V Trstu, sredo 12. maja 1880.
Tečaj V.
EDINOST
Glasilo slovenskega političnega društva za Primorsko.
.V ndinotU j« meč4.
„edinost" Uhaja vsako »rwio: c«aa M ti« leto je 4 gld. 50 kr„ za polil leta 2 gld. 30 kr., za fvtrt leta I gld. i	Narofnina naj te pošilja iipruvnišlvn (Valutu Kr.onna 5». 106). - v«e dniK., ur^dniittu. — Nifrmnklrai.a pisma
10 kr. — Za oznanila, kaknr tudi za pnslaaice se plačajo za navadno tristopno vratni 26 kr. če se tiika I krat, 2!, će 1 sa ne »prejemajo. — Rokopisi brez posebne »rednosti ne vrih'ajn. — Pofnmrtiie številk« se dobivaju po lo kr. v okulleii M Uafca it krat, M ie te tiska 3 krat. Za vetjfl črke po proitoru. Pri večkratcm tiskanji j« cenn v primeri manjša. 1 Nn Opčinali. nn Prosi-ku. v Harknll, v Hazovlri, t Šk>-<lnjl in M. Mh.iIhI-ni /a. —ii i i m—— i	ii — — mmm um r"	— mm ■ r" r—r if "	' i ■ s	——i m _i -	. —g— tmm———m . i--jijjmi.
Pi*osimo
vse gospode naročnike v Trst«, njegovej okolici i druži h krajih, ki niso še plačali naročnine, naj jo brzo pošljejo upravništvn, da bodo list še dalje redno prejemali.
Upravništvo.
V raboto, 15. t. m.
bode velik slovenski koncert v gledišču „Fenice".
Program smo priobčili uže zadnjikrat. — Temu programu je še dostaviti, da bode sodeloval pri koncertu tudi slavnoznani prvi slovenski operni pevec, gospod Noli, ki je žel veliko lavori k celo na prvih odrih Italije in se prav zdaj vrača iz Zagreba zopet v Italijo. — Nadalje jc mešan zbor, pri katerem bodo pele tržaške prav mestne Slovenke, krasna prikazen na slovenskim ob-nebjo. — Noj torej pride, kedar le more k tej veselici, ki obeča prav lepega večera.
Pokažimo pa tudi zagrizlim našim sovražnikom, da nas je dosti tukaj in da smo ljudje.
Prizadevanje, Vstrajanje.
m.
Uže doiežc sosed moj.
Koittki.
Tudi živenja književnikov nosc lepih izgledov, koliko velja vstrajnost. Osip Hume, odličnik mej odličniki angleškega parlamenta, bil je človek srednjih talentov, ali pravi delalec, poštenjak i kremenjak. Geslo mu je bilo — vstrajnost, i nikedar se ni še za dlako ne od nje odmeknol. Ko jc šc detetom bil, umre mu otec i njegova mati je odprla neko štanunico, da sebe i svojo si-rotčad pribrani. Josipa je izročila potem nečemu vidarju, da se uči lekarstva. Dokončavši nauke, vkrca se na brod potem Indije v službi lekarskej. K malu ee je namcBtii tamo pri društvu; pa ti je delal kakor mravljinec i ščedil kakor bučela. Delalnemu dekletu v brso svatovi, rekel bi naš Istran. Hume je starejšinom ugodil i brzo je skočil na visoke službe. Leta 1803. je bil v vojni proti Mohratom i poginovši tamo tolmač, na njegovo mesto jc bil postavljen Hume, ki se je bil v tem času naučil indijanskih jezikov. Poleg tega so ga postavili gluvarjcm lečnikov. Po dveh letih krvavega truda se je vrnol Hume na Angleško s polno mošnjo. Će prav je pa bogat bil, nisi ga nikdar videl s podviti-ma rokama. Brezi posla, brezi dela on ni mogel živeti. Prehodil je vsa glavna obrtniška mesta i prehodil polu sveta. Vrnovši se leta 1812. na Angleško, stopil je tamo v parlament i za vsega časa svojega sastopnikovanja se je živo bavil o javnej gojitbi in
0	vsacem poslu vodečem k ljudskemu blagostanju. Ni bil stvari govornik; ali vse se je lepo zahvalilo, kar je govoril, ker je vse izhajalo iz čiste duše in iz poštenih ust. Malokedaj jc bilo zbo-rovanja brezi njega, i čc prav se je zborovanje marsikedaj uleklo do dveh, da i celo do treh po polunoči, Hume ni sc nikdar z mesta meknol. Na kratko rečeno, on je bil izmej najdelavnejših, naj-razumnejših, izmej nnjvstrajnejših členov angleškega zbora. Kedar je umrl, njega je plakalo malo i veliko; vse so ga stranke srčno žalile.
Kdor prodre skozi zapreke, ta je junak. Izmej zaprek ni najmanje malo mestece, v kterem si rojen i v kterem živeš. Tu nimaš trdih izgledov, tu nimaš, komii da svoje misli priobčiš, tu nimaš knjig na izbor, da na br/o roko prebereš, kar so veleumi v vekovih znašali; a nad vse še probija ti dušo led občnega ne-bajBtva za tvoje spise i za tvoja domišljanja. Kdor na tacem polji ne upeša, junak je i dika ga jo gledati v številu onih, ki so se odlikovali posred viaocih učilnic izneseni i potisnoti zgodami, izgledi i pohvalami. Velik je bil Makarski samouk Ivan Pavlovič Lučič (1755.-1818.). Kedar je doma vse vrstnike pristigcl, poslali so ga na puduansko vseučilišče. To staro žrelo hrvaških duš ni Pavloviča zaneslo v Talijane, kar se je žalibože! uže marsika-cemu južnemu Slovanu pripetilo, nego, poprijemši kakor bučela sok vseobče nauke i slast starovekih jezikov, vrnol se je naš Ivan v svoj zavičaj i tu je vse svoje živenje proživcl deluje kakor uzoren duhovnik, kakor marljiv učitelj i književnik, da Makarska postane občina častita i napredna. V tej inalej boeanskej naselbini je našel Pavlovič polja za vsako duševno delo i čaBa za vsak trud. Znal je on v slogi s Dujmovičem, s Kačičem i Pavli-novičem dvignoti čudoredno (nravno) in umno živenje Makarske
1	njenega primorja se štirimi samostani do stepena, do kterega
je bilo do početk.i tega stoletja malo ktero mesto dalmatinsko. Stanujoč v malenoj Makarski znal je dopreti Pavlovič do evro-pejske^a glasa. Ko bo leta 1820 prišla na vidik njegova „Mar-mora Macorensia" i „Marmora Tragurensia". Lsmprcdi jo v Parizu pisal, da so ona sama dela dovoljna, d:t kanonika Pavloviča postave v številu poglavitih učenjakov evropejskih. Nmn jc naj-milejše, da v štirdesetih manjih ali večih delih, kar jc Pavlovič spisal ktere latinski, kterc talijanski, ktere pa hrvaški, njegove pripoviedi svedoee, da mu je materinski jezik iz ust in iz srca izviral jedernatejše, izbornejše i milejše, nego kteremu koli piscu pred njim. Vsakakor on ne izostaje iz trojice, ktera diči starejšo hrvaško knjigo, Andrej Kačič, Anton Kačič in Ivan Pavlovič: ti zovo mlajše za sabo.
Pesnik pobratimstva, Bedne Marc, Petra Bačiča rodil se jc in odgojil v Spletu v onem času, ko so je v imenu tega mesta znalo odvračati na bratimske pozive posavskih Hrvatov tako-le: „Spljet je grad, morda jednom bio Hrvatski; ali danes jezika hrvatskoga malo tko v njem razumi." Luka IJotič, sin mestnih siromakov, po milosti znana duhovnika bil jc leta 1845. prijet v dijaško semenišče kakor mlajši vratar, kder jo vsaj potrebnega življenja dobival. Kasneje odraslemu drugu, ko je sam do knjige prišel, davali so mu dijaci milostivo kdo kaj perila, kdo kaj druge starine, da bi mogel ž njimi v šolo hoditi. Toliko siromaštvo ni ustrašilo našega Lnkca; neumorno sc jc on s knjigo bavil i k malu stopil je v vrsto najboljših dijakov, kteri so se vsi okoli njega skupljali, da snujo nove osnove na preporod svojega naroda, ko jo po vsej Evropi odmevalo: svoboda, ustav, narodnost (I. 1848.). Ko je uže obogatel vsakovrstnim znanjem, ko je prekužil stotino muk i vidjen se našel v starodavne) cerkvi Spletskej do žrtvenika i do redjenja, Luka brezi torbe i brezi opanek udaril je sam skozi turško zemljo, da zapozna svoj narod na matici, da mu nauči običaje, jezik, misli, mišljenje i živenje; da dospe do Belega grada, da živoč v svobodnej Srbiji dela za svobodo svojega naroda. Bijoč se od bana do liana, od staje do staje, skozi turke i volke, siromak i tujec Luka prišcdši v Beli-grad, tu ni našel sebi ni beraške skorjice kruha. Bilo je leta 1852. Zloživši vse svoje malino! jc naš potnik na Zagreb, gder jc tega malega Turčina (tako so ga zvali, ker je bil po hercegovsko oblečen) Ljudevit Gaj primil v svojo tiskarno, ter dajal mu stan i brano za osemnajst ur vsakdanje rabote. Luka se ni smel nikomur pokazati, ker je bil mladolet, begunec i rodoljub za časa Omer-pašino vojne i Bachovega pašovanja. Ko jc pa po hožjej sreči mladi Ognjeslav Berlič upoznal dušo malega Turčina, sprovede ga k svojemu dobrotniku, južnoalovanskemu Meceni v Dja-kovo. Tu je odlahnolo hrvaškemu potniku. Delal je, učil je, pe-val je, dobro školovo nadgledal, narod budil, tnjinsko samosilje podkopaval, in imenje pridobival krvavim svojim trudom. Navcstil se je narodu pesnikom, napravil si hišo ter prišel na lep glas. Da, i na zbor hrvaški bil je leta 1861. poslan. Svojim delovanjem postal je Luka v Slavoniji uplivnejši od najbogatejših slavonskih grofov. Ta spletska sirota je postal v malo letih znamenita osoba v vsem svojem narodu. Ali Botifi v smradnem turškem hanu, gladnjoč po Bosni, zamišljal je Pobratinstvo; izpirajoč tiskarska slova v Zagrebu, plakal je Bedno Maro; Botič sredi slavonskih žetelic, v prašini i pod solnenim zažigom je pel svojega splečanca Bačiča.
Na žaloBt, 33. njegovega leta ugrabi bela smrt našega Lukca njegovej obitelji, mnogim srčnim prijateljem i vsemu narodu. Prošel jc po svetu ko juternja rosa po cvetu; ali dober duh njegove poštene duše še žive. Luka, brate! pokojna ti duša! vskliknemo tudi mi s Mihovilom 1'avlinovifiem, po kterem smo ta dva životopisa posneli. Tvoj izgled naj bode pred očem mlajšemu i siiomašnišeinu našemu rodu, saj kakor stvari stoje, samo od njega imamo sc nadejati boljše bodočnosti. Lep izgled vstraj-nosti podaje nam marsikteri mož, ki je neumornim trudom, neumornim delovanjem od najnižega svojega poroda popcl se na najvzvišenejše mesto v društvenem človeškem živenji. Pokojnega škofa tržaškega, nepozabljivega Matevža Ravnikarja, utemeljitelju slovenske proze, nesel jc njegov otcc z Gorenjskega v oprtniku v ljubljanske šole. Sedanji tržaški škof, presvetli gospod dr. Jurij Dobrila, najveći podpornik učeče se mladeži na Primorskem, pa-šcval jc v svojej mladosti na Pazinščini vole svojega otca. Mar-sikako zapreko je moral nadvladati Ivan Mazuranič, slavni hrvaški pesnik, ki se je od ribiča vzviscl do hrvaškega bana. Občudovanja je vredno tudi živenje sedanjega predsednika deželne vlade na Kranjskem, za slovenski narod na Goriškem prczaslu-ženega moža g. Andreja \Vinkler-ja. Cujino, kaj jc ondan o njem pisal iz Gorico velevredni njegov prijatelj g. Andrej Marušič v „Novice": Da, gosp. Winklerjevo imenovanje jc principno važno,
— ker jc navada, da, kedar kdo kako visoko službo prične, ljudje radi poprašujo, kakošen jc novi načelnik, dovolite, da o našem slovečem domačinu nekaj Črtic semkaj zapišem. Ilojen je pri Nemcih na Trnovem (v goriškej okolici) 9. novembra 1825. leta. Na tukajšnjem gimnaziji jc bil vsako leto prvak mej odličniki. Dovršivši jnristiČne študijo na Dunaji 1. 1849, začel je službovati v Gorici; bil jc sodni i politiški uradnik (v Gorici, v Kanalu, Sežani in spet v Gorici). Ko ud zcmljiško-odvczne komisije je bil dnša dotičnih težavnih opravil. Jako kočljivo službo je taktno opravljal I. 186fi. ko okrajni predstojnik na italijanski meji v Korminu. Ta čas mu je podelil presv, cesar viteštvo Franc-Jože-fovega reda; pozneje je bil imenovan častnim meščanom Kor-minskim. Leta 1808. je sel za okrajnega glavarja v Tolmin, kjer je njegov spomin neumrljiv. Bil je mej drugim živi »občinski red«; učil je osebno starešinstvo (občinske zastope) zborovati i županstva službovati ; skrbel jc za šole in cerkve, delal ceste in mostove. Ni ga okraja, da bi bc bil tisti čas tako zgledno upravljal, kakor tolminski. Županstva, šolski svet, cestni odbor — vse jo uradovalo po slovenski. Leta 1871. jc VVinkler užc bil namestni-štveni svetoviilcc, pa ostal začasno šc v Tolminu. Leta 1875. je postal dvorni svetovalec, prej v TiBtti, od 5. junija 187fi. pa pri upravnem sodišči na Dunaji. Deželni goriški poslanec jc od leta I8fil. skozi in skozi; prvih šest let jc bil tudi deželni odbornik i začetnik slovenskega uradovanju v odboru; od 1. 1877. je bil deželnega glavarja namestnik. V državnem zboru jc od 1. 1873; volile so ga kmečke občine. — Užc ta pregled njegovih služeb kaže, koliko jc moral naš veljak delati. In res, debilnost je prva glavna Črtica njegovega znnčaja; Winklcr jo natančen, vesten, stanoviten, vspešen delalcc. Kar dela, dela ko veščak, ker je izvrsten jurist, zakonoznalec i pruktikar. V občinskih reččli mu m nihče doglavnik; duhovska ali cerkvena agenda je tudi opravljal ko kotarski glavar in ko vodja namestništvenega kulturnega odseka v Trstu. V kakšnem duhu jih jc opravljal, vedo dotičniki dobro; pogrešajo ga Šc zdaj. Karakteristične za-nj so mnogotero njegove razsodbe v upravnem sodišči. Zaupanje, ki ga uživa v državnem zboru, kaže to, da je bil izvoljen v mnogo odsekov. On je vsikdar zvest bil i zvest ostal geslu: „Cesarju, kar je cesarjevega*, „Bogu, kar je božjega*. 1 to spolnujc brezi hlimbe. Pregovor „honores mutant moreš" je zgubil pri njem veljavo; gosp. VVinkler jo zmeraj enak: zgledno ponižen in priljuden. Njegovo poBtrežljivost jc morebiti užc marsikdo zlorabil. V Gorici, v Korminu i Trstu so ga tudi Italijani spoštovali, in tukajšnji Nemci tudi tako, Gosp. Winkler jo bil do svojega odhoda iz Gorice predsednik naše čitalnice i njegovo taktno postopanje je merilo na to, da bi slovenstvu v Gorici potrebno socijalno ?e-ljavo pridobil, kar so mu je tudi posrečilo. — Glcdu njegovih zaslug ste ga občini Sežana i Kastva (v Istri) imenovali častnim občinarjem. Kastavcem je v neki zahomotanej gozdnej zadevi veliko pomogal. — Kakor je zmožen, v treh jezikih uradovati (v nemškem, slovenskem in italijanskem), tako tudi vsa blaga njegova rodovina te tri jezike govori. — Površen je ta opis, pa resničen, čo boste vrli Kranjci — in nadejam se, da boste — z novim gosp. deželnim predsednikom zadovoljni, bode nam Go-ričanom to prisrčno veselje. Za vitezom Kalino, ki ste ga, kakor so zadnje „Novice" poročale, visoko spoštovali zaradi pošteno njegove nepristranosti, ne bi bili mogli — tega smete Kranjci uverjeni biti — nobenega boljega c. kr. deželnega načelnika dobiti, kakor je gosp. Winklcr.
Iinenovonjc g. Andreja Winklerja predsednikom deželne vlade vzdrmalo je ne le ves slovenski svet, temuč tudi vsekoliko naše carstvo. To imenovanju je vzradovalo nad vse tudi pisca teh vrst. Sc isti dan, namreč na oljčnico mu je pisal meju družim i to: „Kavno so jo raznesla po stolici naših vasi prevesela vest, da ste Vi imenovani kranjske deželne vlade prvosednikom. Ako jc ta vest koga veselo dimola, gotovo je mene, Vašega najbližjega rojaka. Radosti solza kapnola mi jc iz oči. Živel Vas Bog! dika naša šc mnoga i mnoga leta na korist človeštva sploh i zvlosti na korist slovenskega naroda, kteremu ste bili na Goriškem Vi prvi, pravi buditelj i zaščitnik. Živio!"	. ky .
"V* obrambo.
List „L'Indipcndcntc", giasilo naših večinoma obrezanih neodrešenih, jc dolgo časa skušal svetu zakriti dogodke, ki vendar nijso bili tako navadni, du bi jih smela zamolčali mestna kronika. — Poznamo taktiko naših Irrcdentarjev, ki hočejo z molčanjem 6vetu dokazati, da tukaj v Trstu nij Slovanov. — Pa ta taktika gre navadno lc do neke meje; naši neodrcšenci so veči-
noma semitičnega plemena in to pleme nema tako krepkih živcev, kakor Angleži, ali drugi severni narodi. Znano je, da so tržaški Slovenci napravili v gledisfn „Fenice* zaporedoma 2 kr.isni besedi; ubogi „L'Indipendente" je po navedeni taktiki lingiral, da za vse to nič ne vč, akopram so slovenski plakati njegove patrone tako dražili, da so „hudrali", kakor purani pred rudečim prtom. _ No, zdaj kar naglo naznanjajo Slovenci uže tretjo veselico, uže zopet je Trst poln slovenskih plakatov ; tega ne morejo več prebaviti naši neodrešem.i in zatoraj je „I/ Indipendente" prinesel v eni zadnjih številk članek pod naslovom „Movimenti Blavi", v katerem ta list trdi, da so vse to gibanje napravili najprej nekateri privandranci iz Ljubljane, da je bilo najprej ognjišče tega gibanja v eni „ksjžici" v Rojanu, od koder se je ta agitacija preselila v gledišče „Fenice". Glasilo naših obrezanih svari potem lastnika RlediŠra, naj popusti ta pot dokler je še čas iti. Včeraj pa je ta list prinesel drug članek, v katerem pravi, da Slovenci memajo nobene pravice v TrBtu predstavljati svojih iger, naj gredo besede snovat onkraj planin, na posled tudi lastniku gledišča „Fcnice" preti mej vrstami, da ne bodo Italijani več obiskavali njegovega gledišča, ako ga bodo posojeval sovraženim Slovencem.
Razdraženi „L'lndipendenteJ je vsakako v svoji besni strasti zašel predaleč, to mora priznati vsak pameten in izobražen Človek, kajti on v prvi vrsti izganja iz Trsta ves narod, ki je v tej deželi (Trstu in okolici) v večini. Drugič pa ta list seza v pravicu lastnika gledišča „Fenice". Oboje je nesramno in ka/.e, da pri nekaterih nij se posebno razvit flut prava, kar moremo toliko bolj obžalovati, ker bi naše mesto moralo prej ko prej propasti, ako se taka, skoro nihilištična načela tukaj vkoreninijo. — Ali ne ve morda ona svojat, kaj jc „violazione del diritto di possesso" ? Je-li tem ljudem znano, kaj je narodnost, kaj svoboda? Ali jc pisec onih vrst še bil se svojimi mislimi v Avstriji, ali pa se je zmotil meneč, da piše to vse v Italiji? — To ho prašanja, na katera prosimo odgovora pametnih ljndij.
Ker vemo, da gospodje one stranke ne morejo in ne smejo odgovoriti tein prašanjem, zato jim hočemo mi na kratko razjasniti nase stališče tukaj v Trstu. — Mi pred vsem povemo tem gospodom, da mi Slovenci sinemo prav s takim ponosom imenovati Trst naše mesto, kakor ga imenujejo naši italijanski sodeže-lani in še bolj po pravici, nego ga oni imenujejo svojo mesto, oni neodrešeni, ki so še le pred nekaterimi leti scui prišli s trebuhom za kruhom in ki zopet otido, da le ne bo v Trstu več z lehkoto bogateti. — Trst jo bil majhen, postal jc velik; vse to so Slovenci tukaj videli in gradili, Trst lahko zopet pade, kakor Bte pali nekdaj mogočni mesti Pisa in AinalH; mnogi Italijani, posebno neodrešeni in razvajeni gizdalini, zapustili bi v takem slučaji Trst; a Slovenec, ki tukaj prebiva, ne bode, ne more zapustiti te dežele ; 011 jo priklenen na te sive skale, katere obdajajo in nadkraljujejo to mesto, on ostane slednjič sam trpin in sam gospodar teh diežel, ako bi iz njih zginoli zlati gradovi. In temn tukaj zastarelemu rodu Be zdrzeva privandranec reči: „Ti nemaš pravice radovati se tukaj za lastne žulje, ti hodi za planine, ako hočeš vesel biti, kajti tvoje naravno veselje nadleguje nas nervozne in priviligirano neodrešence!"
Ne vemo sicer, če besedi »avstrijski Trst" tudi presedati tem gospodom, prav tako nam nij znano, če „1/ Indipendente" še zmatra Trst za glavno mesto „Primorskega", kder živi ogromna večina Slovanov, to pa smo zvedeli, da so Slovenci v Trst tujci!!!
Akopram ne poznamo moči, s katerimi hoče „LTlndipen-dentovn* stranka izvršiti v listu „ L' Indipendentc" proglašeni dekret izgnanstva vseh Slovanov iz Trsta, vendar se nam hoče dozdevati, da dosti računi na neko pleme, na neko vrsto ljudi, ki imajo svojo največo trdnjavo v prostorih uredništva „L' Indi-pendente" in kateri sicer imajo malokedaj pravo mero, še manj pa prav pogum za vojaštvo, pa so vendar po spričevalu svetega pisma v biblični dobi podrli močno trdnjavo Jeriho po kriku in trobentanju; drugih zaveznikov ima menda „L'Indipendente* prav malo, mi saj jih ne poznamo; uverjeni pa smo, da prav zdaj omenjeni zastareli način vojskovanja s trobentanjem ne bi se mogel meriti z naravnimi močmi sicer manj materijalno, pa toliko bolj fizično obdarjenih, nepokvarjenih Slovanov. — Nij treba misliti, da smo mi Slovani taki strašljivci; upiramo se uže tisoč let mogočnejemu nasilju, nego je ono ubogih Irredentarjev, in vendar smo se tukaj in tukaj hočemo OBtati pod zaštitom mogočne Avstrije in snovali bomo še mnogo koncertov v Trstu na veČo čast slovanskemu rodu in Avstriji. — Da so Slovenci od nekdaj prebivali v Trstu, dokaz so nam tudi ime mesta in premnoga mestna krajna imena: ključ, potok itd. dokaz nam je tudi to, da so se tržaški otroci še pod Stadion-om učili slovenščine v ljudski šoli in da celo uredniki „L' Indipendentu" in drugim tuk. i tal. listom se zovejo na „čič« in „ič", katere končnice vendar ne dokazujejo, da so dotičniki potomci Romula. — l)a pa je renegat poturica ljutejši sovrag lastnega roda, nego čist Osuianli, to je znano in dokazuje, da naši Italijančiči nijso v spoznaitju prava in svobode na prav nič višjej stopinji, nego poturice, ki so o svojem Času tako nečloveško divjali po slovanskih deželah, da se je grozil ves civilizirani Bvct.
Će statistika lahonskegn magistrata kaj velja, tudi po njej prebivajo v Trstu Slovenci in plačujejo davke in lahonska statistika bi vendar najraje zatajila ta faktu m.
Menimo, da smo s tem do jasnega dokazali, da v Trstu Slovenec nij tujec, ampak, da živi, dela in se bori se živcnjein na domačih tleh. — Zdaj pa hočemo se dokazati, da gospodje „Indipendentovci" nijso dražega, nego teroristi, ne pa svobodnjaki, za kakoršne se radi stulijo. — Dovoljeno je v Trstu vsakemu narodu, da pokaže svojo umetnost v javnih glediščih; Japonci, Kineži in Zulu so so uže javno pruduoirali, a Slovenec ne bi smel nastopiti v svetišču muze! — on ne sme omikati se, ne sme v kulturi tekmovati z drugimi narodi! — Ali nij to pravi vandalizem ? Svobodnjak jo tisti, ki vsakemu privošči to, kar sam
sebi želi, — največi pa je svobodnjak tisti, ki celo pospešuje ob-	nemška. Razen tega ste dve realki, v Piranu je Čisto italijanska,
čno omiko. Kako se bode Slovenec omikal, če ne v lastnem je-	nižja realka v Pnlji — prav za prav vojaški zavod - čisto nemška,
ziku? Svobodnjak se ne ozira na kaste, na narodnosti, on je člo-	Potem je ie posebna šola, namreč navtična šola v Malem
vekoljub in pospesuje omiko in svobodo vseh narodov, on ne	Lošinu, ki je povsem italijanska. Ali se mora misliti žalostniše
pozna nobenega naroda „paria", še celo za svobodo pravih sužnjev	stanje? Ali je to točno izvrševanje državnih temeljnih zakonov,
zamorcev so se potezali svobodnjaki vsega »veta.	člena 19 zakona o temeljnih pravicah, s katerim »o se gospodje
In te neodrešene reve hočejo kratiti svobodo Slovencem, ki	od one (leve) strani tako bahali?
so veja najmočnejšega evropskega naroda! Kaj bi bilo, ko bi ti	(Govornik potem pobija govore nemških zastopnikov gg. dr.
čudni svobodnjaki v resnici imeli kaj oblasti in moči? S petar-	Rechbauerja in Ilaaia ter govori dalje:)
dami znajo žugati, v listu pa prete celo vlaatniku gledišča «a to,	j Zdaj prehajam na stvarni predmet tvojega govora, na pazin-
ker je posodil za dober denar Slevencem gledišče. — Kaj, ko bi	sko gimnazijo. Ta gimnazija je, kakor je uže predgovornik ome-
ti ljudje logično to stvar nadalje razvijali? — Prišli bi do tega, da bi pretili gostilničarju, naj Slovencem ne prodaje piva, vina, trgovcu, naj ne prodaja blaga Slovanom, skratka: prišli bi do takih abotnosti, da bi se nazadnje morali „Irredentarji" sami sebi smijati. A nasprotno moramo reCi, da celo „Irredentarji" prav radi prodajajo Slovencem, da nekateri trgovci, ki so mej „neod-rešenemi", zadnje čase celo iščejo korespondentov, ki znajo slovanske jezike in da sta Be v petih letih slovenski in hrvaški jezik v naših trgovskih pisarnah tako razširila, da niti v srcu Slovenije ni v Zagrebu trgovci ne pišo toliko slovanšine nego trgovci v Trstu. Zakaj pa „L'Indipendente" ne pošilja onih trgovcev za planine, naj si tam svoje komtvarje napravijo ?! Za Boga, predaleč je zašel ta slavotobnn list, tako daleč, da je celo sebi in svojej tendenciji škodoval, — Kako to ? Ovadil je namreč bolj poštenim Irredentistom onkraj Soče, da tukaj vendar-le prebiva mnogo Slovencev, kajti drugače bi se slovenska muza ne morala šopiriti po tržaških glediščih. — Tam v Italiji bo namreč ljudje tako podučeni, kakor da bi se govorila čista Toskančina do Postojne in da v Trstu in v Oorici nij niti sledu o Slovencih; ali če bolj pošteni Garibaldi čita 1' Indipendentovo „jeremijado", začne premišljevati in ko pošten Človek ntegne priti celo do Bpoinanja, da tukaj neina druzega odrešiti, nego par ljudi onega naroda, ki čakajo odrešenika uže 1880 let in Mesijasove role Garibaldi vendar ne bo hotel igrati.
„L' Indipendente" jc torej se svojim slavofobnim člankom nam Slovencem Ic koristil, kar gotovo nij bilo v njegovem namenu; koristil nam je tudi s tem, da je delal reklamo za slovensko predstavo v suboto, kajti marsikateri, ki nij bil namenjen obiskati koncerta, pride zdaj gotovo. Mi pa od svoje strani, akopram se nam, kakor tudi večini zrelejših Slovanov v Trstu, nij zdel zdaj primeren čas za koncert in akopram je ta koncert le bolj kaprica strankovne discipline morda manj poznajočih „ii-tout-prix-celebrites", zdaj povzdigujemo na vso moč svoj glas in nujno priporočamo vsem tržaškim Slovanom, vsem okoličanom in tudi Slovencem iz drugih krajev, naj prav demonstrativno v močnih krdelih obiščejo glediščno predstavo dne, 15. t. m. kajti s tem bomo „L' Indipcndentu" dali najkrepkejši odgovor, da smo in hočemo ostati tukaj na domačih tlćh.
će pa misli „L' Indipendente" še dalje ščuvati na nas, naj premisli, da kedor sejo veter, bode žel hudo burjo, in burja ne brije z Laškega, ampak je čisto domača slovenska. — Mi se prav nič ne bojimo terorizma onih ljudi, kajti minoli so časi, ko je
Jeriho podrl glas trobent.
-----
23. dan meseca aprila 1880.
u.
Govor gosp. dr. Vitezića
Visoka zbornica! V sedemletnej dobi, odklej mi je čast pripadati tej zbornici, večkrat sem, v vsakem zasedanji, spoznal za svojo dolžnost, povzdignoti svoj glas za obrambo istrskih Slovanov. Žalibog, da sem doslej le malo, da, lahko trdim, nič nisem dosegel. Zarad tega pa nisem zgubil poguma - „gutta cavat lapidem non vi sed saepo cadendo* (kaplja zvotli kamen, ne z močjo, ampak z večkratnim padanjem). In tako se bodem marljivo še vnaprej, da dospem do cilja, boril za naše pravice, katere nam pripadajo po zakonih, ustvarjenih od Vas, moja gospoda. (Dobro 1 na desuici). Jaz činim to v nadi, da tudi visoka vlada nnposled pripozna te naše pravice.
V tej nadi me potrjujejo besede, izrečene v predzadnjej seje ministerske stolice.
To je osoben moj nazor, ali moram reči, da so me to besede jako razveselile.
Moj predgovornik (gosp. Nabergoj) je užo povedal, v katerem številu so prebivalci na Primorskem, namreč Slovani in Italijani. Ker sem istrski zastopnik, tedaj bom govoril le o razmerah te dežele.
Istra ima, kakor je uže gospod predgovornik omenil, po zadnjem ljudskem štetji leta 1869 z vštetjem odstotkov, za kolikor se je ljudstvo moj tem pomnožilo, 256,000 do 260,000 prebivalcev, katerih jo nad dve tretjini Slovanov i manj od ene tretjine Italijanov ali poitalijančenih prebivalcev; pripadnikov katerega druzega plemena nema; ker ono malo uradnikov, ki so v rulji ali katerem okrajnem uredu i so nemške narodnosti, ne moremo v poštov jemati
Kako jc tu z šolami ? Moj predgovornik je uže na kratko o tem govoril, jaz pa hočem to natanjČnejc razložiti.
Ljudskih šol je jako malo, tako da niso v nikacej razmeri z številom otrok, ki so dolžni šolo obiskovati. To Be lehko posname tudi iz poročila, ki je priloženo predlogu visoke vlade o ljudskih šolah. Itazen tega pa so obstoječe šole skoro izključljivo italijanske. (Klici na desnici: Čujte!) Slovauskih ljudskih šol jo prav malo, skoraj bi jih mogel na prste prešteti.
Kako pa je z srednjimi šolami?
Tu jc še le pravo gorje, ni ena ni slovanska (Klici na de suej: Cujtc!) če tudi je dve tretjini prebivalcev Slovanov. Dve gimnaziji obstojite, ona v Kopru je italijanska, ona v Pazinu
nil, nemška, nemška gimnazija v deželi, v katerej Nemcev ni! (Klici na desnici: Onjte!) Ali more biti veča bedoča — druge hesede tu ne morem rabiti — ker to je zoper vsako razborno, pedagogično, Ijudoljubno načelo, zoper vsak pisani i naravni zakon.
Mislim, da je vendar uže skrajni čas, da se ta gimnazija preustroji v hrvaško gimnazijo. Italijani imajo svojo gimnazijo v Koprti, Če tudi imajo le tretjino prebivalcev v Istri, a Hrvati, ki imajo nad 160,000, tedaj dve tretjini prebivalstva, nemajo nobeno gimnazije v svojem jeziku. (Klici na desnici: Čujte!) Na Dalmatinskem je le 20,000 Italijanov, ali prav za prav italijanski govorečih Btanovnikov, ki so imeli prav do zadnjega časa dve do tri gimnazije, zdaj pa imajo se eno; na Kočevskem, v okraji, kateri se je malo poprej spominjal, je okoli 20,000 Nemcev in imajo svojo realno gimnazijo, i 160,000 Hrvatov v Istri ne bi smelo imeti svoje gimnazije? Ali je to natanjko izvrševanje državnih temeljnih zakonov, b katerimi se Vi, gospodje na levici tako ponašate? Gospoda moja! zoper tako nredbo, kakor je gimnazija v Pazinu, ki je tako nasprotna občnemu pedagogičnemu načelu, ki ne goji, ampak kvari, ki čnte prebivalcev tako žali, ki je v nasprotji z državnimi temeljnimi zakoni; zoper tak zavod sem uže često govoril, ali bilo je zabadava. Kaj je premogel moj glas zoper samovoljo bivšega naučnoga ministra, zoper voljo njegovih organov i kreatur v deželi ?
Njih volja jim je bila nad vse. S kratka, njih volja jc bila: Istro moramo ponemčiti (Klici na desnici: čujte!) Oermaniji pot pripraviti, a videli niso, da niso Germaniji, ampak Italiji pot od« prli; ker, gospoda moja, mladi ljudje se ne morejo tako naglo naučiti nemškega kakor italijanskega jezika, kateri dan na dan v deželi čujejo, zato so prisiljeni hoditi v italijansko gimnazijo, nemškej pa hrbet obračati.
Gospoda moja! da je nemški jezik učni predmet na pazin-skej gimnaziji, to je, tega sem uverjen, dobro i koristno, in o tem so vsi moji rojaki uverjeni; da je pa nemški jezik učni jezik v deželi, kder ni Ncmcev, to je zoper zdrav razum. (Govornik o tem več govori, priznava, da bi hrvaška gimnazija imela v početku malo učencev, ali to bi bilo le prve čase ter podpira to trditev z dejanskimi dokazi. Dokazuje, da se hote celo Italijani učiti hrvaškega jezika, ker potrebujejo hrvaški jezik v vsakdanjem obče-vanji s Hrvati. Povdarja tudi, da hi vlada imela manj troškov s hrvaško gimnazijo, nego jih ima z nemško, ker bi se potem lahko odpravil pripravljalni tečaj, i nadaljuje:) Moja želja jc ta — jaz ne stavljam nobenega predloga, ali polagam visocej vladi na srce, da ona te napake odpravi — naj se pazinska gimnazija prestroji v hrvaško, da se pa na njej nemški in italijanski jezik uvedeta kakor učni predmet.
(Govornik navaja dalje nekateru besede iz govora naučnega ministra ter opirajoč se nanje, sklepa tako le:) Te besede so mi poroštvo, da se tudi Istranom bliža boljša bodočnost. (Dobro! Dobro! na desnici.)

Dopiai.
Iz Materije, dne 31. aprila.
Neimenovan rodoljub je naročil 25 tiskov časopisa „Edinost", da se po našem županstvu razdeli po vaeh vaseh velike naše občine in tako uzbudi mej ljudstvom zanimanje za politično živenje. Začetkom se je ljudstvo prav malo brigalo za „Edinost" in zato se ni nič kaj zahvali podobnega čitalo za rodoljubov velikodušni dar; to gre pripisati okoljSčini, da je „Edinost" le malo zanimive novosti iz te občine prinašala.
Zdaj pa se vedno bolj poprašuje po „Edinosti" in skrbno se po predalih išče kak dopis iz Materije, ker gradiva je jako mnogo in važnega.
Evo dopis! in prepričan sem, da bo ta številka „Edinosti" tako skrbno hodila iz roke v roko za čitanje, da še nikoli poprej ne in prihodnja številka se bo prav nepotrpežljivo pričakovala. Namen probujenja naroda se tako doseže in rodoljub naj Bi bo Bvest, da jc svoj namen sijajno dosegel.
Pravo nesreča je za našo občino, ker jc mej nami premalo sloge in preveč strankarstva, ktero več ali manj izvira iz časti-lakomnoBti ali dobičkaželjnosti, ki jako cvete v veliko škodo občine. Žalibog, tudi pošteno ljudstvo se uklanja bliščobi bogatstva in so upira onim, ki goje prave, poštene misli občini v korist.
Takovo strankarstvo se v kmetskih občinah bolj vidno kaže o priliki volitev in tako je pri nas. Imamo tri stranke, katerih vsaka se zbira okoli svojega središča, okoli svoje osobe, rapre-sentanta stranke,
Da pa to strankarstvo ne bi občine pahnolo v gotovi propad, da častilakomnost, dobičkarija in pohujšanje po podkupljivosti nc zmaga, temu so namenjeno te vrstice, ker pokazati hočem, kde je nevarnost; ker zedinjenje vseh teh strank jc le mogoče, ako poštenost premaguje in žalostno bi bilo, ako bi poštenost bila v kot potisnenu.
V naši občini imamo eno stranko, ktere načelnik jc trgovcc in nema druzih zmožnosti, nego da se domii s kupčijo bogati in dobičke potem, kakor sum pravi, pri nesrečnih špekulacijah zunaj občine zapravlja. Bliščoba njegovega dom:i nabranega bogatstva
pa omami tudi marsikterega poštenjaka, kteri mu je ali dolian ali | •e v kaki stiski nahaja ter upa denarja od nje^a na posodo vdo-biti tur zato sebe, svoje poštenje in občno korist svojih bolj značajnih sosedov prodaje — za posojilo, ktero bo moral s dra-zimi obresti vrnoti. Dobičkaželjnost in častilakomnost goni repre-sentanta te stranke da hrepeni po županstvu, ker jc kaj prijetno se „komparetu" prijazno nasmebljati, ako pride k županu na strašno draginjo kupovat in za dobri denar slabo vino pit; siromaki pa in njih otroci naj očrne od glada.
Druga stranka se zbira okoli moža, kteri je sicer pošten kmet — a nič druzega, ter nema pri nas tako potrebnih zmožnosti za županski posel, za kterega treba več umeti, nego krompir peči in janjce dreti. Ta mož ima pa vsaj toliko značajnosti in poštenja, da t.am spoznava svojo odvisnost od tajnika v županijskih zadevah. Sicer pa je pokazal, da s izvrstnim in vestnim tajnikom na strani občini lehko mnogo koristi, ker večkrat pravo zadene; mej tem, ko mu nezmožni tajnik lehko nrskočnih zadreg na glavo nakoplje, občini pa neizmerno škoduje. Stranka tega moža mu je pa iz prizanesljive sebičnosti tidana, ker ta mož v nje ožji sredini županuje mej tem, ko druge občane svoji osodi prepušča; torej le izvrstni tajnik tej njegovi kratkovidnosti lehko v okom pride, ker inož je poštenjak a prekratkega političnega vida za našo veliko občino.
Tretja stranka se zbira okoli moža, od Boga nadarjenega z mnozimi zmožnosti, ki bi županom bil dika vsaki občini, ker je tudi delalen in nesebičen, goreč in navdušen za svoj narod in njega probujeuje. Bil jc uže hudobno očrnen od prvoiinenovano stranke zaradi nepoštene samopridnosti — vsak najraje po svojem lahtu meri — a opravičil se je sijajno, in grdo laž razkril s neovržljivimi dokazi. Spada tudi mej največje posestnike in davkoplačevalce. Le eno veliko napako ima: trdovratno in samovoljno koraka proti cilju, kterega si postavi; in to se mu mora šteti v pregreho, ker s popustljivostjo se časi več doseže, nego s glavo preko zida, a neprijateljev si mnogo tako nakoplje kljubu dobrih namenov. Njegova stranka inu je udana zAradi njegove značajnosti ter mnogo zaupa njegovi zmožnosti; in res mnogo dobrega imamo njemu zahvaliti — a vsemogočen je le Bog i še ta ne more vsem ugoditi.
Mej temi strankami sc prav sedaj bije boj za žnpanjski stol. Sosedne občine radovedne opazujejo, kedo zmore; domačini se pa vsak po svoje zanimajo za prihodnjega župana, mej tem ko so nevedneži najraje uklanjajo zlatemu teletu kakor judje v puščavi. Volitev odbornikov je bila 13. in 14. januarja t. I. ali zaradi nepoštenega upljivanja stranke „zlatega teleta" s podkupovanjem je gori omenjena tretja stranka vložila pritožbo proti izidu volitve. Odgovora še zdaj ni na ta protest in je upanje, da se je denar in pijača zaman razdelila ter da bo ta volitev ovržena.
Za drugo volitev pa se bo bolj pazilo na strahovanje in podkupovanje volilcev. Značajni občani pa radi še enkrat pridejo na volišče in še enkrat po svojem prepričanju in po posvetovanju mej poštenjaki se zjedinijo, da izvolijo značajne može za odbornike.
Mogoče da bo resnica koga tudi v oči zbadala, kakor po navadi, ali nič ne dć; „Edinost" napake pošteno graja, za poboljšane ima pa tudi svoj predal.
Z brkinskih hribov, dne 1. maja.
„Novo klije spet živonje! Spet sc po zemlji rastenje v novič mladi." Z naravo se je izvila tudi naša Slovenija in „prisijal je zlate zore svit v mračno senco njenih temin." — Prišli so časi, ki so za nas nadepolni. „Vremena so Be nam zjasnila" in nam Slovencem vse nekako drugače po svetu kaže. — Dolgo smo čakali in stokali, terjali smo naše pravice, a vse zaman. Zdaj mora boljše biti in prva zvezda boljše narodovo bodočnosti se je uže prikazala, kajti zdaj dobomo slovenske srednje šole.
Pa so bili časi, ko smo upali, mnogo smo upali, več upali nego storili. — Bili so časi, ko nam jc gorel čisti ogenj rodo-Ijubja na ognjiščih mladih src; bil je to mladenški duh, ki se je vsega nadejal, ki je bil napolnjen z visokimi čuvstvi, ki je veroval v dosego svojega cilja, ki je uže naprej užival sadove bodočih pridobitev.
Prašajmo se, ali smo krivo čutili, ali smo po otročje verovali, ali smo neutemeljeno upali ? — Ne I naša nadeja nij bila kriva; nijsmo se varali. Iz malega zraste veliko. Naš narod jo majhen, a zrnste in okrepi se čili narod. Da — mladič sme vsega sc nadejati. Odrecite spomladi cvet, odrecite cvetu sad, a sadu dozoritev! V čem li se ogreje spomladna zemlja, ako ne v gor-koti bližajoč ga mu se solnca ? Rastlini je naloga, da kali, da se razvija, da i uste, da svoj plod prinaša. Ako jej prestriže mraz lasice, nežni, cvetličje, kriva nij ona, ker bc jc ži vonja veselila, kriva je le huda naključba, da jo jo mraz zadel. Ta mraz pa je bila narodna naša malomarnost. Mi smo videli lep razcvet, ali po prvem navdušenju je bilo premalo dela! Ogenj prve navdušenosti — tabori shodi - nam je potratil preveč močij, kojih je trebalo hraniti za delo! — Mi smo narod preveč ljubili, a premalo zanj delali, in odtod - slabi časi.
A pesniki so vsakemu narodu proroki. Da se Slava mati vzdrami, to je uže „črni kandidat", uskok Dežman peval:
„Dokler nam ne vsahne lipa. Bo pod njo Slovcncov zbor, Dokler grozni dan posipa, Ne prekucne steno gor.
Še Slovenija ni zgubljena f"
In evo : „Še Slovenija ni izgubljena", ker dobi zdaj slovenske šole. — Zgino nam počasi neugodni časi, razkade se ko meglu, ki zakriva dan; pade zagrinalo luči; zašije nov dan, v njem se zasveti, v njem oživi nov rod, z novim rodom nova doba, z novo iolo nov — narod — prerojen ves — noi>, in pesniki proroki obdrže svojo pravo! Ta doba pak nam prisije gotovo po oz-
biljnem trndu in delu. Takrat postane iz „črnega kandidata* — „bel kandidat", vzame Dežman zopet svoje „^rablje" in zapoje:
„Brez čakanja, brez zamude,
Naj se novi hram ustvar', Naša dela, naše trude, Vzemi mat' visoka v tiar!
Se Slovenija ni zgubljena!"
Iz Borovnice, dne 2. maja.
V štev. 93 „Slov. Naroda" je g. dopisnik iz borovniške nase okolice vAb zaznamval v javnosti, kakor da bi sc sami rogovileži nahajali pri nas? — Da se to odločno oporekati sme, v svesti si je dopisnik teh verstic popolnoma. To se ve da, vedno se nahaja ljulika mej pšenico!
Dalje pa tudi „nekega gospoda" ko nepotrebnih grabnov imetnika objavlja, ter nže naprej navaja, kdo bode dotične komisijske troške povračal, kar je jako nepotrebno, kajti slavna komisija še ni vročila izid odloka ne eni ne drugi stranki.
Da pa omenjeni gospod vodo odpeljava z drenažo, tega sc pri njegovem zelo lepo odelanem posestvu vsakdo in vsak čas lahko prepriča. To v obrambo po krivici napadenga gospoda B Še bi imel mnogo dostaviti, toda zdi se mi, da je to č. g. bralcem dovolj, da se iz tega lahko prepričajo o resničnem dogodjaji, ako bo trebalo, pa drugi pot več.	./. K—H.
Dekani, dne 2. maja.
Časniki vsake vrste poročajo o vspešni nabiri milodarov za stradajoče, in človekoljuba res veseli, čitati, kako premožneji Slovan svojemu bratu, Slovanu revščino lajša. Tudi v naši občini ima se zabilježiti Čin, ki radodarnost in človekoljubje Slovana lepo diči. In ta čin je:
Dnsom in telom narodnjaka, ter c. kr. profeBorja v Kopru, blagorodna gospoda č. g. Spincie Viekoslav in g. Belusic Josip sta se na sv. Marke dan pri pisatelju teh vrstic nenadoma oglasila, ter popraševala, koliko je ubogih družin, ki zaradi slabe letine lakoto trpe, in je*li občina v podporo stradajoČih od kako strani kaj dobila. Uže na nju licih bilo je brati, da to poizvedovanje ne ostane brez dobrega nastopka.
In resnično, ko sta se prepričala o stanju občine, zacelili sta ko usmiljeni Samaritan rane najpotrebnejšim, izročivši 21 gld. od svote, kojo je prvi po posredovanji prav vrlega narodnjaka g. dr. Langinja, sedaj poslujočega menda v Kastvi od podpornega društva za stradajoče v Zagrebu v to svrho prejel, da jo mpj najpotrebnejše razdeli.
Ni le to čin, koji priča, da imenovana blaga gospoda profesorja nista Ic pospesitelja duševne omike v svojem poslu, temveč tudi gmotna podpiratelja ubozih svojih sobratov? Znam, da ne iščeta zahvale zaradi truda, ali nju dejanje milosrčnosti Bpo-jeno se zgubo časa, neugodnim potom na lastno troške in vse to v mnogih drugih občinah koprskega okraja, ne sine prikrito ostati.
Zato njima v imenu obdarovanih javno zalivalo izrekam ter pristavljam: Bog jima plati ves trud.	V. M.f ž.
Iz Bolca, dne 5. maja.
Dolgo časa trajajoča mrzla in neprijetna zima nam je letos zavirala napraviti narodne veselice v narodnem čitalniškem domii.
Nismo se upali zarad prehudega mraza stopiti v prošli zimi na čitalnični oder, da bi se po domače radovali. Le ta in edini vzrok nam jc odložil besedo do spomladi, kteri letni čas jc v naših gorah tudi primerin takim in enakim zabavam.
Čakali smo npapolno pisanega vazma (velike noči), bil pa letos ni pisan, ampak suh, pust, gol in popolnoma zimsk.
Dosol jc pa zeleni, nadepolni „Jure" bc svojo pomladansko in zelenkasto suknjo in oživil je tudi nas bovške Slovence, da smo stopili na zaželeni čitalniški oder ter pokazali obilim in dragim nam gostom dn4 25. aprila po zmožnosti svoje govorniške in pevske moči.
Preveč hvaliti ali grajati nisem navajen, kakor se često pripeti pri dopisnikih, ki popisujejo besede. Mislim vendar, da meje hvale no pristopim, če bc s pohvalo spominjam kakor trezen opazovalec to besede, ki se jo vsacemu v srce vtisnola.
Okoli 7'/« ure zvečer na svetega Marku dan jo začela dohajati v primerno okrašeno sobano v gostilno pri „Lešniku JIu-berju" mnogobrojna množica. Mej gosti srno z veseljem zapazili obilno narodnjakov in narodnjakinj iz Koborida in nekaj iz Tolmina.
Ilvala jim, ker so nas počastili. Domača godba je naznanjala po trgu začetek besede. Drugekrato nam je pokanje tojiičev začetek naznanjevnlo, a zdaj je nevarno streljanje nadomestil grom; kajti malo pred začetkom besede jc ropotal groin in blisk je razvetljcval uže temni, v narodnem obziru pa svitli večer.
Točno ob 8. uri se je beseda s petjem začela in h potjim ae je okoli 11. uro kouČHla. Slavnostni govor, kojega jc govoril čast. g. M. St. vreden je pohvale. Govornik se je moral dvakrat prikazati na odru. Zanimivala nas je tudi igra „V Ljubljano jo dajmo". Razveseljavali so nas Marica in Neža, nju roditelji g. M. in g. T. St„ zadnja sta tudi prav dobro govorila. Mirko je znal predstavljati dijaka in znanemu komikarju smo se vrlo smijali.
Opomniti moram se, da ima Boleč za igro res spretne moči. Pri vsaki besedi vidimo nove diletante in diletantinje, kar nam Bvedoči, da se mladina res zanimiva za take roči. Tudi ženski kor napreduje vedno bolje. Hvalo gospod učitelju in pevkinjam za obili trud. Kakor nas je razveseljeval moški kobariški kor, smem na drugi strani trditi, da so naše mlade pevke res hvalevredne. Vsem drugim gospodom, kteri so so obilo trudili, da so nam napravili tako lep večer, izrekam srčno zahvalo v imenu gostov se željo, da bi se Bpet kmalu videli prav veseli. — Na sviđanje !
V Trebčah. dne 6. maja.
Po dolgem žalovanji pride veselje. Kaj enacega se je tudi zgodilo nam, ki smo dolgo zaželenega dežja čakali in zdaj nas je naglo razveselil, pa ga je tudi vsa narava silno potrebovala, posebno na tem skalnatem Krasu smo bili v hudih stiskah, ker nam je vode ne le za ljudi, temuč tudi sa živino primanjkovalo tako, da se je vse, kar na zemlji živi ali raste, po milem dežju oziralo. Ce tudi je mestno naše starešinstvo v zgornjej okolici dosti novcev za vodo potrosilo, vendar je vode za živino in ljudi primanjkovalo.
Ker nže govorim o vodi, dozvoljujem si še omeniti nekega nedovršenega čuda, katero je hotel storiti nek krčmar v Sežani, ki je tudi v TrebCah pred malo časom krčmo imel; ta mož je hotel napraviti kakor Kristus nekdaj v Kani na Galilejskem, češ da voda s cukrom pa malo pomešanega vina mora po sili postati dober prosekar in se prodajati po 48 kr. liter. Ko so pa okrajni starešini to vino pokosili, niso mu izrekli pohvale, kakor oni v Kani na Galilejskem, ampak našli so, da čudež ni dovršen i da voda še vedno zmaguje. Ker so so ljudje odmikali od te krčme in pili raji vodo iz Lonjcrja, od kodar se jc po 15 kr. čeber vozila, zato je omenjeni krčmar tudi hišo prepustil prrjšnemu gostilničarju. Novi krčmar pa se ne upa tacih čud delati ter nam raji z boljšo kapljico streže.
Kritični politični pregled.
Domaće dežele.
Z Dunaja so piše „Politiki", da minister Taatte gotovo izvede pomirjenje mej narodi. Krona ima trdno voljo to delo podpirati i dokončati ga, naj bodo okolinosti kakoršne koli. Grola Taafleja imajo v najodličnisih krogih za najsposobnejšega moža, ki more izvršiti to nalogo i da bi mimsterstvo tudi odstopilo, dobil bi grof Taafle zopet nalogo sestaviti novo.
Ministcrstvo je drža vnemu zboru izročilo k vojaškej postavi dostavek, po katerem zadobe toliko potrebne olajšave bogoslovci, učenci 7. in 8. gimnazijalnega razreda, učiteljski pripravniki in vlastniki podedovanih kmetij.
Poslanska zbornica jc postavni načrt v vojaškej taksi nazaj dala dotičnemu odboru, da ga v osmih dneh predela. O tem zakonu bomo v svojem času obširnišo poročali,
Obravnave o proračunu so bile zadnjo saboto izvršene; državni zbor o binkoštih sklene svoja dela.
Graško nemško svetovalstvo jc dalo nesmrtno zaušnico ncin-škej kulturi. Društvo rudečega križa je namreč prilepilo na ogle v nemškem i slovenskem jeziku vubilo k vdeležbi. Mestno svetovalstvo pa je ta velcizdajski čin tako razkočil, da je spoznalo i z resolucijo potrdilo, da jc nemška kultura v nevarnosti, ker jo spodriva slovenski plevel. Groški mestni očetje so se proslavili, kakor nekedaj Abderitje o pravdi zastran žab in oslovske Bcncc.
Hrvaška regnikolarna deputacija se je menda Madjarom udala, ker časniki pišejo, da se jo odpovedala dohodkov iz granice lic le za bodočnost, tcinuč tudi za ininolost, da pa dobi učni zalog, ki so je skrčil od 8 milijonov na l'/9 milijon. Nu, Hrvatje pri tem niso na dobičku, madjarski želodeč je danaidni sod brez dna, nikoli ni polen.
Na Dunaj je prišlo iz Bosne 120 turških veljakov, kateri tožijo, da so Turkom v tej deželi krivica godi. Da se Turkom no godi več tako, kakor poprej, to je resnica, menimo vendar, da sc kristijanom ne godi boljše, nego Turkom.
V	Sarajevu bodo zidali kntoliško stolno cerkev i palačo za škofa. Naš cesar jc v ta namen blagodušno podaril 200,000 gld.
Tuje dežele.
Vsa Evropa se zdaj ozira na Crnogoro ter se ozbiljno zanjo briga, i to večidel Ic zato, ker je na Angleškem prišel na prvo mesto v nekaterih državah toliko psovani mož, ker jc velik sovražnik hlapčevanju i velik prijatelj pravej svobodi. Turčija je namreč Crnogorce izdala Arnavtom, ker je tem prepustila krajo, katero je imela Crnejgori odstopiti. Arnavti so to priliko porabili ter proglasili neodvisnost od Turčiji i postavili začasno vlado, katerej jo izdajica Osman pasa nu čelu. Tudi Miriditje so z Arnavti v zvezi. Iz tega nastane nova vojna, katere utegne imeti sila važno nustopke, popolno izgnanje Turkov iz Evrope.
Na Ruskem Loris Melikov izvrstno dela, nič več se nc sliši o nihilistih; sovraženi naučni minister Tolstoj je moral odstopiti; našli so tudi onega človeka, ki je bil započetnik napada na carja v zimskej palači; imenuje sc Scvić; človek je izobražen, ali nič neče izdati.
Loris Melikov jc tudi s Poljaki nže v dogovorih; svetoval jim je, naj svoje željo izreko v spomenici. On pripoznava njihova zalitcvanja i pravice, ali vse to potrebuje časa i razvitka. Pravice, glede jezika i verske svobode, rekel jc Melikov, razumevajo se same ob sebi i zahtevanju o teh sc ne bodo delalo težave. Glede družili znhtcvanj pa priporoča največjo providnost; vzlasti Poljaki ne dobodo ničesar, kar Rusi sami še nemajo. Dalje jc Melikov rekel, da umeje i priznava prizadevanje Poljakov, da so ločeni deli njih domovine zopet zedinijo, ker to jc težnja vsega slovanskega sveta, za kateri je napočila doba združevanja; ali ta trenotek še ni prišel. Rusija ne sme dražiti Prusijc in Avstrije.
V	turškej Armeniji jc (strašna lakota, ali turška vlada nič ni storila, da bi 60 ta nadloga odvrnola; zato se Armenci, ki so sc po zadnjej vojni izselili iz dežel, katere je pridobila Rusija, vračajo zopet na svoj dom v sedanjo Husijo.
Bismarkova zvezda zelo bledi, zunanje dogodbe so ga po prstih kronole, ker ima predolge; v notranjej politiki pa mu je uže trikrat dal nezaupnico parlament, ker jc njegove predloge zavrgel; zato se on zopet kuja ter nič več neče hoditi v parlament.
Nova angleška vlada uže jako krepko dela, novi miuistcr za Indijo je našel 40 milijonov primanjkljaja, mej tem ko je njegov prednik govoril, da ima prebitek.
Domače stvari.
Prestolni nastopnik cesarjevi* Rudolf jc dal prod nekaterimi dncmi lep izgled. Na trgu pred cesarjevo palačo na Hradšinn v Pragi so napravili nekateri upapolni prihodnji državljani pošteno igrico. Prestolni nastopnik Rudolf je o!> oknu sloneč t veseljem gledal živahno igrajoče dečke. Nazadnje je opazil, da ima eden izmej dečkov Čevlje, ki so po novih gledale, poklical dečka k sebi ter mn podaril 5 gld. da mu mati kupi nove čevlje. Deček, ki ni bil čisto nič boječ, vprašal je cesarjeviča, kaj naj odgovori materi, ko ga bode prašala, kde je denar dobil. „Le reci, da ti ga je Rudolf podaril" odgovoril mu je cenarjevič. Deček se ni več k tovarišem vrnol, ampak kar domu jc tekel.
Kranjski deželni prvosednik, g. Winkler je prišel predzadnji vtorek v Ljubljano i takoj prevzel deželnega naČelstva opravila. Kranjski slovenski časniki so ga srčno pozdravili, VBa dežela Be ga je razveselila.
Volitev enega deželnega poslanca na Goriškem na \Vinklerjevo mesto še zdaj ni razpisana. Poroča se, da ima to odlašanje poseben namen. Dela sc namreč na to, da vlada posodi goriškej deželi 800,000 gld. za uredbo dolenje Soče. Ker bi to posojilo prišlo le Lahom v prid, Slovence pa bi hudo zadelo, ker bi morali vračati denar, kateri ni bil njim na korist posojen, zato hočejo mesto slovenskega deželnega poslanca prazno pustiti, da potem laska stranka, v deželnem zboru v večini, lahko ponnjano posojilo Bprcjme. To jc spletka, iz katere se lahko zdražbe porode, prav nikakor ni, da sc krati Slovencem dcžclnozhorskt pravica Lahom na korist. Cc sc užc vzame posojilo, naj ga povrno tisti, katerim bo dobičke nosilo.
Volitev V kranjski deželni Zbor v trebanjskih kmečkih občinah za nadomestitev umrlega grofa Barbo, bode 14. t. m. Da bodo narodnjaki sijajno zmagali, to jc gotovo.
Velika beseda v gledišču Feniee, ki je imela biti 9. t. m. morala se jc zarad neke nepričakovane ovire preložiti na prihodnjo saboto 15. t. m.
Beseda v rojanski Čitalnici zadnji četrtek se jc izvrstno izvršila. Obe igri ste bile kuj dobro igrani ; petje, deklamaciji, b kratka, vse je bilo prav dobro; hvaležno pa jc bilo tudi občinstvo, ker sc ga jc zbralo mnogo i s živo pohvalo pozdravljalo delajoče osobc. Čistega dohodka je bilo nad 80 gld.
Dramatično društvo v Ljubljani je razpisalo 400 gld. za najboljšo slovensko ozbiljno igro in 200 gld. za veselo igro. Prva mora biti vzeta iz kranjske ali avstrijske zgodovine; nje predstavljanje mora izpolniti ves glcdiščni večer; druga mora imeti najmanj dve dejanji. Igri ostanete vlastnina dramatičnega društva. Rokopisi sc morajo poslati do konca tega leta.
Javna predavanja o zgodovini trgovine z vstokom, katera jc imel zadnje dni v Trstu profesor Mitro v u': iz Splita, jako so bila obiskovanu i hvaljena. Profesor Mitrovič je posebno poudarjal zasluge, katere ima Dalmacija o tej znamenitoj trgovini.
Ludvik Košut, znani madjarski diktator v zadnjej revoluciji, je izdal prvi vezek svojih spomenic, Zgodovinske vrednosti imajo malo. Zanimive bo posameznosti o tem, kako jc hotel Košut z Napoleonovo i Kavurjevo pripomočjo odtrgati Ogersko od Avstrije, kar bi še danes rad storil, ako bi mogel.
Dve sodniški službi ste razpisani: v Vodinjanu i v Kopru. Kakor želimo, da pride v Vodinjan (Dignano) za okrajnega sodnika mož, ki nincjc poleg italijanskega popolnoma tudi hrvaški jezik, ker prebivajo v onem sodnem okraji, izvzemši mesto Vodinjan, sami pravi pravcati Hrvatje, moramo tudi želeti, da i zahtevati, da nam pošlje visoko ministerstvo pravosodja v Koper za sodnika tacega moža, ki ima poleg italijanskega tudi slovenski jezik popolnoma v svojej oblasti. Od 31,500 ljudi, ki živo v sodnem kotaru koperskem, so le koperski i mujski me-sčanje, do 9,000 duš, Italijani; vsi ostali so zgoli Slovcnci. Ta naša želja je tedaj po členu 19 državnih temeljnih zakonov popolnoma opravičena.
Razne stvari.
Angleška liberalna vlada i katoliška cerkev. „Puli Mali Gazzette" je donesla iz Rima vcBt, da je kardinal Manning papeža uveroval, da sc od angleških liberalcev smejo pričakovati veliki pridobitki za katoliško cerkev.
Akademija učencev pmpagaude v vatikaiiu v Rimu je bilo letos juko sijajna. Papež sani se je nje vdeležil, krog papeževega prestola jc sedelo 23 kardinalov i pričujočih je bilo mnogo italijanskih i zunanjih škofov i višjih škofov, poslunci raznih držav. Učenci so v 49 poetičnih govorih in onoliko jczicih slavili sv. Očeta, mej katerimi so bili tudi slovanski jeziki. Papež je bil z akademijo jako zadovoljili, pogovarjal se jc z raznimi poslanci i druzimi osobami ter rekel: „Te tri ure, katere je trajala akademija, morajo vsem pričujočim ostati v dragem spominu."
Strašila toča. Iz raznih krajev dohajajo vesti o hudem vremenu, o viharjih, toči i. t. d. Zadnji petek so jc vstila pri Po žunu na Ogerskem kakor kokošja jajca debela toča. Polja, vinograde jc popolnem pokončala i celo strehe probila.
Turškemu sultanu preti lakota. Turški sultan jc gospod vsega imetja in vsega blaga na zemlji, on jc kralj vseh kraljev i sam Bog ve, kaj še. Pri vscin tem bogastvu pa mu preti lakota. On potrebuje za svoj dvor mnogo, ker mu je živiti nekoliko sto kop ženske sodrge i druge drhali. Ta drhal pa nikoli ni sita, i zato pomanjkuje denarja. Ali zvita buča, kulturni Turek si ve pomoči. Naučil se jo marsikaj od Evropejcev, tistih kulturono-scev, katerim je lastni žep prva božja zapoved. Mej druzimi nauki
•i je prilastil tudi to, da jemlje na up, plačuje pa ne. Tako je tudi z sultanom; dal je narediti knjižice, v katere se zapisuje vse, kar se kupi brez denarja za njegov dom. Ko bo pa npne številke velikansko narastle, zbrali se se upniki ter šli sultana ponižno prosit, naj bi dolg poravnal. Sultanovi dvorniki so prisezali na Muhamedovo brado, da se upnikom vse izplati, naj gredo le brez Bkrbi domu, ali ti se niso dali odpoditi, ampak stopili so pred samega sultana, do zemlje se mu klanjali ter naj-['onižniše prosili plačila. Sultan sc je jako čudil, duima dolgove; obečal je, da vse poravna, da pa zdaj nema denarja, naj le še dajo na upanje, saj se jim vse povrne. Upniki so res morali prazni oditi, a sklenoli so, da vprihodnjc Sultanu nič več na dadč na Muhamedovo brado i bukvice.
--4» -
Tržno poročilo
smo izpustile, ker se cene od zadnjega tedna skoro nič niso
promenile.
Dun^jgka Boraa
dni ii. maja.
Enotni drž. dolg v bankovcih..........72	gld.	60 kr.
Knotni državni dolg v srebru . .........73	„	25 „
Zlnta renta.................89	„	05 „
1860. državni zajem..............131	„	25 „
Dclnicc narodne banke..........................837	„	— „
Kreditne delnice................................274	„	70 „
London 10 lir sterlin.............119	„	10 „
Srebro....................—	„	— „
Napoleoni..............................9	„	48 i „
C. kr. cekini..................................5	„	61 „
100 državnih mark............................58	.	60 -
Slovenska Talija.
Zbirka dramatičnih del in iger.
Na svetlo daje dramatično društvo v Ljubljani.
1. vezek : Priročna knjiga za glediške diletante. Cena 50 kr. Od poznejših vezkov so pošli: 3., 4., 5, 7. in 8. vezek; v ostalih so natisnene sledeče gledališke igre:
(B. <=> burka; V. vesela, R. = resna, Ž. žalostna igra; O. — opereta. Številke za le-temi črkami kažejo število aktov). Ultra ! (B. 1.) — Na mostu. (B. 1.) - Gospod Čapek. (V. 1.)
—	Belin. (O. 1.) — Gratčak in oskrbnik. (R. 4.) — Serezan. (0.1.)
—	Svojeglavneži. (V. 1.) - Rosa. (V. 3.) — Klobuk. (V. 1.) -Piižnik. (O. 1.) - liče se odgojnih. (R. 2.) — Zabavljica. (V. 1.)
—	Zakonske nadloge. (V. 1.) — Poglavje L, //. in III. (V. 1.) — Mutec. (V. 1.) - Telegram. (V. 1.) — Sam ne ve kaj hoče. (B. 1 ■/»•)
—	Ona me ljubi. (V. 2.) — Gospod režiser. (Šaljiv prizor.) — Uskok. (V. 1.) - Vdova in vdovec. (V. L) — Visoki C. (V. 1.)
—	Gorenjski slavček. (O. 2.) — Pozigalčeva hči. (R. 5.) — Umetnost in narava. (V. 4.) ~ Znpravljivec. (Čarobna igra. 3.) — Pokojni moj. (V. 1.) — Lornjon. (R. 1.) — Gospa, ki je bila v Parizu. (V. 3.) — Na kosilu bom pri svoji materi. (V. 1.) — Brati ne zna. ("B. 1 ) — Gospoda Kodelja pridiga izza gardin. (V. 1.) — V spanji. (V. 1.) — Kovarstvo in ljubezen. (Ž. 5.) — Donna Diana. (V. 3.) - \Villiam Ratclif (Ž. 1.) — Gluh mora biti. (B. 1.) — Ženska borba. (V. 3.) — Ogenj nij igrača. (V. 3.) — Ena se joče, druga se smeje. (R. 4.) — Garibaldi. (B. l.J — Marija Magdalena. (Ž. 3.) — Tri Vile. (V. 2.) - Srce je odkrila. (V. 1.) Pes in mačka, (V. \.) — CorČek. (R. 5.) — Lotooodska sirota. (R. 4.) — Trnje in lavor. (R. 2.) — Doktor Robin. (V. 1.) — Posek v oči. (V. 2.) - Kozarec vode. (V. 5.) — Igralka. (V, 1.) — Dva gospoda pa jeden »luga. (B. 1.) — Star samec. (R. 2.) — Stara mesto mlade. (V. 1.) — Gringoire. (R. 1.) — Ena se mora omožiti. (V. 1.) — Berite „Novice*! (V. 1.) - Dva zeta. (V. 1.) — Nem-*ki ne znajo. (B. L) — Ženski jok. (V. 1.) — Moja zvezda. (V. 1.)
„Slovenska Talija" je na prodaj po knjigarnah v Ljubljani, pa se lehko tudi naroči naravnost od dramatičnega društva v Ljubljani,
Kdor si naravnost od društva naroči vse prej navedene knjige, katerim jc v knjigotržtvu cena 18 gld. 55 kr. jih dobo za znižano ceno 14 gld.
Cc se od društva vsjy Z:i 4 gld. knjig naroči ob jednom, društvo popusti 20°/o navadne cene, ki jc ustanovljena posa ■nežnemu vezku in nu zavitku tiskana.
Clf^T" Norodniui društvom, katera provujajo gledališke igre, jc priporočati, da si od vsake igre, ki jo hote igrati, omislijo celo garnituro, t. j., toliko knjižic, kolikor jih jc igralcem treba o provajanji; cele tiskane igre učečim se igralcem mnogo bolje ustrezajo, kakor same izpisane naloge, vrhu tega pa so šc cenejše.
Listnica uredništva.
Čast. r. S. v A. .Vigilanza' redno izhaja, reklamirajte jo. — Z onimi liesedumi v I, listu nismo slabo mislili.
Najboljši isterski refošk
po 1 gold. butelja.
Kdor ga želi kaj kupiti, naj se obrne do
Upravništva.
Le enkrat
se ponuja tako dobra prilika, da se more izvrstna ura za polovico cenc kupiti.
Velika
razprodaja.
Na vsej Evropi nastale politiške razmere se tudi .Svira niso ognole i zato »e je mnogo delalcev izselilo, vsled cesar se rušijo tudi fabrike. Tako je i prva najznamenitiju urarniea, katero mi zastopamo, zdaj zaprta i nam poverjena razprodaja njenili izdelkov. Tako imenovane H'aschington žepne ure so najlioljse ure na svetu, izvenredno krasno vrezljane i vezene i po amerikanskem sestavu napravljene.
Vse ure so na sekunde repasirane i mi dajemo poroštvo za vsako uro nu 5 let.
/a dokaz gotovega poroštva i stroge solidnostl se s tem javno obvezujemo, da hočemo vsako uro, ki ni po volji, nazaj vzeti i zamenjati.
1000 žepnih remontnir ur, navijajo se brez ključa, s kristalnim zuklopcem, izvenredno točno na sekunde regulirane, razen tega po novem načinu elektrogalvaniski pozlačene, z verižico, medaljonom itd. poprej gold. 25, zdaj ena le po 10 gold. 50 kr. 1000 krasnih ur na kotvo iz srebro-nikla, na 15 rubinih, z emnj-liranim kazalom, s kazalom za sekunde, kristalnim plosnatim steklom, poprej gold. 21, zdaj ena le gold. 7.25, vse nn sekunde repasirane. 1000 ur na vreteno, z izvezenim zaklopcem iz srebro-nikla, kristalnim plosnatim steklom, na 8 rubinih, najnntanjčniše repasirane, z verižico, medaljonom i žametnim etuisom, poprej gold. 15, zdaj ena le gold. 5.60. 1000 ur na kotvo, iz čistega 13 lotnega srebra, po c. k. puneov-nem uredu pregledano, na 15 rubinih, razen tega električno pozlačene, najnatanjČniso regulirane. Te ure so poprej slale 27 gold., zdaj pa stoje le gold. 11.40. 650 t<r za gospe iz pravega 13 lotnega srebra, po c. k. puneovnem uredu pregledane, na 8 rubinih, krasno i jako dično pozlačene, z beneško verižico okoli vratu vred, veljale so poprej gnld. 28, zdaj pa le gold. Ki ena. J 000 Waschington remontoir žepnih ur iz pravega 13 1. teškega srebra, po c. k. puneovnem uredu pregledane. Poroštvo se daje, da so najtočnise ua sekunde repasirane, notranja sestava je iz nikla i teb ur ni treba nikoli popravljati. Taka ura je veljala poprej gnld. 35, zdaj pa se dobiva za neverjetno ceno 16 gld. Razen tega se dobiva z uro vred zastonj verižica, medaljon, etui iz žameta i ključ. 1000 pravih zlatih ur za gospe, na 10 rubinih, prej 40 gold., zdaj 20 gold.
1000 remontoir ur iz pravega zlata za gospode ali gospe, prej
100 gold., zdaj 40 gold. 650 ur za zid z najlepšim emajliranim okvirom in bitnim kladivom, poprej 7 gold., zdaj le 3 gold. 75 kr. 650 ur Inidilic i udarcem, ki prav dobro lolče, najnatanjeniše regulirane, tudi pripravne za mizne pisače; poprej 12 gold., zdaj le 4 gold. 80 kr. 650 ur z niltalom v najlepše izdelanej visokej gotiškej omarici, navijajo se vsacih 8 dni, najtočnise ua čas regulirane, izven-redno lepe i krasne. —■ Ker ima taka ura še po 20 let dvojno vrednost, ne imela bi se v nohenej hiši pogrešati, posebno ker jc taka res krasotu sobi. Take ure so poprej veljale po 35 gold., zdaj pa izjemno le 15 gold. 75 kr.
Kadar se naročujejo ure z nihalom, treba je priložiti lagotovftčino.
Napis:
RAZPRODAJA UR
urarnice Ph. Fromma, Dunaj, Rothcnthuriiistrasse št. 9,
(2)
partere.
f?Skoraj v dar!!
Vsled likvidacijo faliranc velike fabrike o srebrar-stvu Britania na prodaj je teh le 45 kosov prav dobrih Britania srebrnih reći za le 6 gold. 95 kr. to je le četrtina zneska, kolikor so znesle, tedaj so skoraj darovane, in sioer:
6 izvrstnih tiamiznih nožev, Britania srebro s pravimi angleškimi srebrnimi ostrinami.
G najfinejših vilic, Britania srebro iz enega kosa.
6 teškib žlic iz Britania srebra.
6 Žlic za kavo iz Britunia srebra najboljše vrste.
I velika teška žlica za mleko iz Britauia srebra.
1 velika žlica za juho iz Britania srebra.
6 podkladcev za nože iz Britania srebra.
6 lino ciziliranih pladeilj za postrežbo.
3 kupice za jiyca iz Britania srebra.
1	krušna pleteuica, teška iz Britania srebra.
2	krasna mizna svečnika iz Britania srebra.
1 lllizni zvonček z srebrnim glasom iz Britania srebra. 45 kosov. Vsi ti kosi bo zliti iz najboljšega Britania srebra, ki jc edina na svetu znana kovina, ki ostane vedno bela, in se od pravega srebra še po 20 letnej rubi ne loči, za kar se daje poroštvo.
Vsi ti omenjeni kosi iz pravega Britania srebra, ki so poprej veljali 25 gold., dobivajo se zdaj po le 6 gld. 95 kr.
NapiB in edino naročišče za c. k. avstrijsko-oger8l«i dežele:
General-Dopot der I. engl. Britania-Silber-Fabriken: Blau & Katin, Wien, I. Elisabethstrassc Nr. 6.
Pošiljatev brez odloga proti poštnemu povzetji.
Lastnik, drf'tvo „Edinost". — Izdatci j in odgovorni urednik: Ivan Tosti.
Tisk avstrijskega Lloyda.