JE  TO SPOMIN BIL?
Lili   N o v y
Je to spomin bil, ko je zablestel odsev na vodi in je senca padla, ko ptič preletel je tihotni kraj ta hip in vendar kakor davnokdaj? Med moja tanka tkiva se prikradla je kaplja časa, ki je že prešel, ko nisem dni poznala ne noči in ko me mati še rodila ni.
Morda je tukaj sama pod večer hodila ona ali njena mati in se je kakor zdaj razsvetlil mrak in ptič priplaval v mirni, sinji zrak. Vse to je žena po samotni trati odnesla v sebi tja v večerno smer in kar se davno v nji zgubilo je, se v meni rahlo zdaj zgenilo je.
Nekoč se ona, ki je zdaj še ni, zamiisli v svetli pramen iz oiblaka in v senco, bežno kakor bežni ptič. Kar v kri zaide, ne izgine v nič, skoz dolgo vrsto src se še pretaka, ki isti niz življenja jih drži, in ko iz temnih tal pogleda cvet, zbudi se v njem svetal sponvin na svei.
222
UROK
Lord   Gordon   Byron
I
Ko je mesec na valeh in kresnice sred ozar in prikazni na grobeh in pa vešče vrh močvar; ko se utrinjajo svetovi, ko skovika sova sovi in še list ob listu spi v senci hriba in molči, moja moč naj ti duha tlači ko usoda zla.
11
In čeprav trdno boš sipal, duh ne bo ti miroval spričo senc, ki ne zgube se, misli, ki ne prepode se; moč, ki imena ji ne veš, je za tabo kamor greš; si ovit v mrtvaški prt in z oblakom si zastrt; iji nad tabo naj visi ta urok vse žive dni.
III
Dasi umikam, se očem,
naj vedo, da mimo grem  —
nekaj, česar ni nikjer,
pa je s tabo venomer;
in ko v grozi tej skrivaj
boš ozrl se nazaj,
se boš čudil, da ta čas
nisem tam kot senca jaz,
in to moč, ki se boš vil
sam pod njo, boš svetu skril.
225
IV
Glej, ta čarodejni spev te s prekletstvom je zadel duh nevidni je ko tat vrgel zanko ti za vrat; in še v vetru je tak glas, ki ti bo grenil tvoj čas; naj  miru izpod neba svojega ti noč ne da, sonce pa naj dan rodi, da si želel boš noči.
Iz tvojih lažnih sem solza
dobila zvar, ki ti za vda;
iz tvojega srca ožela
sem kri najmračnejšega vrela;
v tvoj smeh sem gada šla lovit,
kjer bil je kakor v praprot skrit;
čar s tvojih ustnic strgala,
ki strašno moč vsem drugim da;
preskusila sem strup na strup —
tvoj sam je bil najbolj gorjup.
VI
Na tvoj nasmeh, kačje hladan,
na brezno, zvrhano ukan,
na tvoj pogled, varljivo mil,
na dušo, gnezdo vseh slepil,
na čudežno prevejanost,
ki zna prikriti sprijenost,
na ibratstvo s Kajnom — na vse to
ti kličem: Kamor že boš šel,
poslej sam sebi boš pekel!
224
v
VII
Moj gnev se je izlil in zdaj si pogubljen za vekomaj; delež tvoj do konca dni bo — ne spi in ne umri; in čeprav boš klical smrt, boš ves v straku v njo zaz.rt; glej, že čar te obkrožuje in v neslišne okove kuje; duh tvoj in srce za zmeraj urečena sta — zdaj hiraj!
Prevedel  Matej   Bor
15   Naša sodobnost
225