V11VBIIANI1N VMAR.1 BORV. >1 IZHAJA MESEČNO - CELOLETNA NAROČNINA ZNAŠA 15 DIN NAROČA SE: PROSVETNA ZVEZA V LJUBLJANI, MIKLOŠIČEVA 7 ŠTEV. 7-8 AVGUST 19% LETO XV Enciklika sv. Očeta o filmu Odkar smo dobili zvočni film, posveča katoliška cerkev tudi temu vprašanju veliko važnost. O tem nam dokazuje enciklika V igilanti cura, katera je izšla 29. junija in je bila namenjena predvsem škofom Zedinjenih držav Severne Amerike. Tamkaj so namreč katoličani podvzeli veliko akcijo proti slabim filmom. Delo ameriške legije dostojnosti je odjeknilo na vseh poljih kinematografije. Že I. 1930 so ameri-kanski proizvajalci filmov obljubili, da ne bodo več snemali nemoralnih lilmov. Svoje obljube pa niso dovolj trdno držali. Ravno vsled tega pohvali sveti Oče ligo dostojnosti pri njenem delu. Ta liga se namreč vsako leto znova zaveže, da ne bodo gledali nemoralnih filmov. Ta akcija je toliko uspela, da niso prišli več na trg slabi filmi. Problem filma gleda sveti Oče z verskega, moralnega, umetniškega, socialnega in vzgojnega stališča. Dalje izraža v svoji encikliki željo, da bi zgled ameriških škofov posnemali tudi katoličani v drugih državah. Sv. Oče predlaga stvarna in praktična sredstva, kako naj se organizira ta akcija pri katoličanih. Predlaga, da bi se ustanovile nekake katoliške komisije za cenzuro filma, katere bi pazile, da bo film res kulturen, da ne bo vodil v propast gledalce. Posebno hvalo zaslužijo oni industrijalci, kateri izde- lujejo zares umetniške in vzgojne filme. Ako bi vsi industrijalci tem sledili. bi bile vse nevarnosti odstranjene, ker se pa to ne zgodi, zato predlaga sv. Oče, naj bi se škofje zavzeli, da bi njihovi verniki vsako leto obljubili, da ne bodo gledali slabih filmov. V ta namen naj bi se pri vseh narodih organizirali uradi, da ocenijo vsak film. ali je dober, ali je slab. Pri nas v Jugoslaviji je delo na tem polju zelo težavno. Izposojevalnice v Zagrebu in Beogradu so večinoma v židovskih rokah in fungirajo kot podružnice inozemske filmske industrije. Tudi ni mogoča izbira samo dobrih flimov. temveč mora -izposojevalec vzeti ne samo dobre, temveč tudi filme II. in lil. razreda. Toda kljub temu lahko zaznamujemo že v Ljubljani sami velik napredek, odkar se je osnoval kino Union. Filmi, ki tukaj teko, stoje pod strogo cenzuro. Podjetje samo tudi skrbi, da je program prvovrsten. Vsled tega sc je kulturni nivo filma v Ljubljani tekom leta zelo dvignil, ker je bil prejšnji monopol s tem strt. Publika, ki je bila preje zadovoljna s kičem, zahteva danes v Ljubljani že prvovrstne in najnovejše filme. Razmeroma malo je takih filmov, ki bi bili nemoralni. Večina je posvečenih lahkim operetam. Podjetje je dalo na program tudi par verskih filmov. Človek l>i mislil, (la bo katoliška Ljubljana ravno te vrste filme najbolj posetila, pa se je zgodilo obratno. Tudi lepi filmi z naravoslovja in pa alpski filmi niso potegnili. V tem oziru čaka še dosti dela. Nujno bi pa bilo, da bi verniki jasno vedeli, kateri filmi so primerni in kateri filmi so škodl jivi, zato bi bilo nu jno potrebno, da se objavi od časa do časa lista dobrih filmov in slabih filmov. T o bi pač morali skrbeti tudi katoliški dnevniki. Seveda bi bilo želeti, da bi izšla enotna lista za cel svet. ker za cel svet veljajo iste zapovedi. Posebno bi take vrste liste dobro služile onim našim društvom, ki imajo svoja kinopodjetja. Ker je enciklika o filmu tako važna, zato jo v glavnem prinašamo tudi do-slovno. Vselej kadar se je prilika pokazala, smo smatrali za dolžnost svoje dušne službe, da na to opozorimo ne samo škofe in duhovščino, temveč vse osebe, ki imajo skrb za javno dobrino. Že v encikliki »Divini illius Magistri« smo opozorili, da so tako močna sredstva propagande, kakor je film. kadar vsebu jejo zdrava načela velike korisli za pouk in vzgojo, ako niso podvržena slabim namenom in pohlepu za dobičkom. Ponovno smo naglašali, da se mora film postaviti v službo morale in vzgoje. Pred skupino zastopnikov mednarodnega kongresa za filmski tisk. ki je bil v Rimu, smo opozorili na premnoge probleme in opozorili vse one, ki so dobre volje, da v imenu vere in resnične dobrine uporabijo vsa sredstva, zlasti tisk. da bi film postal dragoceni element pouka in vzgoje in ne uničenja in propasti za duše. Ker pa je stvar tako kvarna že sama po sebi in z ozirom na okolnosti dosedanje človeške družbe ne zadostuje samo priporočilo, temveč da se poglobimo v resno razmišljanje in to ne samo za posamezne škofije, temveč za cel katoliški svet. Umetnost mora dvigati, a ne poniževati. dar božji, da bodo usmerjeni za slavo božjo in za zveličanje duš ter da praktično služijo razširjanju božjega kraljestva na zemlji in da imamo vsi korist, kakor nas uči molit sv. cerkev: sie transeamus per bona temporalia ut 11011 amittamus aeterna (tako je treba uporabljati časne dobrine, da ne izgubimo večnih). Splošno iz vseh priznano pa je dejstvo, čim bolj napreduje umetnost in filmska industrija, tem bol j se kaže nevarnost filma tako za moralo, vero in poštenje. Zabava je v svojih raznovrstnih oblikah postala potrebna za narod, ki se muči v svojem poklicnem delu, toda ta zabava mora biti dostojna človeku in zato zdrava in moralna. \ zbujati mora pozitivne dobrine in oplemeniti naše mišljenje. Brezdvotlino je med modernimi zabavami kino v zadnjih letih zavzel odločujoče mesto. Ni treba spominjati, koliko milijonov ljudi dnevno prisostvuje kino predstavam. Kako hitro se odpirajo dvorane pri vseh civiliziranih narodih filmu, tako da je kino končno postal na jbol j ljudski način zabave, katerega se poslužujejo ne samo bogati, temveč vsi družabni sloji. Moč filma. Danes nima svet močnejšega sredstva za vplivanje na množico, kakor je slika, proicirana na platno. Moč filma je v tem, da govori po sliki. Čio-veški duh brez posebnega truda sprejema sliko iu naj bi bila to tudi preprosta hiša. katera bi sicer ne bila sposobna in ne bi želela, da izvrši naporno pojmovanje in abstrahiran je. Saj tudi čitanje in poslušanje zahteva neki napor, kateri pa je pri kino predstavi odstranjen. \ zvočnem filmu pa se ta moč še povečava, ker se dejan ja s pomočjo glasbe in slike ponazoru-jejo. Zato pa razni plesi iu varijeteji, ki se namenoma vstavljajo med dejanja, vzbujajo strasti. Dobri in slabi filmi. Če je kinematografija v resnici šola, katera večino ljudi z uspehom poučuje v dobrem in hudem, zato je potrebno. da bo ona povzdignjena do one meje krščanske zavesti, da bo osvobojena slabih in nerednih učinkov. Vsakdo ve, kakšno škodo zapuste v človeški duši slabi filmi. 1 i filmi tvorijo priložnost za greh, vodijo mladino na slaba pota ter se v njih proslavljajo strasti. Resnično življenje se kaže v napačni luči, uničujejo ideale, rušijo ljubezen, spoštovanje napram zakonu in nežnost napram družini. Lahko izzovejo razne predsodke med poedinimi, kakor tudi med posameznimi narodi, med družabnimi sloji. Nasprotno pa učinkujejo dobre predstave na one, ki jih gledajo. One vzbujajo v človeku plemenite življenjske ideale, širijo dragoceno spoznanje, seznanjajo gledalca z zgodovino in naravnimi lepotami domovine, predoču-jejo mu resnico, čednost v prikupi j ivi obliki, pospešujejo mir med narodi, slogo med družabnimi sloji in pozitivno sodelujejo pri gradbi pravičnega družabnega reda v svetu. Mladina in kino. Vse te lastnosti se še pomnože z dejstvom, da film ne govori samo posamezniku. temveč množici in v takih okolnostih, ki so najbolj primerne, da vzbude v njih dobro ali slabo. Filmske slike se kažejo obiskovalcem, ki sede v temnih prostorih in so včasih telesno in duševno oslabljeni. Te dvorane, kjer se prikazujejo filmi, so včasih v bližini cerkve in šole, torej na krajih, ki so obče pristopni. Pri filmu sodelujejo izbrani umetniki, ki morejo že posvojili prirojenih lastnostih posebno vplivati na mladino in lahko postanejo sredstvo zvodljivosti. Poleg tega je kino razkošno urejen, opremljen z ugodno glasbo, poln živega realizma, ki se s pretirano naglico vrsti na platnu. Zato njegova privlačnost posebno deluje na mlade ljudi in na otroke. Posebno v dobi, ko se gradi in raste v človeku moralna zavest, ko se razvija spoznanje, ko se vzbuja zavest dolžnosti. Na žalost pa moramo ugotoviti, da je ta vpliv vedno slabši. Ko mislimo na propast duše mladine in otrok, se spomnimo strašnih besed našega Gospoda, ki pravi: Kdor pohujša enega izmed onih malih, ki verujejo v mene, bolje bi mu bilo, da se mu obesi mlinski kamen na vrat in se vrže v globočino morja. Zato je ena največjih potreb našega časa čuvati in delati, da ne bo kino šola pokvarjenosti, temveč da postane dragoceno orodje, da se dvigne človeštvo. Kjerkoli je vlada skrbna in se trudi, da film dobro vpliva moralno in vzgojno, je ta vlada s pomočjo poštenih oseb, s pomočjo očetov in mater vpeljala posebne komisije za cenzuro in ustanovila urade ter stopila v zvezo s filmsko produkcijo, navdahnilo isto z narodnimi deli velikih pesnikov in pisateljev. Popolnoma pravilno je bilo, da ste vi, dragi bratje, bdeli osobito nad filmsko industrijo, ki je pri vas zelo napredovala in ima velik uspeh tudi za ostale dele sveta, pa je tudi dolžnost škofov celega katoliškega sveta, da se združijo in nadzirajo to splošno zabavo in pouk, da ne bo kvarno vplival na vzgojo in vero, da ne bo protiven krščanskemu duhu in njegovim etičnim načelom. Truditi se je treba, da v narodu vznikne krepost in poštenje. Ta dolžnost pa ne veže samo škofe, temveč vernike in vse ljudi, katerim je na srcu čast in svetost družine, naroda in človeške družbe. V čem naj se kaže ta pazljivost? Problem produkcije filmov bi bil rešen, če bi se mogla zgraditi ta produkcija popolnoma na načelih krščanske morale. Nikdar ne moremo dovolj pohvaliti vse one, ki so se posvetili ali ki se hočejo posvetiti nalogi, da se kinematografija vzdigne do vzgojnih ciljev in do zahtev krščanske vesti in da se kot strokovnjaki in ne kot dile-tanti trudijo, da se izognejo vsaki izgubi moči in denarja. Vemo. cla je težko organizirati tako industrijo ravno zaradi finančnih razlogov, da je treba jemati v obzir ostalo produkcijo, da ne škoduje verskim, moralnim in družabnim ciljem, a kljub temu je potrebno, da dušni pastirji čujejo nad filmom, ki se nudi krščanskemu narodu. Kar se same industrije filmov liče, opozarjamo škofe vsega sveta, posebno vas, dragi bratje, da opomnite one katoličane, ki sodelujejo pri industriji, naj skrbno mislijo na svojo dolžnost in odgovornost, ki jo imajo kot sinovi cerkve, da bodo filmi, ki jih proizvajajo, v skladu z načeli zdrave morale. Število katoličanov, ki so sodelavci, ravnatelji, avtorji in igralci pri filmih, ni ravno malo. Njihov vpliv ni bil vedno v skladu z njihovo vero in njihovimi ideali. Vi hočete, častiti bratje, na to opozoriti, da svoj poklic stavijo v sklad s svojo vestjo kot dobri ljudje in nasledniki Kristusovi. Sodelovanje Katoliške akcije. Za to nalogo, kakor za ostale naloge na apostolskem polju je potrebno, da dušni pastirji pridobijo izvrstne sodelavce med onimi, ki se bojujejo v vrstah Katoliške akcije, katerim tudi v tem pismu pošiljamo topel poziv, da nudijo svoje sodelovanje in da se ne utrudijo in oslabijo. Škofje bodo dobro storili, ako od časa do časa kinematografsko industrijo opozore, da morajo kot dušni pastirji čuvati in bdeti nad pošteno in zdravo zabavo, ker so odgovorni pred Bogom za moralno vzgojo svojega naroda. Vi, častiti bratje, v Združenih državah, morete posebno naglaševati, da je vaša kinematografska industrija odgovorna z vsem svojim delom človeški družbi. Filmi nikakor ne smejo služiti samo zabavi, ne samo, da kažejo vesele tre-notke, temveč da morajo s svojo veličastno močjo širiti prosveto in voditi ljudi k dobremu. Praktični nasveti bi bili: predvsem je treba naglasiti, da vsi škofje in duhovniki od svojih vernikov zahtevajo, da napravijo vsako leto kot njihovi sobratje v Ameriki obljubo, da ne bodo prisostvovali filmom, ki kršijo resnico in krščansko moralo. Ta obljuba se more najbolj uspešno izpeljati v župni cerkvi ali šoli in s sodelovanjem očetov in mater v družinah. Škofje naj se v ta namen poslužujejo katoliškega tiska, kateri naj pojasni lepoto in uspeh takih obljub. Pri taki priliki mora narod jasno spoznati, kateri filmi so dovoljeni za vsakega, kateri so primerni samo za nekatere in kateri so pogubni in gotovo slabi. Potreba je, da se objavijo opisi filmov, ki naj bodo tudi javno klasificiram, to se more zgoditi po posebnih vesteh ali preko katoliškega tiska. Potrebno bi bilo, da se za cel svet sestavi popis filmov, ker za vse velja isti moralni zakon. Res, da ne more biti sodba o nekem filmu vedno in za vsak slučaj in za vse enaka, razen o filmu, ki se nanaša na vse društvene sloje velike in male, učene in neučene. Okolnosti, običaji in oblike so različne v raznih krajih, vsled tega bi morda ne bilo praktično za cel svet odrediti en sam popis. Ako bo vsak narod imel popis filmov na zgoraj označeni način, bo ta popis že dober kažipot. Potrebno je torej, da v vsaki državi škofje osnujejo permanentni narodni odbor, kateri naj pospešuje dobre filme in naj opozarja na ostale kot na slabe. To delo naj bi bilo poverjeno centralnemu združenju Katoliške akcije, katera je direktno odvisna od škofa, škof je pa imajo pravico, da določijo za posamezne škofije po svojih škofijskih komisijah še strožje kriterije glede cenzure filmov. Škofijski urad naj bi skrbel za organizacijo kinematografskih dvoran po župnijah in katoliških društvih in mora preskrbeti dobre, pregledane filme. Ako organiziramo taka kinopodjetja. bodo ta za industrijo dobri zgledi in se bo tudi industrija potrudila, da bo izdelovala filme, ki bodo odgovarjali našim načelom in ki se bodo lahko predvajali ne samo v katoliških, temveč tudi v vseh drugih kino dvoranah. Zavedamo se, da bodo taki uradi potrebovali žrtve in stroške katoličanov raznih držav. Toda velika važnost kina in potreba, da se varuje morala krščanskega naroda, bo tudi to žrtev doprinesla. Kinematografski urad mora biti sestavljen od članov, kateri imajo zvezo s kinematografsko tehniko in kateri so dobro utrjeni v moralnih načelih in katoliških naukih. Poleg tega morajo imeti vodstvo in direktno navzočnost duhovnika, katerega škof določi. Sporazum in izmenjava ocene in informacije med takimi kinematografskimi uradi raznih držav bo gotovo omogočil delo okoli revizije filmov in jemal v obzir razne nasvete. Le na ta način se bo vzpostavila enotna sodba in enotne informacije za katoliški tisk na celem svetu. Taki uradi bodo koristili ne samo s skušnjami, pridobljenimi v Združenih državah, temveč tudi z delom na kinematografskem polju v ostalih državah. Ako bi pa člani tega urada kljub najboljšim namenom in razpoloženju zapadli kaki pogreški, kakor se to dogodi pri vsaki ljudski stvari, tedaj bodo škofje v svoji pastirski modrosti že znali popraviti in varovati ugled in spoštovanje urada, bodisi da izmenjajo one osebe, ki so se pokazale nespretne za tako nalogo, bodisi da dodelijo uradu uglednega člana. Če škofje prevzamejo to nalogo, ki je težavna, o čemer nikakor ne sumimo, ker dobro poznamo njihovo pastirsko gorečnost, se bo izvršila velika naloga za čuvan je morale svojega naroda tudi v času njihovega odmora in zabave. Tako delo' bodo odobravali katoličani, kakor tudi nekatoličani in bodo na ta način zagotovili smer one velike mednarodne sik-, katera je, da se upoštevajo najlepši in najpravič-nejši zakoni živl jenja. Da povečamo vrednost teh naših želja, ki nam prihajajo iz očetovskega srca, prosimo pomoči božje milosti. Pod njeno za- ščito vam iz vse duše, častiti bratje, duhovščini in narodu, ki vam je poverjen, podeljujemo apostolski blagoslov. Izdano v Rimu, pri sv. Petru, dne 29. junija 1936, na praznik sv. apostola Petra in Pavla v XV. letu Našega Pontifikata. Pij PP. XI. Ta okrožnica potrjuje, kako nujno je bilo delo pri Prosvetni zvezi, da je že leta 1928 osnovala kino odsek, ki si je prevzel iste naloge, ki so označene v zgornji encikliki. Delo bodočega leta pa bo, da bomo osnovali zadruge društvenih kinov, ki se bodo pač morali zavezati, da bodo predvajali le one filme, ki jih bo preskrbela ta zadruga. 40 kinopodjetij šteje dravska banovina. Prepričani smo, da bi jih 20 pristopilo takoj v tako zadrugo, prav toliko bi jih dobili v Dalmaciji in na Hrvatskem. Če bi 40 kinopodjetij zahtevalo versko in moralno neoporečne filme, bi tudi industrija morala upoštevati naše zahteve. Zato že sedaj pozivamo vsa društva, ki imajo kino dvorane, da dobro prečitajo zgornjo okrožnico in takoj prijavijo Prosvetni zvezi, ali vstopijo v tako zadrugo. V. Z. Naše letošnje prireditve Za nami so lepi prosvetni tabori, ki so se vršili tekom letošnjega poletja. Ni zadosti, da smo na te tabore vabili, temveč je naša dolžnost, da se sedaj ozremo po zaključeni poletni dobi na nje in podčrtamo nekatere misli. Šmartno pri Kranju Lep je bil tabor, ki je zbral številne kulturne delavce iz Kranja in okolice v prijaznem Šmartnem. Kar je posebno ugajalo na tem taboru, je bil vzoren red v cerkvi in pri popoldanskem nastopu mladine. Mladina je tukaj pokazala, da hoče dela, resnega dela, kjer se bo lahko duhovno in telesno vežbala za svoje bodoče naloge, ki jo čakajo. K tej slovesnosti so prišla odpo- slanstva prosvetnih organizacij iz Kranja, Tržiča, Škofje Loke, Šenčurja, Radovljice, Komende in Sostra pri Ljubljani. Šest društvenih zastav je prišlo pozdravit svojo sestro. Ob devetih se je uredil lep sprevod, v katerem je bilo okoli 100 narodnih noš, in korakal ob zvokih tržiške godbe v župnijsko cerkev. Tu je predsednik Prosvetne zveze g. prof. dr. Lukman v svojem govoru pojasnil naloge katoliškega prosvetnega dela, se spominjal 1050 letnice smrti sv. Metoda, prosvetnega dela Slomškovega in posebej opisal delovanje Slomškovega učenca in sotrudnika, stražiškega rojaka Jožeta Rozmana, ki je umrl leta 1874 kot dekan v Konjicah. G. svetnik Šare hrani sliko tega odličnega moža. Nato je služil predsednik sv. mašo, med katero je domači pevski zbor lepo prepeval. Po sv. maši so pred oltarjem razvili novo zastavo in predsednik Prosvetne zveze jo je blagoslovil. Ku-movala sta gospa Schifrerjeva. ki je na zastavo privezala lep trak, in gospod Draksler. Nato je godba intoni-rala himno »Povsod Boga« in vsa množica jo je mogočno pela. Po cerkvenem opravilu, pri katerem je bila prostrana šmartinska cerkev do zadnjega kota polna, se je razvil sprevod, ki je krenil na slavnostni prostor ob Šmar-tinskem domu. Tu je g. duh. svetnik Šare pozdravil navzoče, se zahvalil bratskim društvom, ki so bila zastopana, in ob burnem odobravanju predlagal, naj se pošlje pozdrav častnemu predsedniku Prosvetne zveze, g. notranjemu ministru dr. Antonu Korošcu. Predsednik Prosvetne zveze je v kratkih besedah šmartinskemu prosvetnemu društvu čestital. Slavnostni govor je govoril kranjski rojak g. odvetnik dr. Šmajd. Ozrl se je na vzgojno delo prosvetnih društev v neposredni preteklosti, ki je vzgojilo značaje, ki so trdni ostali tudi v času zatiranja. Posebej se je ozrl na naloge prosvetnega dela v kraju, kakršen je Šmartno, kjer se je treba boriti s silami, ki si prizadevajo vernemu delavcu vzeti Boga in delavca ponižati /ia stopnjo stroja, pa venomer vpijejo, da delavca rešujejo. Vsi, ki jim je mar blagor naroda in države, bodo prosvetna društva podpirali, ne pa jih ovirali pri delu. Pozival je starše, naj pošiljajo svoje otroke v katoliška prosvetna društva, ako jih hočejo ohraniti sebi. Bogu in domovini. V naših prosvetnih društvih imajo prostora vsi stanovi, delavec, kmet in inteli-gent. Vse pa mora prešinjati ena volja: služiti hočemo Bogu in domovini, a hlapci nočemo biti nikomur. Ognjevitim besedam, ki jih je večkrat pretrgalo živahno odobravanje, so poslušalci na koncu pritrjevali z navdušenim vzklikanjem in ploskanjem. Z zabijanjem žebljev se je zborovanje končalo, malo preden se je oglasil opoldanski zvon. nostni prostor zopet napolnil. Z izvajanjem sporeda prireditve so počakali, da se je pripeljal g. ban dr. Natlačen. Kakih 200 m od slavnostnega prostora so ga sprejele zastave, narodne noše in godba in mala deklica mu je izročila lep šopek. Med prisrčnim pozdravljanjem je prišel ined množico ob Šmartinskem domu. Prireditev je obsegala petje dobro izvež-banega mladinskega zbora, več pesmi, ki jih je lepo zapel cerkveni pevski zbor, rajalni nastop deklic in simbolične vaje na resne pesmi: vmes so godli tržiški godci. Prireditev je bila zelo posrečena. — Zvečer so domači igralci na društvenem odru lepo zaigrali Upor Bohinjcev«. Prosvetni dan v Šmartnu je v naših vrstah podžgal novo navdušenje za katoliško prosvetno delo. V Št. Juriju pri Grosupljem 22. junija so se vse vasi občine Šent Jurij, posebno pa še sam Šent Jurij odeli v praznično oblačilo. Vse vasi so tekmovale med seboj, kako lepše pozdraviti kuma društveni zastavi bana g. dr. Marka Natlačena. Vsaka vas je imela svoje mlaje, ki so bili postavljeni in okrašeni kljub košnji in največjemu delu. Pod slavoloki pa so se zbirali vaščani in pričakovali prihoda g. bana, ki se je pripeljal točno ob 9 v spremstvu trnovskega župnika g. Finžgarja. ki je bil slavnostni govornik. Do občinske meje se je peljalo nasproti zastopstvo občine, v Mali vasi je bil sprejem, kjer je visokega kuma pozdravil v imenu cerkve župnik g. Medved. Prosvetnega društva g. Bedenčič, JRZ g. Perme, fantovskega krožka g. Perme ml. in zastopnik Gasilnega društva v Ponovi vasi. Po pozdravu je krenil sprevod proti Št. Juriju, kjer je bil pred Gasilnim domom pozdrav načelnika gospoda Goršiča. — Pred šolo pa je pozdravil g. bana šolski upravitelj gospod Trobiš, v imenu učencev pa učenec Bedenčič. Ob K) je daroval sv. mašo trnovski župnik g. Finžgar, ki ji je prisostvovala velika množica ljudi. Med mašo je godba iz Dobrepol ja igrala kongresne pesmi in je bilo ljudsko petje. Po sv. maši je imel župnik g. Finžgar slavnostni govor o pomenu prapora, v katerem je bodril in navduševal prebivalstvo za delo v katoliških prosvetnih društvih, ki so edina priporočljiva in koristna društva za širjenje ljudske prosvete. Čestital je društvu k 25letnici, želeč mnogo uspehov ln napredka. Po govoru je bil prapor blagoslovljen. Na tribuni je prisostvoval sv. maši g. ban, kumica gospodična Gale Anica, ki je duša društva in ki je učiteljica v Št. Juriju že dolgo vrsto let. Po blagoslovitvi je sledilo zabijanje žebljev, kar so izvršili visoki kum ban g. dr. Natlačen, kumica učiteljica gdč. Galetova, Perme, Str-nad, dr. Ivo Češnik, prof. Lazar. Med zabijanjem žeblja je visoki kuni iz-pregovoril bodrilnc besede in poudarjal žel jo, naj bo ta prapor simbol vere v Boga, zavesti do svoje zeml je in naroda in jugoslovanske države. Prapor se je pridružil praporoma Prosvetne zveze iz Ljubljane in Prosvetnega društva z Viča, nakar je krenil sprevod skozi Št. Jurij mimo visokih gostov. V sprevodu so bili konjeniki v narodnih nošah iz vseh vasi, kolesarji, gasilna društva iz fit. Jurija in Ponove vasi in mnogo narodnih noš. Končno je govoril še župnik iz Ško-eijana, g. Zupančič, ki je navdušil poslušalce s svojimi izvajanji. Popoldne ob pol 3 so bile litanije, potem pa v Društvenem domu akademija. Tej je prisostvoval tudi okrajni načelnik g. Maršič iz Ljubljane. Po končanem sprevodu so si mnogi gostje ogledali tudi Župana Permeta jamo na Taboru pri Grosupljem. Za prireditev, ki je sijajno uspela kljub utrujenosti prebivalstva, imajo največ zaslug predsednik društva gospod Bedenčič, učiteljica gdč. Galetova in gdč. Debeljakova, ki se mnogo trudi v korist in dobro uspevanje Prosvetnega društva. Pozdraviti je požrtvovalnost članstva, ki je v teb težkih časih nabralo potrebni denar za nabavo prapora, ki je krasno delo domačinke gdč. Skubiceve iz Gro-suplja. * Slomškovi prazniki 28. in 29. junija so bili prazniki tudi za našo prosveto. Veliko društvenih zastav, njim na čelu Zvezin prapor sv. Mihaela in lepa fanfara Prosvetne zveze se je prišlo poklonit enemu izmed prvih prosvetnih delavcev škofu Antonu Martinu Slomšku. njemu, ki je zapisal znamenite besede: Prava vera bodi vam luč, ma-terni jezik bodi vam ključ do zveli-čanske narodne omike. Kot prvi so prihiteli v Maribor slovenski fantje kolesarji, katerih število pa je zmanjšalo slabo vreme. Lepe so bile besede, izgovorjene na naslov naših fantov na Slomškovem trgu. Tople besede škofa dr. Tomažiča, ki jih je pozival k vernosti. pobožnosti, odločnosti in apostolski gorečnosti, je močno odjeknila v njihovih srcih. Slika slovenskega fanta po Slomškovem vzoru, podana od urednika Košička, je ostala v živem spominu. Naravnost triumfalen pa je bil prihod narodnih noš. ki so se uvrstile v pester sprevod in korakale naravnost na Glavni trg, navdušeno pozdravljene od Mariborčanov. Nočna procesija mož in fantov je bila podobna ognjeni reki, ki se je vila po mariborskih ulicah mimo Slomškovega groba na Slomškov trg k polnočnici. Kljub tej veličastnosti pa se nam je zdela udeležba moških za Maribor preskromna. Če pomislimo na lanski kongres v Ljubljani in na spominsko slavnost v Stični. Premalo je bila izpeljana osebna agitacija med možmi in fanti. Naslednji dan je bila glavna služba božja, kateri je prisostvovala velika množica, dalje naši škofje in naši narodni voditelji. Dr. Korošec je izročil 400.000 podpisov lavantinskemu škofu dr. To-mažiču s prošnjo za beatifikacijo prvega slovenskega škofa Antona Martina Slomška. Pri tej priliki smo opazili v Mariboru, da je še veliko nem-škutarenja in da se ljudstvo ni z ono notranjo zavestjo udeleževalo resnih verskih svečanosti, kakor bi bilo potrebno. Skoro iz slednje gostilne so prihajali glasovi godbe in neubrauega petja. Veličastna proslava Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano Št. Vid, najbližji sosed Velike Ljubljane, je 5. julija doživel zgodovinski dan, ki bo ostal trajno zapisan v zgodovinski kroniki Gorenjske in Št. Vida samega. Na god sv. Cirila in Metoda je praznoval več slovesnosti, ki so se združile v eno samo veliko slavje marljivega, versko in narodno zavednega, pa tudi politično zrelega in gospodarsko stremečega Št. Vida. Št. Vid je proslavil spomin na smrt sv. Metoda pred 1050 leti, svečano proslavil 70-letnieo obstoja »Čitalnice Blaža Potočnika«. Glavnega dela proslave, to je Prosvetnega tabora v vrtu pred zavodom sv. Stanislava se je udeležilo pet tisoč ljudi. Pričetek slavnosti je bil že na predvečer, ko so marljivi domači igralci uprizorili Abramovo dramo »Zlatorog«. Vsi sedeži v dvorani Društvenega doma so bili že v predprodaji razprodani, tako da je bila dvorana nabito polna. Igralci so svojo nalogo odlično rešili. Ob pol 8 se je zbrala pred Društvenim domom velika množica občinstva, ki je formirala velik sprevod na postajo v Vižmarje, kjer je pričakala goste z Gorenjskega. Iz bližnjih gorenjskih krajev so gostje prihiteli v Št. \ id sicer pretežno na okrašenih vo-zeh, s kolesi in avtobusi, vendar pa je tudi z vlakom prišlo mnogo udeležencev, ki so bili na kolodvoru prisrčno pozdravljeni. Sprejeli so jih predstavniki Prosvetne zveze, domači predstavniki, gost špalir narodnih noš, škofjeloška godba Lobnik« in drugi. S kolodvora se je skozi Št. \ id razvil nato proti parku zavoda sv. Stanislava veličasten sprevod. Na čelu sprevoda so korakali najprej fanfaristi Prosvetne zveze v narodnih nošah, nato močna skupina kmetskih fantov v narodnih nošah in na konjih. Ugajalo je, da so nekatere skupine uvedle zopet star slovenski običaj, namreč da vodi dva kmetska fanta na konjih dekle v narodni noši, ki koraka med konjema, držeč ju za uzdi. Ogromen je bil od- delek kolesarjev, okrašenih z nagelji, rožmarinom in narodnimi barvami. Sledilo je okoli 30 praporov s praporom Prosvetne zveze in praporom Čitalnice Blaža Potočnika na čelu. Narodnih noš je bilo v sprevodu nad 300. torej število, kakor ga doseže le malokateri sprevod kolesarjev pa okoli Prekrasen je bil skupino okrašenih celo v Ljubljani, 400. pogled voz na dolgo narodnimi nošami. Na čelu je šel voz, v katerem se je peljal edini še živeči soustanovitelj Čitalnice Blaža Potočnika, gospod Simon J u van, ki je kljub svojim 89 letom še zdrav in čil. G.Juvan je že takoj po ustanovitvi čitalnice igral na odru čitalnice. Tudi naslednji vozovi so nudili pester pogled, bogat barv in dostojne živahnosti, ljubek pa je bil zlasti pogled na skupino malih dečkov in deklic, vseh v narodnih nošah. Med sprevodom sta gtxlbi igrali več koračnic in himen, fantje in dekleta pa so z navdušenjem prepevali Hej Slovenci« in himno slovenskih fantov. \ prostornem parku pred zavodom se je zgrnila vsa velika množica. \ ro-čina je sicer že pričela pripekati, toda sleherni je vztrajal do konca. Službo božjo je opravil predsednik Prosvetne zveze univ. prof. dr. Luk m a n , globok govor o pomenu prosvetnega dela prvih slovenskih prosvetiteljev pa je imel urednik g. K o š i č e k. Med službo božjo je igrala godba Lobnik« razne cerkvene pesmi. \ sa množica je občuteno in iskreno pela pesmi, znane iz evharističnega kongresa in druge cerkvene pesmi. Petje je vodil ljubljanski stolni dekan dr. Kimovec, radio pa je petje prenašal, tako da ga je mogel biti deležen tudi sleherni, ki se sicer ni mogel tega slavja v Šent \ idu udeležiti. Veličasten je bil zaključek službe božje, ko je množica zapela Povsod Boga«. Službe božje in prosvetnega tabora se je poleg že navedenih udeležila tudi cela vrsta raznih odličnikov. Prosvetni tabor je začel predsednik Čitalnice Blaža Potočnika dr. Baje, ki je pozdravil vse zbrane, po imenu pa razne odličnikc. Predlagarl je vda- nostni brzojavki Nj. Vel. kralju Petru H. (burni vzkliki: Živel kralj Peter II.!«, godba zaigra državno himno), dalje Nj. Vis. knezu Pavlu (buren živel!) ter pozdravne brzojavke notranjemu ministru dr. Korošcu (množica je priredila voditelju navdušene ovn-eije) in nadškofu dr. Jegliču in škofu dr. Rožmanu. (Ovacije se ponove.) Naslednji govornik je bil osnovnošolski referent g. Fran Erjavec iz Belgrada. ki je v Št. Vidu domačin. Govornik, znan pisatelj, izvrstno pozna slovensko politično in lokalno zgodovino ter je že pred desetimi leti izdal posebno knjižico o zgodovini Čitalnice Blaža Potočnika. Iz njegovega krepkega, udarnega govora, ki ga žal zaradi pomanjkanja prostora ne moremo priobčiti v celoti, navajamo le nekaj glavnih misli: Ko je prišel dan narodnega vstajenja, Slovenci žal zanj še nismo bili dovolj zreli, da bi ga izrabili, nakar je sledila doba absolutizma. Po vztrajnem prebujevalnem delu naše duhovščine in pičlem delu prosvetnih izobražencev se je posrečilo, da smo se v drugi polovici preteklega stoletja razvili v enega najbolj naprednih narodov v Evropi. V začetku tega gibanja so stale naše čitalnice in ena najbolj zaslužnih in najstarejših je bila šentviška. Vse druge čitalnice so propadle, le šentviška še živi mladostno in živahno življenje. Smernice je dal že Blaž Potočnik, namreč da je delovala vedno v slovenskem, katoliškem in narodnem duhu. Zasluga čitalnice in zavednih katoliških prosvetnih delavcev je bila, da se je Št. Vid otresel nemškutarstva in se izrekel za Jugoslavijo 1.1918. Narodnjak ni tisti, ki za narod frazari, temveč tisti, ki se trudi za kulturni, politični, gospodarski in socialni napredek naroda, Čitalnica ni zgrešila teh smernic nikoli. Zato more gledati tudi na uspehe in sadove kot ne zlepa kako društvo na Slovenskem. Zato: Vladaj Kristus Kralj srečnemu in svobodnemu slovenskemu narodu v okviru demokratične Jugoslavije! toda temeljitem govoru razvijal globoke misli o bistvu katoliške prosvete. Prosveta, to je znanost, ki nam daje pravilne odgovore o odnošaju nas do Boga, do njegovega stvarstva,