Novi zvon
Revija sodobne slovenske in mednarodne literature
2
Novi zvon
Letnik IV, številka 5 (oktober/november 2015)
ISSN: 2385-9687
Revija deluje pod licenco creative commons.
Glavna in odgovorna urednica: Gaja Jezernik Kos
Pomočnica in področna pomočnica urednice za poezijo: Sara Fabjan
Področni pomočnik urednice za prozo: Patrik Holz
Področni pomočnik urednice za dramatiko: Boris Kos
Strokovna sodelavka - intervju: Veronika Šoster
Strokovna sodelavka - lektorica: Sara Žibrat
Virtualni mentor: T. V.
3
ANJA GRMOVŠEK
»iščem tisto najgloblje, kar lahko občuti človek ob stiku z drugim«
Anja Grmovšek (1993) končuje zadnji letnik dodiplomskega študija slovenistike in primerjalne književnosti na FF v Ljubljani. Navdušuje se zlasti nad sodobno slovensko poezijo, ki jo po navadi prebira kar na mestnem avtobusu, ko ima največ časa zase. Piše poezijo, vsake toliko časa pa ji izpod prstov uide tudi kakšen krajši prozni zapis, vse to objavlja na svojem blogu (http://personvsplace.blogspot.com/). Pesmi objavlja na forumu pesem.si, pa tudi v našem Novem zvonu, na Koridorju in pri LUD Literaturi. Poleg literature je njena strast nogomet, ki ga redno spremlja, zato je Madrid mesto, v katerem se (miselno) zadržuje večino časa. Ena izmed njenih največjih želja je, da bi nekoč na mestnem avtobusu prebirala svojo pesniško zbirko.
1. V svoji poeziji veliko pišeš o ljubezni. Kako se spoprijemaš s tem, da je ljubezen najbolj opevana tematika, in kako preprečuješ, da bi zapadla v klišeje?
Vsakič, ko me kdo vpraša, ali je vse, kar napišem, resnično, odgovorim, da je poezija vedno resnična. Poezija je vedno izpovedna in vsakič, ko napišem pesem, vanjo izlijem sebe. Tu ne gre za to, da bi bile pesmi nekakšen dnevnik, preko katerih bi izpovedovala vse, kar sem kadarkoli doživela, ampak za to, da je v vsaki pesmi nekaj mojega, pa čeprav misel, ki sem jo slučajno prebrala v časopisu. Na tak način skušam opevati tudi ljubezen - v prvi vrsti gre seveda za ljubezen, ki je moja
4
lastna, zato se pogosto zatekam k prvoosebnemu lirskemu subjektu, po drugi strani pa gre za višjo, univerzalno ljubezen, ki bi jo lahko (ali pa jo je) doživel tudi bralec. Gre za vsakodnevno ljubezen z vzponi in padci, pa čeprav je imela ta ljubezen izvor v stavku neznanca, ki me je tisti dan ogovoril. Nikoli nisem pomislila, da bi ljubezen v poeziji lahko zapadla v klišeje - če pa se že pojavi misel na to, to verjetno razbijam s samo formo. Če napišeš sonet, je veliko več verjetnosti, da boš zvenel osladen in klišejski (seveda, če nisi vrhunski sonetist), kot če napišeš pesem v eni kitici brez kakršnihkoli ločil in rim. Tako ne razbijaš le forme, ampak tudi možnost, da bi zašel v klišeje.
2. Omenila si »tvoje« mesto, Madrid. Te navdihuje tudi pesniško ali predvsem športno? Te potovanja na splošno motivirajo za pisanje ali so »miselna popotovanja« dovolj?
Madrid je mesto, ki ima neverjetno energijo. Sem bila prepričana, da je le mit, ko govorijo, da ljudje tam dejansko živijo za šport, pa sem se letos lahko na lastne oči prepričala, da je to resničnost. V prvi vrsti me to mesto navdušuje zlasti športno - ne pomnim, kdaj se je začela moja obsesija z nogometom, vsa ta športna vzhičenost in navdušenje pa se občasno preselita tudi v mojo poezijo. Kakor lahko poezija v sebi zedini toliko različnih čustev, jih lahko tudi nogomet. Rada potujem, rada spoznavam nove ljudi in rada pišem o vsem, kar doživim in kar se me dotakne, če pa to vključuje še nogomet, pa toliko bolje. Vsako potovanje te lahko motivira, če si odprt za nove stvari. Če nimam časa ali denarja, mi na koncu vseeno ostanejo še miselna popotovanja, ki se nikoli ne
5
končajo. Se mi zdi, da znajo biti ta popotovanja včasih še bogatejša, saj preko njih spoznavam sebe - šele potem, ko dovolj poznaš svoje svetove, lahko stopiš v interakcijo s preostalim svetom.
3. Ukvarjaš se tudi s slovensko poezijo. Kaj so po tvojem mnenju njene kvalitete, kako se razlikuje od ostalih, zakaj ti je najbližje ravno slovenska? Se ti zdi, da je pri tvojem študiju dovolj poudarka na poeziji?
Imam občutek, da se kot materni govorci ne zavedamo dovolj, kako lep je slovenski jezik. Tega ne govorim zaradi dejstva, ker študiram slovenščino, ampak iz povsem objektivnega stališča. Govorimo enega izmed redkih jezikov, ki recimo še vedno ohranja dvojino, kar je po mojem mnenju najlepša vrlina našega jezika. In slovenska poezija ima dvojine ogromno. Všeč mi je, koliko različnih form poezije pozna naš jezik, in všeč mi je, kako se lahko v vseh teh verzih najdem ali izgubim, kako se v njih lahko iščem in spoznavam ter kako se preko verzov bogatim, s tem pa posledično bogatim in z novimi spoznanji barvam tudi svojo poezijo. Opažam, da se te forme selijo tudi k meni, v svoji poeziji opuščam ločila in velike začetnice, govorim o dvojini in iščem tisto najgloblje, kar lahko občuti človek ob stiku z drugim. Bila bi slab in nepravičen sodnik, če bi karkoli rekla o preostali svetovni poeziji. To predvsem zaradi tega, ker če že berem tujo poezijo, je le-ta več ali manj v angleščini bodisi kot originalnem jeziku bodisi kot prevedena in kot taka, zame osebno, nepravično posredovana. Prava čustva se skrivajo v prvotnem jeziku pesnika samega. V roke sem prijela tudi že zbirke v španščini, nemščini, italijanščini in drugih jezikih, in
6
čeprav nisem razumela ničesar, sem hkrati o prebranem vedela vse. Pri poeziji je včasih dovolj že to, da jo samo začutiš. Kar se tiče poezije pri študiju, lahko rečem, da je je dovolj, vendar bi si je kot njena ljubiteljica, razumljivo, želela še več. Mogoče je pomanjkljivost le ta, da se študij bolj ali manj posveča le poeziji od moderne dalje, v treh letih študija slovenščine pa recimo ne izveš ničesar novega o največjem slovenskem pesniku - Prešernu.
4. Glede na to, da končuješ 3. letnik, me zanima naslov tvoje diplome in kakšni so tvoji načrti za prihodnost.
Naslov moje diplome je Na stičišču vojne in ljubezni skozi poetiko Kasandre (Boris A. Novak) in tragiko Oresteje (Ajshil). Čeprav v njej primerjam dve tragediji, se nikakor ne morem ogniti verzom - obe tragediji sta namreč napisani v verzih, zlasti pa do izraza pride za Novaka značilen poetični slog, ki je tudi temelj njegovega dela. Če bo šlo vse po sreči, upam, da se bo moja prihodnost nadaljevala s podiplomskim študijem in da v tem času tudi meni uspe izdati pesniško zbirko.
Intervjuvala: Veronika Šoster
7
Poezija
8
Natalija Milovanovic Lilit
Ženske na poti samostojnosti,
nakupovanja v veleblagovnici in lastnih odločitev o okusu sladoleda. Ženske na poti odkrivanja,
privatizacije lastnih teles
in varčevalnih ukrepov pri hlastnih pogledih onega tam, ki ne mara okusa temne čokolade z malino.
Ženske v napoto zadovoljstvu; jemanje tega,
kar mu je bilo dano po naravi. Ženske v napoto, ko Lilit odloči,
da ne bo ona telo in on duša.
Ampak Lilit že v predzgodbi postane demon,
pa to lahko mirno zamolčijo.
A ti sploh veš, kdo je Lilit?
Ne veš,
ker smo vmes zašle s poti.
Eva je bila boljša kot Lilit,
Eva si je pustila napihniti trebuh
in je verjetno jedla sladoled z okusom vanilije.
9
Rekel mi je: ženska, v napoto si Nasmehnila sem se in rekla: ne, na poti sem.
10
I.
Nimam besede
za tipa ki se vrže skozi okno v gledališki predstavi
in mi o tem razlaga med vožnjo domov
Imam vreznino na sredincu desne roke
Potapljam se v njej
Lovim ravnotežje in nabiram želode
po svojih kapilarah
Popolnoma osnovnih stvari ne razumem več družina	prijatelj vojna znanje
umetnost znam le še
hrana kolo faks rdeča zofa vstopnica za kino
vponedeljekposebnaponudbazaotrokedoosemlet Nimam besede
da bi babici ki se mi joka preko Skypa a sploh ne ve kaj je to razložila kako je ta besedna zveza ki jo nenehno ponavlja
v bistvu negativna interferenca iz srbščine v slovenščino
Ne razumem solz
znam le še dihala in slovnico
Future Perfect ali Futur II pri nas ne obstaja
bom bil je nepravilno dragi Kevin
11
Nimam besede
s katero bi pospremila stavek Tujki sva
žal mi je da se nikoli ne bova spoznali
12
Golazen
Praskati, strgati, ribati z volne
vse bolhe, klope, pepel deževnega dne, drgniti dol konjeve solze, nasprotovati
železnemu vonju svežih rib.
Praskati, ribati, strgati s sebe
ves dotik narave, snažiti
ptičje iztrebke s ploščic, sprejati
mravlje rumene in črne, zlasti agresivno rdeče.
Usesti se
pred sijajni ekran in občudovati polirano mehkost mačk na internetu.
13
Karmen Vidmar
Zaznave
dvigalo odpelje v nadstropje s postanki vhoda in izhoda v hodniku tleskajo kovanci na avtomatu za kavo vsak hiti po svoje in se nekje ustavi preden vstopim se skozi vrata nagiba pogled ki je navezan na svoje občutke obraz je bolj bel od narkoze infuzija kaplja moč v telo
fabrika tablet pokleka pred omamljenim spancem vsak potuje zase kot samotni volk
14
Vanja Osterc
Neobičajno jutro
Jabolčno rdeča luč žre trakove vzdolžnih streh. Plešoča shizma vrh neba slika vbod zasanjanih očes.
Trepetavke mavričnih odtenkov burkajo valove jutra. Iz radia budnica razsaja. Porast konopljinih žlebičev spira lek jesenskih habitatov.
Dir kožuhaste mrcine reže daljni metež sonca, ki se sajasto udinja šepetanju jutranjega vlaka.
Sprehod po prostranih kačah. Požvižgavanje brezdelja kolne vižo stradanja. Restavracija nima vrat.
Bližnji avto seka smer. Raglja brcajočih konjev. Vrrruuuummm!!! Dopplerjev efekt?
15
X
Starec si na fonu ogleduje sliko čednega dekleta. Naenkrat se zave, da je v tistih časih lažje jokal.
16
Anja Grmovšek Vesolje
nocoj bi se namesto ritualnega ljubljenja
raje pogovarjala o vesolju in njegovih luknjah
ki me spominjajo na luknje v najinem odnosu
namesto da mi s počasnimi gibi odpenjaš svileno pižamo
hočem da mi nocoj šepetaš o galaksijah
ki si jih v mojih očeh videl prvič ko sva se spoznala
in mi namesto nežnega božanja stegen
raje pobožaš ranjeno dušo ki vesoljnih besed ni slišala
že celo večnost
nocoj si želim da bi namesto teže od znoja lepljivega telesa
name položil zagotovilo da boš ostal
čeprav so črne luknje že zdavnaj pogoltnile najino
začetno zaljubljenost in mlečno cesto ki je preko vseh teh let
napravila že preveč ovinkov da bi po njej lahko brez težav
po najbližji poti prišla do drug drugega
nocoj si želim da si moj vodič brez kompasa in zemljevida
čeprav bi to pomenilo da se mogoče nikoli ne bova vrnila
želim si da si v tej izgubljenosti moja opora
in mi znaš poleg telesne strasti na večere kot je današnji
ponuditi vesoljne besede ki se me lahko dotaknejo tudi tam
kamor tvoje roke ne sežejo
17
Mogoče
nočem več listati nedeljskih strani skupne usode ki grenko diši po kavnih zrnih ki jih nisva nabrala midva nočem se prhati pod sladko vodo iz najinega studenca ki spušča nenavadne zvoke in čedalje manj osvežitve nočem zahajati v romantična svetišča prihodnosti ki so se tekom let iz rdeče spremenili v bledikavo oranžno in nočem se izseliti iz najinega skupnega mrzlega gnezda ker čutim da še ni čas za slovo in sežiganje starih fotografij vedno si mi govoril da z roko v roki lahko preplezava svet in zmečeva s sebe vse kar naju obvezuje in zateguje potem bi bila svobodna in se kopala v izviru večne mladosti v duši pa bi se počutila starca ker bi za seboj imela že toliko izkušenj
vedno si mi govoril da boš ostal ne glede na to kaj bo prišlo in kaj bo ob jutrih skoraj da neslišno odšlo iz najinega stanovanja
vse sem vedela pa sem zaradi skupnih izkušenj to spregledala in še naprej uživala v vseh teh ritualih s tabo le da so sčasoma ti rituali postali več vredni s tvojo odsotnostjo
vedno si mi govoril kako mi boš naredil otroka ki ga boš učil igrati poker in nogomet medtem ko bi vaju jaz nemo opazovala
in v sebi tehtala nesmiselna vprašanja koga imam raje poletja je bilo letos konec že avgusta in vse tvoje obljube so skupaj
z njim odplavale proti Dalmaciji kjer so se ustalile skupaj s tihimi
18
skoraj da neslišnimi jutranjimi odhodi iz najinega stanovanja jaz še vedno listam nedeljske strani in okušam neznana kavna zrna
in se še vedno prham pod pokvarjeno prho in zahajam na zapuščena
mesta najinih srečanj ko sva bila še mlada in zaljubljena še vedno hočem živeti tam kjer si mi delal otroka in kjer je toliko
spominov da jih je nemogoče shraniti v en fotografski album in še vedno hočem živeti v najinem skupnem mrzlem gnezdu saj čutim da je tu še toliko topline da bi ti nekega dne mogoče lahko oprostila
19
Nikola Šimic Tonin (prevod: Andreja Malta)
Srebreniški kodirani okvirji smrti
Kri
Solze
Bolečina
Srebrenice Med
Nagrobniki
Tančicom Zločina Prekriti Obrazi
Kodirane Grafike
Smrti
***
Politika
Brošure
Množice
Nasadi
Sovraštva
20
Neusahljivo Blatno tlo
Blato Duš
Rablju
Nečloveškemu Slepemu Možganom Koristi
Oči!?
Vzorci...
Očividci
Vidljivosti
Skupnih
Grobnic
Izkopavanja
Gnilo
Človeško
Meso
21
Vrvi
Kovitlajoči
Črvi
***
Brejni Kotijo Podganja Legla
Besede Besede
Kosovski mit
Črne Bele Bele Črne
Skrajnosti
Zlom
Izostrene
Oči
Režijo
S pogledi
Žaljivo
22
Iskre
Podzavesti Zavesti
***
Klopka Kroga Temni Ritem
Življenskega
Utripa
V nočeh
Nespeči
Krvavi
Noži
Rabljev
Netopirji Duhovi
Prividi
Vampirji
***
Notni zvezek Božjega Petelina Razdaja Zrnca
23
Srebreniškega
Sonca
Med Žicami Plaziti Se
Med Žicami Igra S
Tiste
Druge
Strani
Roba
Noči
Igra
Svetlobi
Spremeniti
Se
V
Zvok
V
Zrnca
Igra
Sonca
Molčijo 24
Tišine
Bogate
Z mislimi
Polovica
Neba
Pada
V
Senco
Skrita
Stran
Dneva
Še Na
Vzhodu
Žar
Se
Lesketa
Počakaj Malo Somračni Trenutek
Trajajte Trajajte Trajajte
Zrnca
25
Srebreniškega
Sonca
***
Leta Dva Tisoč In
Nekaterega
Strašilo
Kroži
Po Evropi
Po svetu
Strašilo
Islama
Strah
Izvira
Iz
Neznanja
Vzhodni
Vzhodi
Sonca
Niso zavoljo islama
Niti
So
Zahodni Zahodi
26
Sonca
Zavoljo krščanov
Bog je svetloba duš
***
Mostovi Med Svetovi Ne
Dotikajo
Sprte
Obale
Ponujena
Roka
Vzhoda
Bosna
Meja med Svetovi S
Figo V
Gentlemanskem Žepu
Civilizirana
27
Evropa
Bližina Brez Bližine
Povezanosti.
Iskrenosti
Pritiska
Poštenja
Dreseranih hinavcev
Stara Dama Je obrnila Glavo
Prekretnicam
Za
Zlo
Z Duhom Povrnjeno
Nositeljem smrti.
S svojimi
Ogromnimi
Črnimi
Rokami
Smrt
Grabi
Premaguje
28
Obale
Dneva
In
Noči
Čudake
Črnine
Ponočnjaki
Čudaki
Rablji
Grobišča
***
Bolečina Preprečuje Duhu Besede
Oprosti, Oprosti, Oprosti
Rabljeva
Sled
Krvi
Obrnjen K izhodu
Iz
29
Kroga Mraka
Ostati Ljudem Bližje
Maščevanje, Maščevanje, Maščevanje
Znak Šibkost... Šibkost znaka.
Življenjem
Sožitja
Krepimo
Moči
Jecamo
Po
Načrtu Stvaritelja
Eni drugima dolgujemo ljubezen.
Z odpiranjem vere Mislimo na sebe
Iznad
Hladne
Ravni
Krvoločne
Živali
30
Nastanejo da jim dajemo Kajne
Praznini spominov,
Bolečina Zločina
***
Zločin
Nima
Narod
Zločinskih
Narodov
Ni
Zločin
Ima
Ime
Z imenom
Ima
Soditi
Mu
Se
Zmaga
Nad
Njim
Besede?!
31
Sočutna Srca.
***
Kdo se bo.? Se bo ...?
Kdorkoli spomnil
Solze
Mater
Srebrenice
Obrazi
Sledi
Zrnce
Solza
Ki
Se
Kotrlja Navzdol Obraza.
Potopiti se Življenju Vrnitev V
Razmerje Meritve
32
Pretoka Časa
S čustvom...? Ne reči
Da življenju?!...!?...
Pravici In
Biti tukaj In
Ostati Ne
Izdati
Srebreniško Žrtvo.
***
Enajstega julija, Molčimo
Osem tisoč Tristo
Triinsedemdeset
In
?
Izkopan grob
33
Krste
Z zeleno
Krpo
Pokrite
Kri
Solze
Bolečina
Srebrenice
Med
Nagrobniki
Zazibano Brezno
Bolečine
***
Nad grobovi Govori mati .Sina Sem Sanjala Trikrat. Sanjam.
Ki je prišel nazaj od nekje. V lepi obleki.
Vprašam ga: Kje s' dobri moj, do zdaj. A on: Tukaj sem, dobra. Vprašam: Zakaj nisi doslej pršov. A on: Pa, tako.
34
To vselej kratko traja.
In potem se mi zazdi: Ne vem nič več Kot sem vedela
Najprej
Zavedajoča
Sem
Da
Sem
Sama
Da Ga Čakam...
***
Enkrat sanjam Da je kot živel
V Zvorniku in da sem prišla tja z vlakom deset Srečam ga na ulici: Samir dobri moj, kje s' ti? Tukaj sem-reče. Zakaj te ni? A on:
Ne morem še!
P.S.
35
Srebreniška Bolečina Slavi
Življenje Golo
Vsaka Črka Srebreniške Bolečine
Boli! Boli! Boli!
36
Proza
37
Jurij Kunaver
Planetoid Geron
(znanstvenofantastična zgodba)
Namesto bivališča Malega princa
Veliko vode je že preteklo, odkar sem si kupil velik, izjemno močan teleskop. Moja najbolj vroča želja je bila - najti na nočnem nebu znameniti planetoid B-612, kjer naj bi - če zgodba ne laže - prebival Mali princ. Vendar mi malega prinčevega planeta nikakor ni uspelo najti. Sem pa odkril nekaj drugega: doslej še neznan planetoid, ki sem ga poimenoval Geron (geron je v stari grščini starec). Ime se odlično ujema z mojo ugotovitvijo, da večino prebivalstva tega naseljenega planetoida predstavljajo stare osebe. Vsako opazovanje mi je prineslo nove podrobnosti in mi bilo vzpodbuda za poglobljena premišljevanja. V nadaljevanju objavljam del svojih zapiskov o tem zanimivem in nadvse protislovnem nebesnem telesu ...
Iz groba odšel znano kam ...
38
Nekoč, ob še posebno jasnem nočnem nebu, mi je uspelo skozi teleskop prebrati zanimiv časopisni članek. Časopis je počival v rokah brezdomca z Gerona. Sedel je na klopi v mestnem parku, pod svetilko. O geronski pisavi in jeziku le toliko, da je pisava presenetljivo podobna naši, sam jezik pa močno spominja na esperanto. Po nekaj mesecih rednega branja na daljavo (včasih sem skozi teleskop tudi fotografiral) sem razumel skoraj že vse, kar je bilo napisanega. No, tisti članek je pripovedoval o finančnem ministru (videl sem tudi fotografijo njegovega strogega in namrščenega obraza), ki se je menda srdito boril proti vsakršnemu zvišanju minimalne plače. »Niti za en zlat,« je kot papiga ponavljal. Bolj kot za lase privlečeni argumenti in neizvirno sprenevedanje o skrbi za mlade in njihova delovna mesta me je vznemirilo vprašanje, kaj za božjo voljo počne na ključni, vrhunsko zahtevni funkciji, pa še sredi težkih časov, nek vase zaverovan ostarel birokrat. Kako, da še ni v grobu, kamor bi sodil prej kot pa na državni vrh? Moja romantična predstava o obstoju inteligentnih sosedov v Vesolju se je začela krhati. Začel sem se spraševati, kakšni zakoni vodijo življenje na planetoidu. Mirno nočno spanje je zamenjalo sedenje za okularjem teleskopa, zapisovanje v beležnico in kuhanje kave. Geron mi je uhajal za obzorje, na drugi strani neba pa so leno polzela proti zenitu nova nebesna telesa.
Staro za novo?
39
V Vesolju nihče ne uide staranju. Tudi Geron pri tem ni izjema. Ekonomija pozna »amortizacijo« - dejstvo, da se s časom vse obrablja, stara, zastareva, izgublja vrednost. Vlagati je treba v novosti, staro zamenjevati z novim, toda to zahteva nenehno, zavestno skrb. Če gre za živa bitja, je to bio-amortizacija. Geronci so, to sem postopoma odkrival, potrebo po vlaganju v naraščaj - vse s tem povezane dolgoletne stroške, tveganja in napore - prevalili na starše. Tako »privarčevan« denar so si prigrabili vsi ostali, tudi korporacije, postavljajoče se z ogromnimi dobički. Za nehvaležen »hobi« pomlajevanja celotne družbe se tudi zaradi tega odloča vse manj odraslih prebivalcev. Ampak: zakaj neki bi mlajši odrasli sami skrbeli zase, za svoje otroke in še za starce, če jim to ne prinaša nobene družbene moči, ugleda in nobenih ugodnosti? Stari živijo skladno z motom »Za nami potop!«, in vsaka nova generacija upokojenih geroncev računa, da bo še nekako izsilila pokojnino. Mladi geronci imajo oprane možgane: od vrtca do doktorata jih bombardirajo z raznovrstnimi informacijami, nihče pa jih ne ozavesti, da so njihove sveže telesne in duševne moči ključnega pomena za obstoj celotne družbe in da bi lahko, če bi v to verjeli in skupaj ukrepali, kmalu zaživeli človeka dostojno življenje, namesto da pustijo, da jih premeteni in sebični starci vse bolj stiskajo v kot. Absurdnost boja namrščenega šestdesetletnika s sindikati za nekaj dodatno izplačanih zlatov naj ponazori izmišljen primer: borci za pravice živali se z oblastmi pogajajo, kolikokrat tedensko sme lastnik prebičati svojega neubogljivega psa ali mačka. Stališče oblasti je, da to lahko počne vsak dan, borcev za pravice živali pa, da največ trikrat tedensko. Na koncu se v zakon zapiše
40
»kompromisna rešitev«, ki je na primer štirikrat tedensko. Ampak, ali ste pomislili, da se živali sploh ne bi smelo kruto pretepati! Takšen pogajalski boj bi torej bil ne glede na izid navadna farsa, ker je že v samem bistvu zgrešen. Nič drugače ni z bojem za pravice mlajših, delovnih članov družbe: ne zlat več ali manj - oblikovati je treba popolnoma nov pogled na mladost, njeno dejansko vlogo v družbi, temeljne potrebe in pravice! »Pogodbo« med generacijami bi geronci morali napisati na novo, staro pa sežgati. Čemu se pogajati o tem, koliko bičanja tedensko - bič je treba zlomiti in vreči v smeti! Brez mladosti ni obstoja in uspeha neke skupnosti na dolgi rok. Mladost lahko zanemarijo in ponižajo le tisti, ki jih preživetje in uspeh družbe na dolgi rok v resnici ne zanimata. Tisti, katerih domet seže le do njihovega lastnega, bližajočega se konca. Zato mora mladosti pripadati bistveno več oblasti! To sem hotel sporočiti mladim z Gerona, vendar še nisem našel primernega načina ...
Vse za vero, dom, cesarja
Geronci radi zahajajo v parke, kjer sede na klopeh ali leže na odejah berejo vse po vrsti, tudi resne knjige o zgodovini, ekonomiji, politiki, religijah in vsem ostalem. Pri tem početju se jim rad neopazno pridružim. Na Geronu imajo religije še vedno močan vpliv. Svetišča gradijo povsod, celo na osamljenih gričih. Skoraj na vsaki razglednici je »ujet« vsaj
41
kakšen zvonik božjega hrama. Nekoč sem skozi teleskopsko cev prebral versko zgodbo o krepostnem moškem -Abrakadabrahamu, ki se je nameril nekje na samem zaklati svojega sina, da bi ustregel bogovom. Slednjim je bila njegova »žrtev« všeč, kar med vrsticami pomeni, da je na Geronu vsak otrok skozi oči verstev nič več in nič manj kot očetova lastnina: tujih stvari pač ne moreš žrtvovati ... niti bogovom ne. Ne vem, ali pozna geronska religija tudi zgodbe, v katerih sinovi bogovom »podarjajo« svoje očete (ki jih prej seveda umorijo).
Zanimivi in poučni so tudi odlomki iz geronske zgodovine. Nekoč je bila populacija veliko mlajša. Mladi so postajali že prava grožnja. Pa so se stari generali odločili, da zanetijo prvo geronsko vojno. Komaj sto let nazaj so morali vsi mladi, zdravi geronci na vojsko. Nasilna vojna propaganda jih je klicala k »obrambi domovine«, »žrtvovanju za narod«, »izkazovanju hrabrosti«, »zvestobi kroni« in drugim nebulozam. Med to vojno so milijoni umrli na fronti, še več je bilo pohabljenih (katerih večina je »na srečo« kmalu umrla zaradi okužb), konec vojne pa so pričakali milijoni mladih vdov z milijoni malih sirot. Na Geronu imajo še danes o teh pokolih mladosti obeležja: spominska svetišča, veličastne kipe in ogromne skupinske grobnice - kostnice. Življenje se je spet normaliziralo, Morala in Etika ostajata nedotaknjeni, vlade se še naprej oborožujejo in mladina se v šolah še vedno uči o »zmagovalcih« in »poražencih« (mladi geronci morajo v šolah za dobro oceno znati našteti ene in druge, čeprav zdrava pamet kriči, da v vojnah vedno zmagujeta le Smrt in Pohaba). Človek se vpraša, ali bodo geronci kdaj iznašli tudi
42
način, kako se znebiti starih? Bodo tudi njih poslali na fronte ob spremljavi podobne propagande, kot je bila tista v časih prve velike vojne? Se bo nova fronta imenovala Evtanazija ali kako drugače? Podobne teme so na planetoidu za zdaj še tabu, kot je nekdaj bila tabu ženska volilna pravica ali istospolne poroke. Kako dolgo bodo naši vesoljski sosedje pereča vprašanja nasilno potiskali v podzavest?
Stara Šparta in visoke zahteve sedanjosti
Geruzija se je reklo državnemu zboru starcev v starogrški Šparti (na planetu Zemlja). Omeniti je treba, da se planetoid Geron že dolgo nahaja v splošni krizi (če smo natančni: gre za stanje pred tristo leti, Geron je namreč od Zemlje oddaljen tristo svetlobnih let; skozi teleskop pravzaprav gledamo njegovo preteklost). Vseprisotna korupcija, ogromne socialne razlike, upadanje suverenosti narodov (na račun korporacij in drugih mednarodnih parazitov), prebivalstvo pa pretežno v rokah starcev, ki so v svojih srcih že zdavnaj pokopali ideale in zamisli bolj humane in dostojanstvene skupnosti, in katerih že tako skromna psihofizična kondicija še naprej upada. Vendar se kot klopi držijo svojih stolčkov. Od starejših, kadar ti odločajo, je neumno pričakovati, da se bodo med mandatom »do zadnjega diha, do poslednjega atoma moči« borili v korist vseh in za resnično narodno suverenost. Na Geronu še kar ne uvidijo, da splošna volilna pravica brez popravkov zaradi
43
demografskih deformacij pelje k veliki in nezdravi politični premoči starejših, dajanju prednosti interesom starih in zanemarjanju in preobremenjevanju mladih. Staršem bi morali takoj priznati pravico uporabe volilnih glasov mladoletnih otrok! Starejši poslanci pri sprejemanju zakonov nikoli ne bodo pljuvali v lastno skledo: čutijo, da je dan njihove upokojitve blizu, in vse, kar jih iskreno zanima, je njihova lastna udobna in varna starost. Geron je nedvomno na pragu velike, nujne spremembe volitev, čeprav bo bitka starcev za status quo silovita in dolga. Upam, da bom lahko oddaljena priča teh premikov!
»Prašiči« naj vsaj migajo
Astronomska opazovanja planetoida Geron in preučevanje organiziranosti življenja razumnih bitij na njem vodijo k vprašanju, kaj sploh preostane povprečnemu mlademu geroncu. Najbolj radikalno in pogumno bi bilo, če bi mladi starce enostavno postavili pred dejstva: tebi nič, meni nič bi zaplodili veliko otrok in z njimi v naročju zahtevali - mlade družine (in tudi samski mladi) brez denarja, služb, ustrezne nastanitve in tako naprej - takojšnje radikalne družbene spremembe. Zahtevali bi tudi dodatne volilne glasove v imenu svojih otrok in - pomembno! - določitev najvišje dovoljene starosti za biti poklicni politik (na primer 45 let) ter zakonsko obveznost rednega ukvarjanja s športom za vse »pujse pri
44
koritu«. Težki časi vselej zahtevajo od »izbrancev ljudstva« vrhunske, ne le povprečne dosežke, in upravičeno je pričakovati - ob gori nerešenih vprašanj in vseh nakopičenih družbenih protislovjih -, da bodo vodilni v splošni vrhunski kondiciji in tudi vrhunsko motivirani. Boja in »pokoja« res ne gre metati v skupen lonec!
Dobičkonosna hipertenzija in stanovanja
Na Geronu je pred nekaj leti prišlo do napihovanja nepremičninskega balona. Novinarji (ta posebno butasta podmnožica prebivalstva!) so o tem navdušeno pisali - kot če bi šlo za nogometno tekmo. Stanovanja kot temeljna pravica vsakogar, ta prioritetna potreba mlajših geroncev, so postala predmet špekulativnih nakupov in prodaj. Nihče ni nevzdržnega stanja povezoval z Moralo oziroma Etiko. Prav nihče. Zdrava pamet sprašuje: kaj, če bi se to zgodilo z zdravili, starcem nujno potrebnimi za podaljševanje in kakovost življenja? Kaj, če bi za spremembo ta bila predmet špekulacij? Je možno, da bi v Geronskih novicah kdaj brali naslednje naslove izpod peres navdušenih novinarskih butcev: »Insulin na trgih dosegel rekordno vrednost 1000 zlatov za injekcijo«, »Finančna stroka svetuje: namesto v zlato ali obveznice raje vlagajte v zdravila proti demenci«, »Geron dobil prvega milijarderja - preprodajalca z zdravili proti hipertenziji«?
45
Simbolna moč potiskanih lističev
Vsemu abstraktnemu govoričenju navkljub - o minulem delu in prispevkih - denar za pokojnine nastaja le z delom trenutno zaposlenih. Geronski starci pač ne premorejo gore denarja, ki bi dajal obresti, zadostne za redno izplačilo pokojnin, za nameček skoraj enakim plačam delavcev! Mladi še zmeraj ne uvidijo, da jih starci manipulirajo ravno s pomočjo denarja in zakonov, ki določajo razdeljevanje tega denarja in tudi status posameznih družbenih skupin. Denar kot takšen je le potiskan list papirja; nobene fizične energije ali umskih zmožnosti nima; pretkano služi temu, da mladi svojo telesno in duševno energijo ter sposobnosti pretirano uporabljajo v tujo korist - tistih, ki bi na Geronu najraje živeli večno in se zraven lepo imeli. Če bi mladi na lepem izginili, bi telesno in duševno upehani starci kmalu pomrli v svojih nepremičninah in ob vsem denarju na bančnem računu. Nasprotno pa bi mladi načeloma lahko preživeli (čeprav ne zlahka) brez starih, a jih vladajoči denarni, politični in moralni sistemi silijo v nesorazmerno podrejenost starcem. Z opranimi možgani (vzgoja in izobraževanje, mediji, ...) in nepovezani se mladi stoično uklanjajo pravilom njim tuje in sovražne igre, demagoško zavite v celofan tradicije, etike in morale. Vsak dan bolj se navajajo na skromnost - recimo temu rajši: životarjenje. Mlajši geronec, ves čas na udaru muhastega trga dela, brez službe kmalu postane »socialni
46
primer«, starejši geronec pa ima zagotovljeno pokojnino, izvirajočo iz »družbenih dogovorov« in iz plač tistih mlajših srečnežev, ki še imajo skromno honorirane službe. »Ni služb za vse mlajše, ni pokojnin za vse starejše!« bi moralo obveljati. Napori in tveganja se morajo pravično porazdeliti -takoj sedaj! Naj profesorske tatove in prodajalce diplom (tudi to se dogaja na Geronu!) zamenjajo takšni, ki bodo svoje študente spodbujali k iskanju novih, izvirnih idej o družbi, k izvijanju iz primeža opranih možganov, k prebujanju iz intelektualnega spanja, in naj se vse bogastvo iz seminarskih nalog, diplom in doktoratov ob novih razmerjih politične moči kmalu prelije v resničnost, ki bo vir možnosti in upanja vsem generacijam, nenazadnje tudi starejšim .
In na koncu povabilo ...
Tako. Govori vam ljubiteljski astronom in ponosni odkritelj zanimivega planetoida. Vabljeni k opazovanju Gerona (in celotnega zvezdnega neba)! Že danes začnite varčevati za nakup kvalitetnega teleskopa! Pridno opazujte in raziskujte, premišljujte in primerjajte (še zlasti z razmerami na Zemlji)! Pišite zapiske in jih tudi objavite!
Za najbolj vnete sem natančne nebesne koordinate planetoida Geron posredoval uredništvu Novega zvona .
47
novi zvon....................................................................................................1
ANJA GRMOVŠEK..............................................................................................4
poezija..........................................................................................................8
Natalija Milovanovic......................................................................................9
Lilit............................................................................................................................9
I.................................................................................................................................11
Golazen.................................................................................................................13
Karmen Vidmar................................................................................................14
Zaznave.................................................................................................................14
Vanja Osterc.....................................................................................................15
Neobičajno jutro...............................................................................................15
X................................................................................................................................16
Anja Grmovšek.................................................................................................17
Vesolje....................................................................................................................17
Mogoče..................................................................................................................18
NIKOLA ŠIMIC TONIN..........................................................................................20
Srebreniški kodirani okvirji smrti............................................................20
proza.........................................................................................................37
Jurij Kunaver....................................................................................................38
Planetoid Geron................................................................................................38
48