POGREB NA RABU
Alojz Gradnik j Iz pesniške zbirke .Pojoča kri'
(Po resnični zgodbi)
Povelje ostro iz barake sto: nosač, ki prišel danes je na vrsto v baraki tri, naj pride po to krsto.
Mudi se. te smrdi iz nje telo.
Prišel nosač je, star, a še krepak, in si oprtal krsto je na rame.
Saj težka ni, v nji je le malo slame in suh, pokrit le s kožo okostnjak.
»Hudič!« nosač zakolne. »Ko dihur smrdiš, težak pa nisi, suh nemara ko trlica si, ki ji tu ni para.
Saj nisi tukaj žrl gosi in pur,
ne hrustal jarcev, ne potic, ne krač.
Ta naša sluznata vodena juha ti pač še ni napolnila trebuha, ni ti napela ne pasu, ne hlač.
Preklemano smrdiš! Fuj, fuj in fej!
Ti mrha, skoro se mi že dozdeva, da si izpraznil šele v krsti čreva.
Ko crkal si, si se nažrl še prej.
Bog ve odkod si in kje dom je tvoj?
Si mar Dolenjec, Štajerc, kaj? Mogoče
še živa mati ti je, živ še oče
in ne vedo nič, kaj je zdaj s teboj.
Mogoče pa si kakšen bogatin, ki je prejemal dan na dan pakete in jih prodajal nam za cigarete.
Mogoče pa si le ušiv capin
in nimaš doma svojega nikjer in ti nič mar ni, če le z gnilo slamo pokritega te brcnemo zdaj v jamo gnojničasto, kjer zdaj boš dal vsem mir.
Živa njiva 1
Zdaj pa težak postajaš že, hudič!
Kdo pa naj mojo pot in trud ta plača? Zastonj bom nosil kvečjemu berača.
Če pa si gizdalin bij, fičfirič,
če iz bogate hiše si doma, ne bo vse kar tako šlo, brez računa; ko drug bo čas, bo pela druga struna: račun bo plačal slano tvoj papa.
Hudič, še v jami bodi mi preklet!
Bil pri menaži sem, pa ti sergente priteče: ,Z mano brž, ker naš tenente te kliče!' In kar tam sem pustil jed,
ki zdaj gotovo drug jo je požrl.
Če lačen bom, boš kriv le ti, mrcina, ki zdaj ti moram biti za fakina.
O, bržčas te hudič bo v peklu cvrl.
Morda pa nisi dedec? Primojduš, če si frfulja kakšna, si spletična in kakšna taka tenka gospodična, če žabica iz tistih si mlakuž,
ki so tem laškim dedcem noč in dan prodajale se, če si ie lovača, ki se za eno noč in uro plača?
Kar pljunil bi ti v gobec tvoj usran!«
Na mestu so. Tu jama je in križ, duhovnik tu je, tu so še zijala iz bližnjih .taborišč. Nosač moj, hvala! Kaj zdaj klečiš, strmiš, drhtiš, vreščiš?
Odgrnil črni je pokrov vojak: za deske škoda je, saj njih je treba v namene še nekterega pogreba. Nosačev sin bil v krsti je mrtvak.
PODOBE
Pavel Karlin
SPOČETJE
Na čutnem cvetu gibko drobna peza
v vonjav presladko zibko se pogreza.
POLETNO POPOLDNE
Sonce goste popoldanske sence riše, trudne, puste so gosposke hiše, vdano skoz cvetočo kri kakteje se na cesto bel obrazek smeje.
PISMO
Tih je njene sobe revni raj, z dobrim mrakom so stvari zastrte, kakor rok drhtečih dotikljaj božajo njegove ljube črte.
DEČEK Z RIBO
Popoldne jadrnicam, račkam, ringarajem s kamnitnim, praznim čudi se smehljajem, zvečer, v svileno mesečino odet, je nem za njuno pesem brez besed.
ČAŠA VINA
Stoji na mizi, polna sočnega sijaja, za radost dana in za bolečino, za žar krvi, za bistrih sanj blazino: z okusom večnih gibanj nas obhaja.
TAM SO LEPI MOJI DNEVI
Cvetko Golar
Tam so lepi moji dnevi, moja je mladost doma, kjer se z rožami in klasjem veter jutranji igra.
Z zarjo grem med mak in žito, ki priklanja se do tal, žarko plapola in sope, ko podi ga vetra val.
Užigajo se rosne kaplje in spreminjajo v zlato, se utrinjajo in tiho v rožne kelihe teko.
Mak kot fantič čašo dviga v rdeči suknjiči vse dni, smeje se v visokem žitu in čebelico gosti.
A plavice kot device modro iz razorov zro, ni do suknjiče jim rdeče, v sinje gledajo nebo.
Zleti, zleti, prepelica, bliže k meni pet pedi, vzdigni se, škrjanček drobni, iz pšenice in rži!
In razgrne se, zapoje zemlja in nebeška stran, in odmeva v mojem srcu pesem žita in poljan.
ŠKRJANČEK POJE
Cvetko Golar
Poje, poje škrjanček čez plan in dolino — poje, poje škrjanček čez polje, planino.
Kaj poje, Troj poje
nad žitom in rožami ptica?
Kaj njena, kaj njena je sladka, vesela govorica?
Poje, poje o zreli pšenici, poje, poje o rdeči ženjici — kliče deklico, mlado in živo: »Pridi, pridi s srpom na njivo!«
In pride devica, ženjica, zrela kot zlata pšenica: »škrjanček, pomagaj mi žeti, škrjanček, lepo je živeti!«
POLJSKA ROŽA
Cvetko Golar
Med pšenico in ječmenom in med deteljo, ržjo hodil sem v nedeljo zjutraj, ko je plezal slak v nebo.
Kar zagledam mlado Majdo — zdaj se skrila je za klas, zdaj je zasijal iz žita rdeči, žarki njen obraz.
Skozi mak in slak in klasje planem, zgrudim se pred njo — »Bodi moja, kot pšenica ti zori, gori telo.
Čuj, škrjanček o ljubezni pesem ljubici žgoli, vozita v oblaku zlatem čez nebeške se strani.
Cvete rdeči mak, kresnica, a najlepše tvoj obraz, bujna rž je in ponosna, a še bolj tvoj mladi stas.«
Med pšenico in ječmenom, kjer vse gnezdi in kali, mlado Majdo sem objemcl, kjer plavica, mak žari.
JUTRNJICA
na Srednjem vrhu
Ivo Peruzzi
Vsuj Misel pravečna v moje Kraljestvo sonca in rose! Kipeče krvi!
Kakor razsiplješ v gaje, planine cvetje, življenje, moči.
Glej, kak se smeje to mašno polje! K nebu se vzpenja ljubeče.
V brazde zorane je stopil kmet. Zemljica zrela trepeče.
Zdaj, zdaj, srce se odpri!
Zlatih semen se napoji.
Da se boš balo, da boš zapelo, da boš ljubilo, da boš živelo, v težkem, brezsrčnem boji!
BALADA
Marij Skalan
Poslednji ženin, črni moj obup, nalil nocoj mi je v kozarec strup, ob njem sedim, pogreznjena v spomin preteklih svojih sreč in bolečin.
O mati, mati, vem, da nič ne veš, da zvedeti resnice sploh ne smeš, kaj vse je doživela tvoja hči v teh letih, kar bilo je k tebi ni!
Le to še veš, kako vsa polna nad odšla po svetu tisto je pomlad, ko jo prevzel je vso teman nemir, ki vzbujal ji do doma je prezir.
Vendar nemir, o mati, ni razum: kar zaplodi, le blazni je pogum zlovešče sle, ki žene nas ko bič v usodno igro — vse ali pa nič.
To igro sem igrala mnogo let, zapravljajoč mladosti svoje cvet, in jo zgubila, ž njo vrnitve pot v življenje vere, v večni svet dobrot.
Ta, ki nocoj samotna tu sedi, ni več nekdanja dobra tvoja hči, in vem, da se zgrozila bi nad njo, če k tebi zdaj prišla bi po slovo.
Vse, kar si me učila v mladih dneh sovražiti kot zmoto, zlo in greh, sem zagrešila — o, ne le enkrat! — pahnila se v najglobljih zla prepad.
Poznala nisem vere ne vesti, igrala sem z življenji se ljudi, in dete moje — fantek modrook — umrlo je od lastnih mojih rok.
Zdaj votla groza, strašni okostnjak, reži se vame v pozne ure mrak, in ženin zadnji, črni moj obup, nalil mi v čašo je morilni strup.
Glej, dvigam jo nad mize beli prt, in hip le še, pa pome pride smrt, in tvoje hčere, mati, več ne bo ... O da je sploh nikdar ne bi bilo!
MEZVESTA ŽENA
Marij Skolan
Pred Vsemogočnim sem ti obljubila zvestobo večno in ljubezen vdano, vendar oboje — o! — sem prelomila za plehko slast in čustvenost zlagano, ki mi ponudil jo je tat kreposti v trenutku nepremišljene slabosti.
Zakaj? Ne vem in se vprašujem sama, pa so zaman vsa moja modrovanja.
Samo to vem, da je srce ko slama, vendar skrivnostno kakor noč brezdanja.-če pade vanj žar žgočega plamena, vsega prevzame divja sla ognjena.
Tako i moje je srce prevzela, da slepa vsa in gluha za dolžnosti sem drugemu na prsi se prižela, in žejna prepovedane sladkosti ljubezen in zvestobo poteptala, ki s sveto sem prisego ti jo dala.
Sele pozneje, ko je ugasnil plamen želja grehotnih, kes sem občutila, ki zdaj teži mi dušo kakor kamen, da vsa sem zlomljena se ušibila, in bolj ko ti občutim sama v sebi, da povrniti se ne morem k tebi.
A rada, rada greh bi svoj izmila v pokori kakor Mirjam izgubljena, ki v Kristusu je milost zadobila.
Saj šibka je in revna vsaka žena, da pade tudi nehote v zablodo in sama svojo zagreši usodo.
PREKLEL SEM TE
Filippo de Pisls — Prevedel A. G.
Te nisem preklel neki dan, o življenje?
Odpusti bogokletniku,
glej, na kolena padam pred tabo,
o bogato, o neizčrpno, o radostljivo, o sveto.
Bleščeča nebesa zelena drevesa
cvetlice in pisani plodi
ribe in ptice
čudežna bitja od mesa in krvi,
»harmonija, ki je postala meso in strast,« o moja slast.
Globoka in sladka kipi
v toplem pokojnem večeru
v žilah in srcu kri,
lahek je moj dih
in krila imam na nogah
divna krila mi bodo vzrasla na ramenih
in blažen zletim v svoj raj.
Gibati se, teči, jesti dobre stvari, piti izbrana vina in ljubiti
(kakšna obzorja in kakšna prostranstva!) ljubiti in tudi malo jokati, noge, roke, stopala, dlani, usta, oči, utrip.
O življenje, glej, blagoslavljam te in se
ti zahvaljujem.
BLAGOSLOVITEV
Filippo de Pisis — Prevedel A. G.
Nemara je samo rušljiva ječa, ki te zaklepa, o mati in te meni prikriva.
»Povej mi, kaj je z mrtvimi?«
— To, kar z živimi. —
»Kaj je z daljnimi dušami?«
— To, kar s tistimi, ki so nam blizu ali skoro ...
Ne moreš vsaj za hip priti ven in izprožiti svojo roko, da se dotakneš rahlo mojega čela in me blagosloviš?
Potrebujem te v teh dneh bolj kakor kdaj prej.
Zdelo se mi je v lahkem snu, da sem trkal na neka vrata.
Iskal sem te v vonju zemlje
po dežju
zunaj na kmetih
(se spominjaš najinih tihih večerov?)
Iskal sem te v rahlem zvoku zvonov
med rastikami gardenije onemogle od premnogih cvetov, iskal sem te v blodečem oblaku.
Prelomi prepoved,
poišči si izhod,
skušal ti bom pomagati,
biti dober
in tebe vreden.
Spominjam se tvojih modrih nasvetov.
Glej na kolenih
pričakujem sladkega čudeža,
ne odvzemi mi vsega upanja, o blagoslovljena.
Ali te solze
so že tvoja ljuba daritev.
V prejšnji ..Umetnosti" se je napravila neljuba pomota pri pesmi Iva Peruzzija — naslov pesmi je pravilen Kresna (ne Krasno). Prav tako se glasi pravilen verz istega pesnika v ,.Umetnosti" I. VII., št. 4 —6 v sonetu: Zimski preludij starca (osma vrstica): nekdo, ki svečo v moj spomin ne upihne!
52
.Umetnost' letnik IX., št. 1—3