Pri povodnem možu.
Tam daleč v deveti deželi,                 Ko solnce se morja približa
kjer morje valove vali,                       in morsko poljublja ravan,
dnu morja na skalah mogočnih          bogati tnožiček zapušča
velika palača stoji.                             povodni gradlč svoj krasan.
V globini palača prostorna,                In solnčece svetlo objame
vsa polna srebra in zlata,                  in plane z njim v temne vode,
a v gradu mogočnem v valovih         da grel bi si v mrzlih sobanah kraljaje brezdanja temd.                     ledeno, brezčutno srce . . .
Davorinov