Časopis za kritiko znanosti; 1991; 1401141 95-108;
95
Mravljinčar, Luhmann in subjekt
Darij Zadnikar
V zbirki fantazij in refleksij o jazu in duši "Oko duha", ki stajo zbrala Douglas R.Hofsladler in Daniel C.Dennett, najdemo tudi llofstadter-jevo zgodlio "Preludij ... in fuga"} Ahil in Želva sla prišla na obisk k svojemu prijatelju Raku. da bi se seznanila z enim izmed njegovih prijateljev Mravljinčarjem. Ob prepletanju Bachove glasbe in pitju čaja se plele razgovor. Ta nanese tudi na sistem-mravljišče.
Mravljinčar I rt 1 i, da je po široki kirurg za mravljišča, ki odpravlja živčne motnje inravljiučnih naselbin tako, da odstrani !>oltiedele. Mravljišča (in ne posamezne mravlje) trpijo razne oblike govornih ohromitev. Izkaže se, da je njegova prijateljica, letka Hribarjeva - mravljišče. Mravljišča so celola, ki je ne gre zamenjevati s scšlevkom mravelj. Celola ima lastnosti, ki jih posamičniki nimajo, tako da je tetka Hribarjeva obdarjena z govorom, čeludi so posamezne mravlje v njej neumne.
Prav vključenost mravelj v mravljnji sistem jih dvigne nad njihovo naključno in svobodno bivanje. Naključnost velikega števila mravelj tvori splošno tendenco. Med mravljami obstaja minimalna mera komunikacije ter različna številčna prisotnost določenih kast in specializacija. Nenehno gibanje mravelj prilagaja porazdelitev kast različnim okoliščinam. Gibanje znotraj naselbine vedno znova obnavlja porazdelitev tako, da ustreza okoliščinam, s katerimi se naselbina sooča v določenem trenutku. Prisotnost Mravljinčarja se lahko izrazi z novo porazdelitvijo. To spremembo stanja bi lahko razumeli tudi kot dodajanje spoznanja mravljišču.
Mravljinčar s posameznimi neumnimi mravljami ne more komunicirati. Lahko jih edinole požira. S tem, menda, ohranja komunikativno sposobnost mravljišča. Mravljinčar je v razgovoru do mravelj neprizadeto hladen. Sočutja ni pričakovati, moti pa odsotnost vsaj trohice gurmanske strasti. Mravljinčar je Znanstvenik, njegovo početje je Tehnologija.
1 D.R.Hofstadter, D.C.Denett (ur.), Oko duha. Ljubljana 1990. str. 155.
555555555555555555555555X5555
Mravljinčar, Luhmann in lubjekl
97
Scientizem, tehnicizem, shematizem so -izmi, ki so zamenjali velike pripovedi moderne. Požirajo vse in so zmožni opisali vse, razen občutja požiranja. Predznanstveni motivi, etika, sympalheia, emancipacijska praksa, delujoči in čuteči subjekti in končno, spremenljivi um, so izrinjeni in obmoiknjeni. Um in Subjekt sta skopnela. Njuna funkcija, deskripcija, je obstala. Obstaja kot dcskripcijska sila, pred katero mora vse obmolkniti, kajti zmožna je opisati vse. Kaj bi se potem labko še reklo, zakaj bi se potem še kaj storilo?
Splošna sistemska teorija in posebne sistemske teorije samoopazovanj in samoopisovanj družbenega in psihičnega sistema ter njihovih delnih sistemov, kot jih zasnuje Niklas l.uhmann, irnajo pretenzijo bili globalna sociološka teorija. Svoje univerzalistične spoznavne ambicije pa navidez ne temelji na še enem ob vrsti že iztrošenih konceptov družbe, marveč na s[x>znanju splolnoslt igre sistemov, ki jo je na kategorialni ravni mogoče aplicirati na vse možne strukture oz. sisteme ter delne sisteme. Od tod bi lahko hitro sklepali na melafizičnost sistemske teorije, če nas ta ne bi demantirala s teoretsko živimi in plodnimi posegi na različna področja družbenega življenja. Res je, daje tudi metafiziko nekoč odlikovala ista živost in pestrost, a ker je danes menda mrtva, je vsakršna primerjava sistemske teorije z metafiziko lahko napak razumljena. Pa vendar je sistemska teorija po Luhmannovih besedah nekakšna "superteorija".
Obsežna teoretska prizadevanja Niklasa Luhmanna, ki jih označuje že kar nepregledna bibliografija, so usmerjena predvsem k oblikovanju obče teorije avtopoeličnosti. Išče se obča oblika izgradnje sistemov na podlagi uporabe samoreferenčne zaprtosti, ki bi uspela zajeli tudi različne načine avtopoetične reprodukcije. Prav to dejstvo, da se ob priznavanju različnih rnodusov avtopoetičnosti vztraja na "superteoriji" obče teorije avtopoetičnosti, ki ne more imeti druge funkcije kot strukturno reprodukcijo te teorije same, kaže na še en revival metafizike v formi sistemske teorije. To kar lahko obča teorija avtopoetičnih sistemov (samo)reproducira, je scientistična moč in sila deskripcije. Klasični shematizem metafizike nadomešča sodobnim razmeram primerna avtoreferenčna pentlja, dinamični shematizem, ki sistemsko teorijo oskrbi z deskriptivno vsemogočnostjo. Ce pentlje (loop), ki se pogosto uporabljajo na ravni računalniškega programiranja kot pripomoček v procesiranju informacij, skratka kot tehnični pripomoček, ne bi imele izhoda k svoji metaravni ali prenehanju, potem bi se resda večno ohranjale, vendar jim to dejstvo še ne bi dajalo smisla. Prav nasprotno. Vsaka teorija si na neki način zasnuje svoje prenehanje, vključevanje samoreproduktivnih mehanizmov pa grozi s smrtjo iz dolgočasja.
Mratljin/ar. Luhmann m sub/ckt
99
Luhmannova teoretska forma je refleksivna zgolj znotraj sebe same, zato labko repraducira zgolj logični abstrakcijski proces družbene realnosti, kar predstavi kot logično samoinlerpretacijo. Reprodukcija sistema ni reprodukcija istega, temveč ciklično obvladovanje lastne in okoliške kompleksnosti na osnovi specifičnega informacijskega kodiranja. Reprodukcija sistema je neskončen, iz sebe same napajajoč se proces preobrazbe prvotne kompleksnosti v sistemsko reducirano kompleksnost. Skorajda smo - na teoretski ravni - priča protislovnemu, na eni strani občudovanja vrednemu, a v svoji avtopoetičnosti tudi dolgočasnemu svetu fraklalot .
Sistemske teorije družbe ni mogoče kritizirati. Klasični teoretski kritični |toslopki niso možni, ker ti predpostavljajo interkomunikativ-nost in ne teoretske avtarkije. Samoreferenčnost sistemske znanstvene teorije naj bi temeljila na sposobnosti lastne pojmovne diferenciacije, njena praktično projektivna vez z dejanskostjo je sekundarna, hkrati pa je irnunizirana pred soočanjem z drugačnimi teorijami, ki jih ne more razkrojiti v svoj strukturalni svet. Z vključevanjem principa avtopoezisa v lastno znanstveno teoretsko reprodukcijo se sistemska teorija vzpostavlja kol superteorija, to pa jo, navkljub poudarjenemu scientizmu, približuje formi ideologije. S tem vsekakor nc bi bila prva znanstvena teorija v zadnjih dvesto letih, ki si ideološko formo pridobi z nanašanjem naravoslovnih principov na protislovno kompleksnost družbe.
Moč posploševanja, univerzalistične ambicije in metafizičnost nakazujejo filozofske implikacije sistemske teorije ali pa vsaj njeno bližino z določeno filozofsko tradicijo. Sistemska teorija noče in ne more bili filozofija. Če je že potrebna katalogizacija, potem sodi v občo sociologijo. Ni pa mogoče zakriti njenega psevdofilozofskega učinka, ki izhaja iz ambicije univerzalistične spoznavne teorije in avtoreferenčne de-skripcijske sile. Luhmann navaja različne teoretske vire svoje sistemske teorije družbe: od preobrata Parsonsovega strukturalnega funkcionalizma v funkcionalni strukturalizem, prek modelov kibernelike do ne|H>srednih vplivov bioloških leorij avtopoetičnih sistemov Varela in Maturane. Navezava na filozofsko tradicijo je največkrat zantolčana. Luhmann je predvsem znanstvenik, posebne znanosti pa nerade kažejo na sovisnost z njim sodobnimi filozofskimi koncepti, ker jim to ruši podobo "objektivnosti in nevtralnosti". Ta znanstveni "ubjektivizem" stopnjuje že prisotni metafizični učinek sistemske teorije oziroma njeno deskripcijsko silo.
Nereflektiranost filozofskih implikacij sistemske teorije s tem nc poslavlja pod vprašaj njene zmožnosti samoopisovanja, kajti ni zgolj v
100
Darij ZaAnikar
skladu s sistemsko teorijo, ampak tudi s splošnim sodobnim razumevanjem razmerja med znanostjo in filozofijo, da slednja ne more biti nadrejeni sistem vedenja, pa četudi kot sintetična "znanstvena slika sveta". Nepripoznavanje filozofskih implikacij lastne teorije ob hkratnem deklarativnem zavračanju filozofskih tradicij ter prekrivanju leteli z naturalističnimi modeli, ima za posledico nekritično sprejemanje prav teh implikacij, katerih filozofije se negirajo. Po drugi strani pa teoretična avtarkija sistemske teorije v svoji filozofski amneziji producirá probleme, ki jih ne more reševati na ravni lastnih delnih sistemov. Eden od temeljnih problemov sistemske teorije je, da je teorija sub-jektivitete brez subjekta; z ozirom na zgoraj pokazano deskrijtcijsko silo sistemske teorije bi lahko celo izpeljali, da je subjektivizem z amnezijo.
Svoj razkol s tradicionalno sociološko tradicijo, ki možnost družbenega sistema izpeljuje iz normativnega sistema, ki je vezan na družbene akterje kot tisti del, ki je konstitutiven za družbeno celoto, Luhmann naslanja na biološko teorijo avtopoetičnih sistemov Maturana in Varela. Sistemi se reproducirajo s funkcijskim načinom elementov in njihovo intcrrclacijo. So samoreferenčni ter jih je moč analizirati kol zaprte sisteme.
"Teorija samoreferenčnih sistemov trdi, da se izdiferenciranje sistemov izvrši lahko zgolj s samoreferenco, tj. da se sistemi v konstituiranju svojih elementov in elementarnih operacij nanašajo sami nase. Da bi sistemi to lahko omogočali, morajo proizvesti svoj opis; biti morajo sposobni vsaj tega, da uporabijo diferenco med sistemom in okoljem znotrajšistemsko kot orientacijo in kot načelo proizvajanja informacij. Samoreferenčna zaprtost je zato možna zgolj v okolju kol nujnemu korelatu samoreferenčnih operacij."^
Samoreferenčna zaprtost torej utemelji odprto naravnanost sistema. Nekontrolirana kompleksnost okolja se transforrnira v kompleksnost sistema na osnovi različnih komunikacijskih kodov, ki informacije okolja filtrirajo v stabilni svet sistema. Redukcija, oziroma organiziranost kompleksnosti je vezana za "težnjo" mi ni mal i zac i je entropičnosti sistema, kar bi bil sistemsko teoretični peridant biološkemu konceptu evolutivno razvitih mehanizmov sarnoohranjanja.
Tradicionalno predstavo enotnega transcendentalno zasnovanega sveta zamenjajo pluralni, sistemsko relativni okoliški svetovi, ki vzpostavljajo nepregledno mrežo mnogokratnih odnosov sistem/okolje. V tej
2 N.Luhmann, Zamenjava paradigme v sistemski teoriji, Nova revija 96-99, Ljubljana 1990, str. 765.
Mratljuičar. Lufunann in juhjrkl
101
mreži je vsakršno tradicionalno razlikovanje med transcendentalnim i n empiričnim odveč, kar je analogno Heglovem« preseganju subjektivnega idealizma, ko ta strukturo samozavedanja opiše zunaj spoznavnega subjekta v področju objektivnega duha. Tako nastopa pri Luhmannu, analogno Heglovemu duhu, sistem, ki predeluje smisel. Na poti koevo-lucije sla se oblikovala socialni (samoreferenčna komunikacijska skladrtja) in psihični (samoreferenčnost zavesti) sistem, kiju Luhmann opisuje v podobnih raziskovalnih postopkih.
S takšno navezavo na teorijo avlopoeličnih sistemov |>a sistemska teorija nima več hipolctičnr potrebe po izhodišču oziroma centru refleksije, in zato ne potrebuje nikakršnega pojma subjekta. Pojem sarnorcfcrcnčncga sistema povsem zadovoljivo nadomešča to tradicionalno socio-filozofsko kategorijo. Ni pa to opuščanje subjekta brez lastne tradicije. Od Nielzscheja naprej smo priča izgubi identitete subjekta. Na ta teoretski proces katalitičrto deluje še Freudova psihoanaliza, da hi se lahko prek post/strukturalizma I bičana. Foucaulta, Derridaa iti drugih v |iostmodemizmu subjekt, njegova doba in resnica dokončno zavrgli.
Jiirgen Habermas razume ta trend predvsem skozi problem nemoči subjekta nasproti krožnim procesom samoreferenčnih sistemov, na katere rie morejo vplivati.
"Ta trend družbeno teoretske diagnoze časa se že desetletja steka k točki, ki jo sistemski funkcionalizem napravi za svojo poanto: dopušča, da subjekti sami razpadajo v sisteme. Molče zapečati 'konec indi vidua'. ki ga je Adomo še negativno-dialektično zaokrožil in oklica] za samoz-grešeno usodo. N. I.uhmann enostavno predpostavlja, da so strukture intersubjektivnosti razpadle, iudividui so se izločili iz svojega Leben-svvella - da osebni in socialni sistemi tvorijo okoliške sisteme zase."3
Po Hai>ermasu sistemski funkcionalizem predpostavlja barbarstvo sub-sum|K'ije LebensiveJta |>od imperative procesov izkoriščanja (Mane). Sistemski funkcionalizem naj bi bil po eni strani naslednik filozofije subjekta, kjer je sarnorcferencialni subjekt nadomeščen s sa-moreferenčnim sistemom, in po drugi strani naj bi radikaliziral Nietz-schejevo kritiko uma.
Dczoricntacija subjekta, ki v družbi izgubi oporišče, s katerega bi bilo mogoče zastaviti praktične projekcije, in nasploh nemoč vodenja individualnega življenja iztisnejo problematiko ravnanja na rob teoretske produkcije. Luhmann z minimiziranjem pojma ravnanja, ki je sub-
3 JUrgen Habermas. Filozofski diskurs moderne, Zagreb 1988, str. 329.
102
Darij ZaAnikar
jeklno filozofsko orientiran pojem, globoko poseže v teoretsko tradicijo, saj je to ključni |x»jem keglovstta, s kategorijo družbene prakse pa tudi socialne filozofije. Prav s to margirtalizacijo subjektno orientiranega pojma ravnanja se omogoči navezava na teorijo avtopoetskih sistemov. Sistemska teorija ne potrebuje več izhodišča, ni ji polrel>en pojem subjekta, to pa še ne pomeni, da ni ohranjen kol kriplosubjekt prav v pojmu samoreferenčnega sistema kot eksplicitnega nadomestka tradicionalne kategorije in deskripcijske sile teorije kot subjektivistične posledice zamolčanega subjekta. Edina praksa, ki je v ospredju, je teoretska reprodukcija, in edina možna izpeljava takšne teorije v dejanskost je deskripcija. Konceptualizacija družbene teorije, ki shaja brez individualnih akterjev, oblikuje ideal deskripcije.
Sistemska teorija, ki sistem razume diferencialno teoretsko, je v nekem smislu primerna slika trenutnega stanja high-tech postindustrijskih družb, ki so acentrične in znotraj katerih ni dominantnega ali reprezentativnega podsistema. V radikalno pluralni sodobnosti je odločilna diferenca identitete in diference, samoreference in tuje reference, in ne identiteta diference in identitete kol jo je zasnoval Hegel. Takšna podoba deluje še posebej "osvobajajoče" na ruševine postsocializma, četudi kaže, da so te možni generator rušilnih družbenih protislovij, ki jih ne bo možno stabilizirali s sistemsko nevtralizacijo. Te "kritične" implikacije sistemske teorije lahko razvijemo, če jo "interpenetriramo" kot lastno teoretsko okolico, od katere ne pričakujemo dialoškega napredka, ker ne prizna (ne potrebuje) interkonsenzualne ravni. >cle na tej ravni slutimo množico erernilov, "gledalcev televizije", ki jim smisel nudi lehnično-medijski network. Mimo tega pa ne gre za nekritično družbeno teorijo, marveč akritično.
Ilabermas pripominja, da seje v sistemski teoriji Lebenswelt razkrojil v podsisteme. Sistemske monade, ki so v funkcionalnih sklopih nadomestile intersubjektivne odnose, se medsebojno nanašajo simetrično in uravnoteženo, povsem drugače kol v stratificiranih družbah, kjer se je delni sistem lahko hierarhično nad red i I ali postal reprezentant celote. Razumljivo je, da zaradi lega sodobne družbe ne morejo imeti središčne instance samorefleksije in samozavedanja. Spoznavni subjekt, ki je kardinalni pojem novoveške filozofije, je substituirán s fiojmom sistema. Na mesto razmerja notranjost/zunanjost mol spoznavnim subjektom in svetom stopi razmerje sistem/okolje. Spoznanje in samospoznanje kot zavestna učinka subjekta sta podrejena ohranjanju in razširjanju sistemske strukture. Ker pa se sistemi ne morejo nanašali na druge, ne da hi se nanašali na sebe same in se o sebi refleksivno prepričali, je očitno, da je samoreferenčnost sistema narejena po zgledu subjektivne refleksivnosli. Resda urnanjka sebstvo subjektivnega,
Mravljinčar. Luhmann in iubjrkl
103
središče. Iz posamičnih samonanašanj ne izhaja nikakršna sredina, v kateri bi bil sistem kol celota prezenten samemu sebi in vedel o sebi kot samozavedanje. Samo delni sistemi razvijajo samozavedanje, medtem ko je celota ohranjena kot okolica. Habcrmasa mora poleg razkroja Lebensivelta v sistemu še posebej zmotiti la zanikana možnost splošnega konsenza, |ui čeprav je vezan samo na določen izsek prostora in časa.
Ideal univerzalne deskripcije priča o subjektivnosti sistemske teorije, pa četudi je lo "okoliško" njenemu samoopisu. V sistemski teoriji je pojem refleksivnosti odcepljen od pojma zavesti. Kot refleksijska teorija pa socialnih sistemov zgolj ne opisuje, ampak jih s tem opisovanjem posameznikom šele napravi razumljive. Ideal deskripcije, ki se izogne praktično-projekti v ni vlogi teorije, ob še tako aktualnem negiranju družbenih subjektov in razkroju individuov reproducirá povsem tradicionalni dualizem. Na eni strani imamo avtopoetično reprodukcijo sistema kol objektivne enote in na drugi strani samore-ferenco sistema kot subjektivne enote. Ideji sistema kol univerzalne sovisnosti bivajočega ustreza ideja resnice kol subjektivne evidence. Med obema ravnema obstaja izomorfizem, edino možno pojmovno mašilo, ko se potlači možnost subjektivno-praktične vezi. Socialna realnost se konstituira po istem operativnem modusu, po katerem jo izkuša opazovalec. V tej perspektivi ne more biti nikakršne razlike med objektivno enotnostjo sistema in subjektivno enotnostjo opazovalca. Subjektivno zgolj reproducirá objeklivno in obstaja kot objektivna enota. Hkrati se pojem izomorfizma poskuša naturalizirati s predstavo koevolucije psihičnega in družltenega sistema.
"Luhmannovo podjetje se manj navezuje na slrokovno tradicijo teorije družbe od Comta do Parsonsa, liolj pa na zgodovino problema filozofije zavesti od Kanta do Husserla. Sistemska teorija ne pripelje sociologije na gotovo pot znanosti, temveč se predstavlja kot naslednik odpuščene filozofije. Podedovati poskuša fundamental ne pojme in probleme filozofije subjekta, obenem pa preseči njeno kapaciteto reševanja problemov. Pri tem izpelje spremembo perspektiv, ki napravi samokritiko s seboj sprte moderne za brezpredmetno.""*
Očitno je, da Luhmann dolguje nemškemu idealizmu več, kot na to kaže njegovo deklarativno zavračanje filozofije subjekta. Razmejitev sistema do okolice, ki jo sistem konstituira kot svoj robni smisel, je mišljena analogno kol svet konstituirajoča transcendentalna zavest. Prav kategorija zavesti kot avtopoetičnega sistema (psihični sislem), ki se ji pripisuje izvenobjektivna bil in ki se jo razume kot paralelno
4 ib., sir. 344.
104
Darij ZaAnikar
obstoječo socialnemu sistemu, kaže na bližino teh socioloških apriornih distinkcij s tradicionalno filozofskimi (duh in narava) in posebej fenomenološkimi distinkcijami. Prav v skladu s to tradicijo se objekti-viteta razlikovanj predpostavi, ne da bi se razvila njihova irnanentna logika diferenciranja. Fenomenološke dvopolne distinkcije, ki se koncentrirajo vzdolž diference imanence in transcedence zavesti v formi intencionalnosti, je mogoče v skladu s sistemsko logiko prestaviti v Luhmannovo sistemsko teorijo. Transcendentalni subjekt je zdaj sistem, transcendentalna fenomenologija čistega jaza pa se prelevi v transcendentalno sistemsko teorijo.
S tem daje pojem subjekta deklarativno opuščen in zamenjan z drugim pojmom, se kaže predvsem na nadomcstljivost abstraktnih principov, takorekoč na njihovo blagovno formo. To transponiranje pa ne spremeni bistva. Možno je zgolj zaradi tega, ker sistemska teorija nc rcflcktira lastnih filozofskih tradicij in implikacij, ki so nedvomno zelo močno prisotne, čeprav naturalistično prekrite. Zamenjava teoretskih terminov pa še ni - sicer željena in obljubljana - zamenjava paradigme. Je zgolj ena od kritik filozofije subjekta, ki ostaja znotraj njenega okvira.
Da sistemska teorija odpravlja tradicionalni pojem subjekta, tako da ga implicite ohranja, da je subjektna filozofija brez subjekta, je očitno tudi ob njenem pojmovanju za tes ti kot teoretskega priusa. Družbenost je zgolj sekundarni nadomestek izvirne pomanjkljivosti zavesti, ki je vedno delna zavest ( subjektivna") in ne more izpolnili ideala transparence ("vsevednosti"). Ta implicitni ideal neskončne in totalne zavesti je mera končni in pomanjkljivi zavesti, ki se lahko preseže in približi idealu znotraj idealne neskončnosti družbenega. Družba je tako nadomestek tistega, česar zavest izvirno ni zmožna. Jalov gon posamične zavesti k vsevednosti (eros) se lahko asimptotično realizira v univerzalnem socialnem sistemu. Avtopoetičnost sistemske teorije vgrajuje prav ta mehanizem, ki daje videz vsevednosti, ideal univerzalne deskripcije, ki odseva od njene subjektno filozofske deskrip-cijske sile.
0 opuščanju subjekta v sodobnih filozofskih in znanstveno teoretskih smereh obširno razpravljajo že dobro desetletje trajajoče diskusije o usodi projekta moderne. I.uhmann zaradi svoje izhodiščno sociološke orientacije ni pomembnejše posegal v diskusijo, je pa njegova sistemska teorija vpeta v duhovno situacijo postmoderne. Pluralnost sistemov, diferencialno teoretska koncepcija sistema, komunikacija kot element sistema in ne zgolj opuščanje kategorije subjekta so tiste značilnosti, ki to teorijo umeščajo v visoko tehnicizirano postindustrijsko družbo.
Mravljinčar, l.u!ynann in subjrkl
105
Diskusija o usodi moderne, kakorkoli že široka in kontroverzna, je pokazala, da je odklapljanje od naveze subjeklurn prav lako dvoumno, kol je bila dvoumna vloga le naveze v moderni. Pojem enotnega subjekta je vezan na pojem univerzalnega uma, ta |ta sjk-I na predstavo ene resnice. Ta kompozicija je tolikokrat vodila v nasilje in dominacijo, daje s tega stališča povsem upravičena sodobna kritika racionalnosti. Po drugi strani pa seje pojem uma vezal na nasprotne družbene prakse: emancipacijo, solidarnost, upanje in pravičnost. Pojern uma je zaradi te protislovnosti vreden, da se ga diferencira in razkroji skladno z novo teoretsko senzi bil nosijo, ne pa da ga se zavrže z gromkim gestikuliran-jem. Če se žrtvuje pojem urna, se žrtvuje možnost kritike uma, oziroma njegovega izdiferenciranja. Od te točke dalje je (toletn vsaka diskurziv-na praksa ujela v performativno protislov je. Gromko opuščanje pojmov subjekta in urna je očitno ideološko motivirano, ker noče priznali tisle strani racionalnosti, ki afirmira svel življenja.
Lubinannovo opuščanje subjekta, ki ga nadomesti avto|joezis sistema, kot že rečeno, predpostavlja raZ|»adlosl individualnega življenja v sistemskih strukturah scientiziranega in institucionaliziranega sveta. Če [kosi moderni »lična kritika subjekta tudi s hladnim opisom deviant-nosli moderne razširi praktične kulturno politične učinke, potem po Luhmanriovcm opuščanju subjekta ostane samo hladna deskripcija -in nič več.
"S tega stališča pripelje Luhmann neokonservativno afirmacijo družbene moderne do vrha in na raven refleksije, kjer je vse, kar so predstavniki postrnoderne kdajkoli lahko navedli, brez tožbe in bolj diferencirano že vnaprej mišljeno. Poleg tega se sistemski funkcionalizem ne izpostavlja očitku, da ne more predložiti računa o lastnem statusu: brez obotavljanja se umešča v znanstveni sislem in nastopa kot teorija s 'strokovno- uni verzalno' ambicijo. /..J /Njegovo rekoneeptuali-ziranje/ izloča '|K>dkomplcksui' l.ebenswelt kot neprebavljiv preostanek /..r5
Lahkotnost, s katero Habermas včasih svojim filozofskim nasprotnikom pripiše neokonservativnost, zahteva previdnost. Njegova delitev na sistem in Lebensuielt je nezdružljiva z Luhmannovo teorijo, vendar pa znotraj analize sistema, ki mu vlada ciljna racionalnost, prevzema pomembne dele sistemske teorije/' Maliertnas inkorporira Luhmanno-
5	ib., str. 332.
6	Thomas McChartv, najboljši poznavalec Habermasovega dela je izrazito kritičen do teh inkorporacij Luhmannove teorije.
106
Danj Zadnikar
vo "superteorijo" kot subteorijo. Shematizem in scientizem. ki ju očitajo l.ulirnannu, prav tako zasledimo tudi pri njegovem teoretskem nasprotniku. Arbitrarna razdelitev na psihični in socialni sistem ni nič bolj dualistično poenostavljena kot podvojitev sistema in Lebenswelta. Vendar pa koncept dihotomnosti sistema in Lebenswelta omogoča kritično napetost teorije s pojmom koloniziranja Lebenswelta s strani sistemskih imperativov. Tuje Habermas vpet v tradicijo, ki se je pričela z Mamo vi m razlikovanjem bazee in družbene nadgradnje in ki je pokazala na nezavedni značaj določenih družbenih razmerij in peljala v teorijo fetišizma. Od \larxa prek Lukacseve teorije postvarelosti vodi ta tradicija h kritiki instrumentalnega uma, ki jo je razvila frankfurtska šola. Skrajno pesimistične nasledke te kritike v Adornovi in llork-hcimerjevi "Dialektiki razsvetljenstva" poskuša Habermas preseči tako, da preoblikuje samo izhodišče, t.j. Marxovo kritiko ideološke forme. Možnost, ki se jo oprime, da bi ohranil kategorijo racionalnosti, pa čeprav izdiferencirano, je delitev na sistem in Lebenswelt. V tej delitvi je problematična in iluzoma predstava, da se določen socialni sistem oblikuje neodvisno od procesov konsenza, medtem ko se Lebenswelt zapopade neodvisno od procesov moči in dominacije. Hahcrmasovo odpovedovanje utopičnosti teoretskih projektov v korist znanstveni formulaciji pelje v podoben scientizem in shematizem, kot ga sam razkriva pri Luhmannu.
Neokonservativizem Luhmannovega projekta je predvsem v tem, da sistemska teorija ne more misliti niti razvijati logik družbenega upora in odpora proti procesom "normalizacij", ki jih izvaja sistem. Sodobni družbi ne prizna segmentne (kako razložiti npr. nacionalizem?) in slralifikacijsk« diferenciranosti, ampak zgolj funkcionalno. Je teorija sistema, ki ne pozna in ne prizna alternativ, se izogiba analizi neenakosti, protislovja olepža v razlike ter življenje spreminja v dolgčas. Njegove politične izjave ne potrebujejo komentarja.
Po Luhmannu pelje napačni in neznanstveni osebno-subjektivistični pristop raziskovalca v oblikovanje predstav o sferi dela, o značilnih razredno orientiranih opisih pavpcrizacij in marginalizacij, skratka v kategorialno razdelitev delo-kapital.
"Že več kot tristo let v Evropi ni več lakote, in velika socialna odkritja poznega 19. stoletja kot socialno zavarovanje in margarina dodatno prispevajo k temu, da se ta prepričanja pojavljajo kot popolnoma anahronistična."'
7 Ni klas Luhmann, Die Wirtschaft der Gesellschaft, Frankfurt/M. 1988, str. 166.
Mratljinfar. Luhmann m lubftkl
107
Luhmann opravi s sodobnimi družbenimi gibanji prav tako lahkotno, kot to opravita margarina in socialno zavarovanje s tradicionalnimi socialno motiviranimi teorijami. Polemizira proti ekološkemu gibanju kot "usmerjeni javni retoriki strahu"8, ki jo razširjajo nova družbena gibanja. Tem manjka teorija, njihovi člani pa deloma živijo kot paraziti ter tako niso kvalificirani, da bi funkcionirali kot samoopazovalni organ družbe.
Obča sistemska teorija je gotovo ena od bolj dolgočasnih teorij, ki ogroža s senzorno deprivacijo. Aplikacije sistemske teorije so gotovo ene zanimivejših opisov družbenih in psihičnih fenomenov. Celotna superteorija spominja na supermarket. Neskončna množica blag, po vsebini enakih, zato pa deuni formi rani h s krasnim svetom etiket. Sistemska teorija uporablja fenomene dejanskosti kot svoje etikete.
8 Niklas Luhmann , Ökologische Kommunikation, Opladen 1986, str. 243.
108
Darij ZaAnikar
Literatura
Gerok W. (ur.), Ordnung und Chaos, Stuttgart 1990.
Habermas J., Luhmann N., Theorie der Gesellschaft oder Sozialtechnologie -Was leistet die Systemforschung?, Frankfurt/M. 1971.
Habermas J„ Filozofski diskurs moderne, Zagreb 1988.
Luhmann N., Soziale Systeme, Frankfurt/M. 1984.
Luhmann N., Ökologische Kommunikation, Opladen 1986.
Luhmann N., Die Wirtschaft der Gesellschafi, Frankfurt/M. 1988.
Rasmussen D. M., Kending Habermas, Oxford 1990.
Software (public domain), Fractint 7.0.
Zimnverman K.. Die Abschaffung des Subjekts in den Schranken der Subjektphilosophie, Das Argument 178. Berlin 19fl9.