A. Štritof: Pokončna pisava. 107 Pokončna pisava. Spisal A. Štritof. Pokončna se imenuje ona pisava, pri kateri stoje črke pravokotno na vrsti. Da bi priporočali to pisavo namesto dandanes v obče navadne ležeče pisave, pri kateri so črke kolikor toliko nagnjene na desno stran proti vrsti, utegne se marsikomu zdeti malenkostno novotarjenje, katero ni vredno, da bi se ogrevali zanje. Ali malenkostna je stvar le na videz; dejanski je tako važnega pomena za zdravje šolske mladine, da so se bavili in se še bavijo z vprašanjem, kako pišimo, ležeče ali pokončno, premnogi zdravniki posamič in v zdravniških zborih, in da odmevajo uspehi teh zdravniških preiskav novejši čas tudi že v visokih šolskih oblastvih. Nastala je o tem vprašanji sira literatura; za teoretiškim dokazovanjem so prišla praktična potrdila, in dandanes ni dvojbe, da se bode skoraj jedino pokončna pisava rabila v šoli in nato tudi v živi jen j i. Ker je torej ta pisava baš sedaj aktuelnega pomena, ustrežem morebiti marsikomu, ako na kratko in pregledno razvijem bistvo in zgodovino za-nimljivega preobrata v pisanji. *) Zajedno mislim, da treba vsako novost, in bodisi še tako očitih prednostij, večkrat poudarjati in razjasnjevati, da si končno pridobi obče priznanje. — Stvar je sicer iz večine zdravniškega področja, ali izvestno gre tudi učitelju nemala beseda, ker on ima največ prilike praktičnim p6tem opažati istinitost teoretiških preiskav. Da dobro pojasnim bistvo, s katerim se upravičuje pokončna pisava, treba je poseči nekoliko dalje. Med tako zvanimi šolskimi boleznimi, katere se lotijo mladine do kakega 14. leta, najvažnejši sta dve: kratkovidnost (mvopia) in kriva hrbtenica (skoliosis). Statistiški je dokazano, da se širita ti dve bolezni po šolah čimdalje bolj in da sta v posameznih slučajih tem večji, čim više se pomika bolni učenec od razreda do razreda. Do-tičnih izkazov je na izbero, ali predaleč bi zašel, ako bi jih hotel navajati podrobno. V dokaz, da je resnična naša trditev, zadoščaj nam splošna sodba z najverodostojnejšega mesta, sodba, katero je izrekel c. kr. naj višj i zdravstven i svet na Dunaji v seji dne 14. svečana i8or. leta, ko se je razpravljalo vprašanje o pokončni pisavi: »Kurzsichtigkeit und W i rb e 1- *) Kdor se hoče poučiti natančneje, njemu priporočam izvrstno knjigo: »Emanuel Bayr, Steile Lateinschrift. 2. Aufiage. Wien 1891'. A. Pichlers Witwe u. Sohn«. 8°, 177 str. Cena gld. 1*20. V nji se razpravlja obširno, kako je nastalo in kako se je razvilo to vprašanje, pridejane so ji fotografiške slike pokončno in ležeče pišočih učenk, na str, I.—12. pa je zazuamenovana vsa dotičua literatura. io8 A. Štritof: Pokončna pisava saulen verkriim mun g nehmen stets zu an Zahl und Hoch-gradigkeit und verlangen prophylaktische MaCregeln.« Vsakdo je izvestno tudi že opazil sam, da velikemu številu otrok, kateri prihajajo zdravih očfj v šolo, slabi vid v šolskih letih in da rase število kratkovidnežev in kratkovidnost sama od razreda do razreda. Koliko mladih ljudij nosi dandanes naočnike! Skolijoza seveda ni tako očividna, a zaradi tega se ne pojavlja nič menj pogostoma. — Vzrokov tema boleznima je nedvojbeno mnogo, in izvestno ne tiče" samo v šoli. Poleg osebne nagnjenosti ji provzročajo in pospešujejo rasoče šolske zahteve sploh, slaba razsvetljava, nedostatna učila, zlasti predrobni tisek, premala skrb roditeljev in učiteljev, da bi mladina prav sedela, slabe šolske klopi i. t. d. Visoka šolska oblast tudi ni zamudila opažati teh vzrokov in se je trudila, da odpravi njih zle posledice, kolikor jih ima šola na včsti. Dokaz temu sta znana ministerska ukaza, kako se varuj vid šolski mladini (z dne" 26. listopada 1878. leta št. 15213., in z dne 10. svečana 1880. leta št. 2160.), in določbe o sedenji, vzprejete v navod za pouk na realkah v odstavku za lepopisje (točka 1.). Zlasti se je razpravljalo, vender do sedaj še ne rešilo, vprašanje o primernih šolskih klopeh, ker so se dosedanje preproste klopi zmatrale za glavni povod napominjanih boleznij. Umerjali so klopi natanko po držanji sedečega telesa, da so ustrezale vsem anatomskim in fizijološkim zahtevam, toda praksa je vselej pokazala, da sedi mladina v novih, zdravniško odobrenih klop6h prav tako slabo, kakor je sedela v prejšnjih. Jednako so imele tudi druge oprezne naredbe in določbe le neznatne uspehe. — To je napotilo vestne opazovalce, da so iskali vzrokov tema boleznima še drugje. In res so jih našli tam, kjer bi jih bilo najmenj pričakovati. Spoznali so dosedanjo ležečo pisavo za glavni vzrok kratkovidnosti in krive hrbtenice, ker se zaradi nje glava in život neizogibno drži tako, da je kvarno mladi hrbtenici in mladim oččm. Posledica temu prevažnemu spoznanju je bila, da so zahtevali, naj se škodljiva ležeča pisava odpravi in nadomesti s tako, v kateri ni nevarnosti za zdravje mladine. Ta pa je pokončna pisava. Predno podrobno dokažem to na videz čudno in osupno izjavo, zdi se mi potrebno, podati kratek zgodovinski pregled tega vprašanja. Ležeča pisava ni tako stara, kakor bi človek mislil. Splošno uveljavljena je bila šele v začetku našega stoletja.x) Prej so pisali ljudje pokončno ali vsaj prav malo nagnjeno, kar izpričujejo ohranjeni stari rokopisi. Grška in latinska paleografija, ki razlaga in razreduje staroklasiških umotvorov rokopise od najstarejše dobe do 16. stoletja, pozna sicer poleg pokončne pisave tudi *) Bayr trdi na str. 18., da jo je uvedel kaligraf Heinrigs v Krefeldu leta 1809. (nagnjenje črk 45°). A. Štritof: Pokončna pisava. 109 kurzivno, toda le-ta je bistveno različna od sedaj navadne; nje črke so le malo daleč od navpičnice. x) Jednako nam kažejo zgodovinske listine do konca 18. stoletja skoro zgolj pokončne ali neznatno nagnjene črke. Kako pa se je v začetku našega stoletja pojavila ležeča pisava? Odgovor je prav tak6 kratek kakor osupen: Ležeča pisava ni drugega, nego posledica hitrega in nemarnega pisanja. Ta prvotno le grda navada se je kmalu udomačila, ker je dobro služila praktični potrebi — hitri pisavi. Razvili so jo razni lepopisa, kateri so metodiško učili, hitrejše črke tudi lepo pisati, in ko se je vzprejela še v šole, prevladala je kmalu splošno v življenji. Le malokdo je ohranil prvotno pokončno pisavo, bodisi tradicijonalno, bodisi po prirodnem nagibu, o katerem slišimo pozneje še nekaj več. Bayr nam podaja v prilogi svoje knjige dva taka rokopisna posnetka pokončno pišočih mož iz časov, ko je bila ležeča pisava v splošni navadi. Ljudje so torej hitreje pisali ležeče. — Ali marsikdo je plačal to hitrost z zdravjem očij in hrbtenice. Zvezo teh boleznij z ležečo pisavo je zasledil prvi dr. E1-1 i ng e r in jo izkušal razjasniti v »Wiener medicin. Wochenschrift<<: leta 1870. 2) Sledil mu je dr. Gro s s v »Grundztige der Schulgesundheitspflege. Nordlingen, 1878/ Ali ta dva zdravniška pisatelja sta pač zapazila kvarnost ležeče pisave in jo podprla z dokazi, vender v pozitivnem delu, v nasvetih za preosnovo pisanja, nista se niti ujemala, niti se popela do tega, kar smemo dandanes zmatrati za rešitev pisnega vprašanja, do pokončne pisave.3) Le-to je prvi strogo znanstveno utemeljil nje glavni dosedanji zagovornik dr. Se h ribe rt v zbornici zdravnikov srednjefrankovskih leta 1880. in v mnogih pozneje izšlih spisih.4) Za njim so dokazovali drugi zdravniki prednost pokončne pisave, n. pr. Cobn, W. Maver, Daiber, Weber in nezavisno od nemških učenjakov enketa francoskih zdravnikov, katero je sklicalo v Pariz ministerstvo za javni pouk leta 1881., »da se preiščejo vzroki vedno večje kratkovidnosti pri učencih in da se nasvetujejo pomočki za izboljšanje nezdravega stanja.« 5) x) Prim. n. pr. paleografske vzorce v Iwan MiiHer's Handbuch der class. Alter-thumswissenschaft, I. 2) »Ueber den Zusammenhang der Augeumuskelthatigkeit mit Skoliose«. Kar tu navajam imen in spisov, vzeto je vse iz Bavrove knjige. 8) V poznejših spisih se je Ellinger vender pridružil zagovornikom pokončne pisave. 4) Glavna dotična dela njegova so: 1) Ueber den Einfluss der rechtsschiefen Schrift auf das Auge des Schulkindes. Aerztl. Intelligenzbl. Munchen, 188 r. in 1882. 1. — 2) Ueber den heutigen Stand der Schiefschriftfrage. Berlin. Klin. Wochenschrift, 1884. — 3) Ueber die Haltung des Kopfes beim Schreiben. Graefes Arch., 1886. — 4) Ueber Heftlage und Schriftrichtung. Zeitschrift f. Schulgesundheitspflege, redig. von Kotelmann, Hamburg u, Leipzig, 1889. — 5) Zur Vertheidigung der Steilschrift, ibid. 6) Ueber Steilschriftversuche in Schulen, ibid. 1891. — 7) Ueber senkreehte Schrift in Schulen. Baverische Lehrerzeitung, 1890. B) Bayr, p. 40. no A. Stritof: Pokončna pisava. Vender je bilo tudi nekaj nasprotnikov pokončne pisave, izmed katerih sta najznamenitejša dr. Berlin'in dr. Rembold v skupnem spisu: »Untersu-chungen iiber den Einfluss des Schreibens auf Auge und Korperhaltung des Schulkindes. Stuttgart, 1883.* Vnela se je huda, večletna borba med tema dvema zdravnikoma in med Schubertom, a zmagal je Schubert in ž njim pokončna pisava. Schubertove dokaze sta podprla iz nova prof. T o 1 d t in prof. R e u s s na Dunaji.x) Tedaj je dospelo teoretiško dokazovanje do ne-ovržne jasnosti in določnosti. S teoretiškega stališča ni nihče več dvojil o prednosti pokončne pisave. Sedaj je trebalo prebiti še jedno izkušnjo: Kako se obnese ta pisava v praksi? Za to grč največja zasluga E. Bayru, vodji mestne dekliške šole v VI. dunajskem okraji. Od leta 1889. se že poučuje v njegovem zavodu pokončna pisava z izrecnim namenom, da se dokaže, koliko se ujema dejansko izvajanje pokončne pisave s teoretiškim dokazovanjem. Bayr poučuje tako rekoč pri odprtih durih. Vsakdo se sme" v njegovi šoli prepričati na svoje oči, kako vpliva nova pisava na držanje telesa. In prihajali so prav mnogi, med njimi odposlanci c. kr. najvišjega zdravstvenega sveta na Dunaji. Polagoma so tudi po drugih šolah in ne samo na Dunaji poskušali pokončno pisavo. V šolskem letu 1890./91. našteva Bayr2) že 149 takih razredov. Bayr si je izprosil mnenja vseh onih učiteljev, kateri gojč to pisavo, in vzprejel jih je v drugo izdajo svoje knjige. s) Ujemajo se čudovito in vsa govorč z a pokončno pisavo. Odločilen pa je bil ukrep najvišjega zdravstvenega sveta na Dunaji. Le-ta je sestavil poseben odbor, kateri naj bi temeljito preudaril to vprašanje z oftalmološkega in ortopedskega stališča. Poročevalca profesorja R e u s s in L o r e n z sta oddala svoji mnenji4) v seji dnč 14. svečana 1891. leta. Na podlagi teh mnenj je sklenil najvišji zdravstveni svet: »Splošno se priporoča, uvesti pokončno pisavo za prvi pouk v pisanji, da je moči doseči ravno držanje telesa, zabraniti skrivljenje hrbtenice in odpraviti napake vida.*5) Posledica temu sklepu je bila, da se od začetka letošnjega šolskega leta malone po vseh večjih krajih uvaja pokončna pisava. Sedaj se pričakuje samo še, da jo visoka šolska oblast izrecno in splošno ukaže po vseh začetnih šolah. — *) Prvega mnenje z leta 1889. je natisnjeno pri Bayru na str. 75.—84., drugega predavanje v c. kr. družbi zdravnikov na Dunaji pa v »Wiener klin. Wochenschrift« 1890. št. 49. 2) p. III.—114. 8) Med njimi čitamo na str. 130. tudi izjavo slovenskega učitelja g. Stiasnega. 4) Natisnjeni v »Das osterr. Sanitatswesen, 1891«. V slovenskem prevodu ji je prinesel »Učit. Tovariš« v zadnjih dveh številkah leta 1891. °) Sklep je objavljen v »Wiener Zeitung« z dne 17. svečana 1891. leta. V. Bežek: Kako pišimo lastna staroklasiška imena ? 111 Po tem zgodovinskem pregledu prehajam na meritoriško stvar samo. Rekel sem, da so zdravniki spoznali ležečo pisavo za vzrok kratkovidnosti in skolijoze in da se pokončna pisava upravičuje baš s tem, ker ustreza zdravstvenim ozirom. Odgovoriti je treba sedaj vprašanju: Zakaj je ležeča pisava škodljiva hrbtenici in oččm, pokončna pa ne? (Konec prihodnjič.) Kako pišimo lastna staroklasiška imena? (Konec.) S tem, kar smo rekli do sedaj, vidi se mi vprašanje do kraja rešeno; toda ker se je že izprožilo, razpravimo je temeljito. — Upravičen je ugovor: kateri razlogi pa nas naj nagibljejo, da pišimo grška in latinska lastna imena z grškim in latinskim ali bolje z grško - latinskim (ta izraz še pojasnimo!) pravopisom ? — Odgovor: pijeteta! — Lepa pijeteta to, ki se kaže samo v mrtvih črkah! Črka mori, culi smo večkrat. Če bi nam mani starih Grkov in Latincev mogli odgovarjati, rekli bi nam pač, da se na taki pijeteti, ki se pojavlja v p o 1 klasiškem pravopisu, prav lepo zahvaljujejo, in svetovali bi nam blizu tako-le: »Mi Grki in Latinci smo pisali, kakor so nam velevali naši jeziki in naša ušesa (fonetiški), ne brigajoč se za to, kako so pisali drugi pred nami; pa še vi pišite tako! A nikar ne vlivajte novega vina v stare mehove! Nas pa častite s tem, da našega uma stvore prav pridno citate in se navzemate duha, ki je v njih!« — Lahom bi se hudo zameril in res delal krivico, kdor bi jim odrekal pijeteto do njih dozdevnih pradedov, Latincev, a to jih ne ovira, da pišejo i latinska lastna imena fonetiški po svoje. Drugi razlog: »Prepis lastnih imen bodi diplomatiški natančen!« Dasi ne uvidevamo niti ne priznavamo potrebe diplomatiški natančne transkripcije, vender tudi te ne doseza Kermavnerjev pravopis.l) Kermavner se je ravnal po načelu, naj se vzprejmo samb tiste latinske črke, katerim slovenščina nima vrstnic, torej ch, rh, th, x, y, toda ph mu nadomešča domači f in latinski c pa ali k (pred a, o, u in soglasniki in ob konci besed) ali pa c (pred drugimi samoglasniki). Je H ta prepis diplomatiški natančen? Ne daje li misliti, da so Rimljani f in ph govorili jednako, toda c v vsakem izmed navedenih dveh slučajev različno, drugače v ,Cicero', drugače v ,Cacus', in da se je iz grščine vzprejeti z (Zama) glasil kakor slovenski z ? !) Da Grkom in Latincem Kermavnerjev pravopis ne meri z jednako mero, temveč da kaže grške končnice n. pr. os, on in grške dvoglasnike ai, oi, ei v latinskem re-fleksu, to bodi omenjeno le mimogrede". A. Štritof: Pokončna pisava 177 to grdo navado. Hkratu pa je umolknil, in že sem mislil, da ga ne bode blizu. Kar pogledam za steno — in Bog se usmili! — poleg mladeniča stopa velikan, ki seza mnogo nad naš kozolec. Lasje so se mi kar jezili, in tako me je prešinil strah, da se čudim, kako H se nisem vpričo sesul. Kako sem prišel v hlev, tega ne vem, to pa rečem, da ga ne grem nikdar več čakat.« — »Skoro ti ne verjamem; drevi pridem k tebi, da se sam prepričam.« — Toliko da leže noč na zemljo in zaziblje ljudi v trdno spanje, že stopi župnik k hlapcu. Skoro se oglasi tudi mladenič in koraka pojoč proti pokopališču, kjer utihne. Za nekaj časa pa zauka in zopet zapoje. Toliko svetlo je bilo, da sta prej videla, kako je proti pokopališču stopal le jeden, toda sedaj se vračata dva. Spremljevalec je visok kakor stolp, in od groze ostrmi pobožni mož. Hlapec pa šepne: »Prav ta ga je spremil tudi sinoči«, in oba pobegneta v hlev. Drugega dne pokliče župnik našega mladeniča in se razgovarja ž njim o različnih vsakdanjih rečeh; naposled črhne tudi nekaj o po. nočnem ukanji in petji. Nato mu pripoveduje mladenič tako-le: »Hvala Bogu, zdrav sem, toda ker ne morem spati, vstanem in hodim po polji. Da me ne nadleguje dolg čas, zapojem si kako pošteno in tudi za-ukam. Ko pa pridem do pokopališča, pokleknem na prag in izmolim nekaj očenašev za pokojnike in dostavim h koncu: Bog jim daj večni mir in pokoj, in večna luč jim sveti!« Župnik mu sedaj pove, kaj je namerjal. »Toda gorje bi mi bilo, ko bi se te bil doteknil; jasno mi je, da te varujejo rajniki. Kdor bi ti nasprotoval, raznesli bi ga kakor solnčni prah. Le priden bodi in ravnaj kakor dosedaj, pa moli za pokojnike, zakaj to je dobro delo«. Pokončna pisava. Spisal A. Štritof. (Konec.) Ležeča pisava je škodljiva zato, ker poševno pišoči učenec ne more sedeti ravno in pokonci, ampak sedi sključen in zvit, da bolje vidi. Prav to pa, da je sključen in da nagiblje glavo in život, pospešuje kratkovidnost in skolijozo. Pomisliti je namreč treba, kako razlagajo zdravniki kratkovidnost in skrivljeno hrbtenico. Skolijoza, pravijo, nastaja, 12 178 A. Štritof: Pokončna pisava. ako se jednakomerna rast mlade hrbtenice ovira po trajnem jednostranskem obteževanji. To je lahko umevno. Nekoliko teže je umeti kratkovidnost. Le-ta nastaja, ako se poveča razdalja med rožemco (cornea) in mrežnico (retina), ako torej dobivajo oči trajno podolgasto, jajčasto obliko, da padajo svetlobni žarki pred mrežnico, namesto nanjo. Kaj pa provzroča podolgasto očesno obliko ? Mislimo si gumasto žogo, napolnjeno z vodo. Ce vsilimo, bodisi kakorkoli, več vode v žogo, ali če pritisnemo od zunaj s prstom nanjo, pomnožimo vodni tlak jednakomerno na vse stene. Sedaj pa bodi žogina stena kje nekoliko tanjša in menj odporna pritisku. Pomnoženi vodni tlak se pojavi takoj vidno, zakaj ono mesto se trebušasto napne: okrogla žoga se je izpremenila v jajčasto. Prav tak6 je z očesom. Njega steklovino (corpus vitreum) obkrožajo kožaste opnice, katere so na zadnjem očesnem tečaji tanjše in ne tako odporne pritisku kakor drugje Kadar se torej pomnoži tlak očesne steklovine, morajo opnice bas na zadnji očesni strani od-jenjati in se izbočiti. Ako pritisek skoro prestane, vrne se tudi opnica brez nasledkov v prvotno svoje stanje; če se pa pomnoženi tlak ponavlja češče in močno, ne more se opnica več vračati v prejšnji stan, ker je premalo prožna, nego ostane trebušasto izbočena; oko je trajno podaljšano in zato kratkovidno. Lahko torej rečemo, da je oko kratkovidno zato, ker očesna steklovina trajno pomnoženo pritiska na očesne opnice. Odkod pa prihaja očesu ta pomnoženi pritisek? Dva glavna vzroka sta, podobna onima pri gumasti žogi: lahko se pomnoži kri v očesi, lahko pa tudi očesne mišice ob strani stiskajo očesno jabolko. Kadar se sklonimo, šine nam kri v glavo in torej tudi v oči. V manjši meri se to dogaja, ako nagnemo samd glavo. Vsako delo torej, pri katerem trajno nagibljemo glavo, da nam sili kri v oči, utegne podaljšati očesno oblo in zategadelj skratiti vid. To je prvi vzrok. Drugi pa je ta: Ako zremo na oddaljen predmet, vzporedni sta nam očesni osi. Čim bliže pa je predmet, tem bolj se primikata (kon-vergujeta) osi. To primikanje preskrbujejo posebne mišične vezi, ki so ob očesni obli. Kadar se te vezi zbok prehudega primikanja napenjajo, tišče" prav tako na očesno jabolko, kakor v gorenjem vzgledu pritiskajoči prst na gumasto žogo. Prehudo primikanje očesnih osij, kadar gledamo na bližnje predmete, to je torej drugi vzrok, da se oko podaljša in da vid oslabi. Trdno združena s premikanjem pa je tudi očesna zmožnost, uravnavati si lečo tako, da do gotove meje jasno vidimo stvari v različni razdalji (Accommo-dationsvermogen). Ako gledamo preblizu, trpi tudi ta zmožnost in pospešuje kratkovidnost. Iz kratka: Vsako delo, ki nas sili gledati zelo blizu, kvari nam vid.*) *) Razpravljujoč kratkovidnost, držal sem se prof. dr. Reussovega predavanja v c. kr. družbi zdravnikov na Dunaji, vzprejetega pri Bayru na str. 90. - 93. « A. Štritof: Pokončna pisava. •79 Videli smo, kako nastajata miopija in skolijoza; sedaj se je treba vrniti k vprašanju, ali se izvršuje ležeča pisava res tako, da jedno-stransko obtežuje hrbtenico in da moramo držati glavo nagnjeno ter oči približevati zvezku, kar smo spoznali za vzrok obema boleznima. Vsakdo ve" iz svoje izkušnje, da se res držimo sključeno in zvito, kadar pišemo sedaj navadno pisavo. Zahtevaj se v šoli še tako strogo, da se je učencem držati ravno in pokonci: na učiteljev opomin se res vzravnajo za trenutek, toliko pa da je izzvenel opomin, že nagibljejo najprej glavo, potem vrat in končno ves život, in le prekmalu čepč zopet tako zviti in sključeni nad zvezkom, da se pojavlja gori opisana nevarnost za hrbtenico in oči. Žalosten je pogled na pišočo mladino sosebno v srednjih šolah, kjer učitelji zadostno ne pazijo, kako se drže" učenci, in kjer je kratkovidnost pri mnogih učencih že ukoreninjena. — Da je z ležečo pisavo neizogibno združeno kvarno telesno držanje, o tem nas pa ne uverja samd vsakdanje izkustvo; zdravniki so tudi dokazali, da se učenci niti ne morejo držati drugače in da so vsi učiteljevi opomini zaman, ker se razbijajo ob fizijološko nemožnost. Ali podrobno zasledovati te dokaze, to je neveščaku težavno, ker mu nedostaje anatomskega in fiziološkega znanja. Dovolj nam morajo biti torej le nekateri glavni očrtki. Najvažnejši stavek, na katerega je oprto vse, sl6ve tako: Kadar čitamo ali pišemo, obračamo glavo vedno tako, da se očesna osnovnica, t. j. zvezna črta očesnih vrtišč (Basallinie), vzmetena na površje knjige ali pisanke, kolikor možno strinja z merjo vrstic. O tem se prepriča vsakdo lahko sam, ako položi knjigo najprej naravnost prčdse, vzporedno z miznim robom, nato pa jo zasuče nekoliko na jedno ali drugo stran navzgor. Dokler leži knjiga naravnost pred očmi in so vrstice vzporedne z očesno veznico, držimo glavo pokonci; toliko pa da smo zasukali knjigo, že nagnemo nehote" tudi glavo in izkušamo vzporediti očesno osnovnico z merjo vrstic. — Drugi važni stavek je ta: Od tega, kako pišoč držimo glavo, zavisno je tudi to, kako sploh držimo život, zakaj, ako se glava drži le količkaj nepravilno, skoro se tudi napačno drži vse telo.1) — Na podlagi teh dveh stavkov, zdravniško dokazanih in od nas na vero vzprejetih, oglejmo si sedaj natančneje ležečo pisavo, da spoznamo, kak6 kvarna je oččm in hrbtenici. Ležeče je možno pisati v treh različnih ležali zvezkovih. Učenec drži zvezek ali naravnost pred sabo, vender tako, da je desni rob nekoliko navzgor zasukan: to je poševna srednja leža. Drugič lahko leži zvezek J) Oba stavka sta vzeta poročilu prof. dr. Reussa v že imenovani seji najvišjega zdravstvenega sveta na Dunaji. 12* i8o A. Štritof: Pokončna pisava. vzporedno s klopjo, pomaknjen pa je tako proti desni strani, da meri podaljšani levi rob zvezkov v sredino telesa: to je ravna desna leža. Tretjič more imeti zvezek desno in zajedno poševno ležo: to je poševna desna leža. Ako leži zvezek drugače, tedaj ni moči pisati ležeče. Ako položimo zvezek naravnost prčdse in vzporedno s klopjč, kar bi bila ravna srednja leža, ne morejo se črke pisati drugače nego navpično na vrsto. Naše šolske določbe zahtevajo ravno desno ležo in 500 v desno nagnjene črke.x) Recimo da sedi učenec, predno piše, popolnoma pokonci in da gleda naravnost prčdse, zvezek pa ima v ravni ali poševni desni leži. Ako hoče pisati, zavrteti mu je glavo naprej ob navpični 6si vodoravno v desno stran proti zvezku, da se mu zjednači razdalja očij od zvezka, ker nihče ne more gledati, ako so oči nejednako daleč od predmeta. Kadar pa se glava vodoravno zasuče, skriža se očesna osnovnica z vrstico. Da sta obe vzporedni, kar je brezuvetno potrebno, zasukati je glavo še ob vodoravni osi v levo stran tako, da je levo oko niže od desnega. Vender takč ne more nihče dolgo držati glave, ker je težišče vsega gčrenjega života premaknjeno v labilno stanje. Nobena moč, pa tudi nobena konstrukcija klopi ne ubrani, da se v nadomestilo in olajšavo ne skrivi ves život: vratne mišice onemo-rejo, sledeč glavi se ramena zasučejo v desno stran, levo rame se poviša, desno se poniža, hrbtenica se skrivi, da je podobna črki C, glava se opasno približa pisavi — kmalu čepi ves život nad zvezkom, da se ti pisec kar smili. Tedaj pa so že nastopili pogoji, ki provzročajo kratkovidnost in skolijozo, kakor smo jih opisali zgoraj. Ta kvarni vpliv ležeče pisave v desnih ležah zvezkovih priznavajo vsi veščaki in jo soglasno zavračajo. — Ležeče pa se da pisati tudi v poševni srednji leži. Dokler niso včdeli, kako so oči zavisne od vrstične meri, priporočali so nekaterniki to ležo namesto desnih lež. Berlin in Rambold sta namreč mislila, da pišemo debele poteze črk vedno navpik na očesno osnovnico, in iz tega sklepala, da je pri poševni srednji leži možno držati glavo pokonci, ker je samo zvezek nagnjen, črke pa se pišejo navpično. Ali Schubert je dokazal, da je ta domnevani »fizijo-loški zakon« brez pomena in da se drži glava jedino po zakonu o vzporednosti očesne osnovnice z vrstično merjo. Zategadelj se mora tudi pri tej leži najprej glava toliko nagniti na levo stran, da se vzporedč oči z vrsto. Ker pa nagnjena glava premakne težišče našega života proti levi strani, treba je v nadomestilo in da se ohrani ravnotežje, zajedno skriviti hrbtenico v nasprotno stran kakor 3 (narobe C). Ako se hrbtenica le malo časa obtežuje takč jednostransko, ne čutimo slabih nasledkov; ali učenec bi moral tako sedeti dan na dan po več ur. Tega pa ne prebije. Ker bi rad raznim mišicam olajšal breme, skoro sključi ves gorenji život in pri- *) Primeri v »Navodu za. pouk na realkah« odstavek za lepopisje, točko 3. in 5. A. Štritof: Pokončna pisava. 181 bliža glavo pisavi. Zdajci pa se zopet pokažejo znani pogoji za kratkovidnost in skolijozo, kakeršne smo zapazili pri obeh desnih ležah. Razloček je samo ta, da se pri desnih ležah krivi hrbtenica na levo stran, pri poševni srednji leži pa na desno, in da pri prvih dveh več trpi desno ok<3, pri poslednji pa levo. Slabši vid na jedno oko opažamo istinito dokaj pogostoma tudi pri ljudčh, ki sicer niso kratkovidni. Sedaj umejemo, kar smo rekli zgoraj, da so pri ležeči pisavi vsi opomini učiteljevi, naj sede" učenci ravno in pokonci, brezuspešni zaradi tega, ker se razbijajo ob fizijološko nemožnost. Učenec ne more ustrezati zahtevam učiteljevim. Zlasti pa sedi slabo učenec doma, ker ga malokdaj kdo nadzira in mu je jedino le do lepe pisave, ne pa do tega, ali sedi pravilno ali ne. Ključi se na vso moč, da bolje vidi, in rad trpi še toliko, čepeč nad zvezkom, samo da učitelj pohvali njega čedno pisavo. — Takšna je torej ležeča pisava in nje vpliv na telesno zdravje. Nihče ne ugovarjaj, sodeč po sebi, da ima navzlic ležeči pisavi zdrave oči in ravno hrbtenico. Žrtve ležeče pisave so dokazane; da je vender mnogo ljudij ostalo zdravih, tolmačiti je prav tako, kakor tudi najhujše kužne bolezni ne pobirajo vseh ljudij. — Vpraša se sedaj, s kakšno pisavo nadomestimo kvarno ležečo? Z zdravstvenega stališča se mora odgovoriti, da izvestno le s tako, pri kateri je vedno možno držati telo ravno in pokonci, ker le tak6 se izognemo povodom kratkovidnosti in skolijoze. Kako pa dospemo do takega držanja? Zgoraj se nam je pokazalo, kako važna je leža zvezkova, kako se baš zaradi nje nagiblje glava in krivi život. Ako torej hočemo, da sedi učenec pravilno, položiti mu moramo najprej zvezek tako, da se mu zaradi njega leže ni treba viti in ključiti. To pa dosežemo le tedaj, ako leži zvezek pred sredino telesa in je zajedno vzporeden z robom klopi, t. j., ako mu odmerimo ravno srednjo ležo. Očesna osnovnica je tu vzporedna z zvezkom, ne da bi trebalo nagniti glavo na jedno stran; oči so jednako in dovdlj daleč od pisave, ramena se drže" popolnoma somerno, ves gorenji život je jednakomerno oprt na roke, sloneče tak6 na podstavci, da tvorijo pravi kot tam, kjer se skoraj stikajo. Da so pri tej zvezkovi leži možne samo pokončne črke, to ni bistveno. Prvo je pravilno sedenje; pisava je le posledica tega pogoja. To treba izrecno poudarjati, da umejemo, zakaj je pokončna pisava priporočna. — S tem smo dospeli do konca teoretiškemu dokazovanju. Zdravstveni razlogi so nam podali trdno stališče, s katerega lahko uspešno presojamo vse pojave, tičoče se tega pisnega vprašanja. Oglejmo si še sedaj pokončno pisavo v praktični rabi, ali se ne kaže tu morebiti kaj neprilik. Vsi učitelji, ki goje" to pisavo, strinjajo se v tem, da l82 A. Štritof: Pokončna pisava. sede" učenci res vzorno lepo, malone vojaški pokončno. Zelo poučno je, ako sredi pokončnega pisanja učencem mahoma ukažemo, naj pišejo ležeče. Kakor bi jih pritisnila skrivna moč, hkrati vsi povesijo glave in skriva" život. Ali pa odkaži jednim pisati ležeče, drugim pokončno, in opazuj jih od zadaj. Na prvi pogled spoznaš po njih držanji, kako piše posamezni učenec, pokončno ali ležeče. O tem sem se cesto prepričal sam. Sevčda ne smejo biti klopi preširoke, ako se pokaži ta pisava v vsi veljavi svoji, ker v preširokih klopčh se ne da tako lahko opirati na roke, kakor je potrebno zaradi ravnotežja. Vender je vprašanje o klopeh bolj postransko, vsaj ne tolike važnosti, da bi kdo trdil: v starih širokih klopeh se ne dž povoljno gojiti nova pisava. Na ljubljanski nižji gimnaziji imamo klopi starega sistema, in vender sem dosegel v prvem letošnjem tečaji s pokončno pisavo krasne uspehe. Najprikladneje bi bilo po mojem mnenji, ako bi bila notranja robova pisalnega podstavca in sedeža v isti navpični ravnini, ali drugače rečeno, ako ne bi bil sedež nič oddaljen od podstavca (»nikakeršna razdalja«, Nulldistanz). Sevčda bi moral biti sedež potem premičen, ali za-klopen,x) da bi učenec mogel tudi stati v klopi. Poleg te glavne prednosti, kažoče se v zdravstveno pravilnem sedenji, zapažamo pri pokončni pisavi še druge praktične vrline, katerih ne smemo prezirati. Ker pokončno sploh ni moči pisati, ako ne sedimo do cela pravilno, sklepamo lahko obratno iz pisave na držanje telesa: ako je pisava slaba, moral je tudi pisec slabo sedeti. To je velike važnosti pri domačih nalogah, ker je učenec prisiljen, da se tudi domd drži prav tako kakor v šoli. Pri ležeči pisavi ni možno tako posredno nadzorstvo. —¦ Pokončne črke so dalje razločnejše in se čitajo lože nego ležeče. Ako nam je seštevati več podol-gastih, vzporedno postavljenih stvarij, n. pr. letve pri plotu, seštejemo jih veliko lože, kadar stoje" navpično, nego kadar so poševno pribite, čeprav so obakrat pojedine letve jednako daleč druga od druge. Tako je tudi pri tisku; kurzivnih črk ne čitamo tako lahko kakor pokončne. Kolikega pomena pa je, ako se pisava lahko čita, o tem ve" povedati tisti, kdor ima mnogo opravila z rokopisi. — Pokončne črke jemljo tudi menj prostora, kar se da geometriški dokazati. Mislimo si na vodoravni črti več jednako-merno oddaljenih navpičnic. Ako nagnemo navpičnice počasi tako, da ostanejo vzporedne, pokaže se nam takoj, da je razdalja med njimi tem manjša, čim bolj se bližajo vodoravni črti. Ako hočemo, da so tudi poševne črte prav toliko oddaljene druga od druge, kolikor so bile navpične, moramo jih razmekniti; razmaknjene pa očito potrebujejo več prostora. S pokončno pisavo se prištedi torej mnogo popirja. — Ker se pri tej pisavi drži tel6 popolnoma prirodno, priuči se ji začetnik izvestno lože in prej nego ležeči, pri *) Morebiti izumi naša obrtua šola najprimernejši mehanizem. A. Štritof: Pokončna pisava. 183 kateri se mora život ključiti tako nenaravno. In ali ni teže dopovedati otroku, v kakšnem kotu mora biti zvezek nagnjen, nego ako mora paziti samo na to, da je zvezkov spodnji rob vzporeden s klopjo? Začetniki v obče poskušajo, kakor nam zatrjujejo ljudski učitelji, prve črke nehote pisati pokončno, in d6kaj truda stane, predno se izkorenini ta prirodni nagib in utrdi protinaravna ležeča pisava. Pri mnogih učencih se pozneje zopet vzbuja ta prirodni nagib, zlasti ako jim je v šolskih letih vid oslabel. Ne-vedoma pišejo menj ležeče, in njih pisava se bliža pokončni. Tovariš V. B. mi je sam pravil, da se je njemu tako godilo. — Ta pisava tudi ni tako utrudljiva. Prstnemu krču je menj povoda, ker se drži roka popolnoma prirodno. Roka sloni tako na mezinci, da je dlan skoraj navpična na mizno ploščo; za pestjo ni upognjena na zunanjo stran, ampak ima vseskozi isto mer kakor spodnji laket. Nasprotni konec pisala je obrnjen proti komolcu, ne proti ramenu kakor pri ležeči pisavi. — Naposled je ta pisava zelo ugodna pismenemu številjenju. Znano je, kako težko pišejo učenci istovredne številke pravilno drugo pod drugo. Vsi daljši računi kažo navadno poševne vrste številk. Izkušali so ta nedostatek odpraviti z mrežasto črtanimi računskimi zvezki. Ali ker so taki zvezki kvarni očem, prepovedalo jih je zopet visoko ministerstvo leta 1885. Pokončna pisava ne potrebuje nobenega takega pomočka. Ker so namreč tudi številke pokončne in ker leži zvezek vzporedno s klopjo, učenec lahko pregleda mer in podpisuje istovrednice prav. Ali proti pokončni pisavi se tudi marsikaj ugovarja. Največ ugovorov pro-vzroča to, da ljudje niso dovolj poučeni o pravem bistvu pokončne pisave. Marsikomu se zdi še vedno, da je vse skupaj poljubno izmišljeno novotar-stvo, ki se lovi ob pozneje skrpanih dokazih. Nasproti takim predsodkom ne moremo drugega, nego kazati na gorenjo razpravo, kjer smo izrecno poudarjali, da je pisava le posledica zdravstvenih zahtev. — Neveljaven je tudi ugovor, da pokončna pisava ni lepa in da se v nji pogreša tista indi-viduvalnost, katera je važna sosebno pri podpisih. O individuvalnosti more dvojiti samo oni, ki še nikdar ni videl pokončnega rokopisa .moške roke in ki sodi le po šola rs ki pisavi. Saj se tudi pri ležeči pisavi razvija individuvalnost šele v poznejših letih. Kar se pa tiče lepote, zavrnili bi ugovor lahko s tem, da treba pri pisavi najprej gledati na razločnost, potem šele na lepoto. Ali kdor oponaša pokončni pisavi nelepoto, zamenjuje svoje hipno čustvo o pogledu na nenavadno pisane črke s splošno estetiškim nezadovoljstvom. Pokončna pisava je istinito dokaj lična. Sevčda, komur prijajo tiste zavijače in čirečare, s katerimi zna trgovski pisar prav nepotrebno obkladati posamezne črke, njemu se ne more lepa zdeti pre- i84 A. Štritof: Pokončna pisava. prosta in jednostavna pokončna pisava. Sicer pa oblike pokončnih črk še niso stalno določene; mnogo se bode še izboljšalo.*) Nekoliko upravičen bi utegnil biti j edini ugovor, da se pokončno ne piše tak<5 hitro kakor ležeče. Ali razloček se mi vidi po dosedanjih mojih izkušnjah zelo neznaten. Učenci so res nekoliko zaostajali, dokler so imeli obične podolgaste in nizke zvezke. (Ako je namreč vrsta predolga, mora se zvezek pomikati proti levi strani, ker se debele poteze ne morejo dobro pisati, če ne merijo v sredino telesa. To premikanje je zamudno.) Ko sem pa zvezke pregenil čez polovico in so učenci pisali najprej na levo polovico, potem na desno, zdelo se mi je, da so uspešno tekmovali z ležeče pišočimi tovariši. Treba bode torej ozkih in visokih zvezkov. Saj so tudi stari pisatelji pisali v ozkih predelkih, kakor nam pričajo njih ohranjeni rokopisi. Bodisi kakorkoli, šola nima namena vzgajati brzopisce. Kdor mora hitro pisati, njemu ne zadošča tudi najhitrejša kurentna pisava, on mora — steno-grafovati. V navadni rabi se bode izhajalo, tudi če je res pokončna pisava nekaj počasnejša, kar pa nikakor še ni priznano. Kaj pa, če bi se pero držalo tako, da bi nasprotni konec molči med kazalcem in srednjim prstom ? Tako pišem jaz zelč hitro. Peres ni treba posebnih, vender so boljša ona, ki so ostra in zajedno mehka, kakeršna je izumil Bayr nalašč v to zvrho. Imenujejo se >.,Bayr's Steilschriftfedern, A. P. W. & S. VVien«, in so različnih številk. Meni ugaja zlasti št. 6. F. Držala naj bodo med prsti debela, a vseskozi lesena; jeklo s konca je v obče jako slabo, sdsebno pri tej pisavi. * * ¦ > » v • Končno naj izpregovorim še nekaj o imeni te pisave. Cital sem po slovenskih novinah sedaj »strma pisava« sedaj »stoječa«, sedaj zopet »pokončna«. Prvi izraz je popolnoma napačen, ker je zgolj doslovna prestava nemške »Steilschrift". Kolikokrat se je že poudarjalo, da se nove besede ne smejo kar prestavljati iz tujega jezika, ampak da treba najprej pojem premisliti in natč poiskati domače besede, katera ga najbolje izraža. Tudi »stoječa« diši malo po nemškem »stehend*. »Pokončna* pa točno znači bistvo in je zajedno dobra slovenska beseda. J) Cujemo, da »Slovensko učiteljsko društvo« ukreplje, kako je genetiški razviti pokončni črkopis. Naj bi skoraj izdalo lične vzorce, zakaj to bi bilo velike važnosti zlasti zato, ker utegne biti pokončna pisava skoro obligatuo uvedena po različnih učnih zavodih.