roia. (Dalje.) Ko je minister zagledal mladega kraljeviča, je bil zelo iznenaden in vzradoščen. »Kraljevič Svetoljub!« je zaklical. »Kakšno iznenadenje! Oh, reci mi, dragi kraljevič, kje si bil doslej? Prav resno sem že mislil, da si že umrl in da te ne bom nikoli več videl!« Svetoljub je tedaj na kratko pripovedoval svojemu staremu prijatelju vse svoje čudežne doživljaje in tudi to, kako je nazadnje postal zaščitnik princesinje. Ko je končal svoje pripovedovanje, je minister pokleknil na eno koleno, je poIjubil kraljeviču roko in mu je rekel: »Jaz sem zelo vesel, da te vidim pri življenju. Če bi bil to vedel prej, bi te bil proglasil za kralja. Vedeti moraš, da ti je stric umrl in da vlada v deželi sedaj kraljevič Srdan. Njega vsi sovražijo in ne morejo prenašati njegovih nasilj in krivic. Razen tega preganja on tudi tole princesinjo Liljano, kater _ bogastvo bi si rad prisvojil. Njeno vojsko je že uničil ter zavzel večino njenih pokrajin, ker ga noče za moža. Nazadnje, ko je doznal, da je zbežala na tale otok, me je poslal sem, da zahtevam od nje, naj gre takoj z mano in postane njegova žena. Drugače bo vojska s silo zavzela otok in zasedla grad, o katerem kralj ve, de je prepoln blaga. Princesinjo hoče ugrabiti in postopal bi z njo,prav kruto, ker jo sovraži in se želi maščevati za žalitve, katere je napram njemu zagrešila. Ah, jaz se ne bom več oziral na njegove zapovedi. Reci samo besedo in s svojo roko bom uničil kralja Srdana. Vojska te bo drage volje priznala za ikralja ter bo vesela, da ji ne bo več trcba služiti temu nasilniku.« »Ne, ne, dragi prijatelj,« je odgovoril Svetoljvib. »Jaz nikakor ne želim, da bi prizadel kralju Srdanu kako zlo, ker je moj sorodnik, in nikoli ne bom zahtcval, da bi se ga siloma odstranilo. 'Ali s svojo čarobno rožo ga upam pripraviti do tega, da bo pustil mojo princezinjo v miru. Poželenje po zlatu, to jc njegova največja strast. Idi torej, prijatelj moj, poišči kralja Srdana in reci nru, da mu hočern dati toliko zlatnikov, da bo mogel z njimi napolniti šest sob, samo če mi obljubi, da se bo s svojimi vojnimi ladjami vrnil dornov in da ga nikoli vcč ne bo sem.« »Slušai bom, gospod moj,« je odgovoril minister. »Kralj Srdan ne zasluži tolikega blaga. Najbrž ga bo pa to pripravilo do tega, da vaju ne bo več nadlcgoval. Oditi torej hočem, da poncsem kraiju tvoje izporočilo, in ti bom tukaj prijavil odgovor.« Minister se je nato priklonil, je sedel v čoln in kmalu je bil aa kraljevi ladji. Svetoljub se je obrnil proti lepi princesinji ter ji je rekel: »Ne boj se, draga princesinja! Srdan bo gotovo sprejel mojo ponudbo in ko bo odšel, te bom odvedel v tvojo prestolnico in tam se bova poročila.- Srdanov konec. Ni trajalo dolgo in čoln je bil zopet tu. Sedaj sta bila v njem dva moža. Svetoljub je, spoznavši onega drugcga, vzkliknil: »Aha, glej ga, moj lakomni sorodnik že prihaja!« Ko so zagledale strašnega kralja, so deklice od strahu kar zajavkale. Ali Svetoljub jim je rekel: »Čemu se strašite? Zlato ga bo pomirilo in jaz bom pazil, da se vam ne bo nič zgodilo.« Čoln je pristal ob obali. Iz nje je izstopil kralj Srdan z ministrom in ko sta stopala proti dvoru, jima je šel Svetoljub nasproti. Srdan je bil še bolj grd in odvraten ko prej kljub svoji razkošni obleki in kraljevski kroni. Ko ga je Svetoljub vljudno pozdravil, ga je osorno vprašal: »Kaj? Ti si tu? Mislil sem, da si mrtev ter sem upal, da te ne bom nfkoli več videl!« »Žal mi je, da si se zmotil, sorodnik moj,« je odgovoril Svetoljub ljubeznivo. »Ne samo, da nisem mrtev, prišel sem celo za to sem, da branim tole lepo princesinjo, katero ti tako grdo preganjaš. Zelo lahko bi te sedaj uničil in to bi bila zaslužena kazen za tvoja slaba dejanja. Ali ti si mi sorodnik. Nočem ti prizadevati nobenega zla, razen če me k temu prisiliš. Zato sem ti stavil ono ponudbo, katero ti je priobčil minister. V daru, ki sem ga dobil od neke yile, imam neizmerno bogastvo. Hočem ti z zlatniki napolniti šest sob pod pogojem, da se s svojimi ladjami vrneš domov. Obljubiti mi boš moral tudi, da ne boš nikoli več vznemirjal princesinje Liljane in da ji boš vrnil vse dobro, katero si ji odvzel. Ce na to ne pristaneš, se bom pokazal tvoji vojski in ti yeš predobro, da me bo takoj pripoznala za kralja. Sedaj razmišljaj!« Nekoliko trenutkov je k.alj Srdan besno posmatral svojega drznega sorodnika, kakor da bi ga hotel vsega zdrobiti v prah. Vedel pa je, da vojska bolj ljubi Svetoljuba ko njega in da bo dobro, ,e sprejme ponudbo. Odločil se je za to tudi radi tega, ker je rasla njegova pohlepnost pa zlatu čimdalje bolj. »Dobro,« je menil osorno. »Sprejmem ponud« bo, čeprav ni tolikanj sijajna. Ostal pa bom tu, da se osebno prepričan, kako boš izpolnil svojo ob-i ljubo, ker se bojim, da me ne bi goljufal.« »Pojdi torej z menoj!« je rekel Svetoljuti, pa ga je povedel v veliko prazno sobo. Tam je vzel svojo rožo in jo je začel tresti. Prava ploha sijaj« nih zlatnikov se je vsipala na pod. Čez malo časa! je bila" vsa soba kar napolnjena z zlatom. Majhne oči groznega Srdana so se kar svetli-* kale od grabežljivosti. Takoj je zapovedal, naj pridejo vsi čolni in zvozijo .^lato na ladje. Ko je bila napolnjena ena soba, je Šel Svetoljub v dru,* go. Konec prih. Medvedek. (Povest v slikah.) 37. Čarovnicn prevari Miška. Miško postoji pred košuto. Ena njenih nog je bila krvava. Oči so jej bile solzne od prehude bolečine. »Uboga košuta!« reče Miško. »Baš dobro, da sem te našel ravno tukaj. Sedi v moj voziček! Ne plakaj!« 38. Miško -jet. Miško vleče voziček. Breme ni bilo lahko. Kar pot mu zaliva obraz od napora. Naenkrat mu udari na uho od zadaj strašen glas. Ozrc se. Joj! Koga opazi? Na vozičku sedi grozna čarovnica, Bara, a ne več košuta! (Dalje sledi.) ;-;>ŁS,"->, -¦¦¦ u ¦-¦¦•