Pavel    Golia    /    Večer
«Škofička je pa rekla, da je moja mati delala greh, očetu pa še molitev ne pomaga.»
«Aleš, ti moli za oba. Škofička ni lepo govorila.»
Nekaj trenutkov je vladal molk med očmi. Nato se je Alešu utrnila solza: «Mamka, če bo Rok še enkrat kaj takega rekel, ga bom udaril.»
«Aleš, vidva se ne smeta pretepati. Sem mu že jaz prepovedala.»
Stisnil se ji je v naročje: «Mati, zakaj mi stric Luka niso tega prej povedali, tako sem jih imel rad.»
«Da bi ti ne bil žalosten.»
«Nič bi ne bil žalosten, še pomagal bi jim. Ali so me imeli radi?»
«Aleš, saj veš, kako te je imel rad.»
Nenadno se je ozrl vanjo s blestečim pogledom.
«Mati me pa ni imela rada.»
«Imela, imela, Aleš, pa je umrla, ko si bil še čisto majhen.»
Otrok je prepričevalno trdil: «Ni me imela!»
«Zakaj, Aleš?»
«Če bi me imela, bi me ne dala Škofički.»
«Gospod župnik te je dal tja, ker ti je dobro hotel. Tvoja mati je že umrla.»
Tisti hip so Aleša polile solze, vrgel se je v Marijino naročje in krčevito je plakal: «Vas imam tako rad!» je jecljal, «vi ste moja mati!»                                  vV
Matere so odprle oči in bedele nad spečo deco. Obličja se niso izpremenila, čeprav jim je umrlo že toliko otrok. Mlada srca so živo utripala v kamenitih telesih in pričela so spoznavati življenje.                                                                          (Konec prihodnjič.)
Pavel Golia / Večer
V večernih urah, ko zvone              In že prihaja blaga noč
zvonovi v cerkvah Ave,                   po prstih iz daljave,
ko mrak čez rosno gre polje,          poljublja gozd in plan gredoč,
čez loke, čez dobrave                      vse cvetke in vse trave.
ter se zresni vsa širna plan            In Bog da luč milijonom zvezd
pod sinjimi gorami,                          in blagoslov livadam,
se v duši polno nad in sanj             a zvon veselo nese vest
in želj predrami.                               vsem željam, sanjam, nadam.
182