Poštnina plačana t gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto VIII. št. 45.
LOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din ;	za pol leta 30 din
za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din V zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 10. novembra 1939.
*
mn
J
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1? Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) r Ljubljani
8
Kdo ima prav?
Pričujoči dopis o vprašanju slovenske samouprave priobčuje,nio radi že zategadelj, ker osvetljuje to vpraža.nje t u<l i za ip r ime r, da ,hi bila samouprava samo delna. eSveda ne moremo popustiti od zahteve |K> popolni samoupravi, kakor jo bo dobila Hrvaška brez dvoma v kratkem, iz razlogov, ki smo jih že dovolj-krat navedli. Tako delno samoupravo bi mogli priznati samo kot izrečno določen prehod.
Uredil.
Pretekli teden smo mogli v vpraaanju bodoče slovenske samouprave zaznamovati korak naprej za toliko, <la se je v petek 27. oktobra tudi »Slovenec« izjavil za široko samoupravo slovenske banovine. Zgodilo se je to v polemiki s »Slovenskim narodom«, ki je bil prinesel novico, da je komisija, ki se bavi z ureditvijo kompetenc slovenske banovine, dobila od gospodarskih krogov JRZ svarilo, naj ne gre predaleč v svojih gospodarskih predlogih, ker 'bi bilo to slabo za slo-
Izidor Koštrun:
vensko gospodarstvo. »Slovenec« je tedaj zapisal: eRsnica .pa je docela drugačna! (Komisija, ki se bav.i z organizacijo finančne strani prihodnje slovenska banovine, je še pred kratkim na sestanku in skupnem posvetu vseh bivših slovenskih poslancev JK7, podala kaj razveseljivo sliko o teni vprašanju.
svojem poročilu je komisija ugotovila, da je Slovenija v finančnem pogledu najmanj toliko sposobna, kakor banovina, Hrvatska, in da se bo v svoji prihodnji finančni samoupravi mogla Slovenija krepko in vsestransko razvijati, ue da bi pri tem morala omejevati tiste izdatke, ki jih bo morala prispevati k skupnim državnim dajatvam.
Na odločujočem mestu, kjer smo se informirali, nuiii^ je bilo kratko in določno povedano, kar tudi zapišemo: »Narodovo« »svarilo«, ki izhaja baje od nekakih »gospodarskih strokovnjakov«, češ da bo slovenska banovina v denarnem pogledu pasivna, je gladko izmišljeno, zlohotno iz trte zvito v vsej svoji vsebini!«
Ker jo v istem času prineslo tudi »Jutro« članek Vekoslava Kukovca, v katerem se tudi ta izreka za široko samoupravo in slovensko slogp, je bilo videti, da smo se Slovenci res povzpeli že	(
tako visoko, da imamo glede svojega bitnega C| 1	“9-	^
vprašanja enotno mnenje. Toda ta videz je trajal	™oveniji srne sam
ka j malo časa. kajti že nedeljsko »Jutro« je pri- .^e občilo na vidnem mestu dopis iz vrst s?oveijskih gospodarstvenikov, kateri zopet svari pred preveliko samoupravo in v katerem beremo tudi sledeče odstavke:
Brez zadovoljive rešitve vprašanja banovinskih financ ne moremo m tudi ne smemo organizirati slovenske samouprave, sicer se nam lahko zgodi, da nam bodo za prenesene kompetence prepustili zopet dohodke po kakšnem famoznem ključu, ki 'bi naši banovini prinesel mnogo pranj kakor bi nam pripadalo, čili pa, da nam država prepusti za kritje prenesenih izdatkov take davke, katerih donos je v ‘Sloveniji zelo slab.
V tej zvezi naj navedemo le primer zemljiškega davka, katerega donos predstavlja v Sloveniji samo eno osmino celotnega donosa neposrednih davkov, v (hinavski .banovini pa šest osmin, če bi država v zvezi s prenosom kompetenc na banovine prepustila banovinam donos zemljiškega davku, tedaj bi bil to za Slovenijo pravi deibakel, dunnvska banovina pa ne bi vedela kam z denarjem.
Vprašanje prenosa dela državnih dohodkov še ni rešeno niti za banovino Hrvatsko in se tudi ne da rešiti za vsako banovino posebej. Brez predhodne ureditve tega finančnega vprašanja bi bilo zlasti za banovino Slovenijo sila riskantno, prenašati kompetence. Zato moramo v naprej vedeti, kaj lahko dobimo '' finančnem pogledu, preden se lotimo upravne organizacije slovenske banovine in njenih kompetenc. Zelo verjetno pa je, da bo prav v finančnih vprašanjih oorba za pravice Slovenije najtežja.
da	JC	-a	t°lL? V »Jutru« res ^ videz,
J e to mnenje kakšnega posameznika, a že v
torek je »Jutro« v svojem uvodniku razkrilo, da /e. to tudi n jegovo mnenje in svari pred preveliko naglico takole:
Vprašanje naše bodočnosti je tako komplicirano, težavno in delikatno, da daleč presega i obzorje i kompetenco teh gospodov, kakor so drugače lahko časti in spoštovanja vredni. Tu bi morale imeti prvo besedo naše gospodarske iu socialne institucije. Strokovnjaki, ki poznajo strukturo našega narodnega življenja in ki so jim do podrobnosti znane vezi. s katerimi je povezana 'naša produktivna delavnost z ostalim območjem Jugoslavije. 'Kar se do sedaj sliši iz teh krogov, vse ima svarilen prizvok, predvsem pa opozarja na staro pravilo, da prevelika naglica nikoli ni dobra.
Pri tej stvari jc zanimivo to, da je bilo »Jutro« v tem vprašanju prav do sedaj skrajno rezervirano in se ni nikdar določno izjavilo. Sedaj pa mu je kar naenkrat potreben čas za premislek, kot da ni bilo že več kakor dvajset let časa za premišljevanje, kaj bi bilo za Slovence najprimernejše. Očitno je bila njegova dosedanja rezerviranost v zvezi s stališčem »Slovenca«, ki do zadnjega časa v tem vprašanju tudi ni bil vedno jasen. Brž ko pa se je sedaj »Slovenec« določno izrekel za široko samoupravo in poudaril tudi finančno sposobnost Slovenije, je »Jutru« odleglo in je prišlo s svojo pravo barvo na dan. Za stvar samo je to toliko dobro, da sedaj vsaj točno vemo, da naši jugosloveni še naprej vztrajajo pri centralizmu in da moramo z njimi kot takimi računati.
Kar se tiče samih izvajan j »Jutrovega« gospodarstvenika, je treba pripomniti, da so njegovi razlogi prot isamou,pravi naravnost za lase privlečeni. Ker so razna strašila s carinami in ne-
zaposlenostjo naših ljudi že zvodenela, je našel novo strašilo v vprašanju, katere davke bo država odstopila 'banovini. Pri. tem se mu je posrečilo najti primer, če bi država odstopila samoupravam zemljiški davek. Tak primer pa za resnega človeka pač ne more šteti kot razlog zoper samoupravo. Pri vsem teni pa je najlepše še to, da do takšnega primera sploh ne more priti, kajti če se 'bo država odločila, da odstopi samoupravam za kritje njihovih novih izdatkov neposredne davke, potem odstop samega zemljiškega davka ne 'bo zadostoval, temveč bo morala odstopiti tudi druge neposredne davke. To bi pa bilo za Slovenijo naravnost ugodno, ker je še lansko leto 1938. bilo v Sloveniji pobranih 13.8% vseh neposrednih davkov.
»Gospodarstvenikova« zahteva, da bi se moralo prej rešiti finančno vprašanje, preden se določijo kompetence samouprav, pa je naravnost na glavo postavljena stvar, ker pač ni mogoče prej reševati finančnih vprašanj, preden se ne ve, kaj se bo preneslo na samoupravo in kakšne bodo v tej zvezi njene potrebe.
Za nas je tedaj stvar slej ko prej takšna, da moramo zahtevati, da se vprašanje slovenske samouprave čimprej reši,. Šele po določitvi bodočih samoupravnih kompetenc bo mogoče staviti tudi konkretne zahteve glede prenosa državni Ji dohodkov na banovino. Podobno se dela tudi pri banovini Hrvaški. Da obstojijo pri rešitvi vprašanja prenosa državnih dohodkov na banovino trenotno neko težkoče, nazadnje ni nič čudnega, ker posedujoči pač vedno nerad kaj odstopi.
Vprašanje slovenske samouprave pa je sedaj toliko bolj .nujno, ker se 'bliža čas, ko bo treba sestaviti nov državni preračun, v katerem bi bilo tudi za Slovenijo treba že upoštevati nov položaj.
Tako »Jutro« nima prav in na ta način ne služi slovenskim koristim.	B.
Pred novim koledarjem
(Nadaljevanje.)
Petek, 29. X. 1937. — Izmed viseli časnikov v samo »Slovenec« prinesti sestavek, oktobra, 1918. — »jutro« priob-
čil je iz »Samouprave« odlomek iz večjega članka o ustavi, v katerem pravi »Samouprava« kot ura no glasilo JRZ med drugim: »Govoriti danes o
pravi »pamouprava«
:1 drugim: »Govoriti reviziji ustave pomeni, krvavo žaliti narod. Sama misel na revizijo ustave je izzvala nesluten odpor v narodu. Trditev, da je bij a ustava sprejeta enostransko. je gola demagogija.« Več proistora prepušča »Jutro« prenosu iz »Domoljuba« ki praznuje petdesetletnico in je napisal tudi spominek »11. decembra 1929 »o razglasili nesreč,ni zakon o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije«. »Jutro« vprašuje z ozirom na ta spominek, ali ni bil v takratni vladi dr. Korošec, in prevzame s tem v zvezi iz »Domoljuba« opazko: »20. junija 1928. Streljanje v narodni skupščini. Dr. Korošec predsednik vlade. Kadar državni voz zdrkne s tira1, pokličejo vedno dr. Korošca na pomoč.«
Sobota. 30. 10. 1937. — V »Jutru« se nahaja poroči lee o sestanku JNS v Celju, čigar udeleženci so po govorih poslanca Preikorška in dr. Kalana »izpričali neomajno vero v zmago jugoslovenske nacionalne misli«. Prekoršek je poročal tako — med drugim seveda — o konferenci j uigoisl o venskega episkopata, kakor o komisariatu pri »Narodni odbrani«. Mnogo gorkih besed je posvetil »političnim dvoživkam«. »Slovenec« objavlja z zadovoljstvom izjavo guvernerja Narodne banke o izvrstni valutni politiki vlade dr. Stojadinoviča. — Na univerzi so vršijo volitve v akademsko akcijo za spopolnitev univerze. Seznam katoliških akademikov dobi 408 glasov, nacionalisti 295 glasov, seznam^ slovenskih demokratičnih dijakov pa 221 glasov. — »Vrlbaske novi ne«, glasilo JRZ za vrba-ško banoyin,o, katero izdaja banska uprava v Ba-
njaluki, se ukvarja v daljšem sestavku s sporazumom in izvaja sklep, da je prišel trenutek za zedinjenje vseh unitarističnih struj v narodu pod vodstvom JRZ. »Slovenec« objavlja prvič sestave!* dr. Milorada Nedelj kovica proti sporazumu. V tem sestavku napoveduje generalni direktor Poštne hranilnice, da bo treba iti proti sporazumu na barikade.
Nedelja, 31. 10. 1937. — Pod naslovom »Belgraj-ska šembilja« piše »Jutro« o tem, kaj piše »Samouprava« o nesoglasjih v vrstah JNS. Z zgrazanjem trdi, da se drži »Jutro« ob strani, dr. Kramer pa da čaka na razvoj dogodkov. »Jutro« se pred temi očitki brani, češ da je že povedalo, zakaj ,ne pride do besede, Bel grajski šembilji pa svetuje, naj se briga za razmere v lastni hiši. — Na drugem mestu razlaga izid volitev na uiverzi, da je od vseh treh seznamov napredoval samo tisti nacionalnih akademikov, kar dokaizuje, »da ima razvoj na univerzi razveseljivo tendenco, ki gre nezadržno v korist jugoslovenske nacionalne misli«..
Sreda, 3. 11. 1937. — Kakor je bilo treba nujno pričakovati, polnijo volitve na univerzi še vedno predale »Jutra« in »Slovenca«. Mišljenje obeli listov o teh volitvah se pa nikakor noce ujemati. —— V javnost prihajajo obvestila Avale o spopadih, ki so se pripetili na praznik 1. novembra v Novem gradcu na Hrvaškem. Avala trdi, da so kmetje napadli orožnike, nakar so orožniki uporabili toplo orožje. Poškodovanih je bilo osem oseb. Sedaj pa vlada popoln red in mir.
Četrtek. 4. 11. 1937. — V beležkah meni »Jutro« da »Hrvatska straža« ni srečna, če se vsak dan ne zlaže na račun JNS. Povod za to mu je poročilo o shodu JRZ v Našicali. ki ga hoče ome-
njeni list podtakniti JNS; na shodu so namreč napadali govorniki dr. Peru ar j a. Prav tani piše »Jutro« tudi o pomanjkanju poštnih uradnikov v Sloveniji, ki je tolikšno, da je moralo 51 uradnikov pošte Maribor 2 žrtvovati 1576 dni zakonitih dopustov, ker ni bilo nadomestila. Medtem ko pa ne pove, kje so vzroki za take pojave, se v resnici začudi, k alko to, da pripravljajo v Zagrebu nova berila za ljudske šoile, v katera bodo uvrščeni tuldii članki in pesmi Štefana Radiča, Antona Radiča, dr. Vladka Mačka in drugih. S posebnim ogorčenjem poroča »Jutro« o »veliki politiki v jeseniškem občinskem odboru«, ker je tamkajšnja slovenska opozicija predlagala, naj občinski odbor pozdravi zagrebški sporazum in naj se 29. oktober razglasi za'slovenski narodni praznik. V imenu občinskih odbornikov JNS — ki so pri volitvah
tajili, da so JNS — je zavračal predlog in razloge Tine Zupan rekoč, da je bilo zedinjenje dokončno izvršeno I. decembra 1918 in da se ta o ko In ost ne da spraviti s sveta. Prvi predlog je bil zavrnjen z glasovi JNS in JRZ, ki se sicer o njem ni izjavila, drugi predlog pa je bil sprejet z glasovi slovenske opozicije in J li/, ki se sicer o njem tudi in izjavila.
Petek, 5. 11. 1957. — Beležke »Jutra« opaizijo: 1. akcijo za obnovo bivše SLS, v katero uvrščajo tudi Janeza Brodarja in dekana Škerbca; 2. »Slo-venoborce v stiski«, v ikatero jih je spravilo glasilo Jugorasa »Slovenski delavec« zaradi tega, ker se bodo morali »slovenoborci« odkrilo prikazati v vrstah tabora, v »katerem so tako že sedaj, čeprav bi to radi prikrili«; 5. nesmiselne laži, da bi bil inž. Kabali n prestopil k JRZ.
Besedičenje okoli samouprave
Ni bolj preproste stvari, bi dejal človek, ki misli naravnost, kakor je resnična samouprava sploh in naša slovenska posebej. Zahomotana je mogla postati šele in samo v besedah in načrtih tistega, ki hodi po ovinkih, da bi se ji ognil, lo so pa vsi. 'ki si obetajo od obstoječega, stanja zase ali za svojo svojat kakšne koristi. Zalo še ni bilo zlepa v slovenskem političnem življenju toliko sl ep o mišk a n ja kakor v zadnjih mesecih, ko nam je bila samouprava; naravnost ponudena. Da pa je še zmerom nimamo dokazuje, da po eni strani niso prav nič pripravljeni nanjo tisti, ki so o njej govorili. In ker je nimamo, dobivajo korajžo tisti, ki jim nikoli zanjo ni bilo' in ki niso vzeli besede samouprava; drugače v usta, razen kadar so hotel zabrisati sled za svojim protisamouprav-nim početjem.
Ko smo v zadnji številki razčlenjali neki »Jlitrov« sestavek o našem gospodarsko finančnem vprašanju, srno ob njegovem zadnjem odstavku takoj opozorili, da si išče očitno vratca nazaj v unitarizem. Nismo se motili. Dober teden pozneje, dne 8. letošnjega novembra, je že priobčilo »Jutro« uvodnik »Nič slepomišenja«. Slepomišijo po »Jutrovem« mnenju seveda tisti, ki hočejo popolno našo samoupravo in takoj. »Jutro« pa je zdajci v velikanskih skrbeh, da se ne bi s samoupravo prenaglili. Kakor bi bilo sploh to mogoče, da bi se pri nas s kako stvarjo prenaglili! Prav posebej pa še pri samoupravi. »Jutro« je vendar pisalo pri Živkoviče/vem nastopu pred desetimi leti inže prej pretresu joče romance o samoupravi in njeni širokosti. Pretresali so jo pa tako, da je jie bilo čedalje manj, in česar Živkovič .ni zmogel, to je dokončal St o j adi novic s svojim finančno-čaršijskim .talentom do tolikšne mere, da bi se bili centralisti vsega sveta lahko hodili k njemu uči t.
Bistvo in načelo samouprave smo mi podali dovolj razločno in več kakor enkrat. Zelo preprosto je in ne samo pri nas priznano. Vsaka samoupravna enota se upravljaj sama — če se ne bi, bi se tudi o samoupravi govoriti ne smelo. Upravljati pa; mora seveda vse svoje stvari, zlasti svoj denar. Brez vsakega nadaljnjega umovanja se lahko učimo ob živem j n gosi o venskem zgledu, da se o samoupravi niti govoriti ne more, če ne more razpolagati z denarjem, kajti pri slehernem početju je taka samouprava odvisna od dobre volje središča, ki dodeljuje denar, kakor se mu zdi. Vsi vemo tudi, kako se mu pri' nas zdi.
K finančni samoupravi pa spada seveda tudi finančna zakonodaja. Davki ne morejo biti povsod enaki, ker niso gospodarski, socialni in proizvajalni pogoji povsod enaki. V našem listu najde lahko vsak stotine primerov. Navajamo samo enega: kolesarskega davka plačuje Slovenija skoraj polovico v državi. To pa zato, ker imamo skoraj polovico koles v državi. A vsi vemo, da je kolo obratno sredstvo' našega malega človeka, zlasti delavca. Brez njega bi marši kak delavec sploh ne mogel na delo. Pri tem naj še nekaj omenimo, da bo zgled še bolj nazoren: kljub temu, da so vse to v Belgradu prav natančno vedeli, ne samo niso tega. davka znižali, ampak so ga celo povišali.
Iz tega pa izhaja nujno, da ne more biti pri finančni samoupravi prav nobenega kompromisa.
Ob sebi se pa razume, in tudi mi smo to do-voljkrat poudarili, da se nobena samouprava ne bo izmikala dajatvam za potrebe državne skupnosti, pa seveda v pravični meri.
Kdor zna le malo stvarno gledati in misliti, si mora biti tudi takoj na jasnem, kako jalovi: so vsi ugovori zoper popolno samoupravo. Kaj se more sploh spremeniti z njo? To, da bo naš denar ostal doma, da b v fojidih zbrani denar ostal v pokrajinah, kjer je bil zbran, da se bo tudi izjemoma pri nas kedaj kaj zidalo, da bomo dobili potrebne, hudo potrebne bolnišnice, ceste, železnice, vseučiliško poslopje, nove postaje, da bomo lahko kedaj v Ljubljani začeli poglabljati železniško progo uravnavali svoje reke! Tega sc pa more bati samo človek, ki hoče zniževati načrtoma našo življenjsko raven samo zato, da bomo prej zreli za »tiho in postopno likvidacijo« v jugoslovenarstvu. A seveda, tega ne povedo, zato pa jih strašno skrbi naša industrija, ki da ji
bo na mah zaprt južni trg. In večkrat ko jim človek pobije ta ugovor in izgovor, bolj razločno ko jim pove, da samouprava še ne pomeni carinskih meja, da se bo nasprotno industrija mogla pri nas šele takrat dobro razvijati, ko nebo treba prositi za — drage! — koncesije v Belgradu. ampak ko jih bo — zastonj! — lahko dobila doma. ko n e,bo več neenakomerno obdavčevana. ampak po pravici, ko ne bo več zapostavl jena pri javnih dobavah, kakor je dejansko danes.
Zdaj pa poslušajmo, kakšne skrbi ima »Jutro«:
Kar se še posebej finančuo-gospodarskega vprašanja tiče, se razume po sebi, da bo tudi tu prišlo do dalnosežne avtonomije ne le 'banovine Hrvatske, temveč tudi ost altih enot. Toda nikdo ne bo zanikal, da je ravno ta problem zu našo banovino posebno kompliciran. Že zaradi njene gospodarske in. socialne strukture, Iker bomo edina pokrajina, katere kmečka produkcija je nezadostna in kjer je obrtno-,industrijska proizvodnja v mnogem merodajna za življenjsko raven našega naroda. Preko tega dejstva se z nobeno frazo ne pride, dn le neopravičljiva lahkomiselnost si moro upati napadali vsakogar, ki v tem pogledu zahteva, da se stvari do kraja premislijo, preden se postavi definitiven program za ureditev našega razmerja do ostalih enot države in do države same. Le površnost more prezreti, da se bo v novi strukturi države razvijala nova .regionalna samozavest dn prizadevanje za čini večjo avtarkijo, ne samo na političnem in 'kulturnem, temveč ravno 'tako in morda še posebno na gospodarskem polju.
Že pri površnem branju tega jutranjega modrovanja se. vidi, da ne more postaviti nobenega resnega razloga proti samoupravi. Nekaj skrajnih banalnosti o naši nezadostni kmetijski pro-duikčiji iu obrtno-industrijskem presežku, ki ne dokazujejo drugega, kakor da nimamo gospodarske samopreskrbe, ki je navsezadnje noben narod na, svetu nima, nekaj skrivnostnega prišepeta-vanja' o potrebi premišljevanja do kraja — to' je vse. Ne črhne pa o tem, zakaj ni opravilo tega potrebnega premišljevanja v vseh dolgih dvajsetih letih našega zapostavljanja in trpljenja', ko je bilo vendar ves čas za široko samoupravo, in zakaj nam ne postreže s svojimi nelahkoinišljc-nimi ugotovitvami in izsledki. Zakaj je jutranja nepovršnost tako površna, da še zmeraj ni opazila, 'kako je tista »regionalna samozavest« na jugu že davno razvita in da je imelo prav tako prizadevanje za čim večjo avtarkijo na jugu še do danes nezaslišane uspehe,, ker so s centralistično finančno zakonodajo pregnali; dobršen del naše industrije na jug, in ker so prav tako državni centralistično upravljani denarni zavodi spravili milijarde slovenskega denarja v južne pokrajine in z njimi utrjevali svoje gospodarsko
na škodo našega!
Sicer pa — »Jutro« je samo o takih stvareh pisalo, če se mu je zaradi opozicije tako koristno zdelo.
K tem jutranjim izvajanjem res ne moremo dodati drugega, kakor da povzamemo iz »Jutra« samega naslovno besedo: slepomrškainje,
Sicer pa, mimo vsega tega besedovanja, prav resno sc bojimo, da. pride naša samouprava res še v nevarnost. Ko nam je bila ponudena, so naši zastopniki šele premišljevali o tem, če in koliko bi bila primerna, tudi za nas. Stvar, ki bi bila morala, biti že davno opravljena. 11 r vat je niso ime,; nobenega pomisleka zoper svojo samoupravo, čeprav so jo tudi dobili čez noč. Razločno so povedali, da si noben narod ne more dati po-raznejšega spričevala, kakor če se ob ponuideni samoupravi še obotavlja, če je ne sprejme takoj in brez pomislekov, ker bi sicer to pomenilo, da hoče živeti na tuje stroške. In spričo tega premišljevanja in razravnavanja ni čudno, če so začeli v Belgradu misliti, da nam navsezadnje za samoupravo sploh ni bogvekaj. Vpliven bel-grajski politik se je zato baje te dni že izrazil zoper slovensko avtonomijo. Očitno si misli, če so nam že Hrvatje ušli. naj nam vsaj še Slovenci ostanejo za skubljenje.
Zato je gotovo, da je vsak dan odlašanja lahko usoden.
Opazovalec
Zaradi resnice!
V nedeljo dne 29. letošnjega oktobra sta sklicala Franc Jevšnik iz Kozjega in dr. Viktor Maček iz Ljubljane sestanek somišljenikov snujoče se slovenske kmečke stranke. Ker se o tem sestanku širijo po listih namenoma ali iz nevednosti popolnoma napačne vesti, smo prejeli od najbolj poučene strani tele podatke:
Sestanek je imel namen prvič, potrditi združitev z mladokmetijici, ki pa nimajo nič opraviti z bivšo Samostojno kmetijsko stranko, drugič je hotel podati somišljenikom poročilo o političnem položaju, ki je nastopil s sporazumom, potem o programu in organizaciji snujoče se stranke in o stališču do drugih političnih skupin.
Na sestanek pa so prišli tudi ljudje z nepravilno pridobljenimi vabili, s katerimi sklicatelji sestanka in vabljeni udeleženci niso imeli nobene zveze.
Vse kar se je pozneje po razpuščenem sestanku zgodilo, ne gre na račun snujoče se slovenske kmečke stranke, ampak ljudi, ki bi se radi vrinili vanjo z vsemi sredstvi.
Kako slabo poznajo slovenski politični listi svojo lastno zgodovino, dokazuje dejstvo, <la govore o »nekem« Bogdanoviču, ki pa. je dejansko bil sodelavec pri predvojnem ljubljanskem »Jutru« in njegovem nasledniku »Dnevu«, ki je bil leta 1910. in 191. skrivoma poldrugo leto v Ljubljani in ki je med vojno delal skupaj s Slovenci in Hrvati v Narodnem svetu v Ameriki.
O ti glasbeni ,.kritiki1!
Glasbena kritika v »Slovenskem domu« in »Slovenskem Narodu« pojeta slavo slavnemu poljskemu pianistu Friedmanu za izvedbo nekih Chopinovih skladb, ki jih je igral na koncentu 6. t. m. v Ljubljani. Toda glejte: nekaj skladb, ki jih oba ta kritika v svojih poročilih navajata, Friedman sploh igral ni. Oba poudarjata, kako lepo je igral Nocturno opus 55. (pa ne povesta, ali naj bi to bila št. 1. ali 2., kajti ta opus obsega dve skladbi). V resnici pa je igral Nocturno opus 9. št. 3. O tej skladbi pa nimata v svojih dolgoveznih sestavkih niti besedice.
»Slovenski Narod« piše tudi, da je Friedman igral Polonezo-fantazijo, »Slovenski dom« pa. da je igral Polonezo in potem, še Fantazijo. Oba
kritika sta polna hvale, kako imenitno je Friedman podal1 ti skladbi. Resnica pa je tale: friedman je izvajal edinole Polonezo opus 71., št. 2, medtem, ko Fantazije ali Poloneze-Fantazije sploh ni igral. »Narodov« kritik pa Poloneze sploh ne omenja.
V pouk naj bo tema glasbenima tole: Chopin je napisal Polonaise-Fantaise, ki je opus 61., napisal pa je tudi Fantazijo, ki pa je opus 49. Kot rečeno, Friedman nobene od teh dveh skladb ni izvajal, oba kritika pa navdušeno in na široko pišeta, kako lepo ju je Friedman podal.
Samo dvoje je mogoče. Ali ta; dva1 kritika sploh nista bil anavzočna pri koncertu, in sta napisala oceni kar samo po programu, ki je; bil izmenjan, in postavila nekaj splošnih pohvalnih fraz, ali pa sta bila res pri koncertu pa sta vkljub temu napisala tako imenitni oceni! Če nista bila pri koncertu, bi o koncertu sploh ne smela' pisati, če sta pa bila, je pa gotovo, da Chopinovih skladb sploh ne poznata in treba ju je vprašati, kako da si upata pisati ocene o stvareh, ki so jima popolnoma neznane.
Če je slavni poljski pianist Fridman ti poročili o svojem ljubljanskem koncertu bral — Bog daj, da jih ne bi bil — se ni smejal samo obema ocenama ,ampak mu bo ostala tudi Ljubljana, ki jo središče slovenske kulture, v »veselem« spominu, ki pa ne bo posebno slaven za nas.
Nam je pa treba resnosti ne le v politiki,.kjer je tudi ni, ampak tudi v kulturnih stvareh!
X. Y.
Razstava bolgarske knjige
Konec oktobra je bila v ljubljanskem Narodnem domu razstava bolgarske 'knjige, Ivi jo je priredila jugoslovansko-bolgarska liga in jo je obiskalo veliko število občinstva. Zaradi tega bi bilo soditi, da je razstava dosegla svoj namen, ki je v tem, da se čim bolj skušajo povezati kulturne vezi med bolgarskim in slovenskim narodom. Glede na strokovno stran razstave pa bi bilo pripomniti. da ni prikazala celote, kakor bi bila to morala. Med drugim, ji očita, kritika tudi to. da značilnejši sodobni bolgarski pisatelji iz neznanega vzroka niso našli na razstavi svojega mesta (primerjaj poročilo v novemberski številki »So* dobnosti«j. pa tudi to, da prireditelji niso uteg'
nili /brati niti vse linatisnjenih prevodov iz bolgarščine v slovenščino, ki bi jih pač morali pokazati. Razstava je torej bila pomanjkljiva, morda je vzrok temu nezadostna, priprava in organizacija', če izdaj .nekaterih važnih bolgarskih založni štev ni bilo razstavljenih in so nekatere pomanjkljivosti skušali zamašiti z razpoložljivimi izvodi knjig iz ljubljanskih zasebnih zbirk.
Obiskovalci razstave so zelo pogrešali informativne knjižice o bolgarskem knjištvu in založništvu, ki bi jo liga pač morala za razstavo pripraviti. Če je ligi izpodlotel namen prireditve posebnega reeitacijskega večera 'bolgarskih pisateljev, bi smela pač pripraviti posebna predavanja domačinov, ki jih je že precej obiskalo Bolgarijo v zadnjem času in so prinesli seboj najboljše vtiske.
V splošnem je imela razstava na, zunaj pro-vineionalni značaj — saj ji ni prisostvoval bolgarski poslanik niti važnejše osebnosti naše "srednje vlade. To so vsekakor pomanjkljivosti, ki jih v bodočem razvoju bolgarsko-slovenskih kulturnih stikov ne bi želel. Dovolj je, če tu mimogrede omenimo, da n. pr. ob priliki proslave 50 letnice bolgarske univerze v Sofiji ni bila zastopana slovenska univerza iz I ,j ubij a ne. Ne dvomimo pa zaradi tega. prav nič v odgovorno in važno 'nalogo naše lige, ki jo mora zaradi izpopolnitve še dalje razvijati. Omenili smo že številne Slovence, ki so bili med obiskovalci Bolgarije. Publicist Borko je n. pr. v zadnjem času v dnevnikih in revijah napisal precej člankov o Bolgariji in njenih ljudeh. Ali bi ne bila dolžnost lige, da vse te zapiske zbere v brošuri in jih čim prej zbrane ponudi slovenskemu občinstvu?
Gospodarski položaj
Po statističnih podatkih, ki jih je pravkar izdala Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani glede na izpremembe stanja gospodarskih obratov v tretjem letošnjem četrtletju, bi mogli ugotoviti, da se je stanje v primeri s prvim polletjem nekoliko poplavilo, kar zaznamujejo vse štiri panoge, ki jih zbornica zastopa (industrija, obrt, trgovina in gostinstvo), v tretjem četrtletju narastek za 187 novih obratov. Prijav je bilo 53, odjav pa 346. Predvsem sta bila mesec julij in avgust normalna, v septembru pa se je pojavilo zaradi splošnega mednarodnega položaja in vpliva vojne nazadovanje, ki sicer ni moglo preveč vplivati na narastek predhodnjih dveh mesecev, grozi pa, da bo pokazalo te zunanje vplive v številkah padca obratov v zadnjem letošnjem, četrtletju.
V trgovini, ki je pokazala v obeli prvih četrtletjih nazadovanje, je nastopil tak preokret, da presega v tretjem četrtletju število prijav za 40 število odjav. Ako bi v septembru ne nastopili važni zunanji dogodki, bi se mogli za to panogo napraviti ugodni sklepi za bližnjo bodočnost. Obrt vzdržuje narastek novih obratov, dasi med posameznimi strokami nazadujeta n. pr. kovaški in kolarski obrt, kar je v zvezi z motoriziranjim cestnega prometa, medtem ko kaoe čevljarski obrt narastek. Morda je (o znamenje, da se bo ta stroka po težki stiski zadnjih leit, povzročeni po tovarniški konkurenci, le kako znašla in si vnovič postavila trdnejše podstave za bodoči razvoj. V gostinstvu zaznamujejo restavracije kot boljša
Ivan Hrovat:
Ob »Kočevskem zborniku11
(Nadaljevanje.)
Od juga se mi zdi, da je šla kolonizacija vsaj deloma čez Srebotnik in morda tudi od Belice oziroma Papežev navzgor. Verjetno bi se mi pa zdelo, da v kostelskem gospodstvu bržkone, nikdar ni bilo Nemcev, vsaj ne kot skupine, ker se zdi, da je šla kolonizacija na današnje kočevsko ozemlje navzgor od osi In iškega ozemlja, ki je bilo v kočevskem gospostvu, čeprav tik ob kostelski meji. Zato se mi zdi nespametno trditi, da bi bili Koslerji v Kočevski Relki Nemci, pa čeprav iz gradu, kar je še skoraj manj verjetno. Kostelce, v njih veliko jezo, Kočevarji še danes imenujejo Kos-lerje, pa zato vendar ne bomo trdili, da so Nemci, ko tvorijo najmočnejši in najboljši slovenski' element na Kočevskem. Da so pa dali Neinci doseljenim Kastelcem priimek Kosler, mi dvoma, kol tudi skoraj ni dvoma o tem, da so bili ti Kostelei naseljeni na kočevsko ozemlje šele za Nemci.
I udi v današnji občini Mozelj, zlasti v župniji Spodnji Log, se zdi, da so nekateri priimki, ki izhajajo od juga. Vendar se mi zdi, da bodo morda ti nemški priimki (Štavdohar, Šneperger) morda že prišli skupaj z naseljenci v poljansko dolino, med katerimi je menda, vsaj sedanji priimki talko tudi kažejo, bilo tudi nekaj Nemcev.
Glavna kolonizacija kočevskega ozemlja se je seveda vršila od ribniške doline. V tern oziru bi 'bilo gotovo potrebno preiskati, za koliko so se v istem času naselili Nemci v ribniški dolini sami, kjer je po njih dobila ime Nemška vas. Da so brli večinoma Korošci vsaj prvi kolonisti, je povsem izpričano. Ne vem pa. zakaj med temi Ko-
vrsta gostinskih obrtov občuten padec, tako da se more sklepati o ugodnejših trenutnih pogojih za primitivnejše obrate gostiln in krčem, kar je s stališča našega tujskega prometa pomamkljaj in terja energičnejše ukrepe v zaščito razvoja boljših vrst gostinskih obratov. Statistika industrijskih podjetij izkazuje narastek za štiri obrate. Pri oceni (e številke moramo biti previdnejši, ker se stalno vzdržu jejo glasovi O' selitvi večjih industrijskih podjetij iz Slovenije v središče države. Dasi se na drugi strani poudarja, da gre v teh primerih le za selitve vodstev teh tovarn, med-temko bi ostale tovarne same še v dosedanjih krajih, nam ta zatrjevanja ne morejo pregnati naše črnoglednosti v tem pogledu. Če se bo vzdr-žavalo število zaposlenih v industrijskih podjetjih na sedanji viaiui, odnosno da vsaj ne bo občutno upadalo, bomo verjeli optimistom. Končno sodbo o razvoju industrijskih podjetij, ki jih sicer v sedanjem položaju muči premekatera neugodnost glede na dobavo surovin itd., pa si pridržujemo do tedaj, ko bomo mogli primerjati število teh podjetij za več zadnjih let s številom zaposlenega delavstva, ki jih dozdaj statistike okrožnega urada za zavarovanje delavcev žal ne izkazujejo posebej kot industrijsko delavstvo, kar bi primerjavo olajšalo.
Za vzgojo obrtnega naraščaja
Fran Šuklje opisuje v svojih Spominih, kako je nastala nekdanja Obrtna strokovna šola za obdelovanje lesa v Ljubljani,, predhodnica poznejše Obrtne šole, iz katere je nastala po prevratu sedanjai Srednja tehnična šola za vse vrste obrti. Nekoč da je bili videl pri Ivanu Šubicu posteljo, umetno delo le-tega, kar mu je dalo pobudo, da ga je začel nagovarjati k sestavi načrta in stavljenju predloga po Trgovski in obrtni zbornici za ustanovitev šole. Šuklje sam je pa dregal pri osrednji vladi na Dunaju, dokler ni postala beseda meso. Prva šola je le životarila ob neznatnih podporah, kar omenja v svojih Spominih tudi Albin Prepeluh, eden njenih prvih gojencev. Notranja organizacija tudi poznejše šole je skoraj izključno delo Ivana Šubica.
Šubic je uvidel že zgodaj, da šola sama ne zadostuje za povzdigo našega obrtništva na potrebno strokovno višino. Zunaj šole je šlo njegovo prizadevanje za tem, da usposobi obrtni naraščaj za tekmo s tujimi strokovnjaki in mu zagotovi trden obstoj na domačih tleh, v tujini pa priznanje^. Zlasti se je trudil za, uvedbo obrtno-nadalje-valnega pouka, kjer ga še ni bilo, že obstoječi večerni pouk pa da se preloži na dnevni čas. Kot vzgojitelj je vedel, da po napornem dnevnem delu mladina ne more slediti pouku s potrebno pazljivostjo in da krijejo večerne ure še razne druge kvarnosti.
V boju za ustanovitev obrt no-nadaljevalnih šol in uvedbo pouka ob dnevnih urah je bil Šubic skoraj popolnoma osamljen. Iskal je sicer oporo v prizadetih krogih, toda je ni našel, ali je pa bila nezadostna. Župan Ivan Hribar ga je podpiral, zapreka je bil pa obrtni šolski odsek, s tem vred pa oziri na delodajalce-volilce. Šubičevim načrtom je nasprotovala tudi vlada.
Po dolgih naporih je vendar uspel. Prav letos poteče 30 let, kar je bil v Ljubljani uvoden dnevni pouk v obrtno-nadaljevalnih šolali. Gladko
rošci ne bi bili mogli biti tudi Slovenci. Celo Jonke priznava, da so prišli iz pokrajin, v katerih so še razumeli slovenščino (Gottsch. Kal. 1933, stran tl L, citat pri Koštialu, Kočevski zbornik 323). Mislim, da bi se to dalo celo dokazati. V tistem času tudi severna Koroška še ni bila popolnoma ponemčena. Res sicer ni imela zavednih Slovencev, kot jih danes tudi južna nima več kot peščico, a vendarle se zdi, da je bil občevalni jezik še mnogokje slovenski. Navezani seveda nisoi bili več nanj im je zato skoraj popolnoma brez sledu izginil tako v zgornji Koroški kot na Kočevskem in kot izginja na spodnjem Koroškem. Da pa so bili res Slovenci med koroškimi naselniki, se mi zdi verjetno že iz imena Vindišdorf. Zakaj novi naselniki, kot se vidi iz priimkov starih domačinov, se niso imenovali Vindiše, ampak Krajnerje. Vas, ki se imenuje Vindišdorf, je torej mogla biti le vas, v kateri so bivali jezikovno napol, duhovno povsem ponemčeni koroški Slovenci, najbrž že povsem dvojezični, da so sami opuščali ©voj jezik, kakor ga; danes opuščajo nemčurski Korošci. Kot tretji dokaz bi pa služili priimki. Gotovo je, da so že tedaj tudi slovenski Korošci imeli precej nemških priimkov, ker so jim že take dali njih nemški .sosedje ali tudi graščaki ali pa, ker so jim slovenske v nemščino prestavili. Zdi se mi, da bi sled prestavljanja priimkov, katero prestavljanje mi jo znamo s Koroškega, bila tudi na Kočevskem. Tu najdemo sledeče slovensko-,nemške priimke: Mausser — Miše, Medeč — Henigman, Rom — Krake,r, Lackner — Lužar. Morda bi se razen teh našel še kateri. O zadnjem bi bilo morda dvomiti, ali prihaja dvojnik s Koroške, ker bi bil morda doma lahko tudi v slovenski okolici, zlasti ker se nahaja bolj na robu mešanega ozemlja.
(Dalje.)
seveda ni šlo -—- delodajalci so jo bojkotirali, dokler ni nastopila obrtna oblast. O 'potrebi in koristi 'takih šol1 menda ni treba izgubljati besed.
Danes smo glede strokovnega izobraževanja obrtnega naraščaja tam, kjer smo bili predi tridesetimi leti, če ne še na slabšem. Anketiralo se je že mnogo, storilo pa nič bitnega. Vse delo. kolikor ga je bilo, je bilo bolj ali manj v diletantskih rokah, nesposobnih za resno delo trajne vrednosti. Potreba pa kar kriči po odpomoči. Manjka moža trdne volje, resnosti im sposobnosti pokojnega Ivana Šubica. Ali res ni nikogar, ki bi prijel za delo?	 ik_
Na prelomu našega javnega življenja
»Journal de Geneve«, švicarski francoski dnevnik, oznamenjuje državno,pravni razvoj v Jugoslaviji kot razvoj od centralizma do federalizma. Sicer je pa to dejstvo, o katerem bi bilo škoda zgubljati besede.
Zanimivo pa je pri tem, nekaj ugotoviti. Vsa tujina, ki nam je naklonjena, pozdravlja to> pre-osnovo kot neka j, kar bo državo ojačilo na zunaj in znotraj. Pa tudi pri nas čuti vsak. da jei položaj drugačen, četudi je umljivo, da prejšnje nacionalne ovire še delujejo v dušah. Zato bo brez dvoma^ najboljša pot za ozdravitev vsega državnega življenja, če se potegne vsepovsod ostra ločnica med novim in starim življenjem. To pa se pravi, jugoslovenarstvo z njegovim centralističnim unitarizmom — ali če hočete, unitarističnim centralizmom, oboje je eno — je treba likvidirati, pa ne morebiti tiho in postopno, ampak takoj in tako korenito, da bo ljudstvo1 verjelo v novi čas demokracije in pravice, ki prihaja.
Kajti pozabiti ne smemo: protidemokratičnosi, to je proti ljudskost, to je centralizem. Kdor ni za vlado ljudstva naravnost in odkrito, kdor hoče utesnjevati njegovo voljo z raznimi pridržki o »posebnih razmerah«, tisti ne misli pošteno, tisti je unitarist, im če je prikrit, je kvečjemu še bolj nevaren. In prav tako je nasprotnik ljudske vlade in sovražnik svobodne volje, kdor hoče to, voljo potvarjati še naprej po starih načinih, s strahovanjem odvisnih, z zagovarjanjem javnega glasovanja, s potvarjanjem in zavijanjem političnih dogodkov, z lažmi o vseh, ki ne razbijajo na njegov strankarski boben.
Slovenska politika
»Nova riječ« prinaša dopis o slovenski politiki, ki pravi mimo drugega:
/e dalj časa stoji Slovenija ob strani vseiga političnega dogajanja v državi. Qb strani? Zastopniki njene večine sede sicer že leta v vladi, v Bel,gradu kakor v Zagrebu, kadarkoli so se omenili Slovenci, so jim složno očitali, da kovarijo, da ne pride do sporazuma med Hrvati in Srbi, da gre njim 'najbolje, da izkoriščajo v poilni meri. iPa je vendar resnica tale: Slovenija se je po svojih vodečih politikih izločila iz reševanju državnega vprašanja. Ko so vodili politiko na najkrajšo razdaljo, so Slovenijo obubožali tva.rno in nravno. Mi to čutimo — pri vseh državnih manifestacijah ,se Slovenci komaj omenjajo. Če pa se omenijo, tedaj tako pod moraš. Prav za prav ne štejejo. V Belgradu im Zagrebu se je začelo takole misliti: Slovenci gredo v vsako vlado, pa kaj bi se še ozirali nanje!
Brez ozira na mnenje dopisnika o politiki slovenskih oficielnih zastopnikov, mora vsakdo najmanj priznati, da je res nastalo takšno mnenje o naši politiki tako med Srbi 'kakor med Hrvati .A zdi se nam, da ni težko uganiti, zakaj je nastalo. In zmeraj več je takih glasov od tam doli, posebno od strani Hrvatov, ki bi morali biti naši naravni zavezniki. Od primera do primera smo že kakšno navedli. Taka prezirljiva, včasih naravnost zaničujoča mnenja nam gotovo ne koristijo, če se še komu zdi, d^ se zaradi n j i hm e žaljivosti ne kaže razburjati.
Avstrijski Nemci so bili zmeraj Velikonemci
Letos je minilo šestdeset let, kar sta sklenili Nemčija in Avstro-Ogrska zvezo. Za to priložnost je napisal graški dnevnik »Tagespost« tele besede:
Avstrija ni nikoli prenehala, biti del nemškega prostora; iko jo je prisililo leto 1866, da je stopila iz skupnosti drugih nemških držav in so se te pet let pozneje združile v Nemško državo, tedaj je ostalo stališče Avstrije odprto vprašanje, dokler ni leta 1879. Bismarckova državniška umetnost našla pota in postavila medd rža v nopr a v no vezilo zveze namesto prejšnje državnopravne enote.
Vsak, ki je samo malo poznal bivšo Avstrijo in njen odločujoči element, avstrijske Nemce, ta ve, da so te besede v vsakem pogledu resnične. Avstrijski Nemci so bili zmeraj vse- ,iin veliko-nemški, Velika Nemčija je bila njihov vzor, in ločili so se kvečjemu v tem, da so jo hoteli; nekateri pod hohenzollernskim, drugi pod habsburškim vodstvom. Tudi »ljudomila« vladarska rodovina Habsburgov je bila zmeraj velikonemška in nemško narodna, a samo klavrna podložniška po-
Stran 4
SLOVENITA
Štev. 45.
nižnost takratnih slovenskih političnih vodičev jo je mogla razglašati za pravično in nenemške narode sploh, a »zveste« Slovence prav posebno ljubečo. In to kljub očitnemu podpiranju ponemčevanja naših ljudi, kljub temu, da je bilo nemško gledališče v Ljubljani ustanovljeno prav z zasebno denarno podporo cesarja F ranča Jožefa, ki se je pa zato prav odločno izrazil zoper slovensko vseučilišče v Ljubljani, kljub temu, da je ta človek javno dejal, da je rajši nemški knez 'kakor slovanski qesa,r. A zdi se, kakor da bi bila naša hlapčevska miselnost raznesla vero o narodno pravični Avstriji, ki da jo je leta 1918. razbila samo slepota prenapetežev, celo drugod po svetu. Le tako si moremo razlagati nekatere angleško načrte, da bi se Avstrija v kaki obliki obnovila. Kajti naj se zanesejo vsi, ki v kaj takega verjamejo, da ne poznajo prav nič miselnosti avstrijskih Nemcev, ki bodo razen nekaj zagrenjenih ljudi in habsburških koritarjev zmeraj hoteli biti v eni nemški državi. In naj ne delajo načrtov, ki bi, če bi se kedaj res mogli uresničiti, prej ali sle j potegnili samo še dobršno število Slovanov v nesrečo, pod tuji jarem.
Slovenska demokracija
Pod tem naslovom piše »Delavske pravica« m e d d ru g i in:
Demokratija pri posameznih narodih je vedna borba za svobodo, tako posameznika, kot vsega naroda. V najrazličnejših podobah: od osebne diktature pa do popolne politične, kulturne, gospodarske in socialne svobode posamezne osebe — je zaznamovana vsaka postaja tega križevega pota. Demokracija je del predvsem političnega življenja na.rodov in je kot laka podvržena osnovnemu življenjskemu zakonu: večnemu prelivanju iz oblike v obliko,
Angleški državljan uživa po mnenju nekaterih danes skoraj nepojmljivo svobodo, kakršne najbrž še ni užival noben državljan v vsej človeški zgodovini. Polovica sveta je njegova domovina, uživa blaginjo kakršno more dati ile tako urejeno in tako velikansko v ladjarstvo, ki skoraj ne pozna socialnih nasprotij ob tako polnih državnih in privatnih kaščah in praznih ječah. Vendar je pred 300 leti angleška demokracija bila povsem drugačna, kakor danes. Če bi hoteli najti za takratno angleško demokracijo najbolj podobno primero, jo moramo iti pogledat v današnjo Rusijo. Kri angleškega kralja in osebna diktatura angleškega meščana Olivera Cromvvela sta postavili nerazrušljivi osnovi angleške demokracije: osnovi, ki jih niso mogli razrušiti niti po samovladi hlepeči vladarji niti državniki največjih osebnih sposobnosti. Tako uživa današnji Anglež obresti od kapitala, ki so mu ga naložili njegovi dedje v krvavih revolucijah za angleško demokracijo. Prijetno je biti vnuk sposobnih in pre-tepaških dedov. Slovenci jih do danes žal nismo imeli. Kmečki punti, turški boji im upori v avstrijski armadi so svetli dogodki. Toda le preradi smo sc zanašali na božjo pomoč tudi takrat, ko je bilo očitno, da je meč bolj potreben kot rožni venec in motika, udaren nastop bolj kot 'računsko taktično šahiranje.
Tako se danes loti vsakdo kaj nehvaležne naloge, kdor hoče pisati o slovenski demokraciji. Začeti bi moral pri Valentinu Vodniku, ki je napisal prvo slo-
Janez Koomur:
Brez naslova
(Nadaljevanje.)
S tem je bil konec medsebojnega »zbliževanja in spoznavanja«. Prvi jour-fix je bil hkrati zadnji. Šapi ja je povedal še več, pa zadostuje že to. On ni bil nežen mož — drugače bi ne bil blagajnik Dramatičnega društvai — in če je bila celo njegova sodba uničujoča, je moralo bitj že robato. Igralcu so hoteli pokazati svoj Kanaan, ne da bi ga pustili vam j.
Med pisanjem tega mi je prišlo v roke modrovanje dr. Igorja Rosine v mariborskem »Večer-niku« z dne 9. oktobra 1939, ki naj bi bilo nekak pendant k sestavku Dušana Kermaunerja v »Sodobnosti« pod naslovom »Problemi tretjega tabora«. Popolnoma ponesrečeni poskus bi lahko vzpo-redil s tistim jour-fi.xom. V dokaz, kako so šli mimo dr. Igorja Rosine dogodki zadnjih desetletij brez najmanjše koristi, nekaj izvlečkov s primernim' komentarjem. S tem se bom sicer spet oddaljil od predmeta, toda zadevščina je premikavna, da bi mogel molče mimo nje. Takole modruje dr. Igor Rosina pod naslovom »Na levo!«
»Vsaik narod m-ora iiineti v tranutkiih 'nevarnosti neizogibno zaupanje v isvoje vodstvo.«
Najprej zbode v oči, da pisec isti pojma neizogiben in brezpogojen. Neizogibna je pplojmija, ce kdo, misleč da modruje, veže otrobe; Frane jo-zetovi grenčici sledi neizogibno driska, življenju smrt. Neizogibnega zaupanja ni. Neizogibno je lahko tudi nekaj, kar je včasih toliko kakor na-potje, na primer govno v Pasji ulici.
Zaupanje more biti le pogojno ali brezpogojno. Vsako zaupan je se oslanja na določene pogoje: da je vodstvo sposobno in zanesljivo, da vestno in pošteno spolnjuje svoje c|olžnosli. Vodstvo, ki zahteva brezpogojno ali sjepoi zaupanje, bj moralo
vensko politično pesem, v kateri se je odločil za demo-,,raC.^° za. Slovenijo, ki so jo takrat imenovali
Ilirijo. Omeniti bi moral Prešerna, čigar pesem ______
tudi čisto ljubezenske vsebine — je v časih največje politično reakcije od Napoleona pa do revolucije leta 1848. predstavljala najmočnejši narodni odpor, in je cenzuira segala po njej z isto vehemenco kot v kasnejših časih po delih z izrazito politično vsebino. Ko obdelamo še Levstika, Cankarja in Kreka, smo obdelali vse neupogljive vodnike v boju za slovensko •demokracijo. Danes slovenskemu delavcu in kmetu ni oseba Janeza BleivveLsa, političnega voditelja Slovencev v ustavnih bojih od 1848 do 1867, več znana niti po imenu, in vendar so ga še za njegovega življenja imenovali »očeta« slovenskega naroda. Kdo, kje in kdaj se še spominja dr. Ivana Šušteršiča, tako mogočnega voditelja Slovencev še pred komaj dobrimi dvajsetimi leti? Borbe za slovensko demokracijo niso nikoli vodili politiki, zato padejo v pozabljenje, biiž ko izgube oblast.
Predsednik dr. Beneš o vojnih vprašanjih
Pred kratkim je priobčil dr. Edvard Beneš, zadnji predsednik češko-slovaške republike, kratko obravnavo pod naslovom »Vojna 1914 in vojna 1939. 1 ravi, da je nastala sedanja vojna iz istih razlogov kakor I. 1914., zaradi imperializma ene \elike sile. Idcologično pa je ta spopad med de-lnokracijo in totalitarnimi sestavi. Z narodnega stališča pa gre boj za svobodo malih narodov.
Zgodovinski dogodki, ki se razvijajo sedaj v Evropi in po svetu, predstavljajo sklenjeno ideologičino vrsto socialnega in gospodarskega značaja. Veliki- dogodki kakor vojne in revolucije, čeprav izbruhnejo na videz nenadoma, so veliki preobrati, ki predstavljajo vedno eno samo verigo dogodkov, ki izvirajo eden iz drugega. Dogodki, ki so se odigravali od zadnje vojne, so kljub svojim velikim nasledkom neposredno in logično nadal jevanje iz razmer, ki so obstajale pred 'to vojno; zato jih ne moremo 'ločiti od preteklosti. Naj se izvrše še tako globoke socialne in politične spremembe, ki bodo sledile iz (e vojne, bodo dogodki, ki se bodo odigravali med to vojno in po njej, nujni nasledek zgodovine zadnjih 25 let. V Item znamenju je treba danes presojati naše vojne in mirovne cilje. In v tem duhu se moramo pripravljati na organizacijo noe. Evrope po vojni.
Dr. Beneš odgovarja dalje na vprašanje, za 'kaj gre v tej vojni. Ker je pomen te vojne v bistvu isti kakor prejšnje, mora ta vojna rešiti tudi ista vprašanja. Zato mora ustvariti pogoje trajnejšega miru. Zginiti morajo diktature in celostni sestavi, sicer bo Evropa propadla. Nazadnje prihaja Beneš do tegale sklepa:
Ni druge rešitve, ni in ne more biti drugih ciljev v sedanji vojni in za bodoči mir, kakor nova miroljubna ureditev Evrope na podlagi treh načel: 1. ustvariti je treba novo in irealno ravnotežje sil med velikimi narodi; 2. ustvarili se mora nov sistem miroljubnega sodelovanja med velesilami in mladi in srednjimi državami; 3. obnoviti je treba univerzalno in-stitucizo na podlagi politike miru v obliki popolnejše demokracije in solidinejšega in boljšega sestava kolektivne varnosti.
biti že celo izven vsalkega dvoma. V slabo vodstvo narod ne .more imeti zaupanja. Zahteva po »neizogibnem« zaupanju je skoz in skoz celostna1.
In čemu naj bi imel narod »neizogibno« zaupanje v svoje vodstvo samo v trenutkih nevarnosti? Če mu, ne zaupa, kadar ni nevarnosti, mu bo še manj »v trenutkih nevarnosti«. Sploh pa zaupanje, kakršno zahteva pisec, ni nobeno zaupanje, ^emveč slepa pokorščina.
V trenutkih, kakšnih nevarnosti bodi narod slepo pokoren svojemu, vodstvu? Nevarnosti je več. Razen -vojnih so še narodne, gospodarske, politične, socialne, kulturne in druge. Mnogo teh preže vsak dan, nenehoma, brez pre,stanka, so tako rekoč že tu. Po vsebini sestavka sodeč ima v mislih socialne nevarnosti.
Pa še nekaj. Kdo naj presoja, kdaj so nastopili »trenutki nevarnosti«, ki zahteva jo od naroda »neizogibno zaupanje v njegovo vodstvo«? Mogllo bi se namreč zgoditi, da bi vodstvo ob »neizogibnem zaupanju naroda« nevarne trenutke prespalo, in bi narod zaradi prevelikega »neizogibnega zaupanja v svoje vodstvo« bil opeharjen. To se je že zgodilo —‘zgodovina slovenskega naroda je polna takih »trenutkov«. Najnovejša že celo.
Dalje modruje dr. Igor Rosina:
>To vodstvo je lahko, pa naj se reče, kar koli, samo intelektualno. Šaj je celo Molotov, komisar Sovjetske Rusijo za zunanje' zadeve, o 'priliki nedavnega oklica sovjetski armadi, apeliral ne samo na delavce in 'kmete, temveč imenoma tudi na ruske intelektualce.«
Sedaj je jasno, zakaj zahteva dr. Igor Rosina brezpogojno poslušnost. Toda o tem pozneje. Vodstvo mora biti inteelktunlno, to je res. Ali s tem še ni rečeno, da mora biti iz intelektualcev, kakor si. jih zamišlja^ on. Bolje bi bilo, da je rekel: vodstvo mo^iiiittl inteligentno, izobraženo, sposobno, kos if^ji nalogi, itd. To pa najbrž ne bi šlo v njegjW ificun, kakor se bo pokazalo Pozneje, 1*. i '	;	;
/	(Dalje	prihodnjič.)
Mali zapiski
Hrvaška samouprava že dela
»Hrvatski dnevnik« z dne 7. t. m. pripoveduje v uvodniku, kako se že sedaj, po nekaj tednih, vidi blagodejni vpliv samouprave. Povsod se zida, javna dela. se pripravljajo in opravljajo na veliko. Udeleženi so vsi hrvaški kraji glede na svoje potrebe. Na Hrvaškem sedaj tudi ni več podložnikov, ampak svobodni državljani obravnavajo svobodno svoje želje in potrebe.
Kratko in malo: iz vsega sestavka diha veselje in samozavest.
Mi pa. še zmeraj premišljujemo o samoupravi. Zato pa lahko obširno poročamo, kaj vse delajo in zidajo v — Belgradu.
Moč slabotnega je njegova pravica
V sestavku o skandinavski demokraciji je zapisala »Delavska politika« tudi tele resnico®
besede.:	i
Geslo nasilja ali moči pred pravico more koristiti samo močnejšemu. Pa, kakor vemo iz 'zgodovine, se prej ali slej sila tudi v rokah močnejšega izpremeni v orožje proti njemu samemu. V •nobenem primer11 pa ne more nasilstvo koristiti slabotnejšemu. Če hoče slabotnejši uveljaviti svoje življenjske pravice, mu ne preostane drugega, kot da se sklicuje na pravico in da s svojo vrednostjo dokaže, da zasluži, da ga drugi upoštevajo. Ta preprosita resnica velja tako za socialno kakor narodno, življenje. Če bo slabotnejši zahteval diktaturo, bo diktatura strla iravno njega.
Majhen narod bi moral zaradi svojega golega obstoja misliti in delati demokratično. Vesel bi moral biti vsakega drugega naroda, ki misli demokratično in ki ima demokratično vladavino. Kajti zaščita za-male narode je samo v demokraciji, ker demokracija da živeti drugim poleg sebe in priznava tako rojaku kakor sosedu pravico svobodnega življenja.
Nesvobodne volitve — maškerada	'
Zadnjo nedeljo je. imel minister dr. Laza Markovič političen sestanek v Nišu. Na njem je na-povedal obnovo strankarskega življenja, ki je bilo leta 1929. odpravljeno in svobodne, to se pravi tajne volitve. Drugačne volitve sploh nimajo smisla in so navadna politična maškarada.
S tem je minister tako rekoč uradno obsodil tiste znamenite lanske (Sojadinovičeve volitve, ki so bile še povrh tako drage. In težko jih je bolje o z namen o v at i.
Nov nacionalni list
V Splitu je začel izhajati pretekli teden »Narodni list«. Izha jal bo enkrat na teden in bo glasilo jugoslovanskih nacionalistov na ozemlju banovine Hrvaške. Če še povemo, da je na čelu izdajateljev dr. Angjelinovič, to je tisti, kf ga. je pogrelo, ker so v neki bolnišnici Slovenci govorili med seboj slovenski, da je torej vreden tovariš ! znamenitega Petra Bulala od Narodne Odbrane, smo, mislimo. Slovencem (udi o tem listu povedali dovolj.
Železniško varčevanje
»Vreme« prinaša poročilo, da bo s skrčenim f železniškim obratom prihranila železniška upra- ' va. na dan 145.000 dinarjev ali 12.054 voznih kilo- | metrov. Od teh voznih kilometrov jih pride na Slovenijo 20%. Če vzamemo samo povprečni pr o- l met za Slovenijo, tedaj vidimo, da 'bo železniška , uprava prihranila pri slovenskem železniškem prometu 28.900 dinarjev na dan ali IOV2 milijona dinarjev nai leto. Zaradi urejenejšega maišega j prometa je pa seveda vsak dobiček pri nas precej f večji, kakor drugje, torej tudi ta.
Že sedaj donašajo slovenske železnice skoraj četrtino vseh dohodkov jugoslovanskih železnic. Sedaj pojde spet dobrih 10 milijonov našega denarja več na jug.
eRs, vse kriči po čimprejšnji finančni samoupravi.
V Belgradu zidajo
Poleg države vi dajo v Belgradu tudi zaselb; ni ki. Ni čuda, saj se ves slovenski in hrvaški j denar zbira doli, pa seveda, tudi precej srbskega. Kakor poroča »Obzor« so zasebniki zidali po prevratu stavb za nekako štiri milijarde, dinarjev.
Spodbudim slika
44. letošnja: številka nemškega ilustriranega tednika »Wochenscliau« prinaša sliko »Slovaško , odlikovanje nemških častnikov«. Slika kaže, kako deli ministrski predsednik' monsignor dr. Tiso (sedaj tudi predsednik slovaškega protektorata) zaslužnim častnikom in moštvu nemške zračne j vojske redove.
Vsak zaveden Slovenec^ naj bo naročnik „Slovenije“!
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljano*