UČITELJI PRIPRAVNIKIIN NJIHOV POLOŽAJ Naša organizacija in pripravniki Ni vsakemu začetniku vedno lahko najti živ stik z našo organizacijo. Marsikateri nov tovariš se znajde čisto »nov« v svojem prvem službenem kraju. Tu išče novih plodnih vezi z ljudmi, predvsem s tovariši, in tiplje za njemu odgovarjajočimi delovnimi področji. Vživlja se. Kar raste iz njegovih sposobnosti in delavnosti, podarja drugim. Pri tem pa stremi tudi še po rasti svoje osebnosti. Noče biti zadnji, noče mirnega kimanja, ampak delavnosti in upoštevanosti. Tudi na zborovanja stanovskega društva prihaja. Posluša poročila, referate in junake debat in gre. Prišel je z željo, da bo tudi sam doprinesel večji drobec nego tiho notranje sodoživljanje. To in ono je v njem, kar bi rad povedal, vprašal, slišal mnenje drugih in tako duševno sproščen šel z zborovanja. O vsem. tem na zborovanju ni bilo govora. — Dnevni red ni računal z njegovimi potrebami in željami. Po zborovanju se mudi vsem na vlak in domov. Ostane sam, ne da bi našel plodovitega stika z novimi tovariši. Nekateri sicer izživljajo aktualnosti svoje notranjosti s šepetanjem med predavanjem in ostalimi točkami sporeda, a to ni primerno. In vendar je mlad, voljan dela za stanovsko enotnost in skupnost, le »vriniti« se mu je težko. Mnogo teže nego tovariši najdejo svoj plodovit drobec na naših zborovanjih tovarišice. Ustanovitev posebnih odsekov za tovarišice ni prinesla tiste skupne delavnosti, kakor jo je bilo pričakovati ob pričetku. Je res, da nas borba za naše gmotne in moralne pravice združuje v skupnost, a razen teh vsem gotovo skupnih ciljev prinaša vsaka tovarišica na zborovanja tudi grmado svojih osebnih stremljenj, želj, načrtov, dognanj, razočaranj in vprašanj — skratka ves živ kompleks svoje duševnosti. Dejstvo je, da ji samota hribovske vasi ali osamljene doline, kjer so sedaj večinoma pripravniki, ne nudi prilike sprostiti vsega, kar v njej razmere ustvarjajo. Tiho upanje ima, da ji bo vse to nudilo zborovanje. Predavanje je res na višini, debata pestra, predlogi sprejeti soglasno z vsem oficielnim tonom in moralno višino zborovanj — a vse to je vendar daleč od aktualnih vsebin njene mlade duše. In če se ojunači in oglasi, ali bo žela priznanje in odobravanje od tovarišev in tovarišic, ki so bili že na neštetih zborovanjih in tudi lahko molčali in tako soglašali? Tako molči in dopusti živim silam pasti v izgubo. Ko se pa vpraša po sa- motni poti, pa kljuje v njej vprašanje: ali bi še šla na zborovanje? Ko še ni bilo »krize« je bilo to drugače. Oficielnemu zborovanju je sledil neoficielni, mnogokrat boljši del zborovanja. Skupno kosilo s sproščevanjem vseh težav in interesov duše od najresnejših osebnih razmotrivanj in mnenj do vesele šale in pesmi, vse to je delovalo kot ustvarjalna sila pravega tovarištva, kateri se nihče ni mogel odtegniti. Tovariš novinec in tovariš novinka sta se tu lahko prirodno sprostila brez bojazni na kritiko. — Videla sta v tovariših in tovarišicah ljudi brez oficielnih mask, čutila njih duše in nagonsko našla stika tam, kjer so njune zadeve našle največ razumevanja in odziva v iskrenem nasvetu, tolažbi in upih, ki so ob teh stikih nehote poganjali. Ta nova vez ju je zvabila na sledeče zborovanje z večjo silo, nego še tako odličen strokovni predavatelj. Tako je vsak naš novinec že na prvem zborovanju nekaj oddal in sprejel in se najprirodneje včlenil v tok tovarištva v našem stanu, ki ni bilo samo razumski posnetek skupne borbe za skupne cilje, ampak tudi čustvena vključitev njegove osebnosti z ranogimi njenimi sposobnostmi. Naša stanovska organizaoija nam bodi živ organizem, življenjska zajednica, v kateri naj najde vsak član vso moralno in tudi materialno oporo. Učitelju v težavah, duševnih in gospodarskih, naj nudi vso možno pomoč predvsem stanovska skupnost. Od njega naj z neodoljivo silo življenja tovariške skupnosti pričakuje in zahteva tudi vse žrtve in napore, ki so moralno nujni za napredek in obstoj celote. Nit njenega življenja se ne sme trgati po grmadenju težav in ovir v življenju njenih članov, ampak mora po vsem tem moralno rasti v tesnejši in iskrenejši povezanosti vseh članov. Stanovska skupnost pa se naj ne manifestira samo v oficielnih oblikah organizacije, ampak predvsem v živem interesnem stiku člana do člana — duše in duše. Le tako bo duh naše skupnosti napredoval v moči in premagovanju vseh ovir k boljši bodočnosti naši in ljudstva. Šiv. Iz uredništva: Anonimno poslanih dopisov ne priobčujemo. Dopisnika Pan in G. O. naj javita svoje naslove!