KOPRSKE VASI
V NOTARSKIH AKTIH 18. STOLETJA
Roberto Starec
IZVLEČEK
Članek predstavlja nekaj dokumentov,
ki so jih sestavili koprski notarji v 18. stoletju.
Povezani so z nekaterimi vasmi v okolici
Kopra in so zanimivi z različnih etnoloških
vidikov (gre predvsem za domovanja, oblačila,
delo).
ABSTRACT
The article presents some documents
drawn-up by notaries from Koper in the 18"'
century. They are related to villages in the
environs of Koper and are interesting from
different ethnological points of view (referring
mainly to dwellings, clothes and occupations).
Notarski fond koprskega arhiva hrani zajetno količino dokumentov
(kupoprodajne, dotalne in najemne pogodbe, oporoke itd.), ki so vir dragocenih
informacij o različnih vidikih življenja in tradicionalne kulture v preteklih stoletjih.
Za etnologa so takšni dokumenti izrednega pomena, saj s podatki, zbranimi na
terenu, in s teksti etnografskega značaja le redko lahko prikažemo stanje pred
19. stoletjem. Zato so še posebno koristni arhivski fondi 18. stoletja; njihove
podatke lahko primerjamo s kasnejšimi, ki so nam bolj znani. Ohranjeni notarski
dokumenti se za območje slovenske Istre nanašajo predvsem na obalna mesta
Koper, Izolo in Piran, ki so bila pretežno naseljena z Italijani in kjer so notarji
ponavadi živeli in delali. Vseeno pa lahko zasledimo določeno število notarskih
aktov, ki se navezujejo na slovenske vasi v notranjosti. V nadaljevanju bom
predstavil nekaj primerkov te dokumentacije s poudarkom na elementih, ki
vzbujajo našo pozornost in nam nudijo informacije o pogojih življenja in dela, o
domovih, o hišnih predmetih, o oblačuih, pa tudi o speciaUzirani terminologiji
nekaterih poklicev (npr. mlinar).
V knjigi notarja Ottavia Vida je zbranih 133 oporok, ki so bile napisane
med leti 1766 in 1787. Skoraj vse se navezujejo na prebivalce Kopra, vendar pa
sem našel tri, ki se nanašajo na prebivalce vasi Sv. Peter (S. Pietro dell'Amata),
Šmarje (Monte di Capodistria) in Padna (Padena).
347
Roberto Starec
Dne 23. aprila 1766 se je Ottavio Vida napotil v Sv. Peter, da bi ob prisotnosti
prič Biasia Bažca, Giacoma Marinaca in Michela d'Agostinija zapisal poslednje
želje Marine, vdove Mattea Pribca, ker se oporočnica ne more premestiti v to
mesto zavoljo njene visoke starosti. Prvi del oporočnih določb se nanaša, kot je
bilo v navadi, na verske izpovedi, ki so številne in natančne. Termin piantada
označuje eno zasajeno vrsto vinske trte oziroma, v razširjenem pomenu besede,
cel nasad.
Gospa Marina, vdova pokojnega Mattea Pribca je, zavedajoč se, da ni na tem
svetu od smrti nič bolj gotovega in v pričakovanju svoje poslednje ure, zavoljo
tega in dokler je pri močeh, zdravega razuma, vida, sluha in besede, hotela
določiti s to oporoko svojo zadnjo voljo o njenih stvareh, da ne bo v nobenem
trenutku ne spora ne prepira. Najprej je rekla: Ko bo Bog hotel vzeti mojo dušo
s tega sveta in jo ponesli v boljše življenje, kakor upam v njegovo neskončno
usmiljenje, jo priporočam Bogu mojemu stvarniku, njegovemu edinemu sinu
Jezusu Kristusu in presveti Mariji Devici, materi njegovi in moji zaščitnici, in
vsem zbranim v nebesih. Želim, da se moje telo pokoplje v cerkvi sv. Petra v tej
vasi. Naj se kupijo sveče v vrednosti 18 lir, polovico za oltar sv. Antona, polovico
pa za oltar sv. Valentina. Na dan moje smrti naj bosta darovani dve maši za
mojo dušo; ena s petjem in ena tiha, enako čez sedem dni in čez en mesec. Moja
vnuka Matteo in Gaspare, sinova moje pokojne hčere Giovanne, dobita njivo v
kraju Ivankovac z obvezo, da pet let po moji smrti naročita 30 maš za mojo dušo
in 30 za dušo mojega moža. Moji vnukinji Marini zapuščam dve piantadi
(nasada) vinske trte v gozdu in ji priporočam svojo dušo. Ko sem jo jaz, notar,
vprašal, če bo kaj zapustila tudi za odkup ubogih sužnjev v Benetkah ali za sveto
Cerkev, je odgovorila: Ne morem zapustiti ničesar, ker sem revna.
Oporočnica je kasneje določila, da lahko njen zet Luca de Bernardi (mož
pokojne hčere Giovanne), ki živi v njerü hiši, uživa njeno premoženje do svoje
smrti, nato pa postaneta oporočna dediča vnuka Matteo in Gaspare. Zapuščina
v oporoki ni točno določena (očitno pa gre predvsem za hišo in vse, kar je v njej).
Oporočnica je drugi hčerki Marini zapisala četrtino zapuščine pokojnega očeta
(moža oporočnice), ali pa en dukat, če ji tako bolj ugaja. Dne 19. novembra 1770
je notar na dnu strani pripisal, da je oporočnica umrla.
27. avgusta 1773 se je Simon Glavina, sin pokojnega Gregorija iz Smarij,
napotil v pisarno koprskega vicedoma Girolama Almerigottija, kjer mu je notar
Ottavio Vida sestavil oporoko z njegovimi zadnjimi željami. V njej naroča, da ga
pokopljejo v župnijski cerkvi v Šmarjah, kjer ima svojo grobnico, in pusti še
določila za maše zadušnice. Iz oporoke je razvidno, da je živel s sinom Simonom,
snaho Pasquo in vnukoma Antonijem in Andrejem v hiši z dvema sobama in
kletjo. Drugi sin Gregorio je živel posebej. Svoje imetje zapušča sinu, ki živi z
njim (hišo prepiše sinovi ženi), razen nujnega deleža, ki pripada drugemu sinu.
Za ženo slednjega naroči nakup obleke "po njeni želji" ali pa ji, na njeno izbiro,
zapusti en dukat.
Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja
Vnukoma Antoniju in Andreju, otrokoma mojega sina Simona, ki živi z
menoj, zapuščam vsakemu svojega vprežnega vola in ju prosim, da se spominjata
moje duše. Z volilom (oporočno določilo, ki zapisuje del zapuščine osebi, ki ni
dedič) zapuščam svoji snahi Pascjui hišo v kraju Monte, v kateri trenutno še
živim, z dvema sobama in kletjo in z vsem pohištvom, ki ga vsebuje. Vse to
delam iz ljubezni do Boga.
Določam, da moj dedič samo enkrat kupi moji snahi Marini, ženi Gregorija,
obleko po njeni želji; če pa je ne bi hotela, ji s svojim blagoslovom zapuščam šest
lir in štiri solde.
Sinu Gregoriju, ki ne živi z menoj, sem zapustil njegov delež: njive, hiše in
drugo z dogovorom, da po svoji smrti en del zapusti svojemu sinu Giacomu, ki
ne živi z njim. Izjavljam, da mi je omenjeni sin Gregorio dolžan 541 lir; če mi
jih ne bo vrnil, kot se je obvezal, do moje smrti, zapuščam njegov delež mojemu
sinu Simonu, ki trenutno živi z menoj. Glede vsega ostalega, kar je v moji lasti
in kar bi lahko še pridobil na tem svetu in tukaj ni določeno, naj velja, da
zapuščam zemljo, polja, hiše, posojila in ostalo lastnino omenjenemu sinu Simonu
Glavina in ga prosim, da se z molitvijo spominja moje duše. Če kateri od mojih
sinov ne bi hotel spoštovati določil te oporoke, naj tisti, ki je sprožil spor, ostane
brez svojega deleža in prejme samo šest lir in štiri solde.
Dne 12. novembra 1776 je na zahtevo sinov zabeležena smrt oporočnika.
26. avgusta 1784 se je Pasqualino Sovič (Sovich), sin Iseppeja iz Padne,
napotil v Koper k notarju v četrti Porta Maggiore, kjer je ob prisotnosti vicedoma
Nicoloja Marinija narekoval svojo oporoko. Pustil je določila za svoj pokop v
cerkvi sv. Sabe v Padni, za nakup sveč in za darovanje maš zadušnic. Iz oporoke
razberemo, da je imel sina Gaspareja in štiri hčere, od katerih so bile tri poročene
v vasi Sv. Peter, Pasqualina pa je bila še neporočena. Najprej odredi, da po sinovi
smrti postanejo njegovi dediči vnuki. Zdi pa se, da največ skrbi posveča
neporočeni hčeri, saj ji zapušča njivo z nasadom trt in oljk ter še določa, da se ji
v primeru njene poroke dodeli dota, "kot je v navadi na vasi" (najbrž gre samo
za osebno balo). V primeru, da se ne bi omožila, ji pripadajo še tri zemljišča in če
kasneje ne bi hotela več živeti z ostalimi sorodniki, dobi tudi hišo "pokrito s
strešniki". Pet ali šest dukatov zapusti poročenim hčeram in vnukinjam, če se
bodo poročile. Med izrazi v tem tekstu, ki so redko v rabi, se pojavljata aguar
(potok) in ara (umetni kanal).
Vsaki od mojih hčera: Marinki, Micheli in Giacomi, ki so poročene v vasi
Sv. Peter, zapuščam po 6 dukatov oziroma 36 lir in jih prosim, da se spominjajo
moje duše. Neporočeni hčeri Pasqualini zapuščam nasad trt in oljk, ki se nahaja
v bližini Padne, v kraju Staracene, poleg aguarja (potoka), ki meji z ozemljem
Nove Vasi. Če se ne bo poročila, ji zapuščam njivo s starimi trtami v Fratovici,
še eno v istem kraju poleg jame in še eno manjšo njivo oziroma tisto polovico, ki
je nad aro (kanalom) v omenjenem kraju. Če pa se bo poročila, ji zapuščam samo
Roberto Starec
Zgoraj omenjeno njivo v Staracenu; vse to iz ljubezni. Določam, da mojega sina
Gaspara preživljajo z mojo lastnino dokler bo živ in bo živel s svojimi otroki, ki
jih s svojim blagoslovom in zadovoljstvom po moji smrti imenujem za dediče vse
moje lastnine v enaki meri. Želim, da postane glava moje dediščine in cele
družine tisti, ki bo za to najbolj sposoben in zmožen, ob tem pa prosim vse, da
živijo v miru in harmoniji in naj poskrbijo za mojo hčer Pasqualino, dokler se ne
bo poročila. V primeru njene poroke naj dobi doto, kot je v navadi v naši vasi,
poleg tega pa še njivo v Staracenah. Vse prosim, da se spominjajo moje duše in
jo priporočijo Bogu s kakšnim dobrim delom. Prosim Giuseppeja Pribca, sina
Micheleja, da postane izvršitelj mojih zadnjih želja; naj uredi, da bo moja oporoka
popolnoma izvršena. Če bi moja hči Pasqualina ostala neporočena in ne bi rada
več živela z ostalimi dediči, ji poleg vsega, kar ji je bilo že prepisano, zapuščam
hišo pokrito s strešniki, ki se nahaja v vasi, da bo v primeru odhoda od doma
lahko tam živela. Po njeni smrti naj vse tisto, kar sem ji zapustil, preide v last
mojih dedičev, imenovanih v tej oporoki.
Če se bo moja vnukinja Lucia, hči mojega sina, poročila, ji morajo moji
dediči dati pet dukatov, drugih pet pa njeni sestri Mariji, hčeri mojega sina,
oziroma vsaki 30 lir, zato da bodo molile zame.
Smrt oporočnika je zabeležena dne 27. marca 1787. Dne 6. julija 1788 je
zapisano, da je snaha Lucia poravnala del stroškov za oporoko in se zavezala,
da bo prinesla še ostalo.
V treh dokumentih, ki smo jih pravkar okrnjene prikazali, ni natančno
opisano, za kakšno dediščino gre in kakšna je njena vrednost. V tem smislu
bodo koristnejše cenitve, ki jih bom navedel v nadaljevanju in zadevajo predvsem
domovanja. Knjiga koprskega notarja Giuseppeja Lugnanija vsebuje najrazličnejše
akte, napisane med aprilom in decembrom leta 1777. V njej sem našel ocenitev
hiše v Dekanih (Villa Decani), last Zuanne Venika, v kateri so podrobno našteti
deli hiše (in njihova vrednost) ter materiali, iz katerih so narejeni. Cenitev je
podpisal Simon Fabris (najbrž furlanski zidar), ki je ravno tako stanoval v
Dekanih. Korak [passo) je merska enota, ki izvorno ustreza širini razprtih rok,
torej približno 1.70 metra. Hiša je dolga približno 20 in široka 30 metrov. Sezidana
je iz kamna, vključno z zunanjim stopniščem, ki vodi v prvo nadstropje [baladur),
ima tri okna in streho, pokrito s strešniki (vrednost strehe je več kot petina cele
zgradbe). Natančno so nešteti vsi kovinski deli: nasadila oken in vrat, ključavnice
na vratih in celo žeblji, ki so zabiti v deske na gredah stropa.
Dekani, 8. november 1777
Podpisani smo opravili cenitev hiše, ki se nahaja na trgu omenjene vasi in je
last gospoda Ivana Venika iz iste vasi. Hiša bo prešla v last častitljivemu župniku
Ivanu, njegovemu sinu. Zemljišče velikosti 17.7 korakov po 3 lire (na korak) ima
vrednost 53 lir in 10 soldov. Vzhodni zid velikosti 12 korakov po 10 lir je vreden
120 lir, južni zid velikosti 18 korakov po 10 lir je vreden 180 lir; vsi so narejeni
Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja
351
Razpadajoča hiša v Laboru (Marezige) z zunanjimi kamnitimi stopnicami (baladur). Foto R.
Starec, 1995. ¦ Crumbling house at Labor (Marezige), with external stone stairs (baladur). Photo
R. Starec, 1995. ¦ Une maison en ruine de Labor (Marezige) avec un escaher extérieur en pierre
(baladur). Photo prise par R. Starec, 1995.
Z apneno malto. Spodnja tla, grede in žeblji so skupaj 140 lir, ognjišče je 10 lir.
Na spodnjih tleh (v pritličju) sta dve zidni omari z obloženimi policami in vrati
v vrednosti 10 lir. Tri obdelana kamnita okna s polkni in okovjem so vredna 42
lir. Ena vhodna vrata kleti in še ena obdelana vrata iz kamna, z dvema vratnima
kriloma, okovjem in dvema ključavnicama - vrednost 66 lir. Zunanji kamniti
podest (baladur) z dvema zaščitnima zidoma, desetimi stopnicami in kamnitim
zaščitnim zidom ima vrednost 80 lir. Enajst gred zgornjega nadstropja brez desk
ima vrednost 38 lir. Streha s strešniki, gredami, deskami, žeblji, v velikosti 71
korakov, ima skupno vrednost 276 lir. Skupno 1315 lir in 10 soldov.
Na vzhodu meji z občinsko zgradbo, na jugu z javnim trgom, na zahodu z
občinsko cesto in na severu z dediči Gavardo.
V mapi, ki vsebuje vrsto aktov Ottavia Vida iz leta 1786, je vključen tudi
list, ki ga je 3. decembra 1785 napisal Antonio Batan, javni cenilec iz Smarij, in se
nanaša na lastnino pokojnega Giacoma Nemca iz Koštabone (Costabona). Naštete
so tri njive s skupno vrednostjo 365 lir. Sledi popis inventarja v hiši, ki ima
slamnato streho in je vredna samo 250 lir (torej manj kot petina hiše v Dekanih).
V inventar je všteto nekaj posod, dve skrinji in nekaj ženskih oblačil (najbrž so
pripadale gospe Nemac).
Inventar pohištva v hiši pokojnega Giacoma Nemac: hiša pokrita s slamo je
Roberto Starec
vredna 250 lir, nov sod za vino je vreden 20 lir, rabljena pletenka je vredna 5 lir,
star čeberje vreden 8 lir, stara brenta je vredna 1 liro, lesen jušnikje vreden 10
lir, dve stari skrinji sta vredni 6 lir, dve ženski suknji sta vredni 36 lir, ženska
poletna oblačila so vredna 9 lir. Skupno 335 lir in 10 soldov.
V isti mapi je shranjena tudi kupoprodajna pogodba, ki sta jo 28. februarja
1786 v Kopru sklenua Cusmo Volpin in Giovarmi Bažec iz Sv. Petra. Tudi ta
dokument potrjuje, da so bile v slovenski Istri ob koncu 18. stol. slamnate strehe
dokaj razširjene ne samo na gospodarskih poslopjih (casali), ampak tudi na
bivalnih. Termin postisia označuje prosto zemljišče (dvorišče) pred kmečko hišo.
Tukaj prisotni gospod Kuzma Volpin, sin Petra iz vasi Sv. Peter, je po
opisanih pogojih odstopil od svoje lastnine in prodal, v svojem imenu in v
imenu dedičev, tukaj prisotnemu gospodu Giovanniju Bažcu, sinu Matteja iz
iste vasi, ki kupuje zase in za svoje dediče, del hiše pokrite s slamnato streho
vključno z dvoriščem in lastnino, ki spada k hiši. Hiša stoji za župnijsko cerkvijo
v vasi Sv. Peter in meji na vzhodu za šest korakov in en čevelj s posestjo kupca,
na jugu za sedem korakov in pol z Giovannijem Cherinom, na zahodu za devet
korakov s prodajalcem in na severu s pokopališčem in delno, za devet korakov, s
kupcem. Ocenil jo je gospod Antonio del Bello, javni cenilec omenjene vasi,
imenovan po dogovoru z obema stranema, na vrednost 440 lir, skupaj z dvoriščem
in eno murvo.
Sledi način plačila. Delček vsote je kupec plačal v vinu {orna je merska
enota, ki je na koprskem merila 56 litrov). Bažec se torej zavezuje da bo izročil
pet oren muškata ali vina, kot bo bolj ustrezalo omenjenemu Volpinu, po ceni 10 lir
na orno.
Glede tradicionalnih oblačil sem poleg tistega, kar je bilo v že omenjenih
dokumentih, lahko zasledil samo en dotakii akt, ki spada k dokumentom Ottavia
Vide iz leta 1787. Maria Marašič iz Kavarjole (Cavariola), zaselkov v bližini Anka-
rana (Ancarano), se je poročila z Giovannijem, sinom Domenica Pelaschiarija,
najbrž iz Kopra.
Kavarjola, 4. februar 1785
V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa Amen. To bo dotalni akt, ki ga
dajeta gospod Giovanni Marašič in gospa Francesca, njegova žena, mladi preudarni
Mariji, njihovi zakonski in naravni hčeri, ki se bo zakonsko poročila po pravilih
Svete Cerkve z preudarnim Giovannijem, zakonskim in naravnim sinom Domenica
Pelaschiarija in gospe Marie, njegove matere. Omenjena starša zapisujeta svoji
hčeri v doto in na račun dote, tako z očetove kot z materine strani, naslednje
stvari, ki jih je ocenila gospa Xbra (?), vdova Iseppeja Fontanota, ob prisotnosti
omenjenega gospoda Giovannija Marašiča.
Sledi spisek stvari v doti, ki pa ga tukaj ni mogoče podrobno predstaviti
zaradi specializirane terminologije, ki je uporabljena za različne dele oblačil
Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja
{carpetta, camisiola, camesotto), različne tipe blaga (fioretto, fanela, stopeta, Indiana,
bonbasina), barv {latisino, canelino, sg(u)ardo) in nakita {peroli, navette). Izrazi,
uporabljeni v prevodu, so zato splošni in ne popolnoma natančni. Cenitev je
napisal Vidal Ragazzoni ob prisotnosti prič Antonia Slavca in Vicenza Štermana.
Dota je bila dokaj zajetna tudi v primerjavi z današnjimi, ki so še v navadi v
istrskih obalnih mestih. Njena skupna vrednost je bila 560 lir (več kot četrtino
vrednosti je predstavljal nakit: trije pari uhanov in biserna ogrlica). Vsebovala je
enajst srajc, dve krili, šest jaken, štiri suknjiče, štiri predpasnike, sedem robčkov
in šest prtičkov. Posteljno perilo predstavlja par rjuh in par prevlek za vzglavnik;
tradicionalna skrinja je že zamenjana z omaro. Izraz camesot(t)o, ki ga ponavadi
ne srečamo v dotalnih aktih obalnih mest, tukaj najbrž označuje široko tuniko
brez rokavov (kamižot), ki je značilna za slovensko nošo z območja od Skednja
(Servola) pri Trstu do Dragonje.
Modro krilo - 42 lir, zeleno krilo - 24 lir, svilena jopa -15 lir, modra jopa iz
blaga - 30 lir, temna jopa iz blaga -15 lir in še ena flanelasta rdeče barve - 24 lir.
Modri kamižot - 13 lir, še eden iz blaga - 12 lir in še dva - 16 lir. Trije črni
predpasniki, dva lanena in en svilen -15 lir, še en predpasnik iz tiskanega blaga - 8 lir.
Dve beli bombažni jakni - 9 lir. Pet rabljenih srajc - 30 lir, še šest lanenih - 38 lir
Par lanenih rjuh - 48 lir. Dva robčka iz svetlega blaga - 9 lir, še dva iz grobega
lanu - 6 lir, trije svileni robčki - 6 lir. Par novih prevlek za vzglavnike - 2 liri.
Detajl z ženske tunike (kamižota) iz Zabrežca / Moccö (Dolina / S. Dorligo), Civici Musei di
Storia ed Arte, Trst. Foto R. Starec. ¦ Detail of a feminine cloth tunic (kamižot) from Zabrežec /
Moccö (Dolina / S. Dorligo), Civici Musei di Storia ed Arte, Trieste. Photo R. Starec. ¦ Détail
d'une tunique de femme (kamižota) de Zabrežec / Mocco (Dolina / S. Dorligo), Civici Musei di
Storia ed Arte, Trieste. Photo prise par R. Starec.
Roberto Starec
Cenitev nakita je opravil gospod Antonio Cernivani: trije pari uhanov in biserna
ogrlica so vredni 156 lir. Omara je ocenjena na 42 lir. Ostale stvari, kijih starši
dajejo hčeri: šest robčkov...
Dve pogodbi iz let 1791 in 1796, ki se nahajata med dokumenti Ottavia
Vida in Alessandra Gavarda, nam pojasnjujeta odnos med vajenci in lastniki
delavnic. Koprska čevljarja Bartolo Bassa in Giorgio Pecchiar sta v svojo delavnico
sprejela dva mlada fanta, Martina Škamaca in Lorenza Viteza, oba iz Doline
(San Dorligo della Valle). V tistem času se je Dolina nahajala na ozemlju Avstrije,
onstran meja Beneške republike. Ni nam znano, če je bila taka izmenjava
rokodelskih vajencev, ki so živeli na drugi strani politične meje tistega časa,
nekaj vsakdanjega. Pogodba, ki jo je sestavil Gavardo:
Hvaljen bodi Bog. Koper, 25. septembra 1796
Koprski čevljar, mojster Giorgio Pecchiar, Giuseppejev sin, ki ga jaz, notar,
dobro poznam, s tem javnim aktom potrjuje, da bo za svojega vajenca sprejel
Lorenza Viteza, sina Giacoma, iz vasi Dolina na ozemlju Avstrije, in ga naučil
obrti po naslednjih pogojih:
1. Obdobje vajeništva bo od današnjega dne trajalo 5 let. Omenjeni mojster
bo Viteza izučil poklica, vendar se bo slednji moral vsak dan z natančnostjo
posvetiti delu. V tem času bo moral živeti kot dober kristjan, v vsem podrejen in
ubogljiv svojemu mojstru.
2. Pecchiar se zavezuje, da bo vajencu nudil bivanje in hrano v svoji hiši,
tako kot je v navadi v njegovi družini, in da ga bo vedno preskrboval s čevlji in
čistim spodnjim perilom.
3. Če bi se mladenič pred iztekom omenjene dobe in brez upravičenega razloga
oddaljil od svojega nadrejenega, bo moral plačati običajno globo 25 dukatov; tudi
Pecchiar bo moral poravnati enako kazen, če bi vajenca neupravičeno odslovil.
4. Za dosledno spoštovanje te pogodbe s strani mladega Viteza jamči tukaj
prisotni Nardo Bajs, sin Narda iz Spodnjih Škofij, ki se postavlja kot porok pogodbe
zase in za svoje potomce. Potem ko je dobro razumel vsebino pogodbe, jo potrjuje
v vseh njenih delih in se v imenu Viteza zavezuje za njeno izvršitev na najbolj
časten način. Enako jo na drugi strani potrjuje tudi Pecchiar Oba podpisnika sta
to storila z obojestransko zastavitvijo vse svoje sedanje in prihodnje lastnine.
Kot priči sta prisotna Matteo Gregorič, sin Giusta, iz Dekanov, in Giovanni
Srgaš iz Križišča v Sergaših. Notarski akt sem sestavil Alessandro Gavardo di
Antonio, koprski javni notar.
V pogodbi, ki jo je pet let prej sestavil notar Vida, je vajeniška doba samo
tri leta. Oče vajenca se je med drugim zavezal, da bo gospodarju izplačal 25
dukatov.
Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja
Mlinska kamna v mlinu v Bordonu, Miši (Dekani). Foto R. Starec, 1997. ¦ Millstones of the
Bordon mill. Miši (Dekani). Photo R. Starec, 1997. ¦ Meules du moulin de Bordon, Miši (Dekani).
Photo prise par R. Starec, 1997.
Na koncu pa sem našel še štiri dokumente, ki se nanašajo na mline: dva
vzdolž Rižane in dva na Dragonji. Prvi dokument je delo notarja Giuseppeja
Lugnanija in je iz leta 1780. Ostale tri je sestavil notar Alessandro Gavardo v
letih 1783 in 1795. Gre za natančne ocenitve s terminologijo posameznih delov
mlina. To je začetek dokumenta, ki se nanaša na mlin, postavljen na Dragonji
nasproti Koštabone:
24. april 1795
Ocenitev mlina, ki sem jo opravil jaz, mojster Maurizio Urizio, sin Francesca,
imenovan s strani gospoda Pietra Viginija, sina Iseppeja, in s strani gospoda
Antonia Žankoleja, sina Gregorija. Mlin je last pravkar omenjenega in je
postavljen, kakor je v nadaljevanju razvidno, na Dragonji, nasproti vasi Koštabona.
Sledi cenitev različnih delov mlinskega poslopja, kasneje pa še vsakega od
treh molestazijev (sistem mlinskih koles, mehanizmov in mlinskih kamnov), vodnih
korit in jezu. Podal bom cenitev samo prvega molestaza, saj je terminologija zelo
natančna (tu je ne kaže prevajati z vso natančnostjo in z enim izrazom) in vsebuje
poleg italijanskih ali beneških tudi izraze iz slovenskega dialekta: ornich (= omik,
škatla za ležaj iz brona), poboi (= podboj, podporna prečka) in papriza (= paprica,
lopatica na osi).
Tri velike hrastove mize in še dve majhni so ocenjene na vrednost 26 lir,
vrtljivo mlinsko kolo z dvema kovinskima obročema je vredno 150 lir, nepremično
Roberto Starec
mlinsko kolo brez obroča - 60 lir, zbiralnik je vreden 4 lire, gred mlinskega kolesa
z dvema obročema in dvema zagozdama - vrednost 26 lir, lubecchio (zobnik) je
vreden 12 lir, rocchetto (kolo v obliki koluta) z dvema obročema -10 lir, mlinsko
kolo - 40 lir, zunanji ležaj iz brona - 4 lire, podporna gred z dvema prečkama in
notranji ležaj iz brona - 8 lir, ena lopatica - 4 lire in 10 soldov, kovinska os-18 lir.
Podani primeri nakazujejo na možnosti, ki jih arhivska raziskava nudi
etnologiji pri izpopolnjevanju znanja o mnogih vidikih načina življenja v
diahronični perspektivi. Pogodbe, ki so jih sestavili rotarji iz Kopra, Izole in
Pirana, so se ohranile v veliki količini in s tega gledišča predstavljajo izjemen vir
informacij. Njihova interpretacija pa zahteva, poleg poznavanja notarske
terminologije, tudi raziskovanje specializiranega besedišča, ki je bilo včasih v
rabi samo na lokalni ravrü in se nanaša na različna področja materialne kulture.
Prevedel David Brozina
BESEDA O AVTORJU
Roberto Starec je opravljal etnološke in
etnomuzikološke raziskave predvsem v Furla-
niji, Benečiji in Istri. Izdal je knjige, plošče, član-
ke v specializiranih revijah in prispevke s
simpozijev. Od tistih, ki se nanašajo na Istro,
naj omenimo: Mondo popolare in Istria. Cultura
materiale e vita quotidiana dal Cinquecento al
Novecento, Trst - Rovinj 1996 (Ljudski svet v
Istri. Materialna kultura in vsakdanje življenje
od 16. do 20 stoletja); Strumenti e suonatori in
Istria (z zvočno kaseto), Videm 1990 (Glasbila
in glasbeni izvajalci v Istri); Canti e musiche
popolari dell'Istria veneta (album z dvema
ploščama in pesmarico), Milano 1984 (Ljudski
napevi in glasba v beneški Istri). Trenutno
poučuje etnologijo na Univerzi v Trstu.
ABOUT THE AUTHOR
Roberto Starec has carried out ethnolo-
gical and ethno-musicological research,
particularly in Friuli-Venezia Giulia and in
Istria. He has published books, records and
articles in specialist reviews and contributed
papers to symposiums. Of those related to Istria,
the following are to be mentioned: Mondo
popolare in Istria, Cultura materiale e vita
quotidiana dal Cinquecento a Novecento,
Trieste- Rovinj, 1996; Strumenti e suonatori in
Istria (with cassette), Udine, 1990; Canti e
musiche popolari dell'Istria veneta (album with
two records and song-book), Milan, 1984. Mr.
Starec lectures on ethnology at the University
of Trieste.
Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja
SUMMARY
THE VILLAGES OF KOPER IN 18™-CENTURY NOTARIAL
DOCUMENTS
The notarial collection of the Koper Archives contains a considerable
number of documents (tittle-deeds, dowry and lease agreements, testaments etc.)
which are a precious source of information on different aspects of life and
traditional culture in the past centuries. Particularly detailed are the 18*-century
documents. The data they comprise can be compared with those known to us
from various ethnographic descriptions from the 19* and 20* centuries and with
those we can "read" today in the field. The preserved notarial documents for the
area of Slovene Istria are mainly related to the coastal towns of Koper, Izola and
Piran. These towns were largely settled by Italians and the notaries who lived
and worked here therefore wrote in Italian. Nevertheless, we have been able to
trace a certain number of notarial documents related to inland Slovene villages.
A register containing 133 testaments, written between 1766 and 1787,
provided three documents related to the inhabitants of the villages of Sv. Peter
(S. Pietro dell'Amata), Šmarje (Monte di Capodistria) and Padna (Padena). The
first part of each testament contains instructions of a religious nature (place and
manner of burial, requiem mass, candles, prayers), bearing witness to strong
religious adherence. The instructions referring to the disposition of property
among the beneficiaries conveys information on family structures, on relatives
living together or apart, on dwellings, properties in the countryside etc.
An assessment dating from 1777 refers to a house "roofed with tiles" in
Dekani (Villa Decani) and describes its parts (and their individual values) in
great detail, including the building materials they were made of. An inventory
from Koštabona (Costabona), made in 1785, lists a number of objects from a
"straw-thatched" house: vessels, chests and clothes. The title-deed of a house in
Sv. Peter, dating from 1786, proves that houses with thatched roofs were quite
common in the area of Slovene Istria in those times. The same document also
provides information on the prices of wine. A dowry deed of a bride from
Kavarjola (Cavariola) near Ankaran, written in 1785, supplies an exact list of the
bride's gift and their money: personal clothes, jewellery, bed-linen, and a
wardrobe (which had by then replaced the traditional chest). The specialist
terminology provides us with accurate information on the individual parts of
dresses, on the types of fabric and their colours.
Two apprenticeship contracts from 1791 and 1796 illustrate the relationships
between two craftsmen (cobblers ) from Koper and their apprentices: the latter
were both from Dolina (S. Dorligo della Valle), that is from the Austrian territory
beyond the border of the Venetian Republic. To conclude with there are four
further docim:ients, written between 1780 in 1795 which refer to the same number
Roberto Starec
of water-mills, two on the Rižana and two on the Dragonja; they provide highly
accurate and detailed terminology referring to buildings, different parts of milling
mechanisms, water flows and dams. The listed examples indicate how useful
the research of archives can be to ethnology in completing our knowledge on
many aspects of the world of ordinary people from a diachronic viewpoint. The
interpretation of these documents necessarily involves research of specialist texts,
often used only locally and referring to different fields of material culture.
RESUME
LES VILLAGES DES ALENTOURS DE KOPER DANS LES ACTES
NOTARIES DU XVIIIE SIECLE
Le fond notarié, faisant partie des archives de Koper, comprend un nombre
important de documents (contrats d'achat et de vente, de mariage, de location,
testaments, ...) qui représentent une source d'informations précieuses sur les
différents aspects de la vie et de la culture traditionnelle du XVIIIe siecle. Certains
documents du XVIIIe siecle sont particulierement précis. Les données que l'on
peut y trouver sont comparables a celles tirées des descriptions ethnographiques
du XIXe ou du XXe siecles ou a celles prises directement «sur le terrain». Les
documents notariés ayant été sauvegardés dans le territoire de l'Istrie slovene
touchent surtout les villes maritimes, a savoir Koper, Izola et Piran, habitées
pour la plupart par des Italiens. C'est la ou vivaient et travaillaient les notaires
(en conséquence us opéraient en italien). Néanmoins, nous pouvons trouver parmi
ces documents un certain nombre d'actes notariés qui s'attachent aux villages
Slovenes a l'intérieur du pays.
Dans le livre qui contient 133 testaments, écrits entre 1766 et 1787, j'en ai
trouvé trois (|ui regardent les habitants des villages suivants: Sv. Peter (S. Pietro
dell'Amata), Šmarje (Monte di Capodistria) et Padna (Padena). La premiere partie
de ces testaments comporte des instructions de caractere religieux (sur le lieu et
le déroulement de l'enterrement, les messes mortuaires, les bougies, les prieres)
qui témoignent de la grande conviction religieuse. Les actes portant sur la
distribution des biens aux divers héritiers nous donnent des informations sur les
structures familiales, sur les parents qui vivaient ensemble ou séparément, sur
les habitations, les terres a la campagne, etc.
L'estimation de 1777, qui se rapporte a la maison «couverte de tuiles» de
Dekani (Villa Decani), nous décrit en détail les parties de la maison (et leur valeur)
et aussi les matériaux utilisés pour sa construction. L'inventaire de Koštabona
(Costabona), réalisé en 1785, comprend une liste d'objets appartenant a la «maison
couverte de chaume»: pots, coffre et vetements. Le contrat de vente et d'achat.
Koprske vasi v notarskih aktih 18. stoletja
établi en 1786 et concernant une autre maison de Sv. Peter, nous prouve que les
toits en chaume étaient, dans le territoire de l'Istrie slovene, couramment utilisés
a l'époque. Le meme document nous communique aussi des informations sur
les prix du vin. Le contrat de mariage d'une fille de Kavarjole (Cavariola) pres
d'Ankaran, écrit en 1785, nous offre une liste exacte des objets que la mariée
apportait, y compris leur valeur fiduciaire: vetements personnels, bijoux, draperie,
armoire (qui remplace déja le coffre traditionnel). Une terminologie spécifique
nous donne des renseignements exacts sur les différentes parties des habits, sur
les tissus, couleurs...
Deux contrats d'apprentissage de 1791 et 1796 nous montrent les relations
entre deux artisans de Koper (cordonniers) et leurs apprentis; ces deux derniers
étaient de Dolina (S. Dorligo della Valle), de l'autre coté de la frontiere de la
République de Venise, dans le territoire autrichien.
Pour terminer, les quatre documents, établis entre 1780 et 1795 et concernant
quatre moulins - deux sur la riviere de Rižana et deux sur la Dragonja, nous
offrent une terminologie exacte et détaillée des bâtiments, des différentes parties
du mécanisme servant a broyer, des pistes d'afflux d'eau et des digues.
Les différents exemples nous laissent présager des possibilités qu'une
recherche menée dans les archives pourrait offrir a l'ethnologie, laquelle cherche
a approfondir des connaissances sur les aspects différents du monde populaire
dans une perspective diachronique. L'interprétation de ce type de documents
demande impérativement une analyse du vocabulaire spécifique, utilisé
localement et se rapportant aux domaines différents da la culture matérielle.
360