ti boš zdaj naš, dušo nam daš! Slišiš naš glas? slišiš naš glas? Prišel je čas, ti boš zdaj naš, dušo nam daš! . . .«
Sholar med njimi stal je, ni se bal, mračno jih je pogledal in jim trdo dejal:
»Kričite, kričite,
je ne dobite —
vam je ne dam!
Naj pride s pergamentom oni sam,    •
ki sem prodal mu dušo v bridkih dneh!«
Pošasti zle so zaibučale, da odmevala je gora, v
divji smeh in rjule in pele vesele in sholarja v tesnejšem krogu objele:
»Prišel je čas, prišel je čas, neljub ti je glas; zdaj' boš naš, zdaj boš naš, dušo nam daš!«
Joannes sklenil je roke, obrnil proti nebu je obraz in prosil — drhtel in trepetal je njegov glas: »O Mati, Mati, misli name ta čas!« . . . Pošasti so v tretjič zarjule,  a prej ko pesem so
ponovile, potihnile so in druga v drugo> se zvile — kot vihar se pojavil nad Triglavom njih je vladar:
»Sholar! Trenutek ta ti mati je odšla v nebo, izbrisana je na pogodbi tvoja kri, moj znak na roki se nič več ti ne črni — Molitev materina je močnejša ko peklo!«
V NOČNEM AZILU.
V orkestra vzdušje, omamljivo in vsiljivo
se vtapljajo bleščeče in šumeče
dvorane, množice vrveče, gneče
pršečih vonjev, krikov, vikov ... v utrudljivo
breizdanjost tone vse, v obupno utešenje skrbi morečih dnevnih, blodnih duš praznote, ljubezni, sladostrasti, misli zlih nagote . . . To lek strupen, varljiv je za prahrepenenje.
O, vseh teh src utripi: bolni, zli, ljubezni polni,  še zasanjani, vi tisočeri, tujci si in vendar vsi ljudje, od sil nevidnih bičani!
Miran Jarc.
VEČER.
Snežna pena — beli  golob v samotni breg je sela, temna hoja melanholka tiho zašumela,
moja duša' tihovdana
v večer zastrmela--------—
Joža Pogačnik.
189