otrokom prijatelj, učitelj in voditelj.
(Priloga Vrteu.) Štev. 5.                LJubljana, dnč 1. maja 1896.               IV. tečaj.
Ozdravela Anica                       m
'P'e veselite se, otroci; saj vam ni sile. Zdravi ste, to -T^ sc v»m bere na rdečih licih in bistrih očescih. Po-mladansko solnce vas greje po dnevi, po noči pa gorka posteijica. Dela nimate, da bi dejal, Bog ve, koliko. Tisto »nalogo« fcpišete, pa ste prosti. Dobri štariši skrbč za vas noč in dan. Kaj se vi zmenite, koliko je še kruha v omari! Vsak dan vsaj trikrat kažete dobri štruci male pa ostre zobke. Nii, le dobro jo primite; saj jo vam privoščim.
Drugafie pa je, ie človek oboli. To bi vam lahko povedala Zormanova Anica-
»Kdo pa je ta Zormanova Anica?« bi me radi vprašali. Lekšanova Micika in Babnikova Tončika jo. prav dobro poznata. I, majhna je še Anica. prav majhna Ko ste bili vi, mali poredneži, toliki kakor je Anica, niste še videli šole znotraj. Anica pa hodi sedaj že drugo leto v šolo. Komaj je vedela, da je povitica boljša kakor kruh, že so jo pripeljali njen dobri ata v našo aamo-stansko šolo. Bregarjeva Pepika mi je pravila svoje dni, kako je bila Aniea žalostna, ko Be je morala ločiti od

66
doma in iti daleč k nam v iolo. Pa to je že vse po-zabljeno, zato pa tudi vam, radovedneii, nožem pove-dati, kako je bilo takrat. Le toliko vam rečem, Anita je bila do sedaj gotovo bolj pridna, kakor marsikateri izmed vas.
Gotovo 80 vam že pravili v šoli vaš gospod ka-pelan, da Bog vefikrat dloveka poskuša, kakšen je v nesrefii. Ker je bila Zormanova Anica lako pridna, poslal ji je Bog tudi hudo poskušnjo.
Nekega nedeljakega jutra zafine Anioa prav hudo pokašljevati. Prvi dan se ni še nihče bal nič hudega. Drugo jutro pa, ko je bilo treba vstati, bila je naša mala učenka že hudo bolna. Pomladanska sapa ji je prinesla hudo bolezen. Glava ji je bila težka, roke in noge so ji bile odpovedale in vse, vse jo je bolelo. Prinesli so ji orehove povitice, toda bolnica je ni mogla jesti. Še celo medena se ji je ustavila. Iludo jo bilo. Začeli so ji kuhati raznih zdravil. Pa vse ni nič pomagalo. Marko-linijeva Metika pravi, ie bi ona toliko zdravil popila, bi še mrtva ozdravela. E, če 61ovek ni bolan, se lahko norčuje. ČaUaj, Metika, kadar boš ti bolna, tedaj bomo slišali, kako bodcš govorila. — Ko so prišli gospod zdravnik k Anici, so se ji smehljali ter rekli: »Ne bo hudega, ne; kmalu bo dobro«. Vendar so nekako po-menljivo privzdignili obrvi, ko so prijeli bolnieo za roko. Z glavo so zmajali ter samo rekli: »Ilm, hm; treba bo ostati v posteljici.« Zunaj 80 si pa obrisali potne očali ter ukazoval), kaj in kako je treba streči bolnemu otroku. Boleien se je začeia rea hujžati. Proti večevu se Anica ni skoraj \ei za%'edela. Njene prijateljice so bile vse objokane, ko so videle. koliko trpi dobri otrok. 0. kako so hodile molit zanjo! Vsaka bi bila rada zbolela, samo Anica naj ozdravi. Kaj so vse obljubile dobre prijateljice Aničinemu angeljčku varihu, če ji bo izprosil zdravje! Zdravnik so hodili vsak dan k naši mali bolnici. Upali so, da ozdravi, m res, spolnilo se je njih upanje. čez štirinajst dnij je bila Anica rešena smrtne nevar-nosti. »Sedaj pa sedaj; nič ne bo ve6 budega. E, ti bolezen ti, bomo videli, ali bodeš ala iz hiše ali ne«, rekli so dobri zdravnik, ko so zadnjič prišli v hišo.
67
Sedaj so bili minuli dnevi žatosti. Prijateljice so se zbiraie okoli Aniee. Nosile so ji pisanih marjetic, lepo dišečih vijolie in belih zvonSkov. Pravile so ji, da je zunaj na vrtu že pomlad. In ko se je bolnica malo nasmijaia, razlegal se je glasni »hi, hi, hi..« prijateljio po x sej hiši. Kdo pa bi se ne veselil, 6e prijatelj zopet ozdravi?
Mesec april se je bližal koncu. Vse je že težko pričakovalo meseca majnika in lepe Marijine pobožnosti — krasnih »šmarnic«. Tudi Anica je upala, da bo mogla prvi dan rnaja že v cerkev k Marijinemu oltarju, da se zahvali za dobljeno zdcavje.
Prišel je tisti srečni dan, prvi maj. Prej kakor navadno je bila Anica že na nogah. Sicer je zjutraj težko vstajala. Do tedaj, ko je zbolela, se ji je zdela vsaka noC saj za polovico prekratka. Ko so jo zjutraj poklioali, je hitro potcgnila drobno glavico pod odejo, češ, »pri meni pod odejo je še nofi, kam boin šla v temi.« Ta dan pa je bila prva na nogah ter šla hitro v cerkev. Lepo se je zahvalila Materi božjv za njeno pomofi ter sklenila, da bo vsako leto rada hodila k »šmarnicam«.
Babnikova Tončika. Lekšanova Micika in Marko-linijeva Mttika so pa ugibale. kdo je izprosil Anici zdravja. Tončika je mislila, da je Anižin angeljček največ pripomogel. Micika pa je trdila, da je vse naredila Marija. Jaz pa mislim, da je najbolj uganila Metika, ko je rekla: »Angeljček je prosil, Marija izprosila, Jezusček je pa dal zdravje«                                            Fr. Ek.