J. PAHOR: NarodDost in liberalizem.(K diskusiji.) (Dalje.) II. Kako ie z nami ? Slovenci smo le oarodnost (nacionaliteta). Nismo imeli še lastne države, nismo imeli tekom zgodovinskih vekov lastne politične in gospodarske enote in nimamo tudi danes tega cilja- in volje k njemu. Saj so še glasi, da bi dosegli narodno avtonomijo, tako boieči v naših buržvaznih strankah, ki so bile še vedno pripravljene prodati vsak višji cilj za efemerne provincialne ugodnosti, da se smatrajo spričo našrh močvirnih političnih razmer slične zahteve že za veleizdajalske. Da, celo naši zadivljeni taborski politiki so imeli več smisla in poguma in še posebno več nesebičaih nagnenj, kot jih danes najdemo; že davno je proč z zedinjeno Slovenijo, in še spomin na njo je zbledel. Kaj bi nam dala narodna samouprava, če pomislimo, kako šibki in v teku stoletij oslabljeni so polifični instinkti našega ljudstva, ne morerno reči; vendar bi bil silen korak naprej, če bi imeli svoj enoten ljudski zastop, ki bi ne mogel biti ravno najreakcionarnejši, če pomislimo, kakšno družabno strukturo imamo. Je pa politična resnica, da je v nizkih plasteh kmetiški element konservativen. — Če bi imeli dalje obširen vpliv na ljudsko, strokovno šolstvo. na učne načrte, šolske knjige, kjer smo danes potisnjeni kot narodnostna individualiteta popolnoma ob zid, če bi imeli končno odklanjalno pravico glede urad- ^ištva! Od vsega tega smo danes tako od«daljeni, kakor le kdaj poprej. In če bi tudi ^vse to imeli, zdi se, ne bi bilo še rešeno -prašanje našega položaja. Že zgodovina joče tako: če razvijemo čas od rimljanikega imperija čez slovensko - hrvaške 6rrofovine Karla Velikega, mimo dvesto,Jetnih »slovenskih knezov«, celjskih gro1ov, ki so posedovali veliko hrvaške zem_}e in bili v sorodu z bosenskimi in srbskii' vladarji, dalje preko Gubca, in Gregoriča, Kacijanarja in Jurišiča, ki so bili združeni v slavi in propasti, do Napoleonove Ilirije in do sedanjih gospodarskih odnošajev, ko je ves avstrijski jug ena sama gospodarska celota, ki gravitira v Trst in Reko, spoznamo konsekvenco, da pride v dveh, treh generacijah čas, ko bodo padle tesne in protinaravne meje, s katerimi smo danes oslabljeni in vladani. Politična ideja, ki živi in tli skozi stoletja, ki ii je vrelec in imperativ naravni, gospodarski in kulturni položaj, bo našla svoje ideatorje in svojo konkretno obliko preko vseh dnevnih borb in preko vseh sil, ki jo danes še vežejo.  Znano je, da so leta 1712. sprejeli HrBvatje pragmatično sankcijo, v kateri priznavajo avstrijske vladarje za svoje kralje kot istočasne vladarje slovenskih kronovin. Dasi nas danes Hrvatje (največ zaradi številnega razmerja) radi podcenjuiejo, je vendar resnica, da politično rasterao, ker smo le v kulturni državi in radi tega na slovanskem jugu umstveno prvi; že Hrvatje, ki jim je vodilo plemstvo politiko do zadnjih dni, zaostajajo glede izobrazbe ljudske mase daleč za nami, da niti ne govorim o Srbih, ki imajo celo po novejših statistikah v kraljevini neverjetno visoko število analiabetov. O kaki asimilaciji nas samih že iz tega razloga ne more biti govora; tudi v avtonomni celod bomo ohranili svojo narodno individualitgto, pa če bo celota pretežno srbohrvaška. Ne le to, tudi z lastno razvitim jezikom bomo deležni skupne kulture, skupnih umstvenih proizvodov in bomo dosegli skupno kulturno enoto! Za tak cilj je neobhodno potreben politični optimizem. Še ni dolgo temu, ko smo videli, da je vzplapolalo, ko smo čuli, da se je polastilo gibanje vsega jugoslovanstva. Nepričakovan preobrat je razrušil ves lepi sen; ekstazi, rojeni iz trenutka, je sledila reakcija, ki je vrgla skoro vse nazaj, izvzemši one redke, ki so vedeli že kdaj prej, kaj hočejo in katerim so zunanji dogodki dovedli samo novih gibalnih sil in nič več. Saj še ni črnilo suho, ko je pisala naša revija, naj se ne vdajamo iluzijam ter naj se odpovemo zmotam, ki so nam trenotno skalile in zamračile vid. Ne Madjari, ne Nemci, ne Poljaki, ne Čehi da ne bi rnogli privoliti bodisi v trializem, bodisi samo v omejeno narodno avtonomijo Jugoslovanov podunavske monarhije! Res je, ne vekovi, ne nebo nam ne bodo dali prostosti, če prekrižamo v fatalizmu roke, v globokem spoštovanju tujih, bližnjih in daljnih interesov! Kaj nam more koristiti klic po pravici hlapca Jerneja, ki je dal svojo kri in svoj mozeg, da je zgratfil ponosen dom, a moral iskati izžit in izpit svojega na široki cesti, ko istočasno zahtevamo siromašnega dnevnega plačila na roko, ko istočasno ponujamo svoje moči v novo nizko službo, v novo, še trše izkoriščanje! Kaj hočemo s klicem o pravici, ko se sami prodajamo! Čim večje ponujanje, tem nižje cene! To ni pot k prostosti! Ali nima Bosna s Hercegovino že danes sabora, za katerega kompetence JU lahko zavida češka kraljevina? Bosanpki sabor eksistira vzlic deželni avtonomiji Ceške! Sami, predvsem vodstva naših Strankarsko sebičnih političnih individualitet, smo krivi, da smo in bomo ostali raztrgani v kronovine in kronovinice, v zbore in zborčke, da nas režejo smešne, •absurdne meje in mejčice. Naravni zakon naravnost zahteva, da se razvijajo politič*e indtvidualitete v smeri avtonomnih *Wik, skupin že zgolj s kulturnega stalisca; zraven diferenciacije stoji torej tudi •^cializacija, (ne mislim na ožji smisel socjalizacije produkcijskih virov in sred*tev), zato je naloga države in nienih vlad, Qa Postanejo končno takim rezultatom Pfavične, ker so civilizatorni, pa če so ^ej reakcionarno in kratkovidno ovirale r^na stremljenja. Državna organizacija rPave pač tudi napreduje; poenostavljeK Politične organizacije je torej celo v, interesu države. Toliko bolj v dobi, ki je rodila idejo ene same zveze evropskih držav! In kdo ve, če ne bi bil enoten avstrijski slovanski jug najtežja protiutež fakcioznim silam madjarskega imperializma? Neštetokrat se je v teku vekov že naslonil Habsburg na naš jug, in ni izključeno, da bi se ne hoteli akti zgodovine ponoviti. Kakšna ideja, katere interes bi iias mogel voditi takrat, če vemo, da se psihologija ljudstev ne da uravnati s svetlo obljubo? Vendar pa ne smemo pozabiti, da ni kulturna enota edini cilj, h kateremu gre naša pot. Ta cilj bo dovedlo intenzivno delo potom knjige in časnika šele tekom dolgotrajnih dob do uresničenja vzlic pogostemu in morda tudi nekoliko utemeljenemu očitanju, da so slovanska plemena politično manj zmožna. Toda naj je problem narodnostne avtonomije ali morda tudi lastne države še tako blesteč, končno je zgolj gospodarsko sredstvo. Jedro vsega političnega dejanja in nehanja, je pa edino le kruh, kakor se to enostavno sliši, edino le kritje življenskih potreb. A te so nujne pred narodnostno samoupravo in bodo tudi za njo pri vseh onih, ki ne tvorijo »gorenjih desetih tisočev.« Kakor danes, tako se bodo čez stoletje dvigale najnižje, telesno najjačje fn duševno najbolj zdrave plasti navzgor k solncu kulture in njenih pridobitev, zahtevajoč telesnega in duševnega deleža na vsem onem, kar so povečini ustvarile sarne, s svojim znojem in svojo krvjo. Ta proces pa, ta antiteza izkoriščanju večine po manjšini, nasprotstvo, ki seza iz davnine v globoko prihodnjost, ki se je pa poostrilo s postankom, z rojstvom novega gospodarskega sistema, kapitalizma, v začetku novega veka, zovemo danes lahko socializem. Kdor pozna, kdor čuti njegove vzvode, razume, kako nebistvena mu je toliko razupita mednarodnost.  (Dalje.)