UPOKOJENCI
Zmerni ne poznajo krize
Vklubu upokojencBV v Knafljevem prehodu smo povprašalinekaj naključnih (ali tudi rednih) gostov o tem, kako živijo, o čempremlš-Ifa/o In kaj počno na jesen svo/ega življenja. Resda niso bili vsl, ki stno jih poprosill, pripravljenl na pogovor, toda štiri sogovornike snto kljub temu našll in morda njihovl odgovori lahko nakažejo utrlp upokofenskega življenja.
Ko smo zmotili Mira Repšeta, je rav-no kibiciral pri kartah. »Kje pa naj se zbiramo, če ne tukaj, saj nikjer drugje nimamo prostora za igranje kart in jša-hiranje. S pokojnino sem kar zadovo-ljen, čeprav njena vrednost v primerja-vi z osebnimi dohodki pada. Najbolj me zadnje čase žre ukrep zvezne vlade o pologu za prehod meje. Veste, doma
sem iz stare Gorice, tam imam veliko sorodnikov, s katerimi sem bil doslej stalno v stikih. Nekoč smo od tam zbe-žali zaradi fašističnega terorja, zdaj pa ne morem nazaj niti na obisk, medtem ko nekdo, ki sploh ni domačin, ampak prišlek, dobi maloobmejno propustni-co, če eno leto biva na tem območju.« Andrej Matek: »Že šestnajst let sem
v pokoju, in reči moram, da mi sploh ni dolgčas. V glavnem se ukvarjam s športom. Sem član športnega društva invalidov Ljubljana Center, ki ima 450 članov, ukvarjamo se z balinanjem, kegljanjem, streljanjem, šahorti in po-dobnim. Balinam že 55 let, pa tudi so-dnik sem. Večino leta igram vsak dan, pozimi pa malce redkeje na pokritih baliniščih. Ce mi ostaja čas, grem za redarja na Olimpijo ali v halo Tivoli. Ekonomske zagate me niso posebno prizadele, tako da o krizi ne morem govoriti. Kriza je le za tiste, ki se ne znajo prilagoditi, z zmernim življe-njem pa se da shajati.«
Albin Kovač je bil prav prijetno raz-položen: »Ja, prav fletno živim. Veste, rad imam stare ljudi, ker sem tudi sam star in se najbolje počutim med njimi. Že 14 let zahajam med upokojence in moram reči, da je v naših upokojen-
skih klubih krasno. Zakaj sem dobre volje? Vedno sem bil in bom, celo med vojno sem se znal nasmejati.«
Herberta Beneta smo zmotili pri partiji šaha in ker )e bil njegov soigra-lec nekam nestrpen zaradi prekinitve, smo se pogovorili bolj na kratko. »Po-navadi se v klubu dobivamo isti šahi-sti med deveto in trinajsto uro. Vzduš-je je prav prijetno. V pokoju sem že 18 let in ne morem reči, da mi je dolgčas. Poleg šahiranja še malo kmetujem. Doma Sem iz Bele krajine in imam tam manjšo kmetijo z vinogradom, ki ji po-svečam veliko časa. Kaj menim o seda-njem trenutku? Veliko boljše bi bilo, če bi ljudje, ki so odgovorni za velike odločitve, malo bolj pametno in odgo-vorno delali. Gospodarstvo je važnejše od politike.«
V. K.