi pojmovanje obrambnih mehanizmov, ki so osrednji predmet v pričujočem članku.
Kaj sploh pomeni izraz "obrambni mehanizem"? Fulgosi (Fulgosi, 1988) v kratkem pregledu Freudove teorije povzema, da obrambni mehanizmi (odslej OM) omogočajo egu, da nadzoruje id, da preprečuje vdor nezaželenih nagonskih impulzov, da zadovolji id tudi takrat, ko zadovoljitev na realen način ni možna. V sodobni psihologiji predstavljajo OM način, kako se osebnost brani v frustrirajoči situaciji ali v situaciji, v kateri obstaja nevarnost frustracije. V Slovarju sociologije in socialne psihologije preberemo, da se mehanizmi obrambe ega (kot psihoanalitičen pojem) nanašajo na postopke, s katerimi ego, ki si prizadeva zavarovati svojo integriteto, nevtralizira tiste vsebine ida, ki so nezdružljive z delovanjem njega samega ali pa jih prepoveduje superego (Bosanac, 1977).
Seveda bi lahko navedli še številne drug(ačn)e opredelitve OM. Vendar pa se nam v luči nadaljnih razmišljanj vsiljujeta predvsem dve vprašanji.
1.	Kaj nas privede do tega, da uporabljamo OM?
2.	V kolikšni meri je delovanje OM pri odraslem človeku "normalno" in potemtakem prispeva k razvoju osebnosti?
V opredelitvah OM se kot nekakšna rdeča nit vleče misel, da gre tu za pomagala ene instance duševnosti v spopadu z drugo. Že samo poimenovanje prebudi v nas vrsto "militarističnih" asociacij: bojno polje, sile, ki napadajo, sile, ki se branijo, zmagovalci, poraženci, veselje prvih, grenkoba drugih, mrtvi in ranjeni na obeh straneh... V sami osnovi je torej nek konflikt, spor, ki je za posameznika nedvomno dovolj resen. Že od tod vidimo, da človekova duševnost ni homogena. Prav nasprotno. Nekdo se mora stalno boriti proti drugemu. Ta drugi je očitno nevaren. Nekaj je nevarno, če je škodljivo. Škodljivo pa je zato, ker prizadeva neko dobrino ali vrednoto. Potemtakem je ključno vprašanje, čigavi interesi so ogroženi, čigave dobrine se utegnejo poškodovati.
Če se ozremo po literaturi, je odgovor videti dovolj očiten: ego se brani pred idom, socializirana instanca pred prvinsko, kultura pred naravo. Je bilo to povedano preveč poenostavljeno? Nemara res, vendar včasih to ni nekoristno. Zdi se namreč, da se ravno v zvezi z OM vsiljuje nekaj starih metafizičnih dilem. Je človek po svoji naravi slab? Če je odgovor pozitiven, so OM civilizacijska nuja. Zlo je namreč treba zajeziti. To bi bila ključna naloga socializacije, ki bi jo v tem primeru še najustrezneje prevedli z izrazom "udomačitev" ali nemara "ukrotitev". Ker je paznikov premalo, je najbolj ekonomično, da vsaka zver svojega krotitelja ponotranji in postane sama svoj nadzornik. Družba bo tedaj lahko pomirjena, le vsake toliko časa bo morala preveriti, ali je nočni čuvaj še buden.
Kaj pa, če mora posameznik brzdati svoje nagone, ker bi njihova sprostitev prizadela druge? Ob tem se seveda vsiljuje vprašanje, katere dobrine drugih bi bile s tem prizadete. Če gre za agresivne impulze, se zdi povsem upravičeno, da jih posameznik skuša zaustaviti. So namreč nekaj negativnega. V večini primerov. Ne pa vselej. Agresija je lahko pogosto upravičena, celo racionalna in pravična. Če namreč okolje omejuje posameznika, pričakuje od njega, da se odpoveduje zadovoljitvi svojih potreb, da žrtvuje svoje radosti, užitke in srečo, bo upravičeno sovražen do svojih zatiralcev. Potemtakem je treba vprašanje o vrednosti, smiselnosti in upravičenosti OM vselej razumeti konkretno. Posameznik namreč ne živi sam. Vselej je vpleten v množico medosebnih odnosov. Vselej živi v določeni družbi, ki je več kakor doživeta intersub-jektivnost.
Interesi družbe niso istovetni z interesi posameznika, čeravno se ta razmik v zgodovini zmanjšuje. Psihoanaliza je pokazala absurdnost, iracionalnost, nečlovečnost družbenih zahtev, v imenu katerih je posameznik žrtvoval samega sebe. To je pokazala zlasti v zvezi s spolnostjo. Seveda ima človek še druge potrebe, ki utegnejo ostati zaradi določene organiziranosti družbenega življenja in dela nezadovoljene. Ravno ta nezadovoljenost opozarja na nujnost družbenih sprememb. Na spremembo - če uporabimo Frommov izraz - družbeno imanentne etike v korist univerzalne.
To pa seveda ne pomeni, da so vse družbene zahteve iracionalne. Katere so racionalne? Od odgovora na to vprašanje je odvisno tudi to, kdaj je raba OM racionalna, upravičena. Racionalnost je zelo nedoločen pojem. Zato bi se bilo bolje vprašati, kdaj je raba OM dobra. Tedaj se moramo nujno vprašati, za koga je ta raba dobra. Zdi se, da je možen le en kriterij. Dobro je to, kar je dobro za človeka. Ne moremo pa vedeti,
kaj jc dobro za človeka, če človeka ne poznamo. Ker ga ne poznamo v celoti, tudi ne moremo vedeti, kaj vse jc zanj dobro. Toda poznamo ga vsaj toliko, da nekaj o tem lahko rečemo. Psihopatologija in medicina nas seznanjata med drugim tudi s pogubnimi posledicami prevelike prilagojenosti posameznika, preveč vnete rabe OM.
Ključno pri ocenjevanju OM jc torej: ali jih posameznik rabi v svojo korist ali v korist drugih. Jc raba OM v prid posameznikovemu razvoju, realizaciji njegovih potencialov, udejanjanju njegovih čutnih, čustvenih in razumskih zmožnosti (kijih v konkretnem življenju pač ni mogoče ločevati)? Ključno je torej to: CUI BONO? Za čigavo dobro? To ni le teoretično vprašanje. To je tudi temeljno moralno vprašanje. To jc za vsakogar objektivni problem. Nanj lahko odgovorimo napačno. Zgodi se namreč, da misliš, da je nekaj zate dobro, pa si se zmotil. To ugotoviš lahko kasneje (ali pa tudi ne - v zmoti je mogoče živeti ves čas). Cena zmote je huda. Plača jo vsak sam: v svoji duši in v svojem telesu. To je cena nemoralnega življenja: ne očitki in ogorčenja drugih, temveč psihosomatske motnje, zdolgočasenost, občutek, da življenje nima smisla, občutja krivde (pred svojo avtonomno vestjo in ne le pred ponotranjenim zakonom očeta), travme, nevroze itd.
Včasih človek vsega tega niti ne opazi, ker mu družba omogoči, da zatiranje samega sebe izkusi kot nekakšno krepost. J. Lacan v Etiki psihoanalize piše, daje vsak posameznik kriv le toliko, kolikor popusti glede svoje želje. To jc nemara za moraliste slišati škandalozno, toda škandalozno jc ravno to, da nekdo v bistvu humanistično zavzetost, skrb za posameznika, dojame kot škandal. Škandalozno je prej to, kar prihaja iz ust tistih, ki skušajo ljudem dopovedati, daje bistvo njihovega življenja v odpovedovanju, žrtvovanju, samozanikanju. Da morajo pozabiti nase, na svoje radosti, na svojo moč, na svoje potrebe. Takšno "držo" imenujejo "odgovorno", "zrelo", "odraslo", "uvidevno", "racionalno". Nam se zdi sramotna, poniževalna, z eno, cankarjansko besedo -hlapčevska.
Mlade bi morali poučiti o pogubnih posledicah zatiranja samega sebe. Seveda vsaka potreba, želja, zahteva ne more biti zadovoljena. V tem ni nič neobičajnega. Vendar pa je najvažnejše spoznanje realnosti svojega položaja, individualnega in družbenega. To je soočenje s svojimi zahtevami in objektivnimi okoliščinami, ki ovirajo njihovo realizacijo.
Obrambne mehanizme torej vrednotimo z dveh aspektov.
1.	V čigavo korist rabimo OM?
2.	Kakšni so ti OM, kako se soočamo z ogrožujočimi dejstvi, infantilno ali zrelo?
2. POSKUS RAZVRŠČANJA OBRAMBNIH MEHANIZMOV
Očitno je torej, da so OM sestavni del psihične strukture vsakega človeka. Da bi ohranil svojo homeostazo, se mora ego boriti ne le z nagoni in intenzivnimi cmocijami oz. afekti temveč tudi z zunanjimi dražljaji, ki utegnejo ravno tako ogroziti posameznika (Popovič, 1985).
Že Kretschmcr je opazil, da se človek v zelo ogrožujočih situacijah (npr. ob smrti bližnjega, med prestajanjem zaporne kazni ipd.) zateka k rabi zgodnejših in manj diferenciranih OM (npr. k negaciji ali inkorporaciji).
Vendar pa neko ogrožujoče dejstvo (nagon, čustvo, dražljaj) ne determinira enoznačno OM. Na "isti" povod se lahko različni posamezniki odzovejo z različnimi OM. Ob tem bi se lahko vprašali, kdaj jc nek OM oz. njegova raba patološka. V literaturi najdemo
različne odgovore. Pisci izhajajo iz različnih meril. Popovič, denimo, izpostavlja vprašanje raznovrstnosti OM. Kot patološko označuje zatekanje k maloštevilni paradigmi OM, rabo enega samega OM, fiksacijo na en sam OM, ki ga posameznik vedno znova uporablja, ne glede na naravo nagonov, impulzov ali afektov, ki ga izzovejo. Patologijo vidi tudi v neprestani rabi primitivnih OM, denimo negacije, introjckcijc in projekcije, ki potrošijo preveč energije.
Poleg kriterija izbire OM glede na njihovo primitivnost oz. zrelost (kompleksnost) poznamo tudi druga merila njihovega razvrščanja.
1.	Uspešnost
Po Fenichelu so OM nekakšni "manevri", s katerimi se ego brani pred nagonskimi impulzi, pred "antinagoni" v superegu ter pred nezaželcnimimi zaznavami in cmocijami. Zanj jc edinole sublimacija uspešen OM, vsi ostali pa so neuspešni.
2.	Čas nastanka
Scmrad (ob vrsti drugih avtorjev, ki ravno tako poudarjajo časovni kriterij) govori o šestindvajsetih OM, ki jih razčleni v štiri skupine glede na stopnjo regresije pacienta oz. glede na diagnostično kategorijo, ki ji pacient pripada:
a.	narcistične obrambe (značilne za psihoze): zanikanje, projekcija, distorzija realnosti;
b.	nezrele obrambe (pri karakterni nevrozi): projekcija, shizoidno sanjarjenje, introjekcija, obračanje proti sclfu, nagnjenost k hipohondriji, regresija, težnja k somatizaciji ipd.
c.	nevrotične obrambe: intclcktualizacija, osamitev, racionalizacija, potlačevanje, premeščanje, reaktivna formacija, seksualizacija, eksternalizacija, disociacija;
d.	zrele obrambe: sublimacija, altruizem, zavestno obvladovanje, humor, as-ketizem, anticipacija.
V	kritiki Semradovc razvrstitve OM Popovič opozarja na manjkajoče, a navzlic temu izredno važne OM, npr. na identifikacijo, pa tudi na dejstvo, da zgolj na podlagi rabe OM še ni mogoče podati klinične ocene, saj jc treba upoštevati še vrsto drugih prvin.
3.	Sprožilni motiv
je lahko:
a.	strah pred izredno silovitim nagonom ali pa posledica anticipacijc realne ali imaginarne nevarnosti;
b.	občutje krivde, ki nastopi zaradi strahu pred superegom (po zadovoljitvi "prepovedanega" nagonskega impulza se namreč utegnejo pojavili občutki krivde, ki se jim mora ego z ustrezno obrambo izogniti ali pa jih zmanjšati) in ki ima lahko - podobno kot strah - tudi signalno funkcijo, saj opozarja na nevarne situacijc; poleg tega je občutke krivde mogoče opaziti tudi v povezavi s sramom (ki posameznika odvrača od ck-shibicionizma) in gnusom, če se nanašajo na oralnc, analne in seksualne potrebe (spomnimo se Plutchikove primarne dimenzije emocijc - zavračanja, ki se doživlja kot gnus, izkazuje pa se kot bruhanje);
c.	močan afekt, ki spremlja nagon in ki lahko poruši homeostazo, pri čemer je obramba usmerjena zoper neprijetna intenzivna občutja.
V	zvezi z razvrščanjem OM omenja Popovič nekaj značilnih pomanjkljivosti, npr.:
-	ne poznamo nobenega klasifikacijskega principa, ki bi ga lahko označili kol edino pravilnega ali upravičenega;
-	kategorije se med seboj prekrivajo;
PSIHOLOGIJA
-»-
- če želimo postaviti bodisi dinamsko diagnozo bodisi prognozo, moramo neizogibno poznati posamezne mehanizme obrambe (Popovič, 1985).
Prek povezave osmih OM s Plutchikovimi osmimi temeljnimi emocijami jc Keller-man (Lamovec, 1984) prišel do ugotovitev, da se OM ne razlikujejo med seboj samo po tem, s katerimi temeljnimi emocijami se povezujejo, ampak tudi po dimenzijah polarnosti in podobnosti. Regres in premeščanje umešča med primitivne, reakcijsko formacijo, represijo, intelektualizacijo, zanikanje, kompenzacijo in projckcijo pa med kompleksnejše OM. Tudi v načinu izražanja impulzov si OM niso enaki. Zanikanje, reakcijska formacija, represija in intclektualizacija blokirajo izražanje impulzov. Projekcija, kompenzacija, premeščanje in regres pa jih sproščajo.
Seveda niti Kcllcrman niti Plutchik nista ostala na ravni špekulacije, temveč sta se z zadnjo hipotezo (o blokiranju in izražanju impulzov) podala tudi v empirično raziskovanje omenjenih procesov. V eni izmed svojih študij sta s primerjavo OM normalnih oseb z OM psihiatričnih bolnikov (žal ni navedeno, na kakšni psihiatrični populaciji sta uporabila svoje vprašalnike) ugotovila zanimivo dejstvo. Normalni preizkušanci rabijo zlasti tiste OM, ki blokirajo impulze, psihiatrični bolniki pa one, ki nagonske impulze sproščajo.
3.	RAZVOJNI IN OBRAMBNI MEHANIZMI EGA V LUČI TEORIJE OBJEKTNIH ODNOSOV
V sintezi teorije objektnih odnosov, ki bi izpostavila ravni obrambe, kijih uporablja otrok v svojem osebnostnem razvoju, je treba upoštevati več razvojnih linij. Kot pripomoček za globlje razumevanje psihoanalitične razvojne teorije se opiramo na preglednico na naslednji strani, pri čemer se bomo osredotočili zlasti na linijo razvoja obramb (Blanck, 1985; Praper, 1989/90; Praper, 1990; Prapcr, 1992).
Že v simbiozi (stadij predhodnega in stadij parcialnega objekta) se otrok sreča s prvimi, najprimitivnejšimi obrambami (kakršne so npr. zanikanje, projekcija in intro-jekcija), pa tudi z nekaterimi kompleksnejšimi, kakršni sta, denimo, splitting in projektivna identifikacija. V razvoju objektnega stadija je vzpostavljena identifikacija (kot posebna oblika obrambe), opaziti pa jc mogoče tudi obračanje proti selfu in premeščanje. Z izolacijo, regresijo in psevdointelektualizacijo pa otrok postopoma razvija najbolj zapletene obrambe, kakršne so npr. racionalizacija, intclektualizacija in izrinjanje (Blanck, 1985; Praper, 1989/90; Praper, 1990).
4.	PREGLED NEKATERIH OBRAMBNIH MEHANIZMOV
Težko seje odločiti, katere OM jc smiselno obravnavati posamično. Zdi se namreč, daje spričo velikega števila piscev, ki se, vsak nekoliko po svoje, ukvarjajo s tovrstnimi vprašanji, vsaka izbira na nek način nasilna. Spisek OM je z razvojem teoretske refleksije postajal vse daljši.
Prva se jc s tem problemskim sklopom sistematično ukvarjala A. Freud. V njeni teoriji OM sproži anksioznost, ki nastane zaradi nagonskih potreb, nadjazovskih ali družbenih zahtev. Ugotovila je, da se OM pojavljajo v t.i. svežnjih in ne le posamično (Praper, 1992). Razlikovala je naslednje OM: potlačitev, regresijo, reaktivno formacijo,
.a S
S o '£ E
ž is GE
as!g i!
S.JJ ^ i 2 P
S iS .S --o o. 3
>
O "O
^ C
5 O g
iS.s s-
«! is
a. o o
c P " —
UZn- S S g
Ž5EŽ s a
S Dm Si
JD
'Eb
M
^ J
> .5 H C
8 Io	
i|	« 'P
u 'C	■S3
C JC	IS
S.S	g,
•C TJ	o
"O t>
'5
s "E
u 'a
m <9 - "
Isifi|
E j< s .i - K
3 O C => P P.
a jd § .-e 5 ^
.1-
11 C bo O. n
f iS 8
i § 8 J
o ™ — 5
a o 12 o
«8	-5 o
- Is 8.
Q_ m O L 3
K" H c o. 5
S> o .o e
au
»S-f
pj 2 c ■S >o
-S « S %
E 6
u o S JC
ll U C
> B

2 C
S c o. iS
£ O u „ 3 C
.silil«? .
iti Hi 11
5T S o o. o. 5
£3
•o" O
5 .M
.3
»-S -s
ti S..S
•o E	|	M
2 «2, o. c	3 iS .E	"Š -S -o
■S "H ll		1 s E 5 00 S
to .H		
u x> o o c | 8
■D
E
5
v
■o -5 o. o 2
s: ž
"ia-a.
tS.M o
2
iS S
to
o —.
OH U5
flj '
S. s -
■O v-O a .S, .Si. 2 g 2
i/i tu
i « c
8.S -8
I*
XI o
o o >
5'u M „ c
>3 * ° s §
iS 3 & S § I
ll J2 o,
= 00 ll It
M 2 'C M)
•S S š
io o § S « 2. i n s m - c c g"
j 5 E "S 2 iS -g
i Q o c E o .E
CQ
8 S.
j ■ —. bo i« g
1 S I I 1
Sl-I I | .9 J
lili
B
0	M C •-
1	s
o o.
I
I/)
E*
o
S o o c J= Si
"g. a
s
0
E
o
<3	0	
E	E	U
vD r-4	S	m
O »-t	so »-t	<N
•H i! u-)
izolacijo, ncgacijo, projckcijo, introjckcijo, odvračanje od sclfa, sprevračanje v nasprotje in sublimacijo. Alexander dodaja še anksioznost, izzivalno vedenje, preusmerjanje občutij k sebi in mazohistično obrambo. Teorija objektnih odnosov vključuje nekaj novih OM, nekaterim starim pa dodaja drugačne pomenske odtenke. Takšni OM so: splitting, projektivna identifikacija, eksternalizacija, intcrnalizacija, inkorporacija, intcrioracija, itd. Pri tem je treba poudariti, da se v svežnjih pojavljajo tisti OM, ki imajo isto razvojno zgodovino in opravljajo kot taki povsem določeno funkcijo. Tako se, denimo splitting, projektivna identifikacija, projekcija, introjekcija in zanikanje pojavljajo skupaj, saj vsi nastanejo v zgodnjem otrokovem razvoju, v fazi simbioze (Praper, 1992).
PROJEKCIJA
Termin projekcija uporabljajo nevrologija, psihologija (v širšem pomenu) in psihoanaliza (v ožjem pomenu). V prvih dveh primerih predstavlja projekcija operacijo, pri kateri je nek nevrološki ali nek psihološki element premeščen oz. prestavljen na zunanjo pozicijo - iz centra na periferijo ali iz subjekta na objekt.
Laplanche in Pontalis ugotavljata, da se projekcija v psihologiji nanaša na več procesov.
1 .Ko subjekt zazna okolico, se nanjo odziva v odvisnosti od lastnih interesov, stališč, navad, razpoloženj, trenutnih emocij, pričakovanj, želja itd. Tu projekcija označuje odnos med Innenwelt in Umwelt, ki se pojavlja v vseh vidikih vedenja: nek "poslovnež" npr. vse okrog sebe zaznava zgolj v luči tega, kaj lahko kupi in kaj lahko "proda" (opravili imamo s t. i. "poklicno pohabljenostjo").
Tovrsten proces, v katerem se bistvene strukture in značilnosti osebnosti odražajo v njenem vedenju, se izkazuje tudi v t. i. projektivnih tehnikah. Vendar pa je treba poudariti, daje pojem "projektivnost" mnogo širši od pojma "projekcija": "projektivne tehnike namreč zahtevajo, poleg ožjega (obrambnega ) mehanizma projekcije, številne druge psihološke dejavnike (različne OM, kognitivne in emocionalne poteze osebnosti itd.)" (Šali, 1986, str. 17).
2.	Subjekt v določeni osebi prepoznava neko drugo. Uslužbenec lahko, recimo, podobo svojega očeta "projicira" v svojega šefa. Psihoanaliza tovrstne procese raje poimenuje z izrazom "transfer".
3.	Subjekt se identificira z drugo osebo, ali pa - ravno obratno - drugo osebo identificira s samim sabo. Bralec se, denimo, ob branju romana projicira v junaka. Proces se v psihoanalizi označuje z oznako "identifikacija".
4.	Subjekt pripiše določene težnje, namere, želje itd. drugim, ker jih noče prepoznati kot njemu lastne. Rasist npr. svoje napake in spodrsljaje projicira v diskriminirano skupino. Temu procesu tudi v psihoanalizi ustreza termin "projekcija".
Freud je s pojmom projekcija zaobjel vrsto psiholoških manifestacij, tako normalnih kot patoloških. Najprej je projekcijo odkril v paranoji: to je obramba, ki "zlorablja" normalni mehanizem tako, da za neugodno izkušnjo išče zunanji vzrok. Podrobno jo je opisal ob primeru Schreber, kjer je poudaril, da paranoik ideje, ki so zanj neznosne, projicira v zunanjost.
Prava projekcija instinktne grožnje v zunanjo realnost pa pride še zlasti do izraza v fobiji. V Nezavednem Freud piše: "Jaz se vede tako, kot da mu razvoj tesnobe ne bi grozil zaradi nekega nagonskega vzgiba, ampak zaradi neke zaznave. Zato lahko na to
zunanjo nevarnost reagira s poskusi bega v smislu fobičnega izogibanja. Poskusi bega pred nagonskimi zahtevami pa so v splošnem nekoristni in rezultat fobičnega bega vendarle ni zadovoljiv" (Freud, 1987, str. 145).
V delu iz leta 1922 z naslovom Nekateri nevrotični simptomi pri ljubosumnosti, paranoji in homoseksualnosti Freud opozarja na nadaljno manifestacijo projekcije, na t. i. projicirano ljubosumnost, ki jo razlikuje tako od normalne ljubosumnosti kakor tudi od ljubosumnosti paranoika. Subjekt se namreč brani pred svojo lastno željo po nezvestobi tako, da ljubosumnost pripiše svojemu partnerju, rekoč: "Ti si ljubosumen, ne pa jaz!" Ob tem odvrne pozornost od svojega lastnega nezavednega in jo preusmeri na nezavedno drugega - svojega partnerja, pri čemer se zgodi dvoje: spozna "nekaj novega" o svojem partnerju, hkrati pa glede samega sebe zaide v veliko zmoto.
Napačno bi bilo misliti, da projekcija deluje zgolj v patologiji in da v vsakdanjem življenju normalnega človeka ne pride do izraza. Omenili smo že primer rasizma, opozoriti pa kaže tudi na vrsto študij, ki dokazujejo, da se na projekcijo ne opirajo le rasni, temveč tudi religiozni, spolni in drugi predsodki. Vse prepogosto pozabljamo, da prav altruizem, ki ga vedno znova povzdigujemo kot etični princip par cxcellencc, ni nič drugega kot eden izmed mnogih izrazov projckcijc. Prepovedane (najpogosteje seksualne) želje subjekt projicira v drugega, nato pa stori vse, da bi jih slednji mogel udejanjiti. Pri tem je pripravljen žrtvovati lastne interese, srečo ali celo življenje. Popovič navaja kot zgled altruističnega lika Cirano de Bcrgeraca (Popovič, 1985).
Tudi v vraževerju, mitih in animizmu igra projekcija izjemno pomembno vlogo, saj prav demoni, duhovi in druga nadnaravna bitja utelešajo slabe, prepovedane nezavedne želje (Laplanche, Pontalis, 1985).
Anna Freud meni, daje delovanje projekcije (in introjckcije) odvisno od "sposobnosti" subjekta, da razlikuje med tistim, kar prihaja od znotraj, in onim, kar prihaja od zunaj. Za razliko od A. Freud pa M. Klein umešča projekcijo med shizoidne OM (med katere sodijo tudi splitting, projektivna identifikacija, idealizacija, ncgacija in introjek-cija), ki v preseganju depresivne pozicije (ta proces se dogaja med šestim in dvanajstim mesecem otrokovega življenja) ne deluje več v tolikšni meri kot poprej, tako da otrok znova podoživi svoja zgodnja tesnobna stanja (kar utegne izzvali celo otroške nevroze). S tem se idealizacija objektov bistveno zmanjša. Objekti, ki so bili prej nadvse zelo zastrašujoči, postajajo vedno bolj "prijazni". Otrokov jaz teži k tesnejši notranji povezanosti, tako da tudi sama tesnoba bistveno upada. Na tak način lahko otrok ustrezneje dojema stvarnost in seji prilagaja.
lluzorno in povsem neplodno bi bilo domnevati, da odrasel normalen človek ne reagira s shizoidnimi mehanizmi in da ne vzpostavlja več t. i. shizoidnih odnosov do objektov. Kleinova eksplicitno poudarja, da obstajajo shizoidni odnosi do objektov, resda v manjši meri, tudi pri normalni odrasli osebi. Kažejo se v obliki sramu, izumet-ničenosti (nenaravnosti), pa tudi v obliki pretiranega zanimanja za druge ljudi (žal Kleinova v svojem eseju Zapisi o nekaterih shizoidnih mehanizmih ne obravnava podrobneje shizoidnih odnosov, značilnih za normalno odraslo osebo, saj jo zanimajo predvsem patološki vidiki teh odnosov). Tudi trenutne motnje logičnega mišljenja (npr. nepovezane misli in asociacijc) so zanjo odraz shizoidnih mehanizmov, in sicer začasnega splittinga jaza.
Povsem drugače pa se tovrstni odnosi vzpostavijo pri t. i. shizoidnih osebnostih, kjer pride do prekomerne projekcije razcepljenih delov selfa v drugo osebo. Projekcija
tako vpliva na odnose do objektov, na emocionalno življenje in na osebnost v ccloti, tako da se čuti takšna oseba strahotno osamljena in se neznosno boji vsakršne, še tako kratkotrajne ločitve od ljudi, predmetov itd. Jaz postaja šibkejši in občutek nemoči se razbohoti v vsej svoji veličini. Bolj ko oseba išče izhod, bolj se zapleta v depresivno stanje (Klein, 1983).
Za projekcijo je značilno, da z njo svoje negativne težnje pripisujemo drugim. Projiciramo torej tisto, kar je osovraženo, slabo. V interpretacijah teorije M. Klein pogosto zasledimo stališče, da otrok projicira slab fantazmatski objekt. Vendar pa Kleinova v Zapisih o nekaterih shizoidnih mehanizmih izrccno poudarja, da niso zgolj slabe, nezaželene vsebine otrokovega selfa tiste, ki so vključene v mehanizem projekcije. Tudi dobri deli selfa se v otrokovem zgodnjem obdobju izločijo in projicirajo, kar se zlasti kaže v otrokovem odnosu do iztrebkov. Iztrebek ima namreč zanj pomen daru. (Na oblikovanje teorije daru je na Kleinovo s svojimi deli o najzgodnejšem otrokovem razvoju nesporno vplival Abraham, ki je med prvimi izdelal teorijo o razrešitvi Oj-dipovega kompleksa pri deklici. To teorijo je z velikim navdušenjem sprejela tudi Kleinova, ki pa žal - ker je večino svoje pozornosti namenila najzgodnejšemu odnosu med otrokom in materjo - na področju psihologije ženske ni šla dlje od Abrahama).
V luči njene teorije se deli jaza skupaj z iztrebki izločijo iz otroka in projicirajo v drugo osebo in predstavljajo kot taki dobre in ljubljene dele selfa. Tovrstna projekcija je neizbežna tako za otrokov razvoj pozitivnih odnosov do objektov kot za samo interakcijo jaza z okoljem.
Seveda pa tudi prekomerna projekcija dobrih delov selfa pušča brazde v nadaljnem otrokovem življenju: zaradi izgube dobrih delov svoje osebnosti vidi v materi utelešenje lastnega ideala jaza, njegov jaz začne slabeti in postaja vedno bolj osiromašen. V končni fazi privedejo ti procesi do pretirane odvisnosti od zunanjih predstavnikov lastnih dobrih delov. Ljubezen do objekta doživlja oseba kot ljubezen do predstavnika lastnega selfa: ko ljubi drugega, ljubi sebe (Klein, 1983).
Na tej točki moramo preusmeriti pozornost s projekcije na druge OM. Ostaja pa vprašanje, ki smo ga doslej, morda ravno iz bojazni, da nanj ne bi znali odgovoriti, puščali ob strani: razmerje med projekcijo in potlačitvijo.
Dejstvo je, da je že Freud označeval iste procese z različnimi imeni in da jc za različne procese uporabljal iste termine. Tako je bilo tudi s projekcijo. V svojih začetnih delih je menil, da projekcija, značilna za paranojo, ustreza potlačitvi, ki spremlja obsesivno nevrozo, in da pomeni paranoidna projekcija pravzaprav izrinjenje nezaželenega v zunanji svet. Primarni obrambni simptom se kaže kot nezaupanje do drugih ljudi in pomeni v bistvu vrnitev potlačenega iz zunanjosti.
Povsem drugačen pomen pa je Freud pripisal projekciji v primeru Schreber: tu deluje projekcija v času oblikovanja simptoma (Symptombildung). Paranojo, ki se oblikuje v dveh fazah, je v tem delu postavil v bližino nevroz:
-	nezaželen občutek (Schreberjeva homoseksualna ljubezen) je potlačen v nezavedno in tam predelan v nasproten občutek;
-	sledi projekcija tega občutka v zunanji svet.
Podrobnejša analiza razkrije dva različna pomena projekcije.
1. Projekcija kot kinematograf
Subjekt "pošlje" v zunanji svet podobo nečesa , kar obstaja v njem samem oz. v njegovem nezavednem. Projekcija je zatorej vzrok zmote o samem sebi, saj subjekt pri
drugih ljudeh natančno in z lahkoto prepoznava vse tisto, česar ne more prepoznati pri samem sebi. V tem primeru gre za iluzijo.
2. Projekcija kot "kvazi" realen proces izključitve
Subjekt "izvrže" nekaj nezaželenega, pozneje pa to odkrije v zunanji realnosti. Projekcija se ne nanaša na vsebine, kijih subjekt noče spoznati, marveč na pojave, glede katerih si subjekt želi, da se ne bi bili zgodili. V tem primeru gre za primarno ločitev med subjektom in zunanjim svetom (Laplanchc, Pontalis, 1985).
Kljub vsemu pa odgovora na vprašanje, kako opredeliti razmerje med projekcijo in potlačitvijo, še nismo našli. Zdi se, da je potlačitev pogoj za projekcijo. Če to drži, zakaj potem pravimo, daje projekcija primitivni OM, potlačitev pa zrelejši?
ZANIKANJE
Tudi zanikanje sodi med primitivne OM. V spisu Zanikanje ga Freud pojasnjuje z metapsihološko razlago, ki temelji na dveh tezah:
1.	zanikanje jc način (eden izmed načinov) spoznavanja potlačenih vsebin;
2.	na zavestni ravni subjekt zgolj razumsko sprejme potlačene vsebine, pri čemer pa ostaja tisto, kar je bistveno (afektivna predstava), še naprej nezavedno (Freud, 1987).
Zanikanje je torej tesno povezano s potlačitvijo. A. Freud vidi v njem predhodnika potlačitve. Zanikati namreč pomeni odstraniti iz zavesti vse tisto, kar je (za zavest) nesprejemljivo. Je eden izmed pomembnih mehanizmov v travmatskih stanjih, ko se skuša posameznik izogniti nekemu položaju, ki ga ne zmore obvladati. Seveda igra zanikanje pomembno vlogo tudi v razvoju osebnosti. Otrok česlo uporablja ta mehanizem, da bi negiral bolečino, ohranil svojo omnipotentno držo in še naprej sledil načelu ugodja (Popovič, 1985).
V zvezi z regresijo (pri kateri je tudi opaziti zanikanje) razlikuje Popovič več različnih pojavov.
1.	Na prvem mestu omenja nadzorovano regresijo v sanjah. Bolnik, ki se sicer zaveda svoje bolezni, sanja, da jc zdrav. Tu je negacija blizu realnosti.
2.	Obstaja tudi zanikanje v domišljiji, ki je posebej izraženo pri otrocih in starejših, in sicer kot posledica separacijskc anksioznosti. Dnevno sanjarjenje predstavlja tudi način nadzorovane regresije, kije v službi jaza, njen cilj pa jc sprostitev.
3.	Pri manjših razcepih jaza se zdi, da obstajata dve instanci, ena, ki pozna resnico, in druga, ki jo negira. Pri psihozah se ta proces stopnjuje vse do popolne negacije (Popovič, 1985).
PROJEKTIVNA IDENTIFIKACIJA IN SPLITTING
Z razvojnega vidika je naravnost nemogoče opisati posamične mehanizme, ločene drug od drugega, saj obstaja vsak le v povezavi z drugim. Tako Kleinova govori, denimo, o tesni povezanosti med splittingom, projektivno identifikacijo, ncgacijo, idcalizacijo, projekcijo, introjckcijo in drugimi mehanizmi, ki jih podrobneje obravnava v spisu Notes on Some Schizoid Mechanisms, ki je tudi eno njenih najznamenitejših in - za razumevanje njene teorije - najpomembnejših del.
Avtorica se je v obravnavi večine razvojnih in obrambnih mehanizmov precej odmaknila od klasičnih psihoanalitičnih pojmovanj. V množici zgodnjih mehanizmov, ki obsega projckcijo in introjekcijo (kije potrebna za vzpostavitev notranjega psihičnega aparata, pri čemer ego sprejme vase tisto, kar zazna ali izkusi na objektu; po Balintu je introjekcija sprejemanje kakršnegakoli objekta;), igrata najpomembnejši vlogi prav splitting in projektivna identifikacija. Splitting jc mehanizem, ki onemogoča združevanje libidnih in agresivnih delov podobe samega sebe in drugih. Tako posameznik doživlja posebej dobre in posebej slabe dele podobe samega sebe. Splitting je osrednji mehanizem obrambne organizacije ega, preden je dosežena stopnja konstantnosti objekta (Matjan, 1990). Projektivna identifikacija pa predstavlja prvi način odnosa z objektom, pa tudi obrambo, ki temelji na projekciji libidnega in agresivnega dela selfa. Postopoma pride do razlikovanja med selfom in objektom, kar vodi v identifikacijo s tistim objektom, ki je bil doslej doživljen kot del selfa (Matjan, 1990). Njen nastanek omogočajo tudi oralni in analni sadistični impulzi, zaradi česar je v tesni povezavi s paranoidno-shizoidno pozicijo.
PREMEŠČANJE
Mehanizmu premeščanja psihologi ne namenjajo tolikšne pozornosti kot drugim OM (npr. potlačitvi, projckciji in identifikaciji). Morda tiči vzrok že v teoretskih osnovah, iz katerih je izrasla njegova opredelitev - Freud jc namreč premeščanje (in zgoščanje) povezoval predvsem s sanjami. Seveda ni zanemaril pomena tega mehanizma pri tvorbi nevrotičnih simptomov (zlasti obsesionalnih) in njegovega delovanja v nezavednem.
V splošnem bi lahko delovanje premeščanja opredelili takole: zanimanje za idejo x, njena vrednost, intenzivnost za subjekt, se od nje oddaljijo in preusmerijo na neko drugo idejo y, ki prvotno ni imela take vrednosti, je pa z izhodiščno idejo povezana z verigo asociacij (Laplanche, Pontalis, 1985).
LITERATURA
1.	Adler, Alfred (1989): O nervoznom karakteru, Matica Srpska, Novi Sad.
2.	Blanck, Gertrude in Rubin (1985): ligo - psihologija, Biblioteka psiha, Zagreb.
3.	Bosanac, Milan, Mandič, Olcg, Petkovič, Stanko (1977): Rječnik sociologije i socialne psihologije,
Informator, Izdavačka kuča, Zagreb.
4.	Eaglcton, Terry (1987): Književna teorija, SveučeliSna naklada Liber, Zagreb.
5.	Freud, Sigmund (1987): Metapsihološki spisi, ŠKUC, Filozofska fakulteta, Ljubljana.
6.	Fulgosi, Ante (1988): Psihologija ličnosti, Školska knjiga, Zagreb.
7.	Klein, Melanie (1983): Zavist i zahvalnost, Biblioteka psiha, Zagreb.
8.	Lacan, Jacques (1988): Etika psihoanalize, Analecta, Ljubljana.
9.	Laplanche, J., Pontalis, J.B. (1985): The Language of Psycho- Analysis, The Hogharth Press and the
Institute of Psycho- analysis, Ix>ndon.
10.	Lamovec, Tanja (1984): Emocije, Filozofska fakulteta, oddelek za psihologijo, Ljubljana.
11.	Matjan, Polona (1990): Možnosti ocenjevanja Rorschachovega preizkusa z vidika teorije objektnih
odnosov. - V: XVII. in XVIII. Posvetovanje psihologov Slovenije (Radenci - 1988/1989), DruStvo psihologov Slovenije, Ljubljana.
12.	Musek, Janek (1988): Teorije osebnosti, Filozofska fakulteta UEK, Ljubljana.
13.	Popovič, Milan, Jerotič Vladcta (1985): Psihodinamika i psihoterapija neuroza, Nolit, Beograd.
14.	Praper, Peter (1990): Analiza razvojnih deficitov v klinični situaciji. - V: XVII. in XVIII. Posvetovanje
psihologov Slovenije (Radenci - 1988/1989), Društvo psihologov Slovenije, Ljubljana.
15.	Praper, Peter (1992): Dinamično intcrprctativna ali tudi razvojna diagnoza? - V tisku Anthroposa,
Društvo psihologov Slovenije in slovensko filozofsko društvo, Ljubljana.
16.	Praper, Peter: opiram se na zapiske s predavanj v okviru predmeta 'Teorija nevroz", poslušanega v šol.
letu 1989/90.
17.	Sandler, Joseph (1989): Dimensions of Psychoanalysis, Karnac Books, Ixindon.
18.	Segal, Hanna (1974): Melanie Klein - Cine Einfuhrung in ihr Wcrk, Kindlcr, Munchcn.
19.	Šali, Borut (1986): RO-P, Rorschachova psihodiagnostika (Priročnik), Zavod SR Slovenije za produk-
tivnost dela, Ljubljana.
20.	Žižek, Slavoj, (1987): Jezik, ideologija, Slovenci, Delavska enotnost, Ljubljana.