89 Izvleček: Avtor najprej natančno predstavi razvoj arheologije obdobij po zgodnjem srednjem veku v zadnjih dveh desetletjih in pokaže poglavitne vzroke za obstoječ odnos stroke do obravnava- nega raziskovalnega področja. Sledi zgodovina delovanja Centra za arheologijo srednjega veka in kustodiata v Narodnem muzeju. V zaključku avtor predstavi težaven položaj, v katerem so se z uvelja- vitvijo novega zakona o kulturni dediščini znašli muzeji ter pred- stavi lastno videnje izhoda iz nastalega položaja. Prispevek avtor zaključi s kritičnim pogledom na postavljanje časovnih omejitev arheologiji. Ključne besede: arheologija obdobij po zgodnjem srednjem veku, zgodovina raziskav, muzeji 1.04. Strokovni članek Muzeji in arheologija obdobij po zgodnjem srednjem veku Museums and Archaeology of the Periods Following the Early Middle Ages © Tomaž Nabergoj Abstract: The paper starts with a depiction of the development of the post-early medieval archaeology during the last two decades and an outline of the prevailing causes for the existing state of af- fairs. This is followed by an outline of the history of the Centre for Medieval Archaeology and the Department for Medieval Archae- ology at the National Museum in Ljubljana. In the closing parts the author presents the unenviable situation in which the museums found themselves following the passing of the new Slovenian Cul- tural Heritage Protection Act. The author also presents the possible solutions and concludes with the debate whether there is a need to stamp archaeology with a time limitation. Keywords: post-early-medieval archaeology, research history, museums Eppur si muove! Devetdeseta leta 20. stoletja so v slovensko arheologijo prinesla pomembno spremembo: zavedanje o nujnosti sistematičnih, konceptualno in metodološko utemeljenih arheoloških raziskav obdobij po zgodnjem srednjem veku je postalo močnejše in je z nekaterimi novimi institucio- nalnimi okviri dalo nov delovni zagon posameznim raz- iskovalcem, ustanovam in stroki nasploh. Ta sprememba se kaže najprej v prvih pregledih zgodovine arheoloških raziskav obdobij, ki so v arheologiji bila oziroma so še vedno pojmovana kot “nearheološka” in zato prepuščena drugim vedam, predvsem zgodovini, umetnostni zgodo- vini in etnologiji (Guštin in Predovnik 1994, Nabergoj 1995; prim. še Guštin in Horvat 1994, 7–10, Predovnik 1995, 78–84, Kerman 1996, Guštin 1999, Predovnik 2000). Sprememba je vidna tudi v novih postavitvah in katalogih stalnih ali občasnih razstav (npr. Žbona-Trk- man et al. 1991, Križ et al. 1996, Balažic in Kerman 1997, Ravnikar 1998, Fugger Germadnik 1999), 1 v neka- terih monografskih objavah posameznih najdišč ali najdb z njih (npr. Guštin, Cunja in Predovnik 1993, Guštin in Horvat 1994, Brišnik in Ravnikar 1999) in v novi knjižni seriji Archaeologia historica Slovenica, ki jo izdaja Od- delek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Lju- 1 Prvi takšni razstavi sta iz začetka 80. let: Loški muzej je po izko- pavanjih na Mestnem trgu v Škofji Loki leta 1980 uredil novo raz- stavno zbirko »Poslikana meščanska keramika 16. in 17. stoletja« (Šubic 1980, Slabe 1980), prav tako je v stalni zbirki razstavil najd- be z izkopavanj na Kranclju (za novo postavitev in ovrednotenje glej Štukl 2004). Leta 1981 pa sta v razstavišču Narodnega muzeja Arkade v Ljubljani postavila Vinko Šribar in Vida Stare: Srednjeve- ško naselje Otok pri Dobravi. Arheološka pričevanja o nastajanju slovenskih mest (Šribar in Stare 1981). Prav tako v Ljubljani so po izkopavanjih na Kapucinskem vrtu v Kopru leta 1989 odprli razsta- vo Koper med Rimom in Benetkami (Guštin in Cunja 1989). bljani (doslej Guštin in Horvat 1994, Guštin in Predovnik 1997, 2 Guštin 2001, Predovnik 2003, Podpečan 2006). Začela ali nadaljevala so se arheološka izkopavanja na nekaterih pomembnih najdiščih (“spomenikih”) oziroma so bili zanje narejeni novi raziskovalni in sanacijski pro- grami; omenimo obsežna izkopavanja na Ljubljanskem gradu in v Knežjem dvoru v Celju ter sanacijski program in raziskave ruševin gradu na Kozlovem robu nad Tol- minom.  Razen tega so bili terenski pregledi, sondiranja in zaščitna arheološka izkopavanja najdišč iz teh obdobij vključeni v projekte arheoloških raziskav ob izgradnji avtocest v Sloveniji od druge polovice 90. let naprej (pod vodstvom Skupine za arheologijo na avtocestah Republi- ke Slovenije). Primer za to so izkopavanja na Mrzlem Polju pri Ivančni Gorici, kjer je Narodni muzej Slovenije leta 1998 med drugim izkopal in natančno dokumentiral novoveško cesto s plastmi, strukturami in najdbami iz obdobja od 18. do 20. stoletja (Nabergoj 2008). Nov, drugačen odnos in perspektive je potrdil bistven in enakovreden prispevek arheologije v predstavitvi materi- alne kulture iz obdobja gotike oziroma poznega srednjega veka na Slovenskem leta 1995 – problemsko zasnovano razstavo s katalogom so pripravili zgodovinarji, umetno- stni zgodovinarji in arheologi Narodnega muzeja sočasno 2 Ta zbornik je nastal z objavo nekaterih raziskav in dela gradiva, ki je bilo predstavljeno na pregledni razstavi z naslovom Drobci nekega vsakda- na.Srednjeveške in novoveške najdbe z arheoloških izkopavanj Koroške, Štajerske in Prekmurja leta 1994 na gradu Kromberk in leta 1995 v Ce- lju, Murski Soboti in Velenju. 3 Za Kozlov rob glej Tolminski zbornik 1997, Tretja knjiga, Tolmin 1997, sklop prispevkov Grad na Kozlovem robu nad Tolminom, članki M. Guština (Arheološko-sanacijska dela in programi, str. 5- 40), B. Žbona Trkman (Renesančne najdbe na Kozlovem robu, str. 41-44) in N. Štupar Šumi (Razvoj naselja Tolmin z gradom Kozlov rob, str. 45-58). Arheo 25, 2008, 89–96 90 z razstavama gotske umetnosti in arhitekture v Narodni galeriji in Cekinovem gradu v Ljubljani (Lozar Štamcar 1995, Balažic et al. 1995). Nove pristope in razmišljanja so utirala še različna, bolj ali manj formalna strokovna srečanja, na primer pogovor o arheološki dediščini sre- dnjega in novega veka, ki sta ga ob razstavi Drobci ne- kega vsakdana na gradu Kromberk januarja 1995 pripra- vila Goriški muzej in Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ter posvet o raziskavah visoko- in poznosrednjeveške ter zgodnjenovoveške ke- ramike na Slovenskem, ki ga je decembra 1997 organi- ziral Narodni muzej Slovenije (prim. Nabergoj 1999, 41, in tematski blok petih člankov na temo Preučevanje sre- dnjeveške in novoveške keramike na Slovenskem v Argo 43/1, Ljubljana 2000, 29–74). Slovenski raziskovalci so začeli dejavneje sodelovati s kolegi v tujini, npr. v Italiji. Razen tradicionalnega sodelovanja Goriškega muzeja s kolegi predvsem iz Furlanije omenimo študijski posvet o poznosrednjeveški in renesančni keramiki v severovzho- dni Italiji in čezalpskih območjih: marca 1996 so ga v Vidmu (Udine) organizirali Civici Musei di Udine – Mu- seo Archeologico in Societŕ Friulana di Archeologia ter Goriški muzej – Nova Gorica (Archeologia di frontiera 2 – 1999). Dolgoročno najpomembnejša pa je vzpostavitev študijskega predmeta arheologija mlajših zgodovinskih obdobij, 4 pozneje konceptualno pravilneje imenovanega arheologija mlajših obdobij, kot sestavnega dela študij- skega programa na Oddelku za arheologijo Filozofske fa- kultete. Na pobudo Mitje Guština so ga uvedli leta 1991 in ga od študijskega leta 1993/94 dalje izvajajo v obliki seminarjev in predavanj tako domačih kot tudi gostujočih predavateljev (podpisani pa je že 10. 5. 1988 na Oddelku za arheologijo poslušal predavanje Vinka Šribarja Uvod v arheologijo visokega in poznega srednjega veka). Prav tako na Guštinovo pobudo je leta 1996 nastal Center za srednjeveške in novoveške študije Oddelka za arheologijo Filozofske fakultete z izpostavo v Celju, ki pa je zaradi neurejenih prostorskih oziroma finančnih razmer po de- setletju dejavnosti prenehal delovati. Ta razvoj se nam zdi posebno pomemben iz treh razlogov: najprej zato, ker z njim ne le posamezni arheologi, temveč slovenska arheologija v celoti dokončno razširja svoje po- dročje delovanja na tradicionalno “nearheološka obdobja” in torej razbija namišljene kronološke (in konceptualne) meje, ki si jih je postavila na “konec zgodnjega srednjega 4 Ta pojem je pri nas prvi uporabil B. Slapšak, O zgodovini in arheo- logiji, Arheo 2/1981, Ljubljana 1982, 53. veka”, v 11. stoletje ali okroglo v leto 1000. Drugič, arhe- ologija prehaja “fazo nekonceptualizirane prakse” v pre- učevanju materialnih virov (prim. Slapšak 1987, 145, op. 3), začenja vzpostavljati metodološka izhodišča in kon- cepte svojega delovanja, programe prihodnjih raziskav in organizacijsko “infrastrukturo”. Končno, začenja se zavedati pomena arheoloških raziskav omenjenih obdobij in vloge, ki jo samostojno in v sodelovanju z drugimi ve- dami, tako humanističnimi oziroma družboslovnimi kot tudi naravoslovnimi, mora prevzeti v ohranjanju skupne dediščine, v preučevanju enkratne in nedeljive preteklosti ter v prenašanju svojih spoznanj javnosti. Do kod je segla arheologija V slovenski arheologiji tako poleg prazgodovinske, kla- sične, rimske provincialne in zgodnjesrednjeveške ar- heologije dobiva svoje enakovredno mesto in čas tudi arheološko preučevanje mlajših obdobij: preostalega srednjega veka, novega veka in moderne dobe. V pre- glednih člankih in publikacijah o slovenski arheologiji v celoti vse do 90. let prejšnjega stoletja namreč ta obdobja še niso bila samostojno obravnavana oziroma so bila iz konceptov predstavitev izključena. To velja za program- ske članke (Kastelic 1964–1965), zgodovinske preglede arheologije (Gabrovec 1971, Dular 1999), orise arheo- loških obdobij (Šašel 1975, Petru 1979, Valič 1994), en- ciklopedična gesla (Kastelic 1987), prikaze arheoloških spomenikov (Curk 1995). Edina izjema je prispevek Marijana Slabeta izpred 28 let o “raziskovanju kultur- nih ostalin mlajših dob”, ki pa je spomeniškovarstveno naravnan in obravnava “dosežke, dobljene z arheološko metodo dela na spomeniških objektih oziroma območjih, ki niso arheološke narave” (Slabe 1980b, 35). 5 Stroka je tako prezrla in zanemarila razmeroma veliko število ar- heoloških najdišč, ki so jih za to poklicani arheologi razi- skovali bodisi v okviru zaščitnih (spomeniškovarstvenih) bodisi celo “sistematičnih” posegov, obsežno in raznovr- stno izkopano arheološko gradivo pa je ostalo v muzejih v veliki meri neurejeno, neraziskano, neobjavljeno in se- veda nerazstavljeno. Prav tako je neupoštevano in zato za nadaljnji razvoj metod in teoretskih izhodišč slovenske arheološke vede neizkoriščeno ostalo tudi pionirsko delo Rajka Ložarja pred 2. svetovno vojno (Nabergoj 2005). 5 Marijan Slabe je bil sicer eden prvih, ki se je zavedal pomena raz- iskav in varovanja najdišč s »kulturno-zgodovinskimi ostalinami mlajših obdobij« (prim. Slabe 1974). Muzeji in arheologija obdobij po zgodnjem srednjem veku 91 Prvi sintetični pregled arheoloških raziskav na Sloven- skem od paleolitika do zgodnjega srednjega veka je bil objavljen leta 1965 v Arheološkem vestniku št. XV–VI. V njem posebne predstavitve arheoloških raziskav celo- tnega srednjega veka ni bilo (kljub nekaterim tovrstnim izkopavanjem in objavam v tistem času), kar je predvsem posledica takrat že uveljavljene (čeprav nikjer utemeljene) zgornje meje raziskovalnega delovnega področja v slo- venski arheologiji, leta 1000 oziroma 11. stoletja – v novi dobi, ko je bila vzpostavljena še danes veljavna mreža mu- zejskih, spomeniškovarstvenih in izobraževalno-razisko- valnih ustanov na področju arheologije, so bile Ložarjeve koncepcije iz leta 1939 žal povsem prezrte. Tako je Jože Kastelic prikazal poglavitne probleme zgodnjesrednjeve- ške arheologije v Sloveniji, pri tem pa se le dotaknil tudi raziskav poznejših obdobij (Kastelic 1964–1965). Kakor je bilo že zapisano, sta takšno stališče in obravnava arheoloških obdobij, vsekakor v okviru tedanjih koncep- cij celotne arheološke stroke na Slovenskem, pomembno vplivala na prepričanje mnogih slovenskih arheologov o časovni in tudi metodološko-problemski (s tem pa inter- pretativni) predestiniranosti stroke. Poleg poenostavljene ločitve obdobij človeške preteklosti na “arheološka” in “nearheološka” in virov te iste preteklosti na materialne in pisne (oziroma arheološke in zgodovinske) ter ume- tnostne je bila nehote potrjena še implicitna razdelitev celotnega srednjega veka kot – vsaj z vidika evropske historiografije – celostnega zgodovinskega obdobja na arheološki zgodnji srednji vek in “preostali” ali “poznej- ši” srednji vek, ki da ni več predmet arheoloških raziskav. Rezultat te razdelitve, torej redukcija srednjeveškega ob- dobja s stališča arheologije na njegov zgodnji del in s tem sprejetje “magične meje” leta 1000 oziroma 11. stoletja, je kljub pogosto drugačni arheološki praksi na področju spomeniškega varstva ohranjal takšno usmeritev sloven- ske arheološke stroke vse do 90. let in še dlje – tudi zato, ker zgodnjesrednjeveška arheologija vse do leta 1998 ni doživela nobenega novega teoretsko podprtega premisle- ka o naravi in pomenu svojih raziskav (Mirnik Prezelj 1998; prim. še Žvanut 1999 in Žvanut 2000). Kaj se je zgodilo v slovenski arheološki stroki po drugi svetovni vojni, da v dvajset letih sicer stalnega in vse- stranskega napredka ni zmogla izoblikovati pozitivnega odnosa do lastnih raziskav obdobij po zgodnjem sre- dnjem veku? Zakaj je nato še nadaljnjih dvajset let in dlje vztrajala pri tradicionalnem konceptu “arheoloških ob- dobij” in pri kulturno-zgodovinskih paradigmah nemške (oziroma srednjeevropske) “arheološke šole”? Pri tem pa je posebno od 70. let naprej v praksi bistveno sodelovala v spomeniškovarstvenih “zaščitnih” izkopavanjih na sre- dnjeveških in novoveških “najdiščih” oziroma historič- nih spomenikih in celo dopuščala metodološko nekohe- rentno “uporabo arheoloških metod” v konservatorskih raziskavah s strani umetnostnih zgodovinarjev in arhitek- tov! Ali so velika arheološka izkopavanja na Otoku pri Dobravi (v letih 1967–1984 jih je opravil Narodni muzej pod vodstvom Vinka Šribarja), ki v prvi vrsti niso iska- la kakih “zgodnjesrednjeveških plasti lokalitete”, ampak “pravi” srednji vek, 6 pomenila resničen preboj, ali pa so bila le prezgodnje ptice zapoznele pomladi? Značilno je, da še zdaj nimamo monografije o tem najdišču, ki je pri nas edina načrtno odkrita in sistematično raziskovana srednjeveška naselbina – pustota (prim. Nabergoj 1995, 17–19, z navedeno literaturo, in objave Vide Stare, po- sebno v reviji ARGO). Poglavitne vzroke za tak odnos stroke do obravnavanega raziskovalnega področja smo že skušali poiskati: neu- poštevanje svoje lastne tradicije oziroma nevrednotenje dela Rajka Ložarja; “nerazčiščeno” in predvsem nekon- struktivno razmerje do slovenske zgodovinske vede in do drugih ved, posebno umetnostne zgodovine in arhitektu- re, tako na področju metodologije kot teorije; zanemar- jujoč in neizoblikovan odnos do raziskav in razvoja raz- ličnih disciplin ali smeri arheologije (posebno teoretske) za obdobja po zgodnjem srednjem veku v tujini (v Evropi in še bolj v severni Ameriki): srednjeveške, novoveške, “post-srednjeveške” (oziroma “posrednjeveške”), histo- rične, industrijske “arheologije” oziroma arheologije ka- pitalizma in arheologije sodobnosti. 7 Center za arheologijo srednjega veka in kustodiat v Narodnem muzeju v Ljubljani Ni čudno, da slovenska arheologija v celoti – pravzaprav glede na prakso le spomeniško varstvo, saj se univerza 6 Vendar so pri raziskavah na Otoku pri Dobravi posebno pozornost »posvetili deležu, ki ga ima slovenska kultura zgodnjega srednjega veka pri formiranju kulturne in civilizatorične tvornosti v času raz- vitega fevdalizma« (Šribar in Stare 1981, 7). 7 Prvi obsežnejši prikaz zgodovine arheoloških raziskav obdobij po zgodnjem srednjem veku v tujini je neobjavljeno diplomsko delo Katarine Katje Predovnik (Predovnik 1995); prim. Predovnik 2000. Arheo 25, 2008, 89–96 92 (do 90. let) in akademija oziroma njen Inštitut za arheolo- gijo z “nearheološkimi” obdobji formalno nista ukvarjala – ni znala razvijati niti dosežkov in spoznanj, ki so jih ob veliki količini izkopanega gradiva ponudile dolgo- letne sistematične raziskave na Otoku pri Dobravi. Ob tem leta 1977 v Narodnem muzeju na novo organizira- ni (poimenovani) Center za arheologijo srednjega veka (ustanovljen kot Arheološki znanstveni dokumentacijski center leta 1961 in preimenovan v Center za zgodnjesre- dnjeveške in staroslovanske študije leta 1964), ki ga je vodil Vinko Šribar, ni dobil podpore slovenske arheolo- gije. Po desetletnem raziskovalnem delu z zadovoljivimi rezultati, ki so “zahtevali svojo potrditev”, je Center želel nadaljevati izkopavanje z raziskovanjem velikih površin in “zato poskušal pridobiti k sodelovanju Smithsonian Institution iz Washingtona, vendar mu to kljub velikim naporom ni uspelo. Doma za tako velike posege na tere- nu ni bilo pravega razumevanja in seveda tudi ne razpolo- žljivih sredstev.”(Stare 1993, 32). Kljub več opravljenim akcijam (“sondiranja okoli najstarejših stoječih cerkva”, pomembna, žal dokončno še ne objavljena izkopavanja na Blejskem otoku, interdisciplinarni projekt Mihovo s poglavitnimi in pri nas pionirskimi raziskavami na Otoku pri Dobravi) in kljub poznejši uvedbi delovnega mesta kustosa za visoki srednji vek (po upokojitvi Vinka Šri- barja leta 1987 je to postala Vida Stare) je Center leta 1987 prenehal samostojno delovati in bil spet vključen v Arheološki oddelek Narodnega muzeja (Stare 1993, 31 sl.). Njegov razvoj v letih 1964–1987 pa značilno odraža tudi okoliščine v slovenski arheološki stroki, kar zadeva raziskovanje obdobij po zgodnjem srednjem veku. Center je kot posebna služba nastal po zamisli tedanjega ravnatelja Narodnega muzeja Jožeta Kastelica, in sicer z namenom načrtno preučevati obdobje zgodnjega sre- dnjega veka na etničnem prostoru slovenskega naroda. Poglavitne naloge so bile sistematično zbiranje vsega ar- heološkega in zgodovinskega gradiva z omenjenega pro- stora (kartoteke predmetov, najdišč, cerkva, pražupnij in župnij, patrocinijev, gradov, pisnih virov) ter obdelava in objava gradiva (predvsem še neobjavljenih najdb iz Na- rodnega muzeja in tudi iz drugih slovenskih muzejev). V Centru pa bi razen predvidenega samostojnega kustosa za dokumentacijo (V . Šribar) morali “sodelovati tudi drugi strokovnjaki, ki bi lahko pripomogli osvetliti nedogna- nosti zgodnjega srednjega veka Slovencev”, tako zgodo- vinar, antropolog, umetnostni zgodovinar, jezikoslovec. Pri nastajanju Centra je opazna pomembna vloga zgodo- vinarjev, ki so sestavljali Svet posebne službe – Centra: Milko Kos, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan. Poglavitne akcije Centra so bile posvečene zgodnjesrednjeveškim oziroma staroslovanskim najdiščem: topografske raziska- ve in sondiranja morebitnih grobišč okoli cerkva, na pri- mer cerkve sv. Marka v Prešernovi Vrbi, izkopavanja na blejskem otoku v letih 1962–1965, oblikovanje osteolo- škega depoja z gradivom z zgodnjesrednjeveških grobišč ter razstavi “Zgodnji srednji vek v Sloveniji” leta 1971 in “K zametkom slovenske kulture” leta 1974. Po odkritju lokacije v pisnih virih omenjenega srednjeveškega nase- lja Gutenwert na Otoku pri Dobravi leta 1967 (na posebno pobudo zgodovinarja Ferda Gestrina) pa so bila v ospredju izkopavanja tega najdišča. Te raziskave so bile leta 1971 vključene v interdisciplinarni projekt Mihovo kot del 15- letnega programa arheoloških raziskav za zgodnji srednji vek, ki sta ga skupaj zasnovala Center in Slovensko ar- heološko društvo, in sicer “zaradi nemoči arheologije, da bi zgolj s svojimi prijemi lahko ovrednotila rezultate in objekte raziskovanj na Otoku pri Dobravi”. 8 Vsekakor je vzpostavitev kustodiata za “visoki srednji vek” na Arheološkem oddelku Narodnega muzeja pome- nila enakopravno vključitev obdobij po zgodnjem sre- dnjem veku v muzejske zbirke in delo muzeja, pa čeprav formalno le visokega (in poznega) srednjega veka. Glav- ni del zbirke, približno 14.000 najdb z Otoka pri Dobra- vi, so dopolnile najdbe z manjših arheoloških najdišč, raziskanih v okviru Centra za srednjeveško arheologijo, nekaj predmetov z različnih lokacij, ki jih je zbral še ku- stos Rajko Ložar pred drugo svetovno vojno, in tudi na- ključne ali z iskalci kovine odkrite najdbe, pridobljene od zasebnikov. Razen tega hrani Narodni muzej Sloveni- je precej gradiva iz obdobij po zgodnjem srednjem veku v veliki zbirki podvodnih najdb iz Ljubljanice. Podpisani je kot naslednik Vide Stare uradno postal “kustos za arhe- ologijo visokega in poznega srednjega veka”, čeprav je neformalno zadolžen tudi za najdbe oziroma predmete iz poznejših dob, ki jih pridobi muzej. Predlog, ki ga je Narodni muzej Slovenije ob ponovni kategorizaciji de- lovnih mest pred nekaj leti poslal ministrstvu za kulturo, namreč da se pristojnosti in naloge omenjenega kustodi- ata formalno razširijo tudi na obdobja po srednjem veku, pa ni bil obravnavan oz. sprejet. 8 Program znanstveno raziskovalnega dela arheologije zgodnjega sre- dnjega veka za obdobje 15 let, izdala Slovensko arheološko društvo in Narodni muzej Ljubljana, Center za zgodnjesrednjeveške in sta- roslovanske študije, Ljubljana 1971, priloga. Muzeji in arheologija obdobij po zgodnjem srednjem veku 93 Kolikor nam je znano, je v drugih muzejih v Sloveniji kot kustos za arheologijo srednjega veka (ob kustosinji za zgodnji srednji vek) zaposlen le še kolega v Mestnem muzeju v Ljubljani Martin Horvat. Tudi tam zbirke ob- segajo predmete iz obdobij po srednjem veku, posebno z velikih izkopavanj na Ljubljanskem gradu in na pro- storu nekdanje Turjaške palače. Kustosov za arheologijo novega veka ali celo moderne dobe seveda v slovenskem muzealstvu še ni, glede na novi zakon o varstvu kulturne dediščine in nekatera nova delovna mesta, na primer v V ojaškem muzeju Slovenske vojske, kjer je kot kustos arheolog zaposlen kolega Andrej Gaspari, pa bo država morala dopolniti organizacijsko shemo javnih muzejev na tem področju. To narekujejo tudi vedno večje koli- čine gradiva, še posebej iz srednjega in novega veka, ki je bilo odkrito ob raziskavah na avtocestnih trasah po Sloveniji v zadnjih petnajst letih, če ne upoštevamo raz- meroma številnih najdb, ki so jih zavodi za spomeniško varstvo po svojih raziskavah predali pristojnim muze- jem. Velika večina tega gradiva še ni bila sistematično objavljena, najbrž pa prepogosto tudi ne konservirana in niti inventarizirana. Muzeji pred novimi izzivi Slovenski muzeji, ki zbirajo arheološko premično dedi- ščino – in po novem zakonu je to vsaka “premična arhe- ološka ostalina, ki je bila pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let”, v primeru militarij pa celo vsaj 50 let –so pred velikimi izzivi, ne le nalogami. Če hočejo delovati skla- dno z zakonom in svojim poslanstvom, morajo pridobiti, izobraziti, najeti ali zaposliti primerne strokovnjake za nova področja. Premisliti in dopolniti morajo svoja dose- danja izhodišča in koncepte, kar zadeva našo obravnava- no temo: doslej se večinoma še niso lotili sistematičnega katalogiziranja, obdelave, objave in razstavljanja razno- vrstnega gradiva iz “nearheoloških” obdobij, tako arhe- ološkega kot drugega, pridobljenega naključno oziroma neprofesionalno. 9 Vzroki za to so v mnogočem objektiv- ne narave in povezani predvsem z nezadovoljivim sis- 9 Večinoma gre za »drobne najdbe«, pridobljene v zemlji ali vodi na nepooblaščen in nestrokoven način, posebno z iskalcem kovin, navadno brez kakršnekoli strokovne dokumentacije – takih najdb ne moremo obravnavati kot »arheološke« v smislu arheologije kot specifične vede s svojimi posebnimi metodami in tehnikami prido- bivanja, dokumentiranja, obdelovanja in interpretiranja arheoloških virov. Lahko pa so dragocene in koristne za naše poznavanje mate- rialne kulture, za priporočila spomeniškovarstvenim službam, kaj zavarovati, in za načrtovanje nadaljnjih raziskav. temskim urejanjem ter financiranjem kulture in znanosti s strani države. Pogosto gre za nezanimanje muzealcev in nepripravljenost, da bi se študijsko lotili urejanja in obde- lave gradiva, ki je večinoma “drobno”, ne “monumental- no”, vsakdanje in ne “boljše” ali celo “elitno”, enostavno in ne okrašeno, lokalno in ne uvoženo, fragmentarno in ne ohranjeno v celoti – poglavitni primer za to je kerami- ka iz srednjega in novega veka (prim. Nabergoj 1999 ter Kos in Nabergoj 2000). Zato sta bila arheološko prido- bljena materialna dediščina in seveda znanje le malokje enakopravno vključena v doslej klasične (enostranske) “kulturnozgodovinske” predstavitve srednjeveške in no- voveške zgodovine v stalnih muzejskih zbirkah. Ni torej čudno, da javnost na primer o vsakdanjem življenju in materialni kulturi ljudi v srednjem ali novem veku – ne na gradu ne v mestu in sploh ne na vasi – v muzejih ne izve skoraj ničesar. Ne glede na splošno skepso in neka- tere slabe obete za prihodnost muzejev (država denarna sredstva zanje v splošnem zmanjšuje in še posebej pri zaposlovanju vodi restriktivno politiko) bi bili nastavi- tev ali projektno sodelovanje strokovno usposobljenih kadrov, ureditev gradiva in zbirk ter financiranje razisko- valnih projektov tudi za ta zgodovinska/arheološka ob- dobja in teme vsekakor upravičeni in nujni. Preteklost ni ena sama – pa vendar je … Arheologija je ena sama, kakor je tudi zgodovina ena sama: njena teoretska izhodišča, metode in tehnike raz- iskovanja morajo biti, če jih pravilno razumemo in upo- rabljamo, v osnovi primerni za preučevanje kateregakoli obdobja preteklosti, pa naj raziskujemo železnodobno obzidje stiškega Cvingerja, ostanke poznoantičnih zapor Claustra Alpium Iuliarum, srednjeveško grajsko razvali- no na Starem gradu nad Podbočjem ali strelske jarke na območju soške fronte. Pomembna je zamejitev delovnega področja arheologije – ali pač odpiranje horizontov stro- ke – torej ambicija arheoloških raziskav, ki za obdobja po zgodnjem srednjem veku ne bi smela biti nič manjša kot za zgodnejše dobe. Ker imamo za srednji in novi vek, posebno od visokega srednjega veka naprej, na razpolago tudi toliko drugih vrst virov oziroma preostankov prete- klosti, ki jih s svojimi metodami in tehnikami suvereno obravnavajo druge stroke, je za ta obdobja raziskovanje lahko še toliko bolj poglobljeno in seveda kompleksno. Odpira namreč veliko vprašanj in problemov, ki si jih z viri in metodami posamične stroke ne moremo zadovo- Arheo 25, 2008, 89–96 94 ljivo pojasniti, kakorkoli pomembna se že zdi sama sebi. Realnost neke pretekle družbe, ki jo želimo podrobneje preučevati, vsebuje prav vse različne vrste in skupine vi- rov, ne le ene same. Kako nujno je v preučevanju preteklosti povezovanje strok in pristopov, kažejo najnovejše arheološke razi- skave bivališč nemškega verskega reformatorja Martina Luthra in njegovih staršev v Mansfeldu, Wittenbergu in Eislebnu. Te so kljub dokaj dobremu poznavanju Luthro- vega življenja na podlagi arhivskih virov, sodobne litera- ture in avtobiografskih pričevanj ponudile povsem nov vpogled v življenje Luthrovih. S sistematičnim študijem materialnih preostankov, tako arhitekture in stotin razno- vrstnih predmetov kot tudi ostankov hrane oziroma žival- skih kosti iz odpadnih jam, so celo spremenile védenje o Luthrovem poreklu ter družbenem statusu in življenj- skem standardu njegove družine. Martin pač ni izhajal iz “revne hiše” (“armer Leute Haus”), kakor se je sam pred- stavljal, ampak iz dobro situirane meščanske družine, ki je imela svoj dvorec s stanovanjskimi stavbami, hlevi in skladišči, njegov oče ni bil “reven rudar”, ampak uspešen rudarski podjetnik, njegovi materi pa ni bilo treba “znosi- ti na hrbtu vsega lesa” za kurjavo … 10 O podobnih raziskavah na primer zasebnega življenjske- ga okolja Primoža Trubarja iz njegovih otroških let pri nas gotovo ni nihče niti razmišljal, zadnje zgodovinske raziskave Borisa Golca pa so pokazale, da tudi o Malnar- jevem Primožu z Rašce ne vemo vsega. Enako gotovo velja še za nekatere druge znamenite osebnosti iz zgodo- vine Kranjske oziroma slovenskih dežel, začenši z Jane- zom Vajkardom Valvasorjem, ki mu je zgodovinar Golec prav tako “popravil” nekaj življenjepisnih podatkov. A kje točno je pokopan, še vedno ni znano … Arheologije vsekakor ne zanimajo le velike zgodovinske osebnosti, ki se jim je zgodovinopisje vedno posvečalo, ampak tudi brezimni človek, slehernik – dovolj individu- alen, da mu znanost išče njegovo lastno življenjsko zgod- bo, hkrati pa dovolj dober predstavnik celega družbenega sloja ali skupine. Kmetje, vojaki, romarji, gospoda, me- ščani, duhovščina, kriminalci in ljudje z roba, domačini, tujci in prišleki – njihov svet predmetov, njihove navade in načini bivanja, bolezni in nesreče, duhovni horizonti 10 Nova dejstva oz. (arte)fakte je na ogled postavil Landesmuseum für V orgeschichte, Halle / Saale, na razstavi »Fundsache Luther – Ar- chäologen auf den Spuren des Reformators«, 31. 10. 2008 – 26. 4. 2009. in življenjske usode, njihove poti od doma v svet in od rojstva do smrti – vse to je lahko predmet arheoloških raziskav. Pa njihove stavbe in “nadstavbe”: od bivališč in proizvodnih obratov do spomenikov in grobov; od kul- turnih do duhovnih in simbolnih krajin, pomembnih za zavest in identiteto tako posameznika kot tudi skupnosti. Kje sta torej pravo površje in resnična globina arheo- logije? Samo v ostalinah in sledovih v zemlji in vodi? Kje naj se začne in konča arheologija? Ali jo zaradi sile zgodovinskega spomina oziroma tiste namerne zaznave preteklosti človeka in družbe, ki ji tradicionalno pravimo Zgodovina, res moramo umeščati med takšne in drugač- ne letnice, dogodke, dogajanja, procese? Ali naj se odvr- nemo od različnih bolj ali manj posrečenih opredelitev, klasifikacij in ocen, vedno dovolj subjektivnih, togih ali celo nesmiselnih, da jih zavržemo kot produkt neke dobe, okolja, kulture, ideologije? Če sprejmemo eno izmed mo- gočih suhoparnih opredelitev, da je arheologija v celoti preučevanje medsebojnega delovanja človeka z okoljem in materialno kulturo skozi čas, potem se lahko strinja- mo, da razpon njenega raziskovanja sega od pojava pr- vih hominidov in vse do študij o vsakdanji, to je sodobni, današnji človekovi rabi materialne kulture. V tem smislu se arheologija ne more končati pred 100 ali 50 leti, kakor po političnozgodovinskih kriterijih določa novi zakon o kulturni dediščini (zanimivo, v Nemčiji se po letu 1989 grejo “arheologijo berlinskega zidu”, v Franciji so iznašli vedno aktualno “arheologijo volilnih plakatov”, v ZDA pa v naši potrošniški družbi še pomembnejšo “arheologijo smeti” oz. “the archaeology of us” …). Arheologija mora nadaljevati svoje sistematično odkrivanje in preučevanje materialnih preostankov preteklosti, lahko tudi včeraj- šnjega dne – seveda preostankov v kontekstih. Samo v njihovih smiselnih povezavah, ki imajo svoje prostorske, časovne, okoljske in kulturne pomene, svojo materialno razsežnost in duhovno globino, lahko arheologija kot ena izmed sodobnih vej univerzalne človekove znanosti zgo- sti svoja spoznanja o preteklih dobah. Samo z njimi lahko nazira, išče in razbira logos in mit minulih vekov, subtilno vtkana v tisto neustavljivo izginjajočo dediščino, ki ji pra- vimo materializirana preteklost človeštva. Le s temi spo- znanji pa lahko arheologija sodobnemu človeku in družbi ponudi košček spomina, etični premislek in vzpodbudo pri iskanju zavedanja o dveh temeljnih vprašanjih sleher- nega izmed nas: o razpetosti materije in duha med drob- nim trenutkom sedanjosti in neskončno težo večnosti; o smislu življenja in smrti. In omejitev – nebo. Muzeji in arheologija obdobij po zgodnjem srednjem veku 95 Literatura: ARCHEOLOGIA DI FRONTIERA 2 – 1999, Ceramica dal Bassomedioevo al Rinascimento in Italia nordorientale e nelle aree transalpine. Atti della giornata di studio (Udi- ne, 16 Marzo 1996), Archeologia di frontiera 2. – Udine. BALAŽIC, J. et al. 1995, Gotika v Sloveniji (Narodna galerija, Ljubljana, razstavni katalog). – Ljubljana. BALAŽIC, J. in B. KERMAN (ur.) 1997, Pokrajinski muzej Murska Sobota. Katalog stalne razstave. – Murska Sobota. BRIŠNIK, D. in RA VNIKAR T. 1999, Grad Šalek. – Ve- lenje. CURK, I. 1995, Sto zgodb arheoloških spomenikov v Slo- veniji. – Ljubljana. DULAR, J. 1985, Arheološka topografija Slovenije, To- pografsko področje XI (Bela Krajina). – Ljubljana. DULAR, J. 1999, Razvoj slovenske arheologije. – V: Za- kladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 16–21. – Ljubljana. FUGGER GERMADNIK, R. (ur.) 1999, Grofje Celjski (Pokrajinski muzej Celje, razstavni katalog). – Celje. GABROVEC, S. 1971, Sto petdeset let arheologije v Na- rodnem muzeju, Argo X/1, 35–48. GUŠTIN, M. 1999, Le ricerche archeologiche sul Medi- oevo e sull´etŕ moderna in Slovenia. – V: Ceramica dal Bassomedioevo al Rinascimento in Italia nordorientale e nelle aree transalpine. Atti della giornata di studio (Udi- ne, 16 Marzo 1996), Archeologia di frontiera 2 – 1999, 121–126. – Udine. GUŠTIN, M. (ur.) 2001, Srednjeveško Celje (Medieval Celje). – Archaeologia historica Slovenica . GUŠTIN, M. in R. CUNJA 1989, Koper med Rimom in Benetkami. Izkopavanje na vrtu kapucinskega samosta- na (Capodistria tra Roma e Venezia. Gli scavi nel con- vento dei Cappuccini). (Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran, razstavni katalog). – Ljubljana. GUŠTIN, M., R. CUNJA in K. K. PREDOVNIK 1993, Podbočje / Stari grad. – Posavski muzej Brežice. Knjiga 9. – Brežice. GUŠTIN, M. in Ma. HORV AT (ur.) 1994, Ljubljanski grad. Pečnice (Ljubljana Castle. Stove Tiles). – Archaeo- logia historica Slovenica 1. GUŠTIN, M. in K. PREDOVNIK 1994, Zu den mittelal- terlichen und neuzeitlichen archäologischen Forschungen in Slowenien. – V: Beiträge zur Mittelalterarchäologie in Österreich 10, 41–49. – Wien. GUŠTIN, M. in K. PREDOVNIK (ur.) 1997, Drobci ne- kega vsakdana (Bruchstücke eines Alltags). – Archaeolo- gia historica Slovenica 2. KASTELIC, J. 1964–1965, Nekaj problemov zgodnje- srednjeveške arheologije v Sloveniji. – Arheološki ve- stnik XV–XVI, 109–124. KASTELIC, J. 1987, geslo Arheologija, poglavje Arheo- logija po letu 1000. – V: Enciklopedija Slovenije, 1. zve- zek. – Ljubljana. KERMAN, B., 1996, Arheologija visokega in poznega srednjega veka v Prekmurju. – V: Vestnik, 8. 2. 1996. – Murska Sobota. KOS, M. in NABERGOJ, T. 2000, Preučevanje srednje- veške in novoveške keramike na Slovenskem. – Argo 43/1, 29–30. – Ljubljana. KRIŽ, I. et al. 1996, Od antičnega vrča do majolke (Vom antiken Krug bis Majolka). (Dolenjski muzej, razstavni katalog). – Novo mesto. LOZAR ŠTAMCAR, M. (ur.) 1995, Gotika v Sloveni- ji – svet predmetov (Gothic in Slovenia – the world of objects), (Narodni muzej, Ljubljana, razstavni katalog). – Ljubljana. MIRNIK-PREZELJ, I., 1998, Slovenska zgodnjesre- dnjeveška arheologija med preteklostjo in sedanjostjo – pogled z »Zahoda«. – Arh. vest. 49, 361–381. NABERGOJ, T. 1995, Arheologija in gotika (Archaeolo- gy and Gothic). – V: Gotika v Sloveniji – svet predmetov (Gothic in Slovenia – the world of objects), (ur. Maja Lo- zar Štamcar, Narodni muzej, Ljubljana, razstavni kata- log), 7–107. – Ljubljana. NABERGOJ, T. 1999, Srednjeveška keramika iz Lju- bljane in Ljubljanice (Iz zbirk Arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije). – Argo 42/1, 39–66. – Ljubljana. Arheo 25, 2008, 89–96 96 NABERGOJ, T. 2005, Muzealec v Narodnem muzeju in začetki arheologije srednjega veka. – V: Pretrgane ko- renine. Sledi življenja in dela Rajka Ložarja, (ur. Ingrid Slavec Gradišnik s sodelovanjem Helene Ložar-Podlo- gar), Opera ethnologica slovenica, 159–189. NABERGOJ, T. 2008, Mrzlo Polje. – V: Mrzlo Polje pri Ivančni Gorici (Draga Svoljšak et al.), Arheologija na av- tocestah Slovenije 5, 41–75. – Ljubljana. PETRU, P. 1979, Arheološka obdobja v Sloveniji. – Zgo- dovina Slovencev, Ljubljana, 17–93. PODPEČAN, B. 2006, Nagrobnik, podoba živih, Archa- eologia historica Slovenica 5. - Ljubljana. PREDOVNIK, K. K. 1995, O stvareh in besedah. Arhe- ologija mlajših obdobij, neobjavljena tipkopisna diplom- ska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo. – Ljubljana. PREDOVNIK, K. K. 2000, Cur archaeologia medieva- lis? – Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in antropo- logijo XXVIII/200–201, 31–51. PREDOVNIK, K. K. 2003, Trdnjava Kostanjevica na Starem gradu nad Podbočjem, Archaeologia historica Slovenica 4. – Ljubljana. RA VNIKAR, T. (ur.) 1998, Šaleška dolina med romaniko in barokom. Katalog razstave (Muzej Velenje). – Velenje. SLABE, M. 1974, Varovanje zemeljskih slojev s kultur- nimi ostanki na področju Škofje Loke. – Loški razgledi XXI, 73–78. SLABE, M. 1980a, Ob otvoritvi razstave meščanske ke- ramike. – Loški razgledi 27, 311–313. SLABE, M. 1980b, Raziskovanje kulturnih ostalin mlaj- ših dob. – V: Rešena arheološka dediščina Slovenije 1945–1980, 35–36. – Ljubljana. SLAPŠAK, B. 1987, Tabori v sistemu protiturške obram- be. – Kronika 35/3, 143-146. STARE, V . 1993, Center za arheologijo srednjega veka Narodnega muzeja 1960–1987. – Argo XXXV , 27–33. ŠAŠEL, J. 1975, Kasnoantično in zgodnjesrednjeveško obdobje v vzhodnih Alpah in arheološke najdbe na Sloven- skem. – Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, 68–73. ŠRIBAR, V . in V . STARE 1981, Srednjeveško naselje Otok pri Dobravi. Arheološka pričevanja o nastajanju slovenskih mest (Narodni muzej, razstavni katalog). – Ljubljana. ŠTUKL, J. 2004, Arheološke raziskave srednjeveške Ško- fje Loke. Katalog razstave. – Škofja Loka. ŠUBIC, Z. 1980, Nova razstavna zbirka v Loškem muze- ju. – Loški razgledi 27, 308–310. V ALIČ, A. 1994, Časovna in kulturna preglednica arhe- oloških najdišč Slovenije. – Kranj. ŽBONA-TRKMAN, B. et al. 1991, Grajska zapuščina. Katalog ob razstavi keramike in stekla, 14. – 17. stol. (Goriški muzej, razstavni katalog). – Grad Dobrovo. ŽV ANUT, K. 1999, Umetnostna produkcija med antiko in visokim srednjim vekom in problem njenega vrednote- nja, Zbornik za umetnostno zgodovino XXXV , 33–47. ŽV ANUT, K. 2000, Likovna produkcija zgodnjega sre- dnjega veka: med arheologijo in umetnostno zgodovino, Časopis za kritiko znanosti 28, 200/201, 53–77. Muzeji in arheologija obdobij po zgodnjem srednjem veku