List 28.
Gospodarske stvari.
Nadloge s hlevi in štalami.
Iz Istre smo prejeli pismo, v kterem nas prosi neki prijatel, naj mu svetujemo, kako bi se rešil nadlog, ki jih ima že 13 let s svojo živino. Umen gospodar je, kteremu še nikoli ni na misel prišlo, da je njegovi živini „narejeno" ali „zacopranou, kakor si domišljujejo večkrat vražni gospodarji, kteri — kakor nam gospod Skale pripoveduje — pogostoma hodijo v našo živino-zdravnišnico, da bi jim kaj dali, da bi copernice pokadili ali jih sicer pregnali iz hleva.
Ker mislimo, da bi to, kar hočemo odgovoriti na omenjeno pismo, utegnilo tudi mnogim drugim gospodarjem v poduk biti, razglasimo v današnjem listu vprašanje in odgovor.
Tako-le se glasi pismo, ktero res kaže velike nadloge gospodarjeve: „Leta 1851 sem dobil novo stalo, prav lepo in pripravno s tremi oknji: eno proti zapadu, eno proti jugu, eno pa proti severju; okna so velike in morebiti prenizko postavljene; sapa brije skoz nje ravno živini v vamp. Kar imam to stalo, nobena živina se mi dobro ne ponaša v njej. 17 konj sem imel že , al vsi so mi enako slabo se ponašali. Izprva konj rad je, dobro hodi in je vesel; sčasoma pa zmiraj manj ješč prihaja, zdaj na to, zdaj na uno nogo šanta in se klavrno drži; vsak mali trud ga vsega polomi. Izprva je stala bila s plošami potaracana, pozneje sem ta tlak odpravil, da je konj na sami zemlji stal. Al vse eno je. Pod strelo začne kopito gnjiti in večidel tudi noge mu nad binceljnom otekati; z nosa mu voda kaplje (enemu je z^obeh nosnic smrkel lil), oči ima motne in solzne. Ce pakonjaprodam, je prav v enem mesecu drugačen. Sedaj imam zopet štiri leta starega konja; prav lep in vesel je bil. To zimo je bil v stali, večidel brez dela, vsak dan je dobil tri bokale ovsa, sena pa kolikor je hotel; pa je vendar ves vkup zlezel, in večkrat mu je z nosnic kakor jajčji beljak se vlil. Dal sem ga na pašo; doma ga pa postavljam v drugo stalo. S tem se je zopet en-malo popravil, pa vendar vesel le ni, in z nosa se mu večkrat gori omenjeni beljaku podobni smrkel pokaže, nosnici ima včasi umazani, včasi čisti , je še dosti rad. — V stali mi tudi druga živina ne obstane. Dobil sem iz Kranjskega kravo, ki je doma prav rada jedla, tukaj pa najlepše detelje je le toliko jedla, da je živela; še uši so prišle na-njo. Kupil sem tukaj dve , pa je bilo ravno tako ž njima. Poskusil sem tudi svinje v stalo djati, pa so mi tudi hirale z mladimi vred; praščekov je petero pocrkalo, petero mi jih je klavrnih ostalo. Ko sem dal vse skupaj drugam, so se brž pozdravili, samo svinja dolgo časa ni hotla jesti. — Tudi tri koze so mi
crknile v tej stali; nič se jim ni poznalo, kaj da jim je bilo; le ozke čeva so bile rumenkaste pri kozah, kakor pri prešičih. Prosim Vas lepo, da mi svetujte, kako naj bi stalo zboljšal, in kako konja ozdravil, da mi smrkov ne bode." —
Da je samo hlev kriv vseh teh nesreč, tako je gotovo kakor amen v Očenašu; zakaj kmali potem, ko pride živina, naj si bode konj ali druga živina, iz tega hleva, opomore si in ozdravi se zopet.
Kaj neki pa je krivo v tem hlevu, ki ga naš prijatel lepega in pripravnega imenuje in je res tudi na videz lep?
Ena in velika napaka so prenizke okna, da sapa živini ravno v vamp brije. Ker so si okna nasproti postavljene, je tedaj prepih velik, ako se pri odprtih vratih okna le nekoliko odpr6 ali če niso prav trdno zaprte. Živina je vsa prehlajena v tem hlevu; odtod smoli k a in po dolgočasni smoliki smrkelj, odtod šanta konj itd. Okna morajo vselej nad živino biti, tudi že zato, da jim svitloba ne drega zmiraj naravnost v oči; pa tudi naj se postavijo tako, da ne brije sapa, kadar so odprte, od vseh vetrov skozi okna in vrata.
Da konjem strela pod kopitom gnjije in noge otekajo , je menda to krivo, da živina preveč v gnojnici stoji, ktere se zemlja rada napije. Bolj trdne tla so za to bolje.
Al brž ko ne so še druge napake v tem hlevu, če tudi se hlev vidi lep in pripraven. Kakošen je zid? Je li kamniten ali iz cegla narejen. Ce je kamniten, je rad moker, in to je druga velika napaka, ako se s prepihom še strinja mokrota. In kakošne so tla? So se morebiti že zlo napile gnojnice, da potem vedno malo po malo puhti po hlevu nezdravi zrak? Ako je tedaj zid kamniten in moker, dajte ga ometati s cementom (hidravličnim apnom); — ako so tla preveč premočene, izkopajte za čevelj ali še več zemljo in suhe šute od kakega starega zidovja za podlago va-nje nasujte, na to pa ilovice, da se strdijo tla.
Ko je vse to storjeno in vse lesovje v hlevu dobro z vrelim lugom očejeno , zažgite (pa varno, da kaj ne zgori in da noben človek in nobena živina takrat ni v hlevu) v dobro zaprtem hlevu žvepla, da se zakadi celi hlev in da dva dni zaprt ostane. Potem ga odprite, da se več dni dobro prepiha, in potem ga še pokadite z brinjevim lesom.
Kar se tiče bolnega konja, ki mu z nosa teče, se je bati, da navadna, nedolžna smolika ni že prestopila v kužno. Tak konj se mora ločiti od vseh drugih, dokler mu kaj z nosnic teče. Dobro je, ga na pašo dati, da se mu gnojnica lože izceja; zraven tega naj se zapre vsaki dan celo uro v majhno stalo, v kteri naj se navadna kolofonija sežge, da vsa stala v
dimu stoji in  konj tega   smolnatega  puha  dosti  v nos potegne.
To so sveti, ki Vam jih moremo dati. Veselilo nas bode, ako morete jih ubogati, in ako nam ob svojem času naznanite 7 da je zginila nadloga iz Vašega hleva. Srečni!                                                    Vredništvo.
224