Zbirka starin in umetnin v Kamniku.
Informativni članek o lokalnem muzeju J. N. Sadnikarja,
M. Gaspari — Ljubljana.
Vidni, trdni svedoki kulture, umetnostne potence in blago«
stanja kakega naroda ali pokrajine so gotovo imponujoče stavbe
v zvezi z javnimi deli: cerkve, gradovi, muzeji itd. Zanesljivo
nam pa svedoči kulturno stremljenje in idealno potezo naroda
tudi število javnih zgodovinskih, naravoslovnih, umetnostnih in
drugih muzejev v njih centrih. Ako so pa take zbirke v manjših
krajih in celo v posesti zasebnikov, potem je ta kriterij tem
pomembnejši, ker kaže globoko umevanje širših ljudskih plasti
za važnost takih zbirk in za idealizem za vse lepo in vzvišeno
glede umetnosti in njenih podrejenih panog.
Mi, Slovenci, katerim je šele v 16. stol. vzklila pismenost s
Trubarjem in Dalmatinom ter sta nam izoblikovala Prešeren in
Levstik šele pred dobrimi 100 leti naš sedanji literarni jezik,
moramo tem bolj upoštevati voljo in stremljenje svojih ljudi,
kateri se lotijo iz golega idealizma in s svojimi skromnimi sreds
stvi, nabirati svedoke naše zgodovine, naše folklore in likovne
umetnosti. Tak primer imamo v zbirki inšpektorja L N. Sadni*
kar j a v Kamniku, katero bom v kratkem opisal, da zbudim za to
zanimivo zbirko in njenega lastnika nekaj zanimanja.
Kdor si ogleda to zbirko, posebno ob razlagi in opozoritvah
lastnika na zgodovino posameznih predmetov ali na njih teh*
ničen pomen ali umetniško vrednost, se mora čuditi, koliko na*
bere lahko pridna roka ob ume van j u tudi najmanjše stvar ice z
vztrajnostjo in brezmejno požrtvovalnostjo za to idealno panogo
in koliko prič o vrlinah in spretnosti naših prednikov se na ta
način reši pred ugonobljenjem in pozabljenjem.
Zahteva pa tako nabiranje precejšnje znanje splošne zgodo«
vine, poznanje slogov, tehnične obdelave lesa, intarzije, plastic*
80
M. Gaspari:
nih okraskov, rezbarije, poznanje kovin in rud, geologije, pale*
ontologije, numismatike, heraldike, bibliografije, genealogije,
epigrafike, folklore, narodnih noš in običajev itd.
Sadnikarjeva zbirka ni plod brezmiselne manije, kakršna se
loti bogatinov velemest, kateri začno kopičiti pri antikvarih na«
kupljena stara zrcala, kozarce, slike, preproge in dr. Ta zbirka,
čeprav ni razvrščena v zmislu suhoparnega muzeja, nudi toliko
izpodbude in zanimanja že po svoji slikoviti ureditvi, da se
čutiš sredi starin v prikupnem občutju in v stanovanjskem pro-
storu poln domačnosti.
Zanimivo je tudi, kako se dopolnjujeta lastnik in njegova
soproga pri razkazovanju predmetov. Razlago lepe zbirke umet«
nih, narodnih starih vezenin prevzame gospa, tik teh se nahaja«
joče stare slovenske knjige in rokopise pa nam pojasni lastnik.
Med pgledotvanjem se približamo čez 300 let starim jmalibi
cerkvenim orglam, organ on imenovanim. Nanje zaigra gospa
staro slovensko cerkveno pesem, gospod pa tlači dva mala
mehova menjaje zdaj levega, zdaj desnega. Ta instrument je
prava rariteta v Sloveniji
Zbirka starin in umetnin v Kamniku.
81
Ena izmed razstavnih sob g. Sadnikarja.
82 M. Gaspari:
Tu vidiš zbirko starih cerkvenih posod, kelihov, relikvij i dr.
Vidiš vrsto maj olik in starih keramičnih originalov, vidiš zbirko
devocionalij, stare svete in posvečene stvari, kot križci, relikvije,
svetinje, sobice, rožne vence in ikone.
Arhitektonsko zelo zanimivi so stari portali zgodnje baroč«
ne dobe, kompilirani in dopolnjeni po sedanjem lastniku, tako
okusno, da se je čuditi lajiku ob rešenju te ne baš lahke naloge.
Ni moj namen vsega našteti, kar moremo videti v zbirki,
pojasni naj pa nepričakovan obseg zbirke že dejstvo, da se na«
haj a tu lepa kolekcija starih priprav za razsvetljavo hiše iz dobe
pred petrolejkami. Take priprave se imenujejo primoži, iz
železa kovani, kateri služijo za pritrjenje brezovih trsk! Nadalje
so leščerbe s podstavki imenovanimi 1 e v s t e k, to je od nemške
besede Leuchtstock. V okolici Kamnika pa se imenuje
tak podstavek š t u b i c. Prekrasni so lestenci, originalni žlič«
niki, klešče za pečenje peciva, večinoma iz prve polovice 16. sto«
letja z lepimi vrezanimi grbi, napisi ter letnicami. Zbirka starin«
skih ključev, ključavnic, železnih okovov za vrata in skrinje, sta«
rih narodnih pip za tobak, lesenih lectarskih kalupov — modelov,
zanimiva zbirka sprehodnih palic in več velikih zadružnih vrčev.
Zadružni vrči so bili vrči stanovskih zadrug. Ko je učenec
dovršil vajeniško dobo in bil novopečeni pomočnik je moral
plačati zadružniški vrč vina.
Lastnik ima v svoji zbirki zadružni vrč usnjarske zadruge iz
leta 1725. Ta je največji, kar priča, da so ti najrajši pili. Ima
tudi vrč barvarjev, krojačev, klobučarjev, pekov in pozamen«
tirarjev. Zadnji te obrti je bil Mazgon, ki je hranil tudi vrč
svoje zadruge.
Veliko teh predmetov je shranjenih v starih omarah in
skrinjah. Tudi ta in ostali mobiljar je zelo zanimiv glede oblik
in tehnike pri izvedbi dekora v intarzijah ali v rezbarij ah.
V pomenku z nabirateljem zve človek tudi zanimive podrob«
nosti, n. pr. kako praktični so bili srednjeveški ključavničarji,
ko so upoštevali, kakšne težave ima ponoči okajeni gospodar,
preden najde luknjo ključavnice. Naredili so vojo, Führung ime«
novano, t. j. letvico upognjeno tik ob spodnjem in stranskih
robovih luknje za ključ. To letvico so pa obenem izoblikovali
kot lep okrasek v podobi vejice s peresi ob koncih. In če je po«
Zbirka starin in umetnin v Kamniku. 83
nočnjak le otipal to vejico, je enostavno že našel luknjo kiju*
čavnice in avtomatično ključ vtaknil.
Kdo se ne čudi gotičnim podobam svetnikov, ko opazuje
kake atribute svojega trpljenja ali dela nosijo v rokah, odnosno
poleg sebe. Tako ima sv. Peter ključ, kojega brada je velika kot
lopata. Tam drži sv. Neža miniaturno jagnje v naročju. Sv. Šimen
pa ima tesarsko žago, večjo kot je on sam. Sv. Pavel ima v rokah
velik srednjeveški meč. To je vse radi simbolike. S takim preti*
ravanjem na to ali ono stran so gotski mojstri hoteli le poudariti
znake svetnikovega svojstva ali ga označiti kot pomočnika go*
tovega stanu ali njegove mučeniške smrti.
Mnogo je imel ta mali muzej obiskovalcev, posebno dokler
ni bilo ob Sloveniji tako skrbno zaprtih mej, ko je valovilo
živahno, prosto romanje iz kraja v kraj in iz države v državo.
In prav daljni obiskovalci so bili polni navdušenja za Sadnikar*
jevo zbirko. Tako piše profesor berlinske univerze dr. Adolf
Helborn v knjigo svojepisov, katere inspektor Sadnikar tudi
nabira: »Ich habe nicht nur mit größtem Staunen, sondern mit
immer steigender Bewunderung für so viel wissenschaftliche
Hingabe und feinstes Verständnis diese erstaunlichen Samm*
lungsschätze betrachtet.«
Naj pripomnim tudi, da je Sadnikar človek široke umetniške
izobrazbe, katera mu je deloma prirojena, deloma si jo je pa
pridobil v stalnih stikih z našimi umetniki. Tako so bili daljše
dobe njegovi gostje in prijatelji: Vesel, Meštrovič, Kobilca, Ko*
želj, Gvajc, Progar, Jama, Smrekar, Gaspari, Peruzzi, Cuderman
i. dr.
Da pa ni skrival Sadnikar svoje zbirke pred svetom, doka*
zuje okolnost, da je mnogokrat posojal predmete in cele kolek*
cije večjim razstavam, tako v Ljubljani, Zagrebu, na Dunaju in
drugod. Ob priliki velike razstave domače industrije in narodne
umetnosti na Dunaju 1906. se je udeležil Sadnikar z bogato
kolekcijo domačih kranjskih predmetov, da je dobil tedaj sle*
deče zahvalno pismo:
Hochverehrter Herr!
Ich besuchte heute die Ausstellung der Kunsterzeugnisse
österreichischer Völker im österreichischen Museum. Es ver*
bluffte mich dort selbst auch Objekte aus Krain vorzufinden.
84 M. Gaspari:
welche von der Presse ignoriert wurden. Auf der Mehrzahl der«
selben habe ich Ihren Namen als Besitzer gelesen. Darum ist es
mir ein Herzensbedürfniss Ihnen hiermit innigen Dank zu sagen
für die Kollektion, welche unsere Heimat glänzend repräsentirt.
Ihre Objekte sind oft von wunderbarer, ja geradezu vornehmer
Schönheit. Ich erlaube mir aufrichtigst zu gratulieren zum Ge«
danken und Willen die Dokumente unserer Heimat zu sammeln
und damit dem Volke beweisen, wie seine Vorfahren aller Zeiten
die Schönheit liebten und welche adelige Form sie erstrebten.
Mögen Ihnen meine dürftigen Zeilen Freude machen und Sie
ermutigen in Ihrer seltenen Liebe zur Heimat.
Hochachtend
Graf Face.
Josip Nikolaj Sadnikar je bil rojen 5. decembra 1863. v Ljub«
Ijani. Njegov oče Valentin je bil ljubljanski meščan, pasarski in
srebrarski mojster. Po gimnazijskih študijah se je odločil naš
zbiratelj za veterinarsko stroko in dobil tudi za ta studij izdat«
no državno štipendijo. Tačas so bile za veterinarje jako ugod«
ne službene prilike, vsaj je na Kranjskem bilo živo pomanjkanje
živinozdravnikov. Po dosegi živinozdravniške diplome na Du«
naju leta 1886. je služboval najpreje pri takratni deželni vladi v
sanitetnem oddelku. Čez leto dni je dobil deželno mesto živi==
nozdravnika v Radovljici. Še preden je zamogel napraviti fizikat«
ni izpit, je bil imenovan za državnega okrajnega živinozdravnika
za okraj Črnomelj, koder je ostal do leta 1889., ko se mu podeli
novo ustanovljeno državno mesto okrajnega veterinarja v Kamni«
ku, koder je doslužil polno službeno dobo ter upokojitev kot
veterinarski inspektor. Malo je poklicev in služb, katere bi tako
mnogokrat omogočile stik s širokimi plastmi ljudstva, kakor nudi
to priliko ravno veterinarska javna služba. Te okoliščine so
omogočile dobiti in rešiti premnog za zgodovino, kulturo ali
umetnost zanimiv predmet, kateri bi se poizgubil ali bi ga vrni«
čila ljudska nevednost. Sadnikar je jel zbirati zgodovinopisne
in folklorne predmete že izza dijaških let. Držal se je svojega
nazora in reka: »Spoštujmo in cenimo dela naših prednikov kot
dokaz njih vrlin. Njih spretnost in marljivost naj nas bodri k
napredku!« Tak smoter, to stremljenje navdušuje zbiralca, pod«
žiga posnemalca in daje smisel in cilj zbirki.
Zbirka starin in umetnin v Kamniku. 85
Mesto Kamnik ima po Sadnikarju in pri njemu svoj lokalni
zgodovinopisni in folklorni muzej, kar je pokazalo mesto ob
historični razstavi mest na velesejmu meseca septembra 1931.
leta s svojo razstavo.
Résumé,
L'auteur décrit une merveilleuse collection d'antiquités et d'
oeuvres d'art a Kamnik en Camiole rassemblé par L N. Sadnikar.
Ce musée local d'histoire et de folklore est tres intéressant et
instructif.