DEMOKRACIJA Uredništvo: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 62-78 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-3« Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta it. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnin«: mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorice štev. S-18127 Leto VIII. - Štev. 1 . —Z* jpZg, ■ Trst - Gorica 1. januarja 1954 Izhaja vsak petek Leto spoznanj! Ze vsa povojna leta se vleče pravda, v kateri se predstavniki italijanstva na primorskih tleh branijo priznati, da je slovenski živelj na tej svoji zemlji bil vse od prihoda Italije prav zaradi svoje narodnosti močno zapostavljan, in da je to še danes, pa naj gre pri tem za Svobodno tržaško ozemlje, za katerega nosijo odgovornost Anglo-Američani, ali za predele, ki so ostali Italiji. Čimbolj se oddaljujejo vojna leta, tembolj skušajo spraviti v pozabo celo krivice, katere je zagrešil fašizem. Rimskemu »II Šecolo d’Italia« ni bilo v tem vzdušju prav nič nerodno zapisati, uda je bila Julijska Benečija vsem v Evropi vzor urejenega in mirnega življenja«. Toda to je zapisal ta fašistični list, brez rdečice sramu, prav v svojem članku z 11. decembra, v katerem polemizira s spomenico, katero so nedavno izročili italijanskemu ministrskemu predsedniku Pelli tržaški italijanski liberalci, katerih delegacijo je vodil pri tem znani tržaški gospodarstvenik odvetnik Forti. Ta listina, o čije izročitvi se je sicer že pisalo (med ostalim je njene avtorje napadel »Giornale di Trieste«), je namreč na še nepojasnjen način našla svojo pot z mize gospoda ministrskega predsednika Pelle v uredništvo »II Secolo d’Italia«. Fašisti so s tem javno opozorili najvišje kroge, da je »njihova roka zelo dolga«, tržaškim liberalcem pa naj ii to bilo svarilo, da naj v bodoče pazijo, kaj delajo. Pri vsem tem je spomenica libe-ralcev ,t&'agocen prispevek k razkrinkavanju razmer,. ki vladajo v italijanskih vzhodnih obmejnih področjih in je seveda fašistom in vsem njihovim iredentističnim zaveznikom skrajno neprijetna. Tržaški liberalci namreč opozarjajo na fašistično nevarnost in zahtevajo, naj italijanska vlada 'J primerustpriključitve Trsta, imeni-je- za Visokega'komisarja v Trstu osebo, ki ni bila fašist. »Kajti, če bi naj nasprotno toliko zaželeni povratek Italije dal priložnost za prepoved nacifašističnih teženj z njihovimi neizbežnimi posledicami korupcijo, pristranostjo in nekulturnimi represalijami, bi ugled sedanje vlade in dobro ime italijanske demokracije doživela nepopravljiv udarec, ki bi dal prav glavni obtožbi jugoslovanske propagan de....« Na to pa spomenica še grenko dodaja: »Spletkarski dejavnosti in politični nestrpnosti teh elementov je treba pri zadnjih volitvah pripisati velik del tistih 40 odstotkov glasov strankam, ki so sovražne Italiji. Nazadnjaški in bahaški nacionalizem, nestrpna polemika ki črni vse demokratične vrednote, in rehabilitacija nepriljubljenih in nepopravljivo kompromitiranih ljudi — vse to je obudilo nezaupanje in prikrito nerazumevanje, tako da je bila propaganda za neodvisnost mnogo bolj učinkovita.« Spomenica tudi ugotavlja, da »zadržanje monopolističnega tržaškega tiska jasno kaže napadalne namene teh skupin, ki utegnejo povzročiti, da bo Italija drugič — in morda za vedno — izgubila Trst«. Tako je prvič, iz samih iredentističnih vrst, padla ostra obsodba krajevne italijanske politike. Toda to ni edino priznanje. Težke grehe je posredno odkril tudi sam »Giornale di Trieste« v svoji številki z 19. decembra v članku. v katerem razpravlja o neki vesti iz Washingtona, po kateri naj hi zavezniki ponudili Jugoslaviji ukinitev »protislovenskih zakonov v coni A« v zameno za jugoslovanski pristanek na prihod nadaljnjih italijanskiH funkcionarjev v Trst. Vest je bila objavljena v glavne n ameriškem dnevniku »New York Times«-u in je omenjala, da bi šlo aza protislovenske zakone, ki so bili sjn-ejeti v času fašistične vlfi-davine in katerih dve zasedbeni sili, t. j. Amerika in Velika Britanija, doslej nista odpravili, ker st:i se držali Ženevske konvencije, po ,katqri zasedbene sile ne smejo iz-preminjati zakonodaje področjih, ki so pod njihovim nadzorstvom«. Po tem figovem peresu, za katerim bi »New York Times« rad skril zavezniško odgovornost za dejstvo, da so zatiralni fašistični zakoni na našem področju še vedno v veljavi, tri'uša »Giornale di Trieste'( skriti še sramoto, ki pada na Italijane, ki so se doslej še najbolj krčevito upirali odpravi teh zakonov. Tako pravi, da se ti zakoni tu sploh ne izvajajo, da so na o-snovi proglasa generala Alexandra z 12. junija 1945 itak odjavljene vse omejitve za uporabo sloven- Usoda atlantskega pakta Na tem mestu smo že nekoč o-pozorili na dejstvo, da sta položaja Francije, posarsicega vprašanja in Nemčije po eni ter Italije, tržaškega vprašanja in Jugoslavije do neke mere vzporedna. Ta vzporednost pa seveda ni podana 'V popolni meri. Kajti Francija je zmagovalka nasproti premagani Nemčiji, medtem ko je odnos med Italijo in Jugoslavijo prav nasproten. Tudi je Posarje pretežno nemški področje, medtem ko na Tržaškem te pretežnosti ni; kajti kljub vsemu dovozu glasovalcev in podelitvi pravice do glasovanja istrskim beguncem, je pri zadnjih glasovanjih italijanska večina dosegla komaj 60 odstotkov. Kar je pa francoskemu in itali-. janskemu stališču dalo skupno potezo, je pač težnja obeh vlad, francoske in italijanske, da bi svoji rešitvi posarskega odnosno tržaškega vprašanja povezali z izvršitvijo obvez do obrambne skupnosti Zahodne Evrope. Ta povezava je bila sicer krepkeje naglašena v govoru, ki ga :je zunanji minister Bidault imel na seji Atlantskega sveta. Italijanski ministrski pred-predsednik pa je ob podobnem na-strojenj-u zavzel stališče pričakovanja. Kajti če bodo Francozi uspeli nasproti Nemčiji, tedaj ne bo tudi nobenih ovir več za okrepitev italijanskega stališča nasproti Jugoslaviji; tako so verjetno mislili v Rimu. Kakor pa vse kaže, stoje stvari za Fiancijo dokaj nepovoljno. Govor, ki ga je izrekel Bidault, je s-meriiki tajnik za zunanje zadeve, Foster Dulles, odločno zavrnil. S tem se je položaj razjasnil, kajti Francija stoji, pred izbiro, da bodisi v kratkem brezpogojno sprejme obveze skupne evropske o-brambe, ali bo pa Amerika zadevo znova preučila in si pridržala svobodo odločitve. Zahtevanih jamstev proti Nemčiji Francija torej ne more pričakovati. Ce pa v roku dveh do treh mesecev ne pristane brezpogojno na obveze evropske obrambej do to pomenilo za Ameriko polno svobodo, da se nasloni na Nemčijo; tega pa za sedaj še ni razumeti tako, da bi Nemčijo v polni meri n-borožila. Gre le za to, da se ne glede na Francijo organizirajo o-peracijske baze, ki naj bi služile atlantski obrambi, vse bolj proti vzhodu. Kakšna naj bo oborožitev teh strateških baz. kakšne naj bi bile njihove naloge? Izgleda kot da bi o vsem tem v Ameriki imeli dokaj jasne predstave. Američani seveda niso ljudje, ki .bi se na poti, ki 30 jo enkrat izbrali, dali zaustaviti po francoskih težavah ali ugovorin. Bidaultov neuspeh na predsedniških volitvah je pokazal, da se na tej pati s francoske strani ne more ničesar doseči. Ali pa naj ta francoski neuspeh glede jamstev nasproti verjetnosti nemške oborožitve pomeni enako slab izgled za italijanske težnje po jamstvih nasproti Jugoslaviji? A M pomeni odklonitev francoskega stališča o Posarju pogoj za odklonitev italijanskega sicer bolj prikritega stališča nasproti Jugoslaviji in Trstu? V pritrdilnem primeru bi skoro mogli reči, da najavlja odklonilno stališče Amerike do francoske zahteve enako odklonilno stališče nasproti Italiji. Seveda pa stvari ni mogoče ferskega jezika v Julijski Benečiji, da so tu slovenske šole, da so v tržaški okolici dvojezični napisi itd. Pri tem pa seveda pozablja, kako je uporaba slovenskega jezika v okoliških občinah naravnost poniževalno omejena, da je v na-brežinski občini kar sama policija snemala dvojezične krajevne napise, slovenščina celo na sodišču še vedno ni priznana, nasprotno, da je celo prepovedana itd., da sploh ne omenjamo vprašanja beguncev iz časov fašistične vladavine, ki so v svoji domovinski občini, po povratku, sedaj že osmo leto popolnoma brezpravni tujci. Vkljub vsem omenjenim izgovorom pa le ostaja dejstvo, da si je spoznanje o krivičnem postopanju s Slovenci in s tržaškim življem na splošno odprlo pot v svet in tudi v iredentistične trdnjave. Ali naj br leto, v katero vstopamo, po osmih letih zaletavanja in tavanja tudi za naše italijanske someščane in njihove osrednje organe končno leto spoznanj? Ta bi bilo vsekakor nekaj, kar bi tukajšnjemu prebivalstvu, brez razlike in v vsakem primeru, lahko samo koristilo. mulirati v taki obliki. Kajti med Ameriko in Italijo obstojajo glede Trsta neki dogovori, ki Dullesu ne dopušča.o enako odločnega stališča nasproti Pelli kot proti Bi-daultu. Vendar pa tudi ni nobenega dvoma, da Foster Dulles ne bo dopustil italijanske povezave prav zaradi tega, ker ni dopustil francoske. Pellovo slepomišenje z večjo ali manjšo italijansko pripravljenostjo za izvršitev obvez a-tlantske zveze bo v bodoče pač moralo odpasti. Povezava Trsta in Atlantske zveze bo postala prav tako nemogoča kakor povezava Posarja in Atlantske zveze. Amerika je glede tega postala jasna, neza-vita in odločna! Tudi Italija se bo kakor Francija morala odločiti za to, da bo vsestransko in brezpogojno atlantske obveze ali izvršila ali odklonila. S tem je pa ameriško stališče nedvomno pridobilo na jasnosti in Amerika na avtoriteti, zato bodo slepomišenja odslej dosti težja tudi glede na izigravanje demokratskih načel Združenih narodov. Izjava od 20. marca 1948 in sklep od 8. oktobra 1953 imata za pogoj določeno 'razpoloženje tržaškega prebivalstva za Italijo. Da pa v obstoj tega pogoja sama italijanski^ vlada ne veruje, izhaja iz Pello-vega predloga za plebiscit, ki pra-prečuje tretjo možnost glasovanja o neodvisnosti Trsta. Ce se Amerika resnično bori za jasno situacijo, potem tudi njeno stališče o tem vprašanju ne more biti dvomljivo. Kajti vrhovne politične in strateške koristi zahtevajo, da tudi v Trstu spoštujejo vrhovna načela demokracije. Ce pa naj bi se spremenila mirovna pogodba, tedaj mora ta možnost biti v enaki mei-i dana Trstu kot Južni Tirolski. Sprememba pogodbe naj se po načelih samoodločbe izvrši v Trstu tako kakor v južnem Tirolu ali v Sudanu. Spričo takega novega položaja, ki neposredno zadeva tudi bodočnost italijanske industrije, mora prej ali sleo nastati za italijanske vlastodržce potreba, da se vprašajo, ali tržaška zadeva za Italijo vendar le ni predraga. Cimprej bodo to uvideli, tembolj se bomo približali likvidaciji nevarnih in usodnih sanj. Iz borbe d tuiini V borbi za slovenske zahodne meje, ki jh iznova ogrožajo razni imperializmi, se udejstvuje tudi jugoslovanska emigracija. Bcgumil Vošnjak, generalni tajnik jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci leta 1919 in opolnomočeni minister v pokoju, je tisti, ki se danes v Združenih državah najvneteje zavzema za naše zadeve. Razni ameriški listi so že objavili njegove članke, v katerih se zavzema za Svobodno tržaško ozemlje. V naslednjem objavljamo en njegov popravek, v katerem pobija trditve o italijanstvu naših krajev. Objavljen je bil 6. novembra 1953 v ameriškem dnevniku »Evening Star«. »Kot veteran iz Wilsonovih .časov imam menda pravico, da opozorim na veliko spoštovanje, ki ga uživa pri Jugoslovanih spomin na Woadrowa Wilsona, enega največjih predsednikov Združenih držav. Diplomatska zgodovina kaže, kako se je ta veliki mož boril za pravi- OB USTRELITVI PROPADLEGA SOVJETSKEGA RABLJA BERJE malenkoulieoo božično 00 šči 11 0 Krvava justica »najnaprednejše socialistične države sveta“ Moskva: Božični večer 1953 (A. F. P.): BeTjo in šest njegovih soobtožencev je najvišje sodišče pid predsedstvom maršala Konjeva obsodilo na smrt. Obsodbo so izvršili z ustrelitvijo obsojencev. Ze pred časom smo v »Demokraciji« podrobno razpravljali o nujnih posledicah Stalinove smrti, • > neizprosni in divji borbi za njegovo nasledstvo. Takrat smo zapisali, da je Malenkov dobil prvo rundo v tej krvavi nasledstveni torbi,, danes lahko dodamo, da to ni njegova zadnja runda. Z ustrelitvijo Berje in njegovih tovarišev je ta prva runda prejela zgolj svojo formalno potrditev. Proces proti Berji in njegovim soobtožencem je bil prav tako senzacionalen, kakor so bili procesi Zinovjev in Kamenev, Rikov in Buharin. Rdeča justica je zopet stopila na krvave arene medsebojnega obračunavanja. Pred dobrim pol letom je komunistični tisk v’ ■zahodnih državah in tudi pri nas poskušal z vsemi mogočimi izmišljotinami preslepiti svetovno javnost in predvsem svoje lastne gorečneže s puhlimi dokazovanji, da med Stalinovimi dediči ni nesoglasij. Kremelj je na predvečer Kristusovega rojstva temeljito ovrgel vse te napore komunističnih profesionalcev. 'Ironija usode je, da je stopil pred svoje lastne peklenske izume prav njen glavni zasnovatelj in iz-popolnjevalec — Lavrentii Berja. Ta človek — če ta nadevek sploh zasluži — je našel v vseh komunističnih državah kopico sadističnih blaznežev, ki na čelu tajnih policij zadovoljujejo svoje zverinske nagone nad zasužnjenimi narodi kot najzvestejši posnemalci in u-čenci prvega svetovnega pokvar-ienoa od časa, ko se jc prosluli Himmler poslovil d tega sveta. 16. decembra 1953 so v uradnem poročilu v zadevi Berie prinesli iz Moskve nekaj zanimivosti. Pred-, vsem ugotavljajo, da je na seii prezidija Centralnega komiteja Milenkov predložil poročilo proti svoiemu dotakratnemu staremu tovarišu, ki je bil v tem času drugi najmočnejši oblastnik Sovjetska zveze. Seja je bila 26. julija 1953, to je dva tedna pred uradno objavo o odstavitvi Berje in na predvečer velike svečanosti v moskovski operi, pri kateri "je bil — na veliko .začudenje občinstva — prvič ob takih primerih odsoten notranji minister.... Druga značilnost kremeljskega procesa je v tem, da so poleg Berje obtožili in obsodili še šest dru-g.h soobtožencev. Ti so: VEBKULOV, ki je bil od marca 1950 dalje minister za državno nadzorstvo in odgovoren za notrano varnost Sovjetije. Po Stalinovi smrti ga je Malenkov potrdil v do-tedan.i funkciji. Njegove odstranitve niso nikdar objavili. DEKANGSOV je Georgijec. Bil je namestnik zunanjega mini-■stia in veleposlanik v Berlinu leta 1941. Po Stalinovi smrti so ga imenovali za notranjega ministra sovjetske republike Georgije. Njegovo odstranitev so objavili avgusta meseca. MESIK je bil visok uradnik tajne policije. Po Stalinovi smrti so ga imenovali za notranjega ministra v Ukrajini. KABULOV je tudi Georgijec in je bil višji uradnik tajne policije. Kasneje je bil namestnik ministra za državno varnost. GOGLIDCE je bil načelnik tajne policije. VLOVZIMIRSKI je bil vodja preiskovalnega odseka notranjega ministrstva. Kakor pri monstruoznih procesih pred vojno-, tako so tudi Berjo obdolžili veleizdaje, ki sega v daljno preteklost. Njegove zločine je sodišče zasledilo tja v leto 1919. Takrat, je Berja imel dvajset let. To se pravi, da je od svojega dvajsetega leta dalje nosil v sebi klice izdaje, saj mu je obtožnica očitala, da je v Bakuju deloval za tajno službo protirevolucionarnega gibanja v Azerbajdžanu v neposredni zvezi z angleškimi agenti. Vse njegovo nadaljnje življenje je bilo — pq črki obtožnice — neprestano nadaljevanje .zarot, spletk, terorističnih dejavnosti in veleizdaje. Nadalje ie obtožnica očitala Berji, da je hotel postaviti moč notranjega ministrstva nad partijo in vlado v cilju, da se dokoplje do vrhovnega vodstva države. Obtožnica nadalje zatrjuje, da si je izbiral sodelavce, ki so zasledovali iste cilje; da j" sabotiral sistem kolhozov in ogra-žal prehrano države: da je vzpodbujal »elemente nacionalistične bur-žoaziie« v raznih sovjetskih republikah, in .končno, da je vodil zaroto skupno s »tujimi imperialisti« proti Sovjetski zvezi z namenom, da vzpostavi kapitalistično družbo Razsodba bi seveda ne bila komunistična. če ne bi poudarjala, da so vsi obtoženci v celoti priznali svojo krivdo. Famozna rehabilitacija kremeljskih zdravnikov j dne 4. anrila 1953, ki io ie — zopet ironija usode — zaukazal sam Bpria, ie uradno priznala, da So bile vse obtožbe proti zdravnikom lažnive in da so priznanja med preiskavo izsilil in obtožencev »s sredstvi, ki so po sovjetskih zakonih strogo prepovedana«. Kdo bi mogel dokazati zahodnemu svetu — morda kakšen Togliatti, Thorez, Vidali ali celo kak slovenski brezpogojni zagovornik kremeljske inkvizicije — da se niso dokazi o krivdi Berie in njegova »priznanja« precejala po istih rešetih bolj-ševiške tajne policije in po istih stiskalnicah kremeljske justice, kakor »krivde« kremeljskih zdravnikov? Ali niso te metode v sovjetskem paradižu osnovni temelj »boliševiške pravičnosti in resnicoljubja«? Morda se bo kakemu komunističnemu lahkovernežu vendar zdelo čudno — kakor je bilo čudno ob stalinskemu krvavemu tekmovanju za oblast v letih 1936 do 1938 — kako je mogoče v naj.boij policijski državi sveta, kjer je vsak drugi državljan ovaduh režima, da deluje na najodgovornejšem mestu državne in režimske varnosti — vohun? Kako je mogoče, da je nezmotljivi in nepregrešljivi oče socializma protežiral in ščitil takega »sovražnika ljudstva in države«? Ce je bilo treba polnih 34 let, da so razkrinkali velikega političnega (Konec na 2. strani) co Jugoslovanov do obstoja na ja^ dranskih obalah, katere si je la* stila Italija. Zaradi tega nas zelo fco’i, ko gledamo, kako sodijo Arne* tičani, eno samo generacijo po Wilsonu, o najenostavnejših narod* nestnih problemih Jugoslovanov v pokrajinah, ki 'ih zahteva Italija. Predvsem moramo vedeti, da so Jugoslovani v teku stoletij branili svoje narodnostno ozemlje pred i* talijansk.im imperializmom. Ce pa čitamo čianke v nekaterih italofil-skih ameriških časopisih, dobimo vtis, da je šele Stalin iznašel tržaške :n istrske Jugoslovane. Ko je beneški dož Dandolo leta 1202 za* časno zavzel Trst, pa so morale Benetke, smrtni sovražnik in tekmec Trsta, priznati, da so bili že takrat med meščani Trsta tudi čisti Slovani: Bislav, Domodrag, Mireč, Miroslav itd. Istra je bila v zgodnjem srednjem veku zibelka glagolskega gibanja. To gibanje je vkljub izredno močnemu nasprotovanju papeža in italijanske duhovščine, s pomočjo glagolice ohranilo slovanski cerkveni jezik svetega Cirila in Metoda. Zaradi tega sem bil močno presenečen, da je moj ugledni prijatelj Constantine Brown začel v Rimu *z novo teorijo, po kateri naj bi bila »Trst in Istrski polotok ‘a-ko italijanska, kot je Texas ameriški« (»Evening S;ar«. 26. oktobra 1953). Jaz sem 1. novembra 1918. leta predložil predsedniku Wilsonu in gospodu Hitchcocku, predsedniku senata zunanjepolitičnega odbora, spomenico o političnih razmerah v Gorici, Gradiški, Trstu in Istri. To listino se z lahke-to najde v Narodnem arhivu Združenih držav. V njej sem navedel sledeče podatke za Trst: 60.074 Jugoslovanov in 118.959 Italijanov; za Istro pa: 220.382 Jugoslovanov in 145.525 I-talijanov (oboje po avstrijskem štetju iz leta 18-10). Toda to štetje ni bilo popolnoma pravično za Jugoslovane, kajti njegova osnova za ugotavljanje narodnosti je bil tako imenovani »občevalni jezik«. Tlačeni in zapostavljeni jugoslovanski kolon in delavec pa sta morala u-porabljat.i italijanščino v občevt-nju s svojim italijanskim gospodarjem, ki ju je izkoriščal! Toda vkljub temu je bilo tako avstrijsko ljudsko štetje naravnost idealno v primerjavi z ljudskim štetjem pod fašistično strahovlado. Zavezniška vojaška uprava pa v osmih letih doslej še ni poskusila, da bi organizirala primerno pravično ljudsko štetje.... . . . Končno ne želim, da bi si Tito moral zaradi pomanjkljivih istrskih statistik, prilastiti še Texas!>< SREČNO 1954; 4 V-'.-'v. . :• :"v 'V Prava dobrodelnost Sovraštvo in krivica sta pripeljali današnji svet na rob prepada. Potoki krvi in solza so napojili od sovraštva razklano zemljo, ki je začela roditi — prokleta — trnje iti osat. Kot oaza v tej puščavi sovraštva se je pojavila prav v teh težkin časih v nepoznani obliki krepost, ki jo poznajo le bitja, ki niso bila zastrupljena s smrtnim sovraštvom. Ta krepost se imenuje dobrodelnost. Dobrodelne ustanove najrazličnejših veroizpovedi so si po tem zadnjem svetovnem klanju podale roke in skušale složno potolažiti bolečine in zaceliti krvave a-ane, ki jih je pustila zadnja svetovna vojna. Zbirali so pri bogatih in revežih prostovoljne prispevke in darila, organizirali vlake in verige soii-darnositi, ki so zopet vžgali v skrušenih srcih onemoglih vero in 'trpanje v boljše življenje. Delili so na levo in desno, ne oziraje se nej na versko, ne na politično pripadnost prizadetih. Največkrat so i-mena dobrotnikov ostala nepoznana široki javnosti in tistim, ki so hili obdarovani. Uresničile so se, besede: »Naj levica ne ve, kaj daje desnica!« To je prava krščanska dobrodel-■tudi številne primere dobrodelno-in jamči božji blagoslov dobrotnikom. Toda imeli smo in žal še imamo tudi primere primere dobrodelnosti, ki do tal ponižuje in uničuie reveža in kliče maščevanje nad la-Ži-dobrotnike. So namreč ljudje, ki si v svojem slepem napuhu domišljajo, da so dobrotniki tisti, ki razdeljujejo darove, ki so jih prejeli z izrecnim naročilom, da jih dajo revnim in potrebnim. Za to delo zahtevajo priznanje in hvaležnost, ki gr# po pravici tistim, ki kaj darujejo. To so pa, hvala Bogu, le osamljeni primeri in zato tembolj obsodbe vredni v velikem zaletu prave dobrodelnosti, ki je skrita in ponižna. K tem pravim plemenitim dušam se za te svete božične praznike obračamo s prošnjo, naj priskočijo na pomoč svojim bratom, kt so v pomanjkanju. Naša šolska mladina se mora boriti s številnimi težavami in marsikdo nima niti primerne obleke ali obutve, da bi lahko brez sramu Stopil pred svoje, sošolce! Pomagajmo tem našim mlajšim bratom, da bo v njihovih srcih vzklila ljubezen do sočloveka in da bo nov, lepši rod zaživel na tem koščku naše lepe zemlje. mačina. Oskrboval ga je s hrano, obleko, obutvijo, stanovanjem in z vso nego ter moralno pomočjo. Ko je ta gluhonemi moški umrl, se je dobro delavčevo srce obrnilo na dve deklici. Tudi tema je delavec Alojzij Kocjančič nudil prav vso oskrbo, kot da bi bil dober o-če. Zupan g. Ferletič je ta nenavaden primer sporočil milanski komisiji, ki ga je upoštevala in delavcu Alojziju Kocjančiču podelila »Zvezdo dobrotnico« in sto tisoč lir v denarju! Ta kraška cvetka na polju dobrosrčnosti in dobrotljivosti je postala dika in ponos našega slovenskega ljudstva na Goriškem. Toliko bolj moramo g. Alojzija Kocjančiča počastiti, ker je on delavec m je svojo delavčevo plačo porabil tudi za pomoč potrebnim domačinom! V času, ko se toliko bogastva razsiplje v preobilnem nekoristnem uživanju zemeljskih dobrot, namesto da bi vsak dal, kar le more, revnim in potrebnim, nam je delavčevo Kocjančičevo srce pokazalo pravo pot socialnega udejstvovanja in človekoljubne vzajemno-sti! Koncert božične pesmi V nedeljo ob 3. uri popoldne je bil v goriški stolnici napovedani koncert božične pesmi. Pri koncertu so sodelovali pod vodstvom prof. Fileja in ob spremljavi na. orgle gdč.. Lo.zke Šorli - Bratuževe razni cerkveni pevski znori šiovensk.n iar na Goriškem in še prosvetni zbor prof. Fileja. S tem koncertom, ki je drugi te vrste na Goriškem, so letos za Slovence tudi uradno otvorili Marijansko leto. Za to priliko se je zbralo lepo število vernikov v goriški stolnici, ki bi morala biti sicer natlačena in še premajhna za tako priliko, če bi prišli samo Slovenci iz mesta, kaj še iz vse slovenske okolice. Ta relativna udeležba, ki je bila vsekakor manjša kot lansko leto, je verjetno posledica lanskih izkušenj. Tega bi se morali organizatorji . zavedati in .popraviti nedo-statke, da bi slovenska božična pesem zadobiia zopet tisto mesto, ki ji po vsej pravici pritiče! Pesem, pa naj bo še tako lepa, postane končno dolgočasna, če je le preveč kitic, ki se ponavljajo vedno z isto melodijo in interpretacijo. Kar se pa interpretacije tiče, ne moremo v vsem čestitali, BOZICNICE Alojzij Kocjančič iz Doberdoba nagrajenec „za dobrote" V Milanu deluje posebna komisija, ki skrbi -za nagrajevanje vseh dobrih ljudi v Italiji. Ta komisija se sestane vsako leto pred božičem in preuči vse sporočene ji primere. Letos je ta komisija nagradila tudi Slovenca Alojzija Kocjančiča iz Doberdoba. Njegovo ime sto.ii prvo na listi sedemindvajsetih nagrajencev. Alojzij Kocjančič je navaden delavec in živi z ženo, brez otrok. Njegovo usmiljeno srce je skozi pet let skrbelo za gluhonemega do- Kakor vsako leto, je tudi letos občinska uprava v Nabrežini organizirata razdeljevanje božičnih paketov za šolske otroke, kakor tudi za vse revnejše družine v občini.- Letošnje leto je ta hvalevredna akcija zavzela širši obseg kot prejšnja leta. Za to so sestavili pred časom širši odbor, v katerem je bila zastopana Občinska podporna ustanova, občinski ožji odbor, predstavniki slovenskih in italijanskih osnovnih šol ter zastopnik ravnateljstva za socialno skrbstvo pri ZVU. Odbor je zbral sredstva, ki so mu jih dali na razpolago Občinska podporna ustanova, občinska uprava in ZVU. S temi sredstvi je bilo odboru omogočeno, da je pripravil približno 800 paketov za obdaritev vseh osnovnošolskih otrok ter vseh dijakov, ki obiskujejo industrijsko strokovno šolo. V vsakem paketu je bilo nekaj slaščic in šolski predmeti v vrednosti približno 800 lir. Dalje je odbor pripravil 200 paketov za revnejše družine, v katerih je bilo približno 15 kg raznih živil; nekatere družine so prejele razen živil tudi nekaj kosov perila in oblačil. Nekaterim starčkom so dali tudi topli zimski suknjič. Razdelili so tudi več parov čevljev. V sredo, 23. decembra, je bilo razdeljevanje paketov. Družinske pakete so delili v občinski hiši v Nabrežini. Navzoč je bil tudi ravnatelj za socialno skrbstvo pri Z. V U. prof. Schiffrer in njegov pomočnik dr. De Ferra. Po kratkem pregledu v Nabrežini so se vsi skupno podali k delitvi paketov o snovnih šol najprej v Devin, kjer so otroci obeh oddelkov in otroškega vrtca pripravili mali božični program s pesmijo in deklamacijo. Isto se je potem ponovilo v Malenhovljevo božično voščilo (Nadaljevanje s 1. strani) zločinca v Sov jetiji, kjer je tajna policija glavni opornik vladavine, potem je bil pokojni Berja pravi peklenski genij, ki se je toliko desetletij spretno izmikal »očesu prt-vice«. In vendar je za vsakega trezno mlatečega človeka tn posebno še za tistega, ki nosi komunistično izkaznico v žepu, jasno, da je bila karakteristika Berje za časa njegove krvave slave; za časa, ko je teživa] še vse naklonjenosti Stalina hi v času, ko ao se Mal en kov in današnji sodniki: Konjev, Svernik, Cejdln, Moskalenko, Mihajlov, Ku-šava, Gromov in Lunev še tresli pred njim in njegovo vsemogočno NKVD, prav tako pestro popisana, kakor so popisane karakteristike osmerice sodnikov v skrivnem predalu Malenkova. Prav tako »e jasno, da nosi vsak izmed sodnikov Berje karakteristiko svojega tovariša v žepu za primer, da mrtvaški maščevalni zvon zapoje kateremu koli izmed njih. Danes meni, jutri tebi! To je memento vseh diktatorskih revolucionarjev.... Pred smrtno obsodbo atomskih vohunov, Rosenbergovih, so tržaški komunistični dninarji nosili papirnate klobuke - protesti proti i-meriškemu pravosodju, ki je obdolžencema dovolilo vsak pravni lek, obrambe, kakor.je to pravica vsakega državljana v civilizirani državi. Berja ni imel zagovornika. Razprava je bila končana v petih dneh, nobeno drugovrstno komunistično uho ni smelo prisluhniti »kremeljski justici«, ker so Berjt sodili v prisotnosti zelo redkih najvišjih hierarhov režima pri hermetično zaprtih vratih. Niti eden izmed- sodnikov ni po poklicu in izobrazbi pravnik. Razsodba je nosila značilni zaključek vseh diktatorskih sodišč: obsodba :e končno-veljavna. Priziv ni mogoč. Morda so zato tudi izostali komunistični protestni klobuki na tržaških ulicah, ali pa morda zato, ker so naši aktivistični komunist malikovalci in menjajo svoje bogove po zapovedi trenutno najmočnejšega boga v Kremlju.... Italijanski komunistični prvaki so potrebovali precej mesecev časa, -da go doumeli zamenjavo bogov v Kremlju. Po smrti Berje, ki je nastopila morda že nekaj mesecev pred 24. decembrom, so se oddahnili, kajti na mrtvega konja nihče ne stavi niti počenega groša. Takšna je krvava justica »najnaprednejše države sveta«, takšna je morala njenih poklicnih oboževalcev in takšno je letošnje božično voščilo Malenkova komunističnim množicam na Zahodu. Morda pa bodo te množice le pričele resno premišljevati o krvavem prerivanju rdečih poglavarjev v Kremlju, ki jim je osebna oblastnost prvi življenjski smoter, delovno ljudstvo pa potrebno orodje za dosego in utrjevanje njihove osebne oblastiželjnosti. Morda pa se le približuje čas, ki bo končno razsvetlil razsodnost zaslepljencev.... Sesljanu, Mavhinjah in Nabrežini. Ta akcija je žela priznanje vsega prebivalstva; obdarovanci so res hvaležni vsem, ki so se potrudili, da so v mnogih družinah lepše in mirneje praznovali božične praznike. ..Zimska pomoč" Finančni oddelek ZVU naznanja, da bodo pobirali pribitke na vozne listke, ki iso bili že določeni za nedeljo, 29. novembda 1953, tudi naslednje nedelje: 10. in 24. januarja, 7. in 21. februarja, 7. in 21. marca in 11. a-priia 1954. ker se marsikje izvajanje pesmi ni skladalo z globokim in nežnim smislom svetonočne pesmi. Vse skupaj .se je prav gotovo predolgo zavleklo, kar so ljudje sami izpričali, ko so začeli zapuščati cerkev še pred zaključkom koncerta. Tega bi se morali skrbno ogibati in raje pustiti med ljudstvom vtis, da je bilo vse prekratko, kot ga s predolgim izvajanjem poditi iz cerkve, kamor ga bo ob prihodnji priliki teže pritegniti. Splošen vtis je bil pač ta, da je bil lanski koncert božične pesmi lepši kot letošnji. MAVHINJE Domači posestniki se pritožujejo, ker letos niso imeli priložnosti, da bi si s prodajo drv občinskim uradom, vrtcem in šolam priskv« beli denarnih sredstev za plačilo davkov. Pravijo, da si je občina priskrbel drv izven obč'nskega območja, in sicer po vagonskih količinah ter cenah, ki niso bistveno različne od onih, ki jih je lani plačala posestnikom-občinarjem. Morda bo le to držalo, da so bila drva bolj ■suha, kot bi bila domača. Prepričani smo v .nujnost, da občina v takih primerih predvsem podpre domače ljudi, o katerih ve, da imajo naprodaj drva ali pa da so na razpolago z drugimi uslugami in delom za kritje domačih potreb. Tem ljudem je treba dati možnost, da s takim zaslužkom plačajo davke, državne in predvsem občinske. Saj je znano, da kmetovanje na Krasu ni donosno, najmanj pa v današnjih težkih gospodarskih prilikah! Kdo pa naj priskoči na pomoč občinarjern-posestnikom, če ne lastna občinska oblast? To pritožbo, ki smo jo prejeli od prizadetih posestnikov, rade volje objavljamo. Obračamo se s tem tudi na občinsko upravo s proš-nio, naj skuša v bodoče kriti razne svoje potrebe predvsem s po-močto dobrin, sredstev »in uslug, ki jih more dobiti v posameznih krajih občinske skupnosti, šele nato pa drugje. t Prof. Cnrico Damjani Predavanje SPM Dne 17. decembra je imela Slovenska prosvetna matica svoje tretje redno predavanje, na katerem je ob navzočnosti številnih članov in prijateljev predaval g. dr. Josip Agneletto o temi: »Kako daleč; na zahod so segali Slovenci v srednjem veku«. Celotno predavanje bomo objavi, •h ob priliki v našem listu. Naj o-menimo samo glavne misli, ki jih je predavatelj razvil. Predavatelj je najprej prikazal dve teoriji o prastarih naseljencih Evrope. Prva, ki se naslanja na germanske vire, pravi, da so prišli Slovenci iz Zakarpatov v sedanje južno-zahodne kraje, ‘in sicer s preseljevanjem narodov. Druga teorija pa, ki jo zastopata ruski zgodovinar Zumkovič in slovenski narodopisec Henrik Tuma, nravi, da so bili Slovani prastaro prebivalstvo Evrope. Značilno je, da že Plinij v prvem stoletju po Kr. govori o Slovanih, katere imenuje Venedae. To starodavno ime pa najdemo v raznih krajih Evrope, kar dopušča domnevo, da so bili Slovani razširjeni kot mirno pleme po vsej Evropi. Imeti moramo pred očmi dejstvo, da življenja mirnega človeka v prirodi ni nihče popisal, pač pa so opisana samo zavojevanja in suženjstvo. Predavatelj nam je nato prikazal nekaj značilnih imen slovenskega izvora, ki so se ohranile v zahodnih Alpah in v Švici, kar dokazuje, da so Slovenci nekdaj živeli v onih predelih. Ko je pa prišel močan val potujčevanja, se je prebivalstvo asimiliralo drugorod-cem, ostala so pa imena krajev in najvišjih planinskih vrhov. Na koncu predavanja, katerega so spremljale skiopatične slike, je dr. Agneletto izjavil, da je njegovo predavanje imelo namen, vzbuditi zanimanje za naše starotitno-sti pri ljudeh, ki so poklicani, da preiskujejo preteklost slovenskega naroda in mu kažejo s tem pot v bodočnost. tehničnega urada in Urada za cestni promet; 5) uradnik, ki ga bo imenoval glavni računovodja; 6) glavni inženir Civilnega m tehničnega urada in 7) glavni inženir Urada za cestni promet. SOCIALNA VPRAŠANJA Telniifrio-oprnvni odbor za favna Dala ZVU je pri svojem oddelku za javna dela in javne naprave ustanovila tehnično-upravni odbor kot; posvetovalni organ za javna dela. Poleg načelnika oddelka za javna dela in javne naprave, ki bo odboru predsedoval, bodo v njem še sledeči člani: 1) namestnik načelnika oddelka za javna dela in javne naprave; 2) uradnik, ki ga bo imenoval ravnatelj oddelka za finance -n gospodarstvo: 3) pravni zastopnik države: 4) generalni inšpektor Civilnega POROKA Dr. Branko Agneletto, prokurator v Trstu, se je 25. decembra poročil z gdč. Marjučo Tomšič. Novoporočencema iskreno čestitamo! ■m .ii ........ 11. i..... Slavistično znanost v Italiji, po-sebe pa še napore po čim tesnejšem Kulturnem zbiižanju Italijanov z Južnimi Slovani, je zadel težak udarec. Dne 10. decembra je ne-pr.cakovano umrl v1 Rimu odlični iU.ujcnsKi s.av’ist in’naš veliki prijatelj, univerzitetni profesor Enri-to Damiani, star komaj 62 let. PčKojni profesor Damiani je bi! rojen 28. aprila 1892 v Rimu, kjer je tudi končal svoje srednješolske in visokošolske študije. Promoviral je za doktorja prava, vendar se je kmalu ves posvetil slavistiki, ki ji je v Italiji krepko pomagal orati ledino. .V teku desetletij je objavil nešteto daljših in krajših prevodov iz vseh slovanskih jezikov, napisal je razne slovanske slovnice za Italijane ter številne razprave s področja slovanskih slovstev in slovanske filologije. Precej je prevajal tudi iz slovenščine in Gradnikove pesmi je objavljal v svojem italijanskem prevodu v .i.y'o , ko je bilo z j radi fašistične nestrpnosti treba imeti ne samo precej smelosti, ampak tudi resnične ljubezni za slovensko literarno ustvarjanje. iPoleg velike ljubezni, ki jo. je gojil do nas in do ostalih Slovanov, je značilno za pokojnega Henrika Damianija tudi dejstvo, da je znal biti v težkih in često za Slovane tragičnih trenutkih objektiven in visoko vzvišen nad trenutnimi strastmi. Med drugo svetovno vojno si je dopisoval z mnogimi Slovenci, ki so bili internirani v italijanskih koncentracijskih taboriščih, jih bodril v njihovi veri v lepšo bodočnost ter jim pošiljal knjige, da so si z njimi lajšali trpljenje in krajšali dolgčas.... In ko je prihajal pod italijansko okupacijo v Ljubljano k maturam, ie znal na primeren in jasen način pokazati, da bo slovenski narod zopet vstal ter znova svoboden u-spešno sodeloval v mednarodnem kulturnem občestvu. Njegova vera v politično in kulturno svobodo je bila neomajna in nikdar je ni pred nikomur skrival. Obsojal je vsako omejevanje svobode, pa naj je prihajalo od črnih ali pa rdečih diktatorjev. To mu je često povzročalo razne neprijetnosti, vendar se za te ni zmenil, temveč je še odločneje vztrajal pri svojih načelih. Nam Slovencem je smrt iztrgala Damianija v trenutku, ko nas je hotel s širokimi potezami predstaviti najširši italijanski javnosti. Pravkar je urejeval južnoslovanska in lužinsko-srbska gesla za Mondadorijev veliki slovar novejše svetovne literature, obenem pa je delal na velikem izvirnem priročniku južnoslovanskih slovstvenih zgodovin. Kot profesor na rimski univerci in na univerzitetnem orientalnem inštitutu v Neaplju je v dolgih letih vzgojil več dobrih precej obetajočih italijanskih slavistov, ki bodo verjetno umeli orati slavistično njivo v Italiji po istih nače- lih, Mi so bila vedno temelj Da- mianijevega znanstvenega delovanja. Naša iskrena želja je, da bi ■tako bilo, kajti s tem bo na najlepši način proslavljen spomin na profesorja Enrica Damianija, mojstra sudoone tiali.anske slavistike. Med Južnimi Slovani, zlasti pa med njegovimi slovenskimi prijatelji in ožjimi sodelavci, bo ostal spomin na tega velikega Italijana svetel in trajen. Vekoslav Bučar Trinajsta plača hišnim pomočnikom Prav te zadnje čase se italijanska poslanska zbornica bavi s preučevanjem zakona, ki naj bi delo hišnih pomočnikov uvrsti! med poklicne zaposlitve in njihov položaj kot tak pa z zakonom uredil tudi z gospodarskega stališča. V kolikor smo iz raznih časopisnih poročil izvedeli, vsebuje zakon res lepa podrobna določila, ki bodo to vrsto delavcev dobro zaščitila. Medtem pa je s posebnim zakonom ukazano, da morajo gospodarji dati ie v decembru trinajsto plačo svojim hišnim pomočnikom vsel^ vrst, tudi tistim, ki delajo samo na ure. Ta trinajsta plača pritiče sorazmerno po času zaposlitve v končanem letu. Kdor je delal samo en mesec, dobi 1/12 feno dvanajstino) trinajste plače itd. Izplačilo trinajste plače je obvezno. Gre za .plačo delavcev, ki običajno živijo samo od tega zaslužka; pravično je torej, da se gospodarji in gospodinje pri izvršitvi te dolžnosti ne obotavljajo. Za dostojno ravnanje z upokojenci Vprašanje upokojencev, tako državnih kot poldržavnih -in zasebnih, sili vedno bolj v ospredje in zahteva nujno in pravično rešitev. Upokojenci, to vemo vsi, so prisiljeni živeti z nizko pokojnino, potem ko so skozi štirideset let zvesto služili svojemu gospodarju, državi, občini, zasebniku. Čuti se vedno ostreje, da so toke razmere upokojencev socialno krivične, ker se pokojnine, kot so dosedaj v običaju, nezadostne, v danih primerih nižjih vrst bivših uradnikov p>a tudi socialno ponižujoče skoro do sramotne stopnje. Milanski »Corriere della Sera« od 15. decembra 1953 predlaga, naj bi se za upokojence uvedel nekak častni seznam za tiste, ki so svojo službo opravljali in dokončali posebno marljivo in zvesto; dali naj bi jim posebna odlikovanja s kolajnami in končno naj bi za sirote upokojencev določili večje število mest v zavodih za vzgojo. Toda zdi se nam, da ti predlogi ne rešijo težkega in skoro nevzdržnega položaja upokojencev. Treba je predvsem povišati pokojnino na skoro isto višino, kot je bila zadnja plača. To bi moralo veljati vsaj za nižje razrede uradnikov. Poleg tega bi morali biti vs> uradniki deležni posebne odpravnine sorazmerno z leti službe, poleg pokojnine! »Literarne vaje“ Izšel je prvi zvezek letošnjega letnika Literarnih vaj. Je to kar zajeten zvezek, saj prinaša -med drugim kot- nekako prilogo roman Alojza Rebule, Devinski sholar Prezgodaj je še, da bi mogli izreči kakšno besedo o novem romanu, k: je komaj pričel izhajati, kaže pa, da bo to zelo zanimiva povest iz davnih srednjeveških časov. Naša mladina izredno zvesto in vneto sodeluje v svojem, listu. Predvsem nadaljujejo s pisanjem naše stare znanke: Mirela Urdih Silvija Cernjava, Živka Marc, Eva Žnideršič. Precej je tudi novih i-men, kar je samo razveseljivo dej stvo. Vendar pa si bralec ne more kaj, da ne bi skupno z uredništvom dejal: Kje so pa imena naših fantov? Čudna kriza je to. ki iz leta v leto narašča. — Zvezek je prav lepo opremljen, deloma' z linorezi dijakov in prof. A. Černigoja. Letos imajo Literarne vaje tudi več kotičkov za kulturne novosti, šport in znanost. f Rosana Kavčič V nedeljo 20. decembra je"‘v glavni bolnici umrla dijakinja Rosana Kavčič, ki je obiskovala tretji razred slovenske niž;e gimnazije. Vest je globoko zadela vse njene sorodnike in znance, pre*dvsem pa njene neutolažljive starše, saj ie bila hčerka edinka. Da je bila pri vseh priljubljena, nam je v dokaz njen pogreb, ki je bil v torek, 22. decembra; udeležili so se ga tudi mnogi dijaki-součenci in profesorji. Pred odhodom iz mrtvašnice, kjer je bila Rosana kar. zasuta z belim cvetjem, se je od nje poslovila njena sošolka in zbor nižje gimnazije ji ie v zadnji psozdrav zapel žalostinko. Dolgi žalni sprevod se je vil do cerkve sv. Jakoba, od tam pa na pokopališče. Bil je mrzel, oblačen dan in na bel mrtvaški voz so padale prve snežinke. A kljub burji jo je mnogo ljudi spremilo na njeni zadnji poti, saj so jo v,si poznali kot dobro in vedno veselb dekle. Tudi letos razpisuje Tehnološki institut države Massachusetts v Cambridgeu poletne študijske štipendije za čas od 6. junija do 18. septembra 1954 za diplomirance u-niverz, ki so se specializirali v študiju arhitekture, kemije, fizike \n inženjerije. Za vse nadaljne informacije naj se tisti, ki se za štipendije zanimajo, obrnejo na Zavezniško čitalnico v ulici Trento št. 2, kjer lahko dvignejo tudi potrebne ■>■ braz.ee. Gradnja električnega voda Zavezniška vojaška uprava ,e pooblastila podjetje »SELVEG«, da zgradi, električni vod z jakostjo 27 tisoč voltov od transformatorske postaje v Zavljah do električnega voda Rocol-Osp v bližini O-pekarne (»Mattonaia«) v občinah Trst in Dolina. Dela za gradnjo in napeljavo e-letkričnega voda so bila proglašena za javno koristna, nujna in neodložljiva. POPRAVEK V božični številki »Demokracije« se nam je vrinila neljuba pomotd v članku »O hrani in vitaminih«, ■ki ga je napisal g. dr. Fran Delak. Namesto: »Življenje matice traia pol leta in še več«, je treba pravilno čitati: »Življenje matice in-ja pet let in še več«. DAROVI: Družina g. Ignaca Marct daruje 1.000 lir in družina g. Ma ria Debellija 500 lir za Slovenski dobrodelno društvo v Trstu v po častitev spomina Rosane Kavčič • • * V GORICI so darovali za dobro delne namene: Rodoljub iz Be netk 1.000 lir; L. A. iz Gorict 1.000 lir in V. P. iz Gorice 2.00( lir. — Najlepša hvala! PRIMARIJ Dr. JOSIP VRTOVEC ordinira za notranje in živčne bolezni — elektroterapija v Gorici, ul. Vittorio Veneto 13 od 14. do 17. ure. - Tel. 3247 ZOBOZDRAVNIK Dr. DANILO BREZIGAR ordinira v Nabrežini, 130 (v hiši g. Tanceta) od 16. do 20. ure Ob nedeljah od 10. do 12. ure ZDRAVNIK Dr. FRANJO DELAK v TRSTU sprejema na Reški cesti - Strada , dl Fiume, številka 20-111. - 2. nadstopje ZOBOZDRAVNIK Dr. STANISLAV PAVLICA se je preselil v ul. Rittmeyer, 13 in sprejema od 9. do 13. ter od 17. do 19. ure Stev. telef. 31-813 TRST - SLOVENSKO OKNO V SVET V ogledalu naroanostne statistike Trst ni „citta italianissimau 1 Vsi dokazi govore, da je italijansko - slovensko mesto na slovenskem narodnostnem ozemlju le narodnostno mešano (Ifi. nadaljevanje in konec) Zavezniška voj. uprava najbud-nej varuje »status quo«, to je stanje, katero je zločinski fašizem u-stvaril. Tako Slovencem ni povrnjena škoda za požgane narodne domove, oropane zadruge, denarne zavode, zaplenjeno premoženje kulturnih in športnih organizacij. O-nim, ki so se po drugi svetovni vojni vrnili iz Jugoslavije ali iz drugih držav, kamor so bežali pred fašističnim nasiljem, niso povrnjene politične pravice, celo tudi ne onim, ki so bili po fašističnih zakonih obsojeni zaradi političnega delovanja. Z mirovno pogodbo zagotovljena enakopravnost slovenščine kot uradnega jezika se ignj-rira, še več, po nalogu zavezniškega poveljnika Trsta se po slovenskih vaseh, na slovenski zemlji odstranjujejo — slovenski napisi. Slovenska zemlja se razlaščuje in umetno naseljuje z Italijani, da b} se zgi-adil preko slovenskega <>-zemlja od Soče do Trsta italijanski narodnostni most. Zares, posebne; vrste sta svoboda in pravica, ki ju za Slovence poznajo zahodne demokracije! Ne smemo namreč pozabiti, -da so Slovenci na Tržaškem v šestih letih pod Zavezniško vojaško upravo več utrpeli na narodnostnem premoženju, kakor pa prej v vseh petdesetih letih pod Avstrijo in fašistično Italijo! Plebiscit Čudite se zdaj rimski modrosti! Gospod Pella bi hotel pri takem stanju plebiscit na Svobodnem tržaškem ozemlju, ki naj bi seveda —; sankcioniral zločine, ki jih je fašizem prizadejal jugoslovanskem^ prebivalstvu 'STO-ja. Pri tem pa smatra za popolnoma samo po sebi umevno, da bo imelo pravico glasovanja vseh 120 tisoč po Mussoliniju importiranih Italijanov. Plebiscit že sam po sebi predstavlja pri današnjem stanju nemoralno sredstvo za odločanje t> bodočnosti Trsta. Ne pozabimo, trebno. Trst je nemogoče tako razdeliti, da bi se ena ali druga stran ne čutila prikrajšano ter užaljena, ne, kovala načrtov za — revanšo! Italija, bodisi monarhična, fašistična ali demokristjanska, je vselej in povsod dokazala, da v svojem šovinističnem zagonu ne ume postopati z narodnimi manjšinami, zato nima nikakršne moralne pravice, da spravi pod svojo mačev-sko oblast, poleg 80 tisoč beneških in goriških Slovencev, še 111 tisoč Jugoslovanov, večinoma Slovencev, s področja STO. Ce mali slovenski narod lahko za ohranitev STO-ja žrtvuje 5.3 odst. svojega prebivalstva, potem bo veliki italijanski narod lahko prispeval borih 0.4 odst. Italijanov! Za življenje in napredek Trsta je poleg prijateljskega sodelovanja Italijanov in Jugoslovanov na tržaškem področju potrebno sodelovanje vseh onih srednjeevropskih kontinentalnih držav, katerih poti v svet vodijo skozi Trst. Zato vprašanje Trsta ne sme in tudi ne more biti rešeno le z ugoditvijo italijanskemu šovinizmu ter nanovo vstajajočemu imperializmu. To ie, rešitev, ki bi morda bila nekoliko v skladu s trenutnimi koristmi zahodnih demokracij, rešitev krpar-jev in mazačev. Nikakor pa to ni daljnovidno delo velikih državnikov. Trst zahteva evropsko rešitev! V prepričanju, da današnji odgovorni ljudje na Zahodu ne žele krepiti duha evropske skupnosti, nego hočejo uničiti zadnji svobodni otok ob komunističnem zidu, potem Slovencem ne preostane nič drugega kakor, da zahtevajo pravico. To je razmejitev po etnični črti, tako da se poslednji naš človek, zadnja ped naše zemlje združi z domovino, čeprav ta danes ječi pod komunističnim jarmom. Narodi so večni, režii pa — prehodni' Koliko karikatur v nekomunističnem časopisju po svetu prikazuje »salomonsko« rešitev, ki jo, zahodni državniki žl&le ostvariti glede Trsta. Prav gotovo je najprimernejša ona, ki kaže, kako režejo tržaški kolač 'in mastnejšo polovico bašeijo v žrelo prebujajočemu se italijanskemu fašizmu, slabše namazan del pa rinejo v gobec titovskemu komunističnemu nestvoru. In Tržačani? Oh, kaj se bo še kdo zanimal za teh ubogih par sto tisoč ljudi! Le kaj pač hočejo tl nezadovoljni Tržačani?! Mar samostojnost, svobodo in povrhu še demokracijo? Nikakor ne! Oni ■se pač morajo žrtvovati — za demokracije.... To smo se že naučili, da žrtve — morajo biti. Bolj kisl$ pa ie šola, v kateri krvavi tožilec Višinski daje Zahodu lekcijo, kako je treba spoštovati mirovne pogodbe, ki bi pač ne smele biti le »krpa papirja«. Najporaznejše je to, da ve- lesili, ki imata na vseh kopnih o-kupacijske ali, če hočete, zaščitne posadke, ne moreta vzdrževali dveh regimentov obrambo prvih kvadratnih kilometrov, ki naj bj služili evropski skupnosti in lahko postali »District of Europeu bodoče Evropske unije. Evropa ni ljudski konglomerat, ki bi se kot sir lahko rezal po poldnevnikih in vzporednikih. Evropa je pester in zelo kompliciran narodnostni mozaik. In prav danes, ko se z eruptivno močjo prebuja nacionalizem v Aziji in Afriki, je tako potrebno evropsko sožitje! To sožitje 3e nikakor ne da ostvariti s skleroznimi idejami oživljanja nekdanjih imperijev ter kronovin raznih kraljev-svetnikov, ki so vladali pred tisočletji. Evropska skupnost — Zedinjene evropske države — so mogoče le, če bo vsak narod združen v svpjih narodnostnih mejah v političnem in kulturnem življenju na svoji zemlji —* svoj gospod. Samo tako bodo evropski narodi pripravljeni sodelovati ter žrtvovati skupnosti del svojih suverenosti. Ona pestra področja pa, ki so sestavljena iz malih drobcev mozaika, in ki po svojem zemljepisnem položaju služijo skupnosti, naj postanejo samostojna upravn* telesa s takimi statuti, da bo v njihovem okviru vsaka narodnost, ki jih naseljuje, svobodno dihali. Naj si zahodni državniki sami izprašajo vest, če glede Trsta zasledujejo in goje te plemenite cilje. Ne bo pa tudi odveč, če jih bo pri vsakem delu spremljala zavest, da njihovo početje .budno motrijo mnogi evropski narodi s te in one strani železne zavese. Od duha in borbene volje teh evropskih ljudstev bo v jutrišnjem viharju precej odvisna zmaga nad komunistično tiranijo! Gorje, če mora ta zmaga zaviseti le od zadovoljitve one Italije, ki ima 35 odstotkov komunistov, sposobnih, da vsak trenutek, na namig Moskve, čez noč strmoglavijo kakr- šen koli italijanski režim. In še nekaj ne bi smeli zahodni dižavniki prezreti, namreč, da .'e ta danvs tako »pio-American« Italija bila prav vselej le toliko časa za onega, ki ji je dajal, dokler se ni našel nekdo drugi in ji — več obljubil. Zgodovina nas uči, da podkupnine niso najsrečnejše sredstvo za pridobitev zvestih zaveznikov. Niso niti častne za onega, ki jih daje, še manj pa za onega, ki jih sprejema. Današnje barantanje s Trstom je ■klasična umetnina stare politične in diplomatske šole. V zadnji svetovni vojni in zlasti še po njej tako varana in razočarana ljudstva pa hočejo načelnosti in morale v javnem in mednarodnem življenju. Ce hočemo jutri v odločilnem boju med dobrim in zlom, med lučjo svobode in mrakom komunizma i-meti odločne borce — zmagati, potem mora v človeku, v narodih vzplamteti mogočen ogenj vere v nekaj boljšega, vzvišenejšega, za kar bo vredno — umirati. V srcih današnjih množic pa vladajo: otopelost, ravnodušje in nezaupanje.... Kajti, preveč zvestih prijateljev je bilo izdanih in premnogo sovražnikov — nagrajenih! Preveč so teptane pravice malih narodov, da bi se zadovoljili interesi velikih! Preveč je bilo deklamiranja o svobodi in daleč premalo — svobode! Vse to nam znova potrjuje usoda Trsta. 'Postopajo tako, kakor da ljubljanska vrata ne leže vzhodno od Trsta. Istočasno pa že glasno prižel jkuje jo, naj zopet — najdemo svojo dušo. In kaij nas naj vodi pri iskanju?! Morda »luč svobode«, ki nam jo obetajo v Trstu? Mogoče »pravica«, ki nam jo kanijo odmeriti na naših tržaških tleh?! Da, pravica hlapca Jerneja.... (Konec) H. M. R. beto 1953 o komunističnih deželah Za gospodarje sovjetskih podlož-niških držav je bilo leto 1953 leto trdega in neusmiljenega prebujenja. Pred njihovimi očmi zija gospodarski kaos, in s tem izginjajo davne sanje. Po vsej satelitski Evropi trobijo na gospodarski umik, staro politiko revidirajo, stare dogme se razkrinkujejo kot prevare, kot so vedno bile. Navadni možje in žene so porazili »znanstveni socializem« — to ie velika poslanica leta 1953. Mali ljudje na madžarskih kmetijah, očetje in družine v čeških mestih so prisilili svoje gospodarje, da odnehajo in premišljajo. Mogoče je odmor samo začasen. To bomo šele videli. Vendar ostaja dejstvo, da se je to zgodilo in da se še zdaj dogaja. Beda in mir Dejstva sama so se izkazala za premočna, da bi se jim komunisti lahko izognili ali jih pa zanikali. Beda in mir se plazita po marksističnem svetu; neuspehi, nesposobnost in zmeda so vidni na vseh straneh, vse to se splošno priznava. Skozi leta je partija vriskala od veselja zaradi domnevnih uspehov težke industrije. Zdaj se je znašla pred pretirano povečanim, slabo planiranim produkcijskim sistemom in pred nemirnim, neposlušnim delavskim razredom. Skozi leta se je partija bahala s svojimi kolektivnimi kmetijami kot s svobodnimi združenji srečnih kmetov. Zdaj priznava, da je bilo lo bahanje preuranjeno; in priznava, da so kmete prisilili v to »svobodo«. 'Nas ni presenetilo, da se je šuš-marjenje »nezmotljive« partije tako razširilo, da so se uprli delavci v Plznu in po vsej sovjetski Nemčiji; ali da ista zgodba o zmedi pronica sfcozi železno zaveso iz Madžarske in vzhodnega Berlina. Ali da smo iz Kremlja samega slišali glas Kruščeva, prvega tajnika sovjetske komunistične partije, ki je priznaval neuspehe in obljubljal koncesije. Razsežnost neuspehov je celo večja kot smo predvidevali, nujen bankrot sistema sam pa je bil jasen že skozi leta. Mnogi od nas &a bili že dolgo prepričani, da bodo socialna trenja v sovjetski Evropi postala nasilna, ker bosia človeška in materialna nezadostnost preprečila dosego tistih velikih gosj?odarskih ciljev, ki jih je Stalinova Rusija določila za svoie podložnice. Na to so kazali vsi znaki, celo že pred Stalinovo smrtjo.. V mesecih po Stalinovi smrti so se ti znaki vedno bolj množili in., gospodarji Vzhodne Evrope motajo zdaj priznati, da so pristni. Doslej so vse gospodarske težave zanikali, in to vsako leto znova — s kakšnim uspehom, vidimo zdaj. Uporabili so razne načine propagande. V prvi vrsti so dejstvo gospodarskih kriz gladko zanikali. Take krize so bile v »socializmu« »nemogoče«; take krize so nekaj, za kar so krivi »zakoni kapitalizma«. Kapitalizem je šel, zato ie tudi konec kriz! Kdor je dvomil v uspeh državnega plana ali pa domneval, da se kriza lahko vrne, je bil »reakcionar«. , Seveda slučajno včasih z državnim planom ni bilo vse v redu, v takem primeru je oi-la temu kriva »reakcionarna sabotaža«. Ce so bili domači reakcionarji preneumni, da bi mislili na sabotažo, no, potem so jih severi* nahujskali k tem Američani ali sionisti! Vse te »razlage« za neuspehe in vsi ti žrtveni kozli za •nemir prebivalstva so bili umazano hinavstvo; ko je v zadnjih Stalinovih mesecih pritisk naraščal, je Kominform začel opuščati take smešne zgodbe. »Hudobnost" Američanov Pred letom dni je bilo še morda mogoče kriviti na primer zaradi pomanjkanja hrane na Češkem hudobnost Američanov. Danes verujejo takim pravljicam samo še sopotniki v zahodnem svetu, bedaki, ki verujejo vse, kar slišijo od Vzhoda, pa naj bo še tako protislovno. Kaj bodo ti bedaki napra-, vili z današnjimi vestmi iz Vzhoda? Ali zdaj spoznavajo, da so bili skozi leta in leta varani, in da so še sami k temu pomagali, da so jih goljufali? Ali so pa še vedno gluhi? Zgodb o neprestanih uspehih iz prejšnjih let zdaj ne slišijo Vabilo na SILVESTROVANJE Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu, ki bo v četrtek, dne 31. decembra 1953 v društveni dvorani v Machiavellijevi ulici 22-li. Začetek ob 21. uri Igra trio orkester ZA_G(D Za prigrizek so na razpolago razne specialitete in izbrana vina Rezerviranje miz na sedežu vsak dan od 16. do 19. ure več; iz Vzhodne Evrope prihajajo zdaj zgodbe o zmotah, nesporazumih, pomanjkljivostih; vse te zgodbe pa vzbujajo uradno priznanje raznih obtožb, ki so jih v preteklosti objavljali zahodni kritiki. Vzemimo samo nekaj nedavnih aktualnih primerov. V notranjosti Sovjetske zveze 'je bilo v letu 1953 nekaj čudnih zadev. Ali se še sro-minjate »moskovskih zdravnikov« in edinstvenega priznanja, da so v njihovem primeru uporabljali »nezakonite metode«? Ali pa nenadne javne zaskrbljenosti za državljanske svobode sovjetskega državljana, zaskrbljenosti, ki je spet nenadoma izginila? Gotovo nam je še živo v spominu, kako so »razkrinkali« Berjo, vsemogočnega poglavarja ljudske policije in »zaščitnika ljudskih svobod«, kot propadlega zahodnega agenta. Mogoče nam niso neznani sedanji slavospevi »svetemu načelu kolektivnega vodstva«, s čimer je združeno kritiziranje »slabih starih dni«, dni Stalina in malikovalskih himen Stalinu. V vseh političnih ukrepih novega sovjetskega režima lahko opazimo, kako čutijo komunističnio-blastniki potrebo po pomirjevanju in prepričevanju množic, in prav tako nekako živčnost, ki se je prenesla tudi na vse sovjetske pod-ložniške države. Ta živčnost ima razne oblike. Kot kažejo prvi tedni režima Ma-lenkova. je ta zaskrbljenost deloma politična. Večina skrbi je pa gospodarskih in zadevajo ustroj težke industrije in prehrano mestnih’ delavcev. Oglejmo si nekaj Stvari, ki so jih povedali oblastniki sovjetskega sveta in na katere se vedno znova povračajo. V Sovjetski zvezi je 8. avgusta 1953 Malenkov napovedal koncesije za kolektivne kmetije in olajšave za »zasebna pomožna podjetja«. Dobesedno je izjavil: »Razne važne veje kmetijstva so v zastoju.... Se vedno so številne kolektivne kmetije in celo cela področja, na katerih je kmetijstvo skrajno zanemarjeno.« V Vzhodni Nemčiji je razvoj dosegel svoj višek dva meseca prej. Nepopustljivi boljševizem je s svojim sistemom povzročil, da so se kmetje množično selili v Zahodno Nemčijo, kar je dovedlo v aprilu in maju do kaosa v dobavi živil. 12. junija je ministrski predsednik Grotewtohl priznal, da so njegovi odloki »le malo upoštevali koristi prebivalstva, posameznih kmetov, rokodelcev.... To je imelo za posledico, da je mnogo ljudi zapustilo republiko«. 17. junija je prišlo v Vzhodni Nemčiji do največjega nasilnega upora delavcev proti komunizmu, kar jih pomni zgodovina satelitskih držav. Upor so lahko zadušili samo sovjetski tanki. »Novi kurz« je prišel v Vzhodno Nemčijo tik pred dvanajsto uro — tako zelo je režim potlačil povsod življenjsko raven potrošnikov in delavcev. Sovjeti in Grotewohl u- pajo zdaj, da bodo lahko z »novim kurzom« pomirili vihar. Na Madžarskem je prišlo v juliju do reorganizacije vlade in novi ministrski predsednik Imre Nagv je priznal presenetljive stvari. Težko industrijo so preveč razširili* in kolektivne kmetije so ustanavljali prenaglo. Te napake bo popravil. Kmetje, ki to želijo, lahko izstopijo iz kolhozov. In še več, obljubil je odpravo koncentracijskih taborišč in ukinitev deportacij; brzdal bo »surove in brezsrčne uradnike«. To je morala biti dobra novica za mnogo Madžarov — in za še več Madžarov prepozna! Nagy se je ponovno in ponovno vračal k takim izjavam. O-glejmo si njegovo odkrito poročilo o problemu kmetijstva, ki ga ie podal v septembru 1953: »V raznih zadrugah se iz pravic članov norčujejo. Načelniki ravnajo samopašno, o važnih odločitvah ne zaslišijo članov, v poljedelstvu vlada kaos, skupno premoženje se zapravlja in trati ... z drugimi besedami, člani zadrug so razočarani v svojih pričakovanjih.« Menda ne moremo zahtevati bolj temeljite in bolj uničujoče sodbe od moža. ki razmere pač dobro pozna! Nazadnjaška naprednost Podobne razmere priznavajo u-radne izjave iz drugih satelitskih držav. Romunski plan se je izkazal za nemogočega. V Bolgariji vlada pomanjkanje potrošnih dobrin. In v Češkoslovaški, kjer je komunistom uspelo uničiti bogato industrijo, je samokritika dosegla višek. Industrijski načrti so biti »preveč ambiciozni«, v poljedelstvu vlada zmešnjava. Zapotock.v, naslednik Gottwalda, razmišlja 89. septembra o »socializmu« takole: »Pospeševati moramo socializacijo, pri tem pa stalno upoštevati interese kmetijske skupnosti.... Predsodke moramo premagati s potrpežljivo vzgojo, ne pa z .nasiljem in prisilnim vmešavanjem-« Kakšne uspehe bo dosegel »novi kurz« v Vzhodni Evropi? Povsod napovedujejo spremembe v korist potrošniku, kmete pomirjujejo in na razne načine podkupujejo, da bi pridelovali več hrane. Izvedbo velikih načrtov za težko industrijo in za kmetijske kolektive so začasno ustavili. Ob vseh priložnostih delajo satelitski voditelji propagando za novo politiko, ki molče obsoja staro. Vendar so povsod pustili staro ogrodje za čas, ko bodo razmere dopustile povratek na stara pota. Medtem pa skušajo odpraviti nered, ki ga je povzročil jetični bo!j-ševiški tempo prejšnjih let, in ki povzroča ob koncu leta 1953 bolj-ševiškim poglavarjem težak glavobol. J u l i u s G o u l d Odgovorni urednik: dr. Janko Jei Tiska: tiskarna »Adria«, d. d. v Trstu L A Srečno nooo leto želijo soojim odjemalcem, gostom in prijateljem: Kalin Alojz SADJE IN ZELENJAVA O P C I N E OTZagazzini del Gorso TRST- CORSO 1 - GALLERIA PROTTI VELETRGOVINA Z MOKO IN ŽITARICAMI PRIMC FRANC TRST - Largo Panfili 1 Obilo sreče in uspeha v Lfifovem Iežu želi svojim cenj. odjemaleem s/arozaana :/M. /l-rh.m, ZALOGA ŽGANJA, LIKERJEV IN SIRUPOV ^csi - Qll* Q.idias 6, iel. 96-332 ZASTOPSTVO IN GLAVNA ZALOGA »RADENSKE« MINERALNE VODE Srečno novo leto želi znan. kohsdrcd trgovcev z rami TRST UL. VALDIRiVO 3 - TEL. 50-34 Kmečka banka R. Z. Z. O. J. iefd sreCao uet/v leto 195*1 GORICA Ul. Morelli 14 > Tel. 226 Szlnicn Cerpfn MANUFAKTURNA TRGOVINA GORICA Raštel št. 3 19 54 1 JANUAR M I 2i 3 P j I P Deske grnreko-kmEtosairi f ve, macesnove podjetnici * in trdih lesov, trame in par-kete nudi najugodneje GALEJI tel. u --90441 TRST Vlala Sonnlno, 2 4 P ANG OS BERNARD ZALOGA DRV NABREŽINA FODERA MI TRST - Ul. Ginnastica 22 - Tel. 95998 MILAN SVAB» stavbeno kleparstvo - Plinske in vodovodne napeljave- Prevleka barskih točilnic - Ventilacije in strokovna popravila TRST* UL. S. GIUSTO, 16 * TEL. 93=609 SUDEXPORT TRST - UL. MAZZINI, 15 - TELEFON 40-81 cDarilni paketi