22
Pod snegom
Hvala Bogu! konec bo te dolge zime, in zopet pride mila pomlad — tako si morda že kedaj zaklicalo letos, ljubo dete, ali pa si vsaj slišalo, da so tako vzdih-nili oče ali mati, ki bi radi videli, da bi sneg ilezel z njiv, da ne bi pozebla ozimina. Hvala Bogu! ta<o kliče ob koncu zime tudi marsikateri bolnik, ki je Ieža! morda več tednov in ni smel na prosto; sedaj pa sije pomla-dansko solnčice, in bolnik sme iti pred hišo na klopico, gret se in veselit ljube pomladi. Hvala Bogu! tako moraš reči tudi ti, če te je ljubi Bog obvaroval vsakoršne bo-lezni. A jaz poznam nekega dečka, ki bi bil to zimo kmalu zelo zelo nesrečen. Le poslušaj, kaj se mu je zgodilo. Jakec, tako mu je bilo ime, je po na^adi šel vsako dopoldne v šolo. Nekega jutra se pa pcleni in ostane doma z izgovorom, da ga trebuh boli. Nekoliko ga je morda res bolel, pa ne toliko, da ne bi nogel v šolo. To bomo precej videli.
Ura je bila odbila že devet in vsi dopoklanski učenci so bili odšli v šolo. Nekateri dečki iz popol-danske šole pa so se začeli zbirati na hribčku, li je bil takoj nad vasjo. Bil je lep zimski dan, solnce je prijetno grelo, da jih ni nič zeblo. Pa kaj meniš, da 90 naši junaki križem držali rokc? Sneg je bil tako mehak, tako pripraven za vale. «Naredimo val!» zavpije eden. «Halo! val, val!» vpijejo drugi. In vržejo najprej kepico v sneg, in kepica se začne valiti po hribu in je vedno večja, vedno debelejša, ker zmirom ved snega se je prijemlje. Sneg je bil tedaj debel. Kmalu imajo močan val in že se morajo nekoliko upirati, da ga spra\ijo čez ravninico, ki je bila sredi griča. To je bil krik in \ik! Prišel je tudi Jakcu na ušesa in ni se mogel premagati, da nc bi šel pogledat, kolik val bodo privalili otpoci po hribu doli. Hitro se obuje ter se zmuzne iz hiše. Kmalu je bil pod hribom. Dečki so bili privalili val tisti čas ravno čez ravninico ia prišli z njim do roba. K»r srce se jim je smejalo, ko so pogledali nizdol in videli, kako jo val popiha vse vprek in kako se narašča in se odebeli.
23
Že ga mislijo suniti dalje, kar zagledajo Jakca spodaj. «Beži, Jakec, beži!» kliče eden, vpijejo drugi. Pa Jakec jih morda ne sliši, ali pa noče slišati, in stoji na mestu. Val se pa naenkrat oživi, izmuzne se dečkom izpod rok in drk! drk! drsi nizdol, vedno hitreje. «Ubogi Jakec! beži, ne vidiš. da gre val naravnost proti tebi?» Pa val ni več čakal. Z veliko silo jo prilomasti do .Takca in preden se revček umakne. podcrc ga na tla in ga j zakoplje v sneg, val sam se pa nad njim razbije. Na-enkrat je bil tam velik kup snega, Jakca pa nikjer.
Strah prevzame naše učenčke, in od strahu se I razprše na vse strani, vsak na svoj dom. Sam Bog ve, i kaj bi se bilo zgodilo z našim Jakcem, da ni zapazila te nesreče njegova starejša sestra, ki je ob istem času sneg odkidavala izpred hiše. Vsa trda od strahu zaupije domaČim : «Pomagajte, pomagajte!« ter leti k sneženemu I kupu in začne hitro z lopato razmetavati sneg. Kmalu ' priteko še sosedovi in vsi grebejo sneg narazen. Bali so se, da bi se revež ne zadušil, zato so tako hiteli. «Nikar z lopato odmetavati!» opomni sosedov hlapček Jakčevo sestro, »da ga ne zadeneš«. Pa opomin je prišel prepozno. Krik so zasliši izpod snega, Jakec je bil rešen, odkopali so ga, toda zelo je bil poškodovan. Lopata ga je bila mahnila po glavi, da se je ves stresel, in ta ne-srečni val ga je potrl tako, da še hoditi ni mogel. Nesli so ga domov in ga položili na posteljo. Revež je bil ves bled od strahu in pa tudi od bolečine. Strah mu je sicer prešel, toda bolečine so ostale, in zlasti noga ga je zelo bolela. Pa niso vedeli, kaj jej je. Poklicali so torej po izkušenega domačega zdravnika, da bi dal in nasvetoval zdravila. Pa kako se vsi začudijo in znova prestrašijo, ko modri mož preišče nogo in pove, da je zlomljena. «0 ti nesrečni val, koliko hudoga si mi storil!» zdihoval je ubogi deček. Zdravnik mu sicer nogo na-ravna. toda ukaže mu, da ostane v postelji, dokler ne bo trden. In tako je Jakec ležal več dni v postelji, in bolela ga je noga. V tej bolezni obiskal sem ga tudi jaz, in poslušaj, kaj sem mu rekel. Kekel sem mu: «Ljubi Jakec, bodi Bogu hvaležen, da si še živ prišel izpod snega. Koliko ljudij je zasul že sneg, da niso nikdar vefi videli belega dne. Uči se pa iz tega dogodka,
24
Ijubi moj, (in to pravim tudi tebi, ljubi otrok,) uči se te-le resnice: Res nevaren je sneženi val, toda še nevar-niši je en drug val, in ta je — greh; sneženi val je zlomil Jakcu nogo; greh, smrtni greh, pa bi zloniil tvojo dušo, dete moje, tako, da ne moreš nič ved hoditi po dobri poti in tudi domov, k Bogu, ne moreš priti, Ce te božji Zdravnik, Jezus Kristus. ne ozdravi; sneženi val je Jakca zakopal pod sneg, oh, smrtni greh pa, dete ljubo, je že marsikatero dušo zakopal v pekel. v večno pogubljenje. Varuj se torej smrtnega greha najbo j; kajti če te prav sneg pokoplje, da le duše ne zakoplje, pa je dobro. Dokler boš brez greha, vsaj brez \elikega greha, boš zmirom lahko hodil po pravih potih in boš prišel tudi domov — k nebeškemu Očetu.»
J. Debevec